VDSS Sodba Pdp 216/2021

Jedro

Ker delodajalec v odpovedi ni dolžan navesti, kako konkretno bo po reorganizaciji razdelil posamezne naloge (VIII Ips 110/2017), obravnavana odpoved ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker se kasnejša prerazporeditev tožnikovih nalog zunanjim izvajalcem (servisna ekipa matične družbe B.) ne prekriva povsem z navedbo vsebine reorganizacije iz odpovedi, kjer je navedeno, da bo v okviru prve faze reorganizacije delo tožnika v celoti prevzel A.A. Že zgolj zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu in prenos tožnikovih nalog na druge osebe, ne glede na konkretni način razdelitve teh nalog, pomeni spremembo organizacije dela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I., II., III. in VI. točka izreka) spremeni tako, da se v tem delu sodba glasi:

''Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

''Ugotovi se nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2020 in da je delovno razmerje med strankama trajalo do 7. 10. 2020, ko se pogodba o zaposlitvi z dne 30. 1. 2020 razveže.

Toženka je dolžna tožniku priznati pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 1. 2020, vključno s plačo, in sicer:

- od 26. 5. 2020 do 7. 10. 2020, obračunano od mesečnega bruto zneska 1.388,60 EUR;

- razliko v plači od 7. 10. 2020 dalje do 10. 3. 2021, obračunano od mesečnega bruto zneska 87,53 EUR;

mu od navedenih bruto zneskov obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa mu plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec,

- priznati delovno dobo do 7. 10. 2020 in

- regres za letni dopust za leto 2020,

vse v roku 15 dni.

Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati davke in prispevke od bruto denarnega povračila v višini 8.331,60 EUR in mu izplačati neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.''

Tožnik krije sam svoje stroške postopka.''

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2020 in da je delovno razmerje med strankama trajalo do 7. 10. 2020, ko se razveže (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku priznati plačo od 26. 5. 2020 do 7. 10. 2020, obračunano od mesečnega bruto zneska 1.388,60 EUR, razliko v plači od 7. 10. 2020 do 10. 3. 2020, obračunano od mesečnega bruto zneska 87,53 EUR, in mu po odvodu davka in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, delovno dobo do 7. 10. 2020 in regres za letni dopust za leto 2020, vse v roku 15 dni (II. točka izreka). Nadalje, da mu obračuna davke in prispevke od denarnega povračila v bruto znesku 8.331,60 EUR in mu plača neto znesek, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), ter da mu za mesec maj 2020 od bruto zneska nadomestila plače 125,04 EUR obračuna davke in prispevke in mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2020 do plačila, v roku 15 dni (IV. točka izreka). Zavrnilo je primarni zahtevek za vrnitev na delo, podredni zahtevek za sodno razvezo pogodbe z dnem izdaje sodbe, zahtevek za plačilo razlike denarnega povračila do zneska 12.497,40 EUR, obrestni del zahtevka iz naslova denarnega povračila od vložitve tožbe do poteka paricijskega roka ter zahtevke za plačilo obresti v višini 1,29 EUR in 101,87 EUR za april 2020 (V. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka 1.751,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, razen IV. točke izreka, in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je zaradi razlogov, navedenih v odpovedi, odločila za zmanjšanje števila delavcev na delovnem mestu tehnik – vzdrževalec, ki sta ga zasedala tožnik in A.A.. Ker je slednji kot starejši delavec užival posebno varstvo pred odpovedjo, tožnika ni diskriminirala, ko mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Dokazala je izvedbo reorganizacije in trajno prenehanje potrebe po opravljanju dela tožnika, saj po odpovedi ni zaposlovala novih delavcev. Dejstvo, da je bilo v času sodnega postopka delo organizirano drugače, kot je navedeno v odpovedi, ne more imeti za posledico njene nezakonitosti. Zaradi ukrepov vlade spomladi 2020 ni opravljala dejavnosti v igralnem salonu, zato ni bilo potrebe po vzdrževanju in servisiranju igralnih aparatov. V tem času A.A. ni mogel prevzeti del in nalog, ki jih je do odpovedi opravljal tožnik, ker se niso izvajala. Po odprtju igralnega salona je A.A. prevzel le del nalog (čiščenje igralnih aparatov), ki jih je pred odpovedjo opravljal tožnik, preostali del pa je bil z naknadno reorganizacijo prenesen na zunanje izvajalce - serviserje družbe B. Izvedba dodatne reorganizacije po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ne pomeni, da odpovedni razlog ni resničen in utemeljen. Zmotno je razlogovanje sodišča o nezakonitosti odpovedi zgolj zato, ker je bila dva meseca prej sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Iz tožbenih navedb izhaja, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnik - vzdrževalec že 1. 7. 2019. Z novo pogodbo o zaposlitvi, ki je veljala od 1. 2. 2020, se je spremenila le višina plače. Takrat še ni sprejela odločitve o zmanjšanju števila vzdrževalcev, saj je do zmanjšanega števila italijanskih obiskovalcev prišlo šele v drugi polovici februarja 2020. Ker je odpoved zakonita, izpodbija še odločitev, ki se nanaša na plačilo celotnega regresa za letni dopust, razlike v plači za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu in denarnega povračila.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP).

6. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu "tehnik - vzdrževalec". Toženka mu je 24. 3. 2020 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla, da je zaprla igralni salon zaradi vladnega odloka in ocenila, da tudi po ponovnem odprtju še mesece ni pričakovati primerljivega obiska kot pred nastopom epidemije. Izpostavila je, da bo z reorganizacijo, ki jo bo izvedla v več fazah, združevala delovna mesta, procese in naloge, tako da bo čim bolj optimizirala poslovanje. V okviru prve faze reorganizacije se je zaradi zmanjšanega števila obiskovalcev iz Italije in pričakovanega vpliva ukrepov zaradi preprečevanja koronavirusa na njeno dolgoročno poslovanje odločila za zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu tehnik – vzdrževalec, na katerem sta bila zaposlena tožnik in A.A.. Glede na navedeno je toženka poslovni razlog v odpovedi pogodbe o zaposlitvi opredelila kot ekonomski in organizacijski.

7. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz razlogov v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Ta kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi med drugim določa tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih oziroma organizacijskih razlogov.

8. Drugačna organizacija, ki je v tem, da se v posledici zaprtja igralnega salona in upada poslovanja zmanjša število zaposlenih na delovnem mestu tehnika - vzdrževalca in se del nalog (čiščenje igralnih naprav) prerazporedi na preostalega delavca A.A., preostali del nalog, ki se je nanašal na servisiranje oziroma vzdrževanje igralnih avtomatov, pa na serviserje matične družbe B., s katero je toženka sodelovala že prej, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni več potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik.

9. Ker delodajalec v odpovedi ni dolžan navesti, kako konkretno bo po reorganizaciji razdelil posamezne naloge (VIII Ips 110/2017), obravnavana odpoved ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker se kasnejša prerazporeditev tožnikovih nalog zunanjim izvajalcem (servisna ekipa matične družbe B.) ne prekriva povsem z navedbo vsebine reorganizacije iz odpovedi, kjer je navedeno, da bo v okviru prve faze reorganizacije delo tožnika v celoti prevzel A.A. Že zgolj zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu in prenos tožnikovih nalog na druge osebe, ne glede na konkretni način razdelitve teh nalog, pomeni spremembo organizacije dela. Ugotovljeno je bilo, da je potreba po servisiranju igralnih aparatov v času zaprtja igralnega salona spomladi 2020 večinoma prenehala. O spremembi organizacije dela je mogoče govoriti celo v primeru, ko delodajalec vse naloge delavca, katerega delo je postalo nepotrebno, prenese na zunanjega izvajalca (VIII Ips 50/2017), kar se v obravnavanem primeru ni zgodilo, saj je bil na servisno ekipo matične družbe B., konkretno na njenega zaposlenega C.C., ki je pokrival tudi ostale igralne salone v regiji toženke, po odpovedi prenesen del nalog, ki jih je opravljal tožnik. Tako redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je podana, ker je zaradi organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela, ni nezakonita zgolj zato, ker se v njej navedene organizacijske spremembe ne ujemajo povsem z ugotovitvami sodišča o tem.

10. Toženka utemeljeno nasprotuje tudi presoji sodišča o neutemeljenosti odpovednega razloga, ker je s tožnikom sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delo tehnika - vzdrževalca le dva meseca pred odpovedjo, to je 30. 1. 2020, ko naj bi vedela, da je delo enega delavca na tem delovnem mestu postalo nepotrebno. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za navedeno delo že 1. 7. 2019, servisiranje in vzdrževanje igralnih aparatov pa je opravljal že prej. Z novo pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 1. 2020 se je spremenila le višina plače. Prav tako za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga ni potrebno, da bi morale biti okoliščine glede poslovnega razloga v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenjene, drugače kot ob sklenitvi (VIII Ips 24/2020). Bistveno je, da razlogi iz odpovedi dejansko obstajajo in imajo za posledico prenehanje potrebe po opravljanju dela iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

11. Utemeljeno pa je sodišče zavrnilo očitek tožnika, da bi morala toženka izdelati program reševanja presežnih delavcev. Ker je delovno razmerje na podlagi odpovedi iz poslovnega razloga prenehalo le sedmim delavcem, pogoji za uporabo določb 98. - 103. člena ZDR-1 v zvezi s kolektivnimi odpusti niso izpolnjeni. Neutemeljene so tudi navedbe tožnika o kršitvi prepovedi diskriminacije v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je A.A. kot starejši delavec užival posebno varstvo pred odpovedjo.

12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek (na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, posledično pa tudi preostali del) zavrnilo (358. člen ZPP). Ker je v posledici takšne odločitve tožnik uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka (neizpodbijana IV. točka izreka), je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, da jih tožnik krije sam (drugi odstavek 154. člena ZPP).

13. Tožnik sam krije tudi svoje stroške pritožbenega postopka, v katerem ni uspel (prvi odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.09.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1123/2015
• VDSS Sodba Pdp 705/2019
• VDSS sodba Pdp 247/2016