<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba in sklep Pdp 246/2021

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2021:PDP.246.2021
Evidenčna številka:VDS00048312
Datum odločbe:08.07.2021
Senat:Silva Donko (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonitost odpovedi - sodna razveza - denarno povračilo

Jedro

Na podlagi ugotovitve, da so bile pogodbe o zaposlitvi sočasno odpovedane več zaposlenim, zoper katere je tožena stranka vložila odškodninske tožbe, je sodišče pravilno zaključilo, da je bila (sicer morda načrtovana) reorganizacija le navidezen razlog za podajo izpodbijane odpovedi.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v VIII. točki izreka delno spremeni, tako da se sodba in sklep v tem delu na novo glasi:

„VIII. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 8.448,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.“

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožnice. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa ji je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.173,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka 4. 10. 2013 podala tožnici (I. točka izreka), ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 2. 8. 2014, temveč je trajalo do vključno 5. 12. 2017 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz delovnega razmerja in ji v roku 8 dni za obdobje od 2. 8. 2014 do 5. 12. 2017 obračuna bruto nadomestila plače v zneskih, navedenih v izreku odločbe, ter ji izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila; tožbeni zahtevek za izplačilo višjih nadomestil od prisojenih, za plačilo nadomestil plače za obdobje od 6. 12. 2017 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih bruto zneskov, je zavrnilo kot neutemeljen (III. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, v katerem je tožnica od prisojenih zneskov zahtevala odvod davka in prispevkov (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici v roku 8 dni obračuna denarno povračilo v bruto znesku 54.000,00 EUR ter ji izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi; višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (do vtoževanih 103.308,48 EUR ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti), je zavrnilo (V. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati 6.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2013 do plačila (VI. točka izreka), ter pobotni ugovor tožene stranke, ki se je nanašal na ugotovitev njene terjatve do tožnice v neto znesku 30.215,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 14.552,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (VIII. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del v V. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v VIII. točki izreka sodbe in sklepa zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi se zavzema za prisojo višjega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je zaradi odškodninske tožbe, prejema izpodbijane odpovedi in javnih očitkov v zvezi z domnevnim oškodovanjem tožene stranke v bančnem sektorju povsem nezaposljiva. Zaposlitev pri drugem delodajalcu za bistveno nižjo plačo je sprejela le z namenom ohranjanja zaposlitvene aktivnosti in preživetja. Sodišče prve stopnje pri odmeri višine denarnega povračila ne bi smelo upoštevati okoliščine, da ji je tožena stranka izplačala odpravnino v neto znesku 30.215,66 EUR, saj jo bo v primeru pravnomočno ugotovljene nezakonitosti odpovedi morala vrniti toženi stranki. Uveljavlja, da prisojeni bruto znesek denarnega povračila 54.000,00 EUR pomeni izplačilo neto zneska 22.305,50 EUR, kar je bistveno manj kot odpravnina, do katere bi bila upravičena v primeru zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje bi ji moralo priznati potne stroške pooblaščenca vsaj od meje delovnega območja sodišča v Slovenski Bistrici do sedeža sodišča v Mariboru in nazaj, saj gre v nasprotnem primeru za nedopustno razlikovanje in arbitrarno postopanje sodišča. Ni utemeljenega razloga za to, da pooblaščenci s sedežem izven območja sodišča niso upravičeni niti do delnega povračila stroškov prevoza za prihod na narok za glavno obravnavo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilne dele izreka sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v VIII. točki izreka sodbe in sklepa, prav tako zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja neobrazloženost zaključka sodišča prve stopnje, da časopisni članki in izpovedi tožnice ter prič A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E. dokazujejo tožničine navedbe o zlorabi instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišču prve stopnje očita, da je pri odločitvi upoštevalo le izpovedi s strani tožnice predlaganih prič in da je zmotno zaključilo, katere izjave v člankih so relevantne za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi. Tožničini dokazni predlogi za zaslišanje prič C.C., D.D., A.A., B.B., F.F. in G.G. niso bili ustrezno substancirani, zato je sodišče prve stopnje z upoštevanjem teh dokazov kršilo 7. v zvezi z 212. in 236. členom ZPP. Glede dokazne ocene sodišča prve stopnje uveljavlja kršitev 8. člena ZPP ter bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da zaslišane priče, z izjemo E.E. in H.H., niso bile vključene v postopek reorganizacije in podaje izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in so o tem izpovedovale le na splošno. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bila E.E. kot predsednica sindikata seznanjena z mesečnimi poročili o številu novih zaposlitev in odpovedi pri toženi stranki. Neobrazložen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi sočasno odpovedana več delavcem, zoper katere so bile vložene odškodninske tožbe. Izpoved priče A.A. v zvezi s tem je nekonsistentna. C.C. ni izpovedal, da je delovno razmerje prenehalo vsem delavcem, zoper katere so bile vložene tožbe, sicer pa zaslišanja te priče v zvezi s tem sploh ni bilo predlagano. Iz sodbe ne izhajajo razlogi za zaključek, da sta vložitev odškodninske tožbe in podaja izpodbijane odpovedi časovno povezana dogodka, sicer pa tožnica tega niti ni zatrjevala. S sklicevanjem na izpoved H.H. uveljavlja, da je prijateljski nasvet tožnici glede zamenjave zaposlitve podal izključno zaradi njenih osebnih okoliščin. Sodišče prve stopnje je izpoved te priče vzelo iz konteksta. Zmotno je kot verodostojno ocenilo izpoved priče E.E., saj je neresnično izpovedala, da so bile zoper delavce vložene kazenske ovadbe. Iz razlogov sodbe in sklepa ne izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo izpovedim C.C., A.A. in B.B., in ne nasprotnim izpovedim prič H.H. in I.I.. Ne drži, da je I.I. A.A. in B.B. rekel, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki zaradi vloženih tožb ne bo mogoče. Tožnica ni zatrjevala, da fiktivnost odpovednega razloga dokazujejo javne izjave tedanjega predsednika uprave toženke H.H., iz razlogov sodbe in sklepa pa ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo H.H., da teh izjav ni nikoli podal. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da vsebina članka z dne 18. 9. 2013 temelji na izjavi H.H. z dne 24. 9. 2013. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi priče J.J.. Tožnica dokaznega predloga za zaslišanje te priče ni podala pravočasno. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb glede zaposlovanja novih delavcev, navedbe tožnice v zvezi s tem pa so pavšalne. Ne drži, da je bil I.I. novo zaposleni delavec, poleg tega pa iz izpovedi priče K.K. izhaja, da je tožena stranka v relevantnem obdobju zaposlovala predvsem na specifičnih področjih v komerciali. S sklicevanjem na zadevi pritožbenega sodišča Pdp 198/2016 in Pdp 162/2016 uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje njen pobotni ugovor kvečjemu zavreči in ne zavrniti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugodilo tožničinemu nesubstanciranemu dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca finančne stroke. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 298/2015 opozarja, da se je tožnici mandat svetovalke uprave iztekel 30. 9. 2013, zato je od tega dneva dalje upravičena kvečjemu do nadomestila plače za delovno mesto „strokovni sodelavec“. Navaja, da je tožnica vtoževala nadomestilo plače v višini 6.666,93 EUR, po spremembi tožbe v pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2018 pa obračuna in izplačila dodatka za delovno dobo ni več zahtevala. Izvedenec je zato s tem, ko je pri izračunu prikrajšanja upošteval osnovno bruto plačo v višini 7.224,20 EUR, povečano za dodatek za delovno dobo, presegel tožničino trditveno podlago. Uveljavlja, da bi tožnica nadomestilo plače, če ji delovno razmerje ne bi prenehalo, zaradi bolezni prejemala iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila. Tožnica je bila na vodilnih delovnih mestih zaposlena le 8 let, nove zaposlitve po spornem prenehanju delovnega razmerja pa zaradi zdravstvenih razlogov ni niti iskala. Njene zaposlitvene možnosti so manjše tudi zato, ker je o sporu s toženo stranko govorila javno. S sklicevanjem na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 736/2017 uveljavlja, da primerno denarno povračilo znaša dve mesečni plači, sodišče prve stopnje pa bi moralo kot osnovo za to odmero upoštevati plačo za delovno mesto „strokovni sodelavec“. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka, saj je vrednost spornega predmeta do konca ponovljenega postopka znašala 37.322,32 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je tožnici neutemeljeno priznalo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom, saj vložitev slednjega ni pripomogla k sprejemu odločitve pritožbenega sodišča. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke, tožena stranka pa na pritožbo tožnice. Stranki v odgovorih prerekata nasprotne pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri čemer je po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je v pretežnem delu (razen delno v odločitvi o stroških postopka) tudi materialnopravno pravilna.

7. Tožena stranka na več mestih v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o bistvenih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana odločba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke glede obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožena stranka v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

8. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 10. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožnici po 1. alineji 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR- 1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker je njeno delo na delovnem mestu svetovalke uprave zaradi optimizacije in racionalizacije delovnih postopkov in stroškov poslovanja postalo nepotrebno. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 1985 dalje, pri čemer je od maja 2005 do aprila 2012 opravljala funkcijo članice uprave, od 24. 4. 2012 dalje pa je bila zaposlena na delovnem mestu svetovalke uprave banke za nedoločen čas. Tožena stranka je zoper tožnico pred Okrožnim sodiščem v Mariboru 31. 7. 2013 vložila tožbo za plačilo odškodnine zaradi domnevnih nepravilnosti pri odobravanju kreditov, 18. 9. 2013 pa ji je poslala predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki ga tožnica ni podpisala. Delovno razmerje pri toženi stranki ji je prenehalo 2. 8. 2014 na podlagi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki ji je bila vročena 5. 10. 2013.

9. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo tretjič. Prvič je s sodbo Pd 578/2013 z dne 30. 6. 2014 na podlagi ugotovitve, da je naloge delovnega mesta svetovalke uprave, ki ga je zasedala tožnica, prevzel sektor L., deloma pa sektor M. in sektor N., tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, vključno z reparacijskim zahtevkom in zahtevkom za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, zavrnilo kot neutemeljen. Pritožbeno sodišče je s sodbo Pdp 1247/2014 z dne 28. 5. 2015 zavrnilo pritožbo tožnice in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Vrhovno sodišče RS je nato s sklepom VIII Ips 194/2017 z dne 6. 3. 2018 ugodilo reviziji tožnice, sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je zaradi odsotnosti vsebinskih razlogov za zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da bi (subjektivne) okoliščine, ki jih je glede dejanskih razlogov za odpoved navajala tožnica in za njihovo potrditev predlagala dokaze, lahko vplivale na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju s sodbo in sklepom Pd 96/2018 z dne 30. 1. 2020 tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, saj je ugotovilo fiktivnost v odpovedi navedenega poslovnega razloga. To odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 393/2020 z dne 17. 9. 2020 na pritožbi obeh strank razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj zaključek glede zlorabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bil ustrezno obrazložen, sodišče prve stopnje pa je z upoštevanjem prepoznih trditev tožene stranke glede njene obveznosti v primeru kolektivnega odpusta storilo tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju (podobno kot v drugi sodbi) ugotovilo, da je bila reorganizacija v letu 2013 usmerjena v podajo odpovedi tožnici in njenim sodelavcem, zoper katere je tožena stranka vložila odškodninske tožbe zaradi domnevno nezakonitih ravnanj pri opravljanju dela. Ta dokazni zaključek je sodišče prve stopnje obrazložilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi, zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je glede odločilnega dejstva, da je tožena stranka zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, verjelo izpovedim tožnice in z njene strani predlaganih prič (A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E.), kar pa ne pomeni, da izpovedi drugih zaslišanih prič pri odločitvi ni upoštevalo, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema tožena stranka. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno poudarja, da sta bila v postopek reorganizacije in podaje izpodbijane odpovedi aktivno vključena le tedanji predsednik uprave tožene stranke H.H. in predsednica sindikata pri toženi stranki E.E.. To ne pomeni, da ostale priče niso mogle izpovedati o okoliščinah v zvezi s podajo izpodbijane odpovedi, ki so jih same zaznale. Dvoma o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ne vzbuja niti pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da so nekatere priče pristranske, ker so tudi same z njo v delovnopravnem sporu. Zgolj na podlagi te okoliščine izpovedi priče ni mogoče odreči verodostojnosti, sicer pa tožena stranka v pritožbi niti ne navaja, s katerimi pričami je oziroma je bila v sodnem sporu.

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da dokazni predlogi tožnice niso bili ustrezno konkretizirani. Tožnica je skladno z določbo 236. člena ZPP že v tožbi natančno navedla, da zaslišanje prič C.C., D.D., A.A., B.B., F.F. in G.G. predlaga v potrditev navedb, da je bila reorganizacija pri toženi stranki izvedena le z namenom prenehanja delovnega razmerja njej in nekaterim sodelavcem, kar je še izčrpneje obrazložila v prvi pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2014. Ne drži, da je tožnica zaslišanje prič E.E. in H.H. predlagala le v zvezi z izjavami iz časopisnih člankov v prilogah A 18 in A 27, saj jih je predlagala tudi v potrditev navedb glede povezanosti izpodbijane odpovedi z njenimi preteklimi ravnanji in sposobnostmi. Tožnica je v tožbi in prvi pripravljalni vlogi določno navedla, katera dejstva dokazuje s časopisnimi članki v prilogah A 18 do A 27, zato ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje z upoštevanjem teh dokazov kršilo razpravno načelo iz 7. člena v zvezi z 212. členom ZPP.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi okoliščine, da je tožena stranka željo po prenehanju delovnega razmerja s tožnico izrazila le dober mesec po vložitvi odškodninske tožbe, saj je bila ta vložena 31. 7. 2014, predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi pa je bil tožnici poslan 18. 9. 2013, pravilno ugotovilo, da sta dogodka povezana. Na podlagi skladnih izpovedi tožnice in prič C.C., A.A., B.B., E.E. in D.D., da so bile pogodbe o zaposlitvi sočasno odpovedane več zaposlenim, zoper katere je tožena stranka vložila odškodninske tožbe, je pravilno zaključilo, da je bila (sicer morda načrtovana) reorganizacija le navidezen razlog za podajo izpodbijane odpovedi, kar je izčrpno obrazložilo v 17. in 19. točki obrazložitve sodbe in sklepa. Na podlagi izpovedi priče A.A. je nadalje pravilno ugotovilo1, da je delovno razmerje tem delavcem prenehalo bodisi na podlagi odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov bodisi na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. To potrjujeta tudi izpovedi prič C.C. (stran 2 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 14. 6. 2018) in H.H. (stran 14 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 30. 8. 2018), na kateri se v pritožbi izrecno sklicuje tožena stranka.

13. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku navedlo jasne in prepričljive razloge za zaključek, da navideznost odpovednega razloga dokazujejo tudi izjave tedanjega predsednika uprave tožene stranke H.H. v časopisnih člankih in novinarskih prispevkih, iz katerih izhaja, da si je tožena stranka v relevantnem obdobju aktivno prizadevala za sankcioniranje odgovornih za ugotovljene nepravilnosti pri odobravanju kreditov. Tožnica je že v tožbi natančno navedla, katere izjave H.H. so v tej zvezi odločilne, zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje preseglo njeno trditveno podlago. Ker so bile izjave H.H., da si bodo v toženi stranki prizadevali, da se za stvari, ki v preteklosti niso bile pravilne, sprožijo ustrezni pravni postopki … tako da banka pričenja z vlaganjem ustreznih pravnih ukrepov, ter da gre za tožbe v zvezi s preteklimi posli, s katerimi bodo zajeli širok krog ljudi, saj se kaj takega v banki ne sme več ponoviti, v dobesednem citatu povzete v različnih časopisnih prispevkih („Uprava O. vložila tožbe zaradi preteklega poslovanja banke“ z dne 4. 6. 2013, „O.: nepravilnosti bivše uprave, sledijo tožbe“ z dne 4. 6. 2013, „H.H. napovedal nove tožbe odgovornim za pretekla poslovanja“ z dne 4. 6. 2013, „Forenzične preiskave v O. dale podlage za milijonske tožne“ z dne 10. 6. 2014, „Uprava O. s 66,5 milijona evrov težko tožbo na krivce za slabe posle“ z dne 10. 6. 2013), pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da ni šlo le za novinarsko pretiravanje, kot je v izpovedi zatrjeval H.H.

14. Čeprav se povzete izjave H.H. izrecno nanašajo le na civilno in kazensko odgovornost delavcev tožene stranke, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je bila podaja izpodbijane odpovedi posledica prizadevanja tožene stranke za sankcioniranje preteklih nezakonitih praks. Pravilnost tega zaključka potrjuje vsebina člankov „H.H. postavil kadilnico za 70 tisočakov?“ z dne 25. 9. 2013, „Razkošna kadilnica razkurila zaposlene“ z dne 25. 9. 2013 in „Uprava O. predvideva nove odškodninske tožbe“ z dne 25. 9. 2013, v katerih je povzeta izjava H.H., da je bilo nekaterim zaposlenim zaradi ugotovitev forenzične revizije in strokovnih analiz odvetniških hiš predlagano, da zapustijo banko, ker ne uživajo več zaupanja. Navideznost odpovednega razloga po pravilni presoji sodišča prve stopnje potrjuje tudi izjava tedanjega člana nadzornega sveta tožene stranke J.J., da je uprava znotraj reorganizacije, potem seveda na določenih funkcijah, tudi zamenjala kadre; tisti, ki so bili toženi oziroma za tiste, za katere se je pokazal sum, so seveda bili odstranjeni s teh delovnih mest in so bili imenovani novi, ti pa so prišli iz drugih bank, ki jo je ta v vlogi priče podal na .... seji Preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu 22. 1. 2014. Priča J.J., katerega zaslišanje je v drugi pripravljalni vlogi predlagala tožena stranka, je sicer v izpovedi pojasnil, da je želel s to izjavo le pomiriti javnost, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je bil nadzorni svet tožene stranke seznanjen s postopki forenzične revizije, reorganizacije in vložitve odškodninskih tožb, vključno z imeni in priimki tožencev, pravilno zaključilo, da je njegova izjava na seji preiskovalne komisije odražala prave namene tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi utemeljeno upoštevalo tudi izjavo E.E., ki je na novinarsko vprašanje v prispevku „Val odpuščanj v bankah“ z dne 29. 10. 2013 odgovorila, da odpuščanja so, nekaj na osnovi reorganizacije banke in nekaj zaradi vloženih odškodninskih tožb, saj pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila priča kot predsednica sindikata pri toženi stranki seznanjena z mesečnimi poročili o številu novih zaposlitev in odpovedi pri toženi stranki.

15. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je verjelo pričama A.A. in B.B., da jima je vodja I.I. na ločenih sestankih dejal, da nadaljevanje delovnega razmerja zaradi vložene odškodninske tožbe ne bo mogoče in da bosta morali iz banke oditi. I.I. je namreč v izpovedi dopustil možnost, da se je tak razgovor z A.A. zgodil (stran 15 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 12. 5. 2014), četudi je v nadaljnji izpovedi nato zanikal, da bi komurkoli rekel, da bo prejel odpoved zaradi odškodninskih tožb. Izpoved priče I.I. je po pravilni oceni sodišča prve stopnje tudi sicer nekonsistentna, saj je najprej izpovedal, da je verjetno bil seznanjen z vložitvijo odškodninske tožbe zoper A.A., nadalje pa, da ni bil nikoli seznanjen s tem, zoper katere delavce so tekli posamezni postopki v banki.

16. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja pavšalnost tožničinih navedb glede zaposlovanja novih delavcev. Tožnica je obrazložene navedbe v zvezi s tem podala v prvi pripravljalni vlogi in pri tem imenovala delavce (med drugim tudi delavca I.I.), ki so v pretežni meri prevzeli delo delavcev, ki jim je zaradi vloženih odškodninskih tožb prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Okoliščina, da so naloge delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica, prevzeli drugi delavci, bi lahko predstavljala utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če ne bi bilo hkrati ugotovljeno, da je poslovni razlog v resnici prikrival drug, nedopusten razlog za podajo odpovedi tožnici. Sodišče prve stopnje je v 17. do 29. točki obrazložitve sodbe odgovorilo na vse relevantne navedbe tožene stranke v zvezi s tem in ustrezno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izpovedi prič H.H., I.I., P.P., R.R. in K.K., da je bila tožnici izpodbijana odpoved podana izključno v posledici reorganizacije poslovanja.

17. Sodišče prve stopnje je predvsem upoštevaje časovno povezanost med vložitvijo odškodninske tožbe in podajo izpodbijane odpovedi utemeljeno verjelo skladnima izpovedima prič A.A. in B.B., da se je z izvedbo reorganizacije pri toženi stranki odlašalo do vložitve odškodninskih tožb, v tej zvezi pa je zaposlitev I.I. (in nato prerazporeditev tožničinih nalog na tega delavca) pravilno štelo kot okoliščino, ki kaže na navideznost v izpodbijani odpovedi navedenega poslovnega razloga. Tožena stranka sicer v pritožbi pravilno navaja, da se je ta delavec pri toženi stranki zaposlil že 2. 4. 2013, odpoved tožnici pa je bila podana šele pol leta kasneje, vendar pa je bilo pri toženi stranki običajno, da je vnaprej zaposlovala nove delavce, ki bodo nadomestili odpuščene delavce. To potrjuje tudi izpoved priče H.H., da so v obdobju pred izvedbo reorganizacije zaposlovali nove ljudi (med drugim tudi S.S. in I.I.) z namenom, da bi lahko ti delo opravljali samostojno in tožnice ne bi več potrebovali, ter da je delavcem tožene stranke pogodba o zaposlitvi (bodisi na podlagi odpovedi iz poslovnega razloga bodisi na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi) prenehala izključno zaradi odločitve uprave, da na nekatera delovna mesta namesti nove ljudi. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je nove delavce v relevantnem obdobju zaposlovala predvsem na specifičnih področjih v komerciali. O tem je sicer izpovedala priča K.K., ki pa ni znala pojasniti, katera so ta specifična področja.

18. Sodišče prve stopnje je tožnici v posledici ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno priznalo nadomestila plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da tožnica po izteku mandata svetovalke uprave banke 30. 9. 2013 ni upravičena do nadomestila plače v bruto znesku 6.666,93 EUR, temveč kvečjemu do nadomestila plače za ustrezno delovno mesto „strokovni sodelavec“ v bruto znesku 2.985,96 EUR. Sodišče prve stopnje je te navedbe tožene stranke, ki jih je v postopku na prvi stopnji podala šele v pripravljalni vlogi z dne 2. 7. 2018, v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP pravilno štelo kot prepozne. Tožnica je namreč obrazložene navedbe glede višine nadomestil plače, do katerih je upravičena v posledici nezakonite odpovedi, podala že v prvi pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2014, in v potrditev teh navedb predlagala dokaze (med drugim tudi postavitev izvedenca finančne stroke). Glede na navedeno se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da je pri odločitvi o višini reparacije treba upoštevati variantni izračun izvedenca, ki temelji na podatkih o višini plače nižje vrednotenega delovnega mesta strokovni sodelavec. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je izvedenec pri izračunu tožničinega prikrajšanja iz naslova nadomestila plače izhajal iz osnovne bruto plače v znesku 7.224,20 EUR2, čeprav je tožnica vtoževala bruto nadomestilo plače (le) v višini 6.666,93 EUR. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnica za mesece avgust, september in oktober 2014 zahtevala nižje nadomestilo od tistega, ki bi ji pripadalo po izračunu izvedenca, in ji prisodilo zgolj vtoževane zneske, zato ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.

19. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da tožnica po spremembi tožbenega zahtevka za obdobje nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni (več) zahtevala obračuna in izplačila dodatka za delovno dobo. Že v tožbi je zahtevala, naj ji tožena stranka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača plačo „kakršno bi prejemala, če bi delala“, kar glede na določbo drugega odstavka 126. člena ZDR-1 vključuje tudi dodatek za delovno dobo. S tem, ko je v pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2018 za vsak posamezen mesec zahtevala obračun in izplačilo točno določenih bruto zneskov, ni umaknila zahtevka za obračun in izplačilo nadomestila plače, vključno z dodatkom za delovno dobo, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema tožena stranka.

20. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da bi bila tožnica v primeru, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, zaradi zdravstvenih težav v daljšem bolniškem staležu in bi nadomestilo plače prejemala iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 167/2011 z dne 20. 11. 2012 zavzelo pravilno stališče, da je zavarovanec, ki mu je delodajalec nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, po odpovedi z dela vedno odsoten iz razlogov na strani delodajalca in ne zaradi bolezni. Poleg tega po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnica nadomestila za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni v relevantnem obdobju sploh ni prejemala, saj kot brezposelna oseba do njega ni bila upravičena.

21. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožnica od 6. 12. 2017 dalje zaposlena pri drugem delodajalcu (družbi T. d. o. o.), s tem dnem sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi in tožnici prisodilo denarno povračilo v višini 54.000,00 EUR, kar predstavlja 9,4 povprečnih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v pritožbi glede na določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1 neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot osnovo za odmero tega povračila upoštevati osnovno plačo za delovno mesto „strokovni sodelavec“, na katerem tožnica ni bila zaposlena.

22. Sodišče prve stopnje je na podlagi kriterijev iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pri odmeri višine denarnega povračila pravilno upoštevalo okoliščine, da je bila tožnica v času odločanja stara 59 let, da je bila pri toženi stranki zaposlena 28 let, da ji je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zato, ker je bila zoper njo vložena odškodninska tožba, s katero tožena stranka ni uspela, da je razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do dela s krajšim delovnim časom, da se je ponovno zaposlila šele konec leta 2017 in da je bila v negativni luči večkrat poimensko omenjena v sredstvih javnega obveščanja. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da so tožničine možnosti za novo zaposlitev majhne. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o višini denarnega povračila tudi pravilno upoštevalo, da je tožnica v obdobju med 1. 9. 2014 in 31. 3. 2016 prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost v višini 892,50 EUR bruto in da ji je bila priznana pravica do delnega nadomestila v znesku 879,47 EUR, kot tudi ugotovitev, da tožnica pri novem delodajalcu prejema precej nižjo plačo od tiste, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Po presoji pritožbenega sodišča je denarno povračilo prisojeno v primernem znesku in je primerljivo tudi z višinami denarnih povračil, ki se v sodni praksi prisojajo v podobnih primerih, zato je neutemeljena tako pritožba tožene stranke, ki se zavzema za znižanje denarnega povračila, kot tudi pritožba tožnice, ki zatrjuje, da je to prisojeno v prenizkem znesku.

23. Tožnica v pritožbi sicer pravilno navaja, da bo morala po pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti odpovedi toženi stranki vrniti odpravnino v neto znesku 30.215,66 EUR, ki ji je bila izplačana v posledici izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar pa ne pomeni, da je denarno povračilo odmerjeno v prenizkem znesku. Neutemeljena je tudi tožničina pritožbena navedba, da bo iz naslova denarnega povračila, ki je prisojeno v bruto znesku, prejela nižji neto znesek od zneska odpravnine, saj to ni bistveno za odločitev. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 211/2018 z dne 18. 6. 2019 poudarilo, da je primerjava med višino odpravnine in odškodnine v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča lahko le okvirna, saj se kriteriji za odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz 108. člena ZDR-1 razlikujejo od kriterijev za določitev višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1.

24. Tožena stranka se v pritožbi s sklicevanjem na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 736/2017 z dne 25. 1. 2018 zmotno zavzema za to, da primerno denarno povračilo za tožnico predstavlja znesek dveh bruto plač. V navedeni zadevi je bil tožnik pred prejemom nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki zaposlen le 7 mesecev, pri čemer ni šlo za zaposlitev za nedoločen čas, pri drugem delodajalcu pa se je zaposlil v manj kot dveh mesecih po odpovedi, kar je v bistvenem drugačno dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. Po oceni pritožbenega sodišča je denarno povračilo v višini 9,4 plač ustrezno tudi upoštevaje okoliščine, da je bila tožnica v času zaposlitve pri toženi stranki na vodilnih delovnih mestih zaposlena 8 od skupno 28 let, da nove zaposlitve takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ni iskala tudi zaradi zdravljenja posledic prometne nesreče in da je tudi sama o sporu s toženo stranko govorila javno, na katere v pritožbi izrecno opozarja tožena stranka.

25. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči njen pobotni ugovor za vračilo odpravnine v neto znesku 30.215,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilnega stališča, da terjatev delodajalca iz naslova vračila odpravnine, ki je bila delavcu izplačana v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zapade šele, ko postane odločitev o nezakonitosti takšne odpovedi pravnomočna, pravilno ugotovilo, da pogoji za pobot iz 311. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.) niso podani, ker terjatev tožene stranke v času odločanja še ni zapadla. Na tej podlagi je pobotni ugovor tožene stranke pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Sicer drži, da sodna praksa pritožbenega sodišča v zvezi s tem ni povsem enotna, na kar v pritožbi s sklicevanjem na sodbo in sklep pritožbenega sodišča Pdp 162/2016 z dne 28. 7. 20163 opozarja tudi tožena stranka, vendar je bilo v novejših odločbah pritožbenega sodišča (glej npr. sodbo Pdp 68/2018 z dne 1. 2. 2018) zavzeto stališče, da se pobotni ugovor v primeru, ko v pobot uveljavljana terjatev še ni zapadla, zavrne kot neutemeljen.

26. Utemeljeni pa sta pritožbi obeh strank zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je upoštevaje okoliščino, da je bila tožba vložena po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.) in pred uveljavitvijo Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.), stroške postopka za tožnico, ki je v sporu v pretežnem delu uspela, pravilno odmerilo na podlagi določb ZOdvT. Ker gre v obravnavani zadevi za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, se glede na drugi odstavek 24. člena ZOdvT vrednost predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Upoštevaje to določbo tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je treba stroške postopka tožnice odmeriti glede na vrednost spornega predmeta 37.322,32 EUR4, in ne od zneska 146.636,71 EUR. Glede na navedeno je tožnica v postopku na prvi stopnji utemeljeno priglasila: 765,70 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100, 706,80 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 in 20,00 EUR za materialne stroške, 942,20 EUR nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 in 20,00 EUR za materialne stroške, 1.178,00 EUR nagrade za postopek z revizijo po tar. št. 3300 in 20,00 EUR za materialne stroške, 706,80 EUR nagrade za narok v ponovljenem postopku in 20,00 EUR za materialne stroške, 942,20 EUR nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom in 20,00 EUR za materialne stroške ter 706,80 EUR nagrade za narok v ponovljenem postopku in 20,00 EUR za materialne stroške, kar vse skupaj znaša 6.068,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 7.403,57 EUR, in ne 14.552,47 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Pritožba tožene stranke je zato v tem delu delno utemeljena. Tožnica pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo kot potrebne priznati tudi potne stroške pooblaščenca za prihod na naroke za glavno obravnavo. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje temelji na preseženem stališču sodne prakse, da je stranka do povračila teh stroškov upravičena le v primeru, da ima pooblaščenec sedež svoje odvetniške pisarne na območju sodišča, pred katerim je tekel postopek. Stranka ima namreč pravico, da si prosto izbere odvetnika, stališče sodišča prve stopnje o nepriznavanju navedenih stroškov pa je v nasprotju z načelom enakega varstva pravic in načelom svobode (tudi odvetnikovega) dela (22. in 49. člen Ustave RS). Tožnica je zato na podlagi priglašenega stroškovnika upravičena do povračila potnih stroškov njenega pooblaščenca za pristop na deset narokov za glavno obravnavo v skupnem znesku 1.044,79 EUR, njeni potrebni stroški postopka pa tako znašajo 8.448,36 EUR.

27. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pritožbama obeh strank delno ugodilo in odločitev o stroških postopka v VIII. točki izreka sodbe in sklepa delno spremenilo tako, da je stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, znižalo na 8.448,36 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Tožena stranka mora tožnici ta znesek povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. V preostalem delu sta pritožbi obeh strank neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka kot delodajalec v postopku o prenehanju delovnega razmerja na podlagi določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožnice. Tožnica je s pritožbo uspela le v manjšem delu, zato na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka je tožnici dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo, in sicer 942,20 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR za materialne stroške, kar povečano za 22 % DDV skupaj znaša 1.173,88 EUR.

-------------------------------
1 Tožena stranka sicer v pritožbi glede izpovedi priče A.A. sodišču prve stopnje očita protispisnost, vendar gre po vsebini v resnici za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
2 To je osnovna plača delovnega mesta svetovalke uprave banke, na katerem je bila tožnica zaposlena pred prejemom odpovedi.
3 V tej zadevi je bil pobotni ugovor tožene stranke zaradi nezapadlosti terjatve na vračilo odpravnine zavržen kot nedopusten.
4 To vrednost spornega predmeta je tožena stranka navedla že v odgovoru na tožbo in jo je sodišče prve stopnje upoštevalo vse do izdaje sodbe v ponovljenem postopku.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1, 118, 118/1, 126, 126/2.
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 7, 8, 212, 236, 286, 286/1.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 311.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.09.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUwNDEz