VDSS Sodba Psp 127/2021

Jedro

Ker je bilo izkazano, da je tožeča stranka v spornem obdobju opravljala tudi težja fizična dela, česar ji zdravstveno stanje ni dopuščalo, je sodišče pravilno ugotovilo njeno nezmožnost za delo vse do premestitve 15. 12. 2019. Obveznost delodajalca organizirati delo, res ni predmet tega socialnega spora, zato je brezpredmetno razlogovanje, kaj bi delodajalec moral zagotoviti tožeči stranki. To je podvrženo raznim prekrškovnim sankacijam po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu. Bistveno je, da tožeči stranki niso bile priznane stvarne razbremenitve v okviru invalidskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 12. 2019 in sklep imenovanega zdravnika tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2019 ter ugotovilo, da je bila tožeča stranka začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi od 1. 11. 2019 do 15. 12. 2019. Hkrati je bilo odločeno, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka v višini 257,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo zgolj na tožničino izpoved. Kljub pomanjkljivi listinski dokumentaciji, ni pozvalo sodnega izvedenca na dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodišče ni upoštevalo, da tožeča stranka ni podala pripomb na izvedensko mnenje, da je tožena stranka kot prepozen grajala dokazni predlog iz pripravljalne vloge z dne 5. 3. 2021 in da je bilo po izdelavi izvedenskega mnenja v spis vloženo potrdilo MDPŠ z dne 28. 4. 2017. Tožnici so bile postavljene omejitve in delodajalec bi jim moral slediti. Pogoji pri delodajalcu ne morejo biti predmet socialnega spora, saj je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti delovno mesto, ki ustreza njegovi zdravstveni zmožnosti skladno potrdilu MDPŠ. Še pred tožničinim zaslišanjem je bil imenovan sodni izvedenec, ki je na podlagi listin in osebnega pregleda 7. 8. 2020 podal mnenje, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju zmožna za svoje delo s postavljenimi omejitvami. Sodni izvedenec je v času izdelave izvedenskega mnenja poleg medicinske dokumentacije razpolagal z zdravniškim potrdilom o zmožnosti za delo z dne 9. 10. 2020 in oceno tveganja za tožničino delovno mesto ter izvidom z dne 2. 7. 2019, v katerem se tožnici omejuje teža dviganja na 5 kg. Napačno je sklicevanje sodišča, da izvedenec ni razpolagal z delovno dokumentacijo v spornem obdobju, ampak šele po njem. Tožeča stranka je razpolagala s potrdilom MDPŠ, v katerem so postavljene omejitve, pa če ga je izvedenec videl ali ne. Tožničino delo je razvidno iz ocene tveganja za DM, potrdila MDPŠ in klinično opisanega zdravstvenega stanja. Ker so bile tožnici v spornem obdobju postavljene omejitve glede teže bremen, dejanske fizične obremenitve ne smejo vplivati na odločitev v tem sporu. Za dejansko izvedbo, je odgovoren delodajalec in tožnica sama, saj je skladno z določili o ZZVZZ tudi sama dolžna skrbeti za svoje zdravje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost ugodilne sodbe izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi.

5. Predmet sodne presoje je drugostopenjska odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 12. 2019 in sklep imenovanega zdravnika št. ... z dne 23. 10. 2019, s katerima je bilo odločeno o začasni nezmožnosti tožeče stranke zaradi bolezni tudi v obdobju od 1. 11. 2019 do 15. 12. 2019.

6. Sodišče je v 3. točki obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, zakaj je neupoštevna, s strani tožene stranke, uveljavljana prekluzija glede dokaznega predloga za zaslišanje priče. Vezanost sodišča v socialnih sporih na načelo materialne resnice, ne pomeni, da lahko stranka zahteva od sodišča, da namesto nje do skrajnosti išče materialno resnico. Iskanje materialne resnice ni samo sebi namen, temveč je usmerjeno v nudenje pravnega varstva strankam in s tem vzpostavitev pravnega reda. Sodišče upošteva 61. in 62. člen¹ ZDSS-1 tako, da izvaja po uradni dolžnosti dokaze le, če po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, samo ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.

7. Za ugotavljanje (ne)zmožnosti za delo je potrebno znanje medicinske stroke, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je v postopek pravilno pritegnilo sodnega izvedenca abdominalne kirurgije (243. člen ZPP), ki je ugotovil, da je bila tožnica po 1. 11. 2019 sposobna za delo z omejitvami.² Delo, ki ga tožnica opravlja v okviru novega lažjega delovnega mesta od 16. 12. 2019 dalje ustreza priporočilom.³ Upoštevajoč vsebino izvedenskega mnenja in tožničino zatrjevanje o dvigovanju težjih bremen, je sodišče prve stopnje za sporno obdobje od 1. 11. 2019 do 15. 12. 2019, od delodajalca pridobilo še opis dela do 15. 12. 2019, saj je bilo potrebno ugotoviti, kakšno delo je tožnica opravljala v tem obdobju. Zaradi nasprotij med opisom dela (delodajalec) in trditveno podlago tožnice,⁴ je sodišče v ta namen povsem pravilno zaslišalo še tožečo stranko in njeno sodelavko. Na ta način je lahko ugotovilo konkretne tožničine objektivne obremenitve pri opravljanju dela v spornem obdobju. Sodišče je v 12. točki obrazložitve sodbe obsežno in argumentirano pojasnilo, zakaj v spornem obdobju pri tožnici ni bilo podano takšno zdravstveno stanje, ki bi ji omogočalo opravljanje dela. Izkazano je bilo, da je v spornem obdobju tožnica dejansko opravljala delo, obremenitev katerega je, upoštevajoč ugotovitve izvedenca, presegala njeno zmožnost opravljati delo. Sodišče je pravilno sledilo skladni izpovedbi tožeče stranke in zaslišane priče, saj je njune navedbe o dvigovanju težjih bremen, potrdila tudi predložena fotografija delovnega mesta (A8).

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne dokazne ocene in posledično napačne uporabe materialnega prava. Odločitev sodišča je podrobno argumentirana v 13. točki obrazložitve sodbe in ni v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca. Sodišče je pojasnilo, da se izvedenčevo mnenje glede zmožnosti tožnice za tožničino delo ne nanaša na delo, ki ga je opravljala v spornem obdobju od 1. 11. 2019 do 15. 12. 2019, temveč za delo po 15. 12. 2019⁵. Sodišče se je pri svoji odločitvi, katera dela je lahko opravljala tožnica ob izkazanem zdravstvenem stanju do 15. 12. 2019, oprlo na dejanske ugotovitve sodnega izvedenca. Ker tožnica do 15. 12. 2019, ni opravljala dela, ki bi ustrezalo omejitvam, ki jih je kot zdravstveno nujne opredelil sodni izvedenec, ji je bila v spornem obdobju pravilno priznana začasna nezmožnost za delo.

9. Ugotovitev sodnega izvedenca, da se v primeru opravljanja težkih fizičnih del s takšnim zdravstvenim stanjem, kot ga je imela tožeča stranka, svetuje začasna premestitev na lažja dela, je jasna. Vendar je sodni izvedenec svojo končno oceno⁶ napačno oprl na dejstvo, da mora delodajalec tudi pri delavcih, katerim niso priznane trajne razbremenitve oziroma razbremenitve v okviru postopka ugotavljanja trajne nezmožnosti oziroma invalidnosti, le-te priznati tudi v okviru ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo. Kot pravilno ugotavlja sodišče v 13. točki obrazložitve, je določanje omejitev pri delu vezano na invalidski postopek. Delavca se v postopkih začasne nezmožnosti za delo vedno ocenjuje na konkretno delo, ki ga je v vtoževanem obdobju moral opravljati.

10. Življenjska in pravilna je odločitev sodišča, da je bilo potrebno tožničino zmožnost za delo v obdobju od 1. 11. 2019 do 15. 12. 2019 ugotavljati glede na konkretno delo, ki ga je opravljala. Pri tožnici ni bila ugotovljena invalidnost.⁷ Le v primeru priznane invalidnosti, bi morala tožeča stranka opravljati ustrezno delo v obsegu preostale delovne zmožnosti.⁸ Delodajalec mora delavcu omogočiti ustrezno delo po veljavni pogodbi o zaposlitvi, upoštevajoč invalidsko odločbo, če ta obstoji. Pri ocenjevanju začasne nezmožnosti se ocenjuje zdravstveno stanje v povezavi z delom, ki ga zavarovanec takrat opravlja.⁹ Niti Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) niti Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) ne dajejo pravne podlage, ki bi toženi stranki omogočala, da bi v postopkih ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo zavarovancem nalagal konkretne omejitve pri delu (razen časovne razbremenitve). Pri začasni nezmožnosti za delo se pričakuje, da bo po določenem časovnem obdobju, zavarovančevo klinično stanje zadovoljivo popravljeno in bo spet polno delazmožen. V kolikor pa se klinično stanje zavarovancu v celoti ne sanira in bodo potrebne stalne razbremenitve tudi v bodoče, bo pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje potrebno predlagati oceno trajne preostale delovne zmožnosti.

11. Pri odločitvi sodišča gre tako le za navidezno nasprotje, saj je sodišče pravilno upoštevalo pravno odločilna dejstva, ki jih je ugotovil sodni izvedenec. Ta dejstva je sodišče le drugače, a pravilno ovrednotilo. Sodni izvedenec je v svojem izvedenskem mnenju presegel svojo kompetenco ugotavljanja dejstev, ko je pravno sklepal, da je potrebno delavce s takšnim zdravstvenim stanjem, kot je tožničino, začasno premestiti na lažje delovno mesto.

12. Ker je bilo izkazano, da je tožeča stranka v spornem obdobju opravljala tudi težja fizična dela, česar ji zdravstveno stanje ni dopuščalo, je sodišče pravilno ugotovilo njeno nezmožnost za delo vse do premestitve 15. 12. 2019.¹⁰ Obveznost delodajalca organizirati delo, res ni predmet tega socialnega spora, zato je brezpredmetno razlogovanje, kaj bi delodajalec moral zagotoviti tožeči stranki. To je podvrženo raznim prekrškovnim sankacijam po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/11). Bistveno je, da tožeči stranki niso bile priznane stvarne razbremenitve v okviru invalidskega postopka.¹¹

13. Na podlagi obrazloženega je potrebno pritožbo tožene stranke v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Preiskovalno načelo.
² Izogibanjem dvigovanja bremen težjih od 5 kg (lahko s polnim ali s skrajšanim delovnim časom glede na potrebe delodajalca) in s priporočeno uporabo trebušnega pasu (gre za začasne omejitve pri delu), kadar je potrebno dvigovanje težjih bremen z namenom preprečevanja bolečin in zmanjšanja možnosti za vkleščenje.
³ Dne 16. 12. 2019 je bil sklenjen Aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 8. 2013.
⁴ Da je morala opravljati težja fizična dela.
⁵ Ko je tožeča stranka že opravljala lažje delo v skrajšanem delovnem času 20 ur tedensko.
⁶ Da je bila tožnica v času po 1. 11. 20019 sposobna za delo z omejitvami, kot ji je bilo svetovano.
⁷ Ugotavljanje zmanjšane delovne zmožnosti je predmet ocenjevanja trajne delazmožnosti na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
⁸ Upoštevajoč stvarno razbremenitev prepovedi opravljanja težjih fizičnih del.
⁹ Potrebno je ugotoviti in upoštevati vsa dela in opravila, ki jih mora zavarovanec opravljati.
¹⁰ Formalne in dejanske.
¹¹ Delodajalec bi moral tožnico skladno z invalidsko odločbo premestiti na ustrezno delovno mesto ali upoštevajoč predpise pričeti postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Potrdilo MDPŠ je podlaga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi oziroma podlaga za ugotavljanje preostale delovne zmožnosti v invalidskem postopku in priznanje ustreznih stvarnih ali časovnih razbremenitev.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2021

Podobni dokumenti:

• Sklep I Upr 30/2004
• VDSS sodba in sklep Psp 78/2010
• VDSS Sklep Psp 121/2022