VDSS Sodba Pdp 265/2021

Jedro

Ker ni šlo za kolektivni odpust, toženka v sami odpovedi ni bila dolžna opisati izbiro presežne delavke. Te okoliščine so postale predmet raziskovanja le zaradi ugovora tožnice, da je bila diskriminirana zaradi zdravstvenega stanja, česar pa sodišče ni ugotovilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 6. 2020 nezakonita in se razveljavi; da je delovno razmerje tožnice pri toženki trajalo tudi od 8. 8. 2020 do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zato se pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 19. 12. 2018 razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje; da je toženka dolžna tožnici od 8. 8. 2020 do dne odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delala, vključno s plačo ter še plačati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 5 bruto plač tožnice. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper del, da toženka sama krije svoje stroške postopka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je bila diskriminirana zaradi zdravstvenega stanja. Toženka je tudi pri izbiri presežne delavke upoštevala diskriminatorne osebne okoliščine. Tožnica ni opravljala le nalog delovnega mesta samostojni proizvodni delavec (SPD). Kot ostale delavke, zaposlene na tem delovnem mestu, je opravljala (tudi) naloge delovnega mesta proizvodne delavke (PD). Torej odpovedni razlog ni izkazan, odločilnih dejstev v zvezi s tem sodba ne vsebuje. Toženka v odpovedi ni navedla, da je naloge razporedila med ostale zaposlene pri delodajalcu, ampak na druge delavce znotraj istega delovnega mesta. Zaposlovala je nove delavce, velik del teh v proizvodnji - že v času odpovednega roka in tudi kasneje. Sodišče je ugotovilo, da je bilo pet delavk zaposlenih na delovnem mestu SPD. Tožnica ni trdila, da bi bilo treba v primerjavo vključiti tudi delavke na delovnem mestu PD, potrebno pa bi bilo primerjati vseh pet zaposlenih delavk na delovnem mestu SPD ter še A.A., ki je naloge tega delovnega mesta dejansko opravljala. Sodišče je napačno štelo za zakonito primerjavo tožnice le z eno delavko (B.B.), zaposleno na delovnem mestu SPD, češ da sta le onidve pretežno delali kot SPD. To dokazno ni podprto. Zmotno je, da sodišče ostalih treh delavk ni vključilo v izbiro. Če bi toženka v izbiro vključila vseh pet delavk, nobena ne bi bila izbrana za presežno. Kriterij glede tega, katera delavka je delala pretežno kot SPD, je diskriminatoren. Enako velja za kriterij števila otrok. Sodišče je napačno uporabilo kriterije, ki se nanašajo na otroke in socialno stanje (102. člen ZDR-1). Izbiro bi bilo treba opraviti v korist tožnice. Število otrok pomeni družinsko stanje, kriteriji izbire pa morajo biti objektivni. Tožnica se ne strinja, da naj bi bila zaradi daljših izkušenj lažje zaposljiva. Izkušenosti ni zaslediti v 102. členu ZDR-1. Toženka uporabe tega kriterija ni dokazala. V ZDR-1 ni podlage za to, da se upošteva višja odpravnina v posledici daljše delovne dobe. Toženka ni izkazala, koliko odpravnine bi dobila B.B.. Tudi uporabe drugih kriterijev glede te delavke ni dokazala.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da pri izbiri presežne delavke tožnice ni diskriminirala. Poleg nje so bile na istem delovnem mestu zaposlene še štiri delavke. C.C. ima dva otroka, D.D. tri, E.E. dva in B.B. dva otroka. Bistveno primerjavo je naredila med slednjo in tožnico (ki ima enega otroka), saj sta le ti dve dejansko opravljali naloge spornega delovnega mesta, upoštevane so bile tudi njune izkušnje in s tem višina odpravnine.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je v prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) opredeljen kot prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Toženka je odpovedni razlog v odpovedi z dne 4. 6. 2020 vezala na več kot 40 % upad poslovanja in prodaje, zaradi česar na delovnem mestu samostojni proizvodni delavec (SPD) ni več potrebovala petih delavk, ampak le dve, naloge pa je deloma tudi prerazporedila, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožba neutemeljeno uveljavlja zaposlovanje novih delavcev. Po pravilni ugotovitvi sodišča iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi toženka v relevantnem času odpovedi zaposlovala delavce na delovnem mestu SPD. Delavce je zaposlovala na drugih delovnih mestih, pa še to le za določen čas (npr. treh mesecev v septembru 2020) in pod drugačnimi pogoji (večizmensko delo), tako da ni šlo za nadomestitev tožničinega dela.

7. Bistvo pritožbe niti ni v izpodbijanju utemeljenosti odpovednega razloga, ampak v izpodbijanju zaključka sodišča, da tožnica ni bila diskriminirana. Za presojo, ali je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (to je v zvezi z delovnim mestom SPD) ni odločilno, ali naj bi tudi tožnica, tako kot ostale delavke, zaposlene na navedenem delovnem mestu, dejansko opravljala (tudi) naloge manj zahtevnega delovnega mesta proizvodne delavke (PD). Za presojo utemeljenosti odpovednega razloga je ključno to, kar pa niti ni sporno, da se je pri toženki bistveno zmanjšala potreba po zaposlitvi na delovnem mestu SPD (na kar nenazadnje kaže tudi navedba same tožnice, da so delavke, zaposlene na delovnem mestu SPD, dejansko opravljale naloge delovnega mesta PD).

8. To, da se je toženka v primerjavi omejila na tožnico in B.B. (kot na tisti delavki, ki sta dejansko v največji meri izvajali naloge delovnega mesta SPD, kar ni dokazno nepodprto – točka 14. obrazložitve izpodbijane sodbe), ne pa na vse zaposlene na tem delovnem mestu, ni bistveno za presojo odpovedi, saj ne gre za odpoved večjemu številu delavcev, ko je uporaba predpisanih kriterijev določena za vse delavce na istem delovnem mestu. Toženka se je z obrazložitvijo okvira (dve delavki) in kriterijev primerjave branila pred očitki tožnice o odpovedi iz nedopustnega razloga (90. člen ZDR-1) oziroma diskriminaciji (6. člen ZDR-1). Ni torej samo po sebi napačno, da se je toženka omejila le na dve delavki, ampak je bistveno, ali je s tem povezanimi ugotovitvami ovrgla tožničine očitke.

9. Ker ni šlo za kolektivni odpust, toženka v sami odpovedi ni bila dolžna opisati izbiro presežne delavke. Te okoliščine so postale predmet raziskovanja le zaradi ugovora tožnice, da je bila diskriminirana zaradi zdravstvenega stanja, česar pa sodišče ni ugotovilo. Sledilo je toženki, da je izmed dveh primerljivih delavk (ki sta dejansko največ delali na delovnem mestu SPD - kar je smiselno, ne pa diskriminatorno izhodišče) določila tisto delavko, ki bi jo odpoved manj prizadela. Izbiro je opravila glede na število otrok, zaposlitvene možnosti (delovne izkušnje) ter višino odpravnine (delovno dobo). Pritožba navaja, da je sodišče napačno uporabilo kriterije iz 102. člena ZDR-1, ki se nanašajo na otroke in socialno stanje. Ker ni šlo za kolektivni odpust, ta določba ni bistvena podlaga tega spora, vseeno pa je v spornem primeru upoštevna podobnost s predpisanimi kriteriji za kolektivni odpust iz 102. člena ZDR-1, ki so npr. strokovna izobrazba, delovne izkušnje, delovna doba, socialno stanje, starša treh ali več mladoletnih otrok. Tudi število otrok samo po sebi ni očitno nedopusten kriterij primerjave.

10. Glede na to, da toženkini kriteriji izbire niso bili nedopustni, preostane le še vprašanje, ali jih je toženka tudi dejansko in pravilno uporabila. Četudi je dokazna ocena (ki se opira na izpoved priče F.F.) o tem res zelo skopa, pa je imela tožnica v postopku na prvi stopnji s tem v zvezi vendarle zlasti zgoraj obravnavane ugovore pravne narave, ne pa dejanske narave - na način, da bi oporekala uporabi kriterijev pri sodelavki (da bi npr. zatrjevala sodelavkino višjo odpravnino; ugovarjala je le številu njenih otrok – dva namesto tri, kar je sodišče upoštevalo), da bi bilo potrebno raziskovanje dejstev in dokazovanje okoliščin, ki jih tožnica šele v pritožbi izpostavlja kot sporne (npr. koliko let delovne dobe je imela sodelavka).

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

12. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka zato, ker kot delodajalec krije svoje stroške ne glede na uspeh (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2005 in nasl.).

Datum zadnje spremembe:

21.09.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 579/2009
• VDSS sklep Pdp 644/2010
• VDSS sodba Pdp 327/2016