<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 285/2021

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2021:PDP.285.2021
Evidenčna številka:VDS00048341
Datum odločbe:13.07.2021
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), mag. Biserka Kogej Dmitrovič (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - nezakonitost odpovedi - sodna razveza

Jedro

Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi moral v tožbenem zahtevku natančneje navesti, na katero delo naj ga tožena stranka reintegrira v posledici nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na to, da tožnik ob postavitvi reintegracijskega zahtevka niti ni razpolagal z vsemi informacijami o tem, katera dela bi bila glede na veljaven akt o sistemizaciji pri toženi stranki zanj lahko ustrezna, je zahtevek pravilno oblikoval na način, da je zahteval poziv nazaj na delo na delovno mesto „samostojni analitik II“, oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, usposobljenosti in delovni zmožnosti s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno. Takšen zahtevek ni nedoločen, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje, temveč edino možen. Od delavca ni utemeljeno pričakovati, da bo določil, za katero novo delo mora delodajalec z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi, saj ob razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi „oživi“ odpovedana pogodba o zaposlitvi in je dolžnost delodajalca, da tako nastalo situacijo zakonito razreši.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijani zavrnilni del sodbe spremeni tako, da se sodba na novo glasi:

„1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2018, ki jo je tožena stranka podala tožniku, je nezakonita.

2. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2018, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2004 še vedno traja.

3. Tožena stranka je dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo na delovno mesto „samostojni analitik II“ oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, usposobljenosti in delovni zmožnosti, s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno, in mu za obdobje od 19. 6. 2018 do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati mesečna bruto nadomestila plače ter mu izplačati ustrezne neto zneske, zmanjšane za neto nadomestila za brezposelnost, ki so bila tožniku izplačana v neto znesku 673,95 EUR za mesece od julija 2018 do februarja 2019, v neto znesku 224,65 EUR za mesec junij 2018 ter v neto znesku 385,56 EUR za marec 2019, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za neto nadomestilo plače preteklega meseca do plačila.

4. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka.“

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 549,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2018, ki jo je tožena stranka podala tožniku (1. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi z dne 9. 4. 2018, temveč je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2004 trajalo do 17. 3. 2021 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku v roku 8 dni za čas od 19. 6. 2018 do 17. 3. 2021 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračuna mesečna bruto nadomestila plače ter mu izplača ustrezne neto zneske, zmanjšane za nadomestila za brezposelnost, ki so bila tožniku izplačana v neto znesku 673,95 EUR za mesece od julija 2018 do februarja 2019, v neto znesku 224,65 EUR za junij 2018 in v neto znesku 385,56 EUR za marec 2019, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za neto nadomestilo plače preteklega meseca do plačila (3. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, naj tožniku v roku 8 dni plača denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v bruto znesku 14.527,74 EUR (4. točka izreka). V presežku, to je za ugotovitev trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki za čas po 17. 3. 2021 in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za ta čas, vključno z obračunom in izplačilom nadomestila plače, ter za poziv nazaj na delo na delovno mesto „samostojni analitik II“ oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, usposobljenosti in delovni zmožnosti, s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno, je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen (5. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka (6. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi moral v zahtevku natančno navesti, na katero delo naj ga tožena stranka pozove v posledici nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj to iz določb ZDR-1, ZPP in ZDSS-1 ne izhaja. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 321/2007, da sodišče nima pristojnosti, da bi delavca razporedilo na točno določeno delovno mesto. Navaja, da je že v tožbi navedel, katera delovna mesta pri toženi stranki bi bila zanj lahko ustrezna, te navedbe pa je dopolnil po prejemu akta o sistemizaciji od tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tem, ali ima tožena stranka še potrebo po njegovem delu, zmotno upoštevalo le zasedena delovna mesta. Opozarja, da je sodna razveza pogodbe o zaposlitvi izjema, ki jo je treba razlagati restriktivno. Sodišče prve stopnje je pri tej odločitvi zmotno upoštevalo le interes tožene stranke, ki je predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z enakimi navedbami, s katerimi je neuspešno utemeljevala zakonitost izpodbijane odpovedi. Za te navedbe tudi ni predložila nobenih dokazov. Uveljavlja kršitev določb 7., 212. in 213. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da bi moral tožnik dokazati obstoj prostih delovnih mest, na katera bi ga tožena stranka lahko zaposlila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določbe 40. člena ZZRZI. Vztraja, da za tožnika ni imela na voljo ustreznega dela, saj kot magister ekonomije dosega VIII. stopnjo izobrazbe, v relevantnem obdobju pa je zaposlovala le na delovna mesta z zahtevano VI. ali VII. stopnjo izobrazbe. Delovnega mesta z zahtevano VIII. stopnjo izobrazbe sploh nima sistemiziranega. S sklicevanjem na zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 6/2020 uveljavlja, da je za delavca invalida ustrezno le tisto delo, za katero se zahteva ista stopnja strokovne izobrazbe, četudi je bil predhodno zaposlen na delovnem mestu z zahtevano nižjo stopnjo izobrazbe. Uveljavlja, da tožnik za zaposlitev na prostih delovnih mestih ni izpolnjeval pogojev, ki so bili določeni v objavah prostih delovnih mest. Spregled teh zahtev pri tožniku bi pomenilo njegovo favoriziranje, toženo stranko pa postavilo v položaj, ko bi na prosto delovno mesto morala zaposliti osebo brez potrebnih znanj in usposobljenosti glede na potrebe in organizacijo dela. Iz nobenega predpisa ne izhaja, da mora imeti delodajalec v aktu o sistemizaciji določene vse pogoje za zaposlitev na posameznih delovnih mestih. Sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 261/2015, da z vidika delodajalca ni ustrezno prav vsako delovno mesto, ki predstavlja ustrezno izobrazbo, temveč je pomembna tudi vsebina dela in temu primerno zahtevana specifična znanja. Zgolj na ta način se varuje njena ustavna pravica do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Poleg tega je imela za zaposlitev na vseh delovnih mestih potrebo po zaposlitvi delavcev s polnim delovnim časom, od delodajalca pa ni mogoče zahtevati, da delo razdeli med več delavcev s krajšim delovnim časom od polnega. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje pomeni nedopusten poseg v njeno avtonomnost pri organizaciji dela. Sodišču prve stopnje očita, da ni presojalo, ali je tožnik za vsa delovna mesta izpolnjeval pogoje iz akta o sistemizaciji. Nasprotuje višini denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, saj tožnik kot magister ekonomije ni težje zaposljiva oseba, njegove omejitve iz naslova invalidnosti pa se nanašajo le na trajanje delovnega časa. Tožnik po prejemu izpodbijane odpovedi druge zaposlitve sploh ni iskal, kot invalid pa je kljub izčrpanju pravice do nadomestila za brezposelnost upravičen do nadomestila za invalidnost. Poleg tega je izpodbijana odpoved nezakonita le zaradi napačne razlage pojma ustrezne zaposlitve, tožniku pa je v želji, da bi zanj našla ustrezno delo, kar dve leti plačevala nadomestilo za čas čakanja na delo.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke, tožena stranka pa na pritožbo tožnika. Stranki v odgovorih prerekata nasprotne pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri čemer je po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je v pretežnem delu (razen v odločitvi o tožbenem zahtevku za reintegracijo) tudi materialnopravno pravilna.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ) z dne 23. 9. 2004 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in upravičen do dela na delovnem mestu samostojni analitik s polovičnim delovnim časom od 6. 9. 2004 dalje. Stranki sta zato 30. 11. 2004 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "samostojni analitik II" s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno. Tožniku je bila 19. 4. 2010 izdana nova odločba ZPIZ, po kateri mu je bila še naprej priznana invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, s polovičnim delovnim časom. Tožena stranka je s sklepom z dne 29. 2. 2016 odločila, da je tožnik od 7. 3. 2016 dalje upravičen do nadomestila plače za čas odsotnosti z dela, ker mu ne more zagotavljati dela na delovnem mestu "samostojni analitik II" z omejitvami iz odločbe ZPIZ, tožnik pa je bil na čakanju na delu vse do prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 9. 4. 2018, ki mu jo je tožena stranka podala po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. št. 21/13 in nasl.).

8. Ker je tožnik invalid III. kategorije, pravno podlago za odločitev v tem sporu glede na določbo prvega odstavka 116. člena ZDR-1 predstavljajo tudi določbe Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 16/07 in nasl.) in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. št. 106/1999 in nasl.), ki se v določbah 101., 102., 103. in 104. člena na podlagi prehodne določbe tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.) uporablja do ureditve v zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Za odločitev je bistvena predvsem določba prvega odstavka 40. člena ZZRZI, po kateri lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali če na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem.

9. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo drugič. Prvič je s sodbo I Pd 748/2018 z dne 17. 6. 2020 tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, saj je ugotovilo obstoj poslovnega razloga za podajo izpodbijane odpovedi ter kot priznane štelo navedbe tožene stranke, da je za zaposlitev na prostih delovnih mestih, za katera je tožnik sicer izpolnjeval izobrazbeni pogoj in so ustrezala njegovi preostali delovni zmožnosti, zahtevala posebna znanja in specifične delovne izkušnje, ki jih tožnik ni imel. Na tej podlagi je zaključilo, da tožena stranka tožniku utemeljeno ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 40. člena ZZRZI. Pritožbeno sodišče je to sodbo s sklepom Pdp 497/2020 z dne 1. 12. 2020 na pritožbo tožnika v pretežnem delu razveljavilo (razen v odločitvi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je sodišče prve stopnje glede možnosti zagotovitve drugega ustreznega dela tožniku zmotno kot bistveno štelo okoliščino, da tožnik ni izpolnjeval posebnih pogojev, ki jih je tožena stranka upoštevala pri zaposlovanju na prosta delovna mesta, čeprav ti formalno niso bili nikjer določeni.

10. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj v odpovedi navedenega poslovnega razloga, saj dela, ki ga je tožnik opravljal po odpovedani pogodbi o zaposlitvi (priprava določenih analiz), ni več potrebovala. Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka pred podajo odpovedi pridobila mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti glede obstoja podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI, in da je tudi preverila, ali bi lahko tožniku pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo ponudil drug delodajalec. Odločitev o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pa je sodišče prve stopnje utemeljilo na ugotovitvi, da bi tožena stranka tožniku morala ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delo, ki je ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti.

K pritožbi tožene stranke:

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da prosta delovna mesta niso ustrezala tožnikovi izobrazbi, ker kot magister ekonomije dosega (previsoko) VIII. stopnjo izobrazbe. Sicer drži, da je bila za vsa delovna mesta, na katera je tožena stranka v relevantnem obdobju zaposlovala oziroma prezaposlovala druge delavce, zahtevana VII. stopnja (VII/I ali VII/II) izobrazbe ekonomske ali podobne smeri, vendar pa je sodišče prve stopnje predvsem na podlagi ključne ugotovitve, da VIII. stopnja izobrazbe v aktu o sistemizaciji tožene stranke ni bila zahtevana za nobeno delovno mesto, in okoliščine, da ima tožnik (tudi) VII/2. stopnjo izobrazbe ekonomske smeri, pravilno zaključilo, da je delo na teh delovnih mestih ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja na stališče iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 6/2020 z dne 22. 4. 2020, da je upoštevaje specialno določbo 40. člena ZZRZI (glede na določbo petega odstavka 91. člena ZDR-1) bistveno, kakšna je strokovna izobrazba delavca1. Sodišče prve stopnje je skladno s tem stališčem pri presoji ustreznosti drugega dela za tožnika upoštevalo njegovo dejansko izobrazbo in ne stopnjo izobrazbe, ki je bila zahtevana za delo na delovnem mestu po odpovedani pogodbi o zaposlitvi.

12. Tožena stranka v pritožbi s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 22. člena ZDR-1 v zvezi s 25. členom ZDR-1 neutemeljeno navaja, da tožnik za zaposlitev na prostih delovnih mestih ni izpolnjeval posebnih pogojev, ki jih je določila v objavah prostih delovnih mest. Ker je navedbe v zvezi s tem, za katere tudi ni predložila nobenih dokazov, prvič podala šele v ponovljenem postopku v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 20212, je sodišče prve stopnje glede na določbo 286. člena ZPP ustreznost dela na prostih delovnih mestih v smislu določbe 40. člena ZZRZI pravilno presojalo le upoštevaje pogoje iz opisov delovnih mest v aktu o sistemizaciji. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 261/2015 z dne 22. 12. 2015, da je pri presoji ustrezne zaposlitve pomembno tudi to, ali ima delavec dejansko znanja in veščine, ki se zahtevajo in so potrebna za uspešno delo na novem delovnem mestu. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v sklepu Pdp 497/2020 z dne 1. 12. 2020, v zadevi VIII Ips 261/2015 ni šlo za presojo ustreznosti ponujene zaposlitve na podlagi določbe 40. člena ZZRZI, temveč na podlagi tretjega odstavka 90. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), predvsem pa so bila dodatna specifična znanja določena v opisih delovnih mest v aktu o sistemizaciji, kar je v bistvenem drugače kot v obravnavani zadevi. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik za delo na delovnih mestih, na katerih je imela tožena stranka potrebo po delu, izpolnjeval pogoje iz akta o sistemizaciji. V 25. točki obrazložitve sodbe je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je tožnik zahtevane pogoje izpolnjeval.

13. Ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje tožene stranke, da je na vseh prostih delovnih mestih potrebovala delavce za polni delovni čas. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ta okoliščina ne izključuje pravice tožnika, da mu tožena stranka za ta delovna mesta ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas, saj obseg delovnega časa ne opredeljuje posameznega delovnega mesta. Zagotovitev dela delavcu na istem delovnem mestu za krajši delovni čas tudi ne pomeni prilagoditve delovnega mesta invalidovi preostali delazmožnosti, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema tožena stranka. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, na kakšen način bi tožena stranka zagotovila opravljanje ostalega dela na teh delovnih mestih (s še eno zaposlitvijo za polovični delovni čas, z razporeditvijo tega dela med ostale zaposlene ipd.), temveč je v tej zvezi pomembno, da je imela na njih potrebo po zaposlovanju vsaj za polovični delovni čas. Takšno stališče upoštevaje posebno varstvo pred odpovedjo, ki ga delavcu invalidu zagotavljajo določbe ZDR-1, ZZRZI in ZPIZ-1, ne pomeni nesorazmernega posega v delodajalčevo avtonomnost pri organizaciji delovnega procesa, zato so vse pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem neutemeljene.

14. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in da je tožniku dolžna povrniti njegove stroške postopka, ki ji tožena stranka v pritožbi nasprotuje le zaradi nasprotovanja odločitvi o glavni stvari. Ker je glede na vse navedeno pritožba tožene stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu sodbe in v odločitvi o stroških postopka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnika:

15. Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi moral v tožbenem zahtevku natančneje navesti, na katero delo naj ga tožena stranka reintegrira v posledici nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na to, da tožnik ob postavitvi reintegracijskega zahtevka niti ni razpolagal z vsemi informacijami o tem, katera dela bi bila glede na veljaven akt o sistemizaciji pri toženi stranki zanj lahko ustrezna, je zahtevek pravilno oblikoval na način, da je zahteval poziv nazaj na delo na delovno mesto „samostojni analitik II“, oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, usposobljenosti in delovni zmožnosti s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno. Takšen zahtevek ni nedoločen, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje, temveč edino možen. Od delavca ni utemeljeno pričakovati, da bo določil, za katero novo delo mora delodajalec z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi, saj ob razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi „oživi“ odpovedana pogodba o zaposlitvi in je dolžnost delodajalca, da tako nastalo situacijo zakonito razreši.

16. Utemeljeno je tudi tožnikovo pritožbeno nasprotovanje odločitvi o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljilo zgolj na ugotovitvah, da tožena stranka nima več potreb po delu tožnika na delovnem mestu, za katero mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ter da niti iz trditev strank niti iz dokaznega postopka ne izhaja, da ima tožena stranka v času izdaje sodbe prosto delovno mesto, ki bi bilo za tožnika ustrezno glede na določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je tožena stranka objektivno nezmožnost za zaposlitev tožnika utemeljevala z enakimi razlogi, s katerimi je utemeljevala zakonitost izpodbijane odpovedi (predvsem z navedbami, da je za tožnika že v času pred podajo odpovedi dve leti neuspešno iskala možnost za zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu in da je na prostih delovnih mestih potrebovala delavce za polni, in ne krajši delovni čas), kar ne predstavlja ustrezne utemeljitve predloga po 118. členu ZDR-1.

17. Sicer pa trenutna odsotnost potrebe po delavčevem delu oziroma zasedenost ustreznih delovnih mest ni okoliščina, ki bi vedno utemeljevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, še posebej v obravnavani zadevi, ko je bilo s strani sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da je za tožnika ustreznih več deset različnih delovnih mest. Poleg tega je treba v primerih, ko gre za odpoved delavcu s statusom invalida, ki na podlagi 116. člena ZDR-1 uživa posebno varstvo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, še posebej skrbno pretehtati objektivne in subjektivne okoliščine na strani obeh pogodbenih strank, ne le na strani tožene stranke. V tej zvezi sta bistveni predvsem okoliščini, da je tožnik star 52 let in da je invalid III. kategorije s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je objektivno težje zaposljiva oseba. Upoštevanje nadaljnje ugotovitve, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 23 let in da ima veliko željo po vrnitvi na delo k toženi stranki, saj je ves svoj denar in energijo od prejema odpovedi dalje vlagal le v to, da bi se vrnil v službo k toženi stranki, po presoji pritožbenega sodišča okoliščine in interesi na strani tožnika za vrnitev na delo k toženi stranki prevladajo nad nasprotnim interesom tožene stranke.

18. Tožena stranka je sicer v postopku na prvi stopnji zatrjevala tudi subjektivne okoliščine, zaradi katerih vrnitev tožnika na delo naj ne bi bila mogoča, vendar neutemeljeno. Pavšalne trditve o tem, da se je odnos s tožnikom dodatno omajal zaradi obravnavanega sodnega spora, da je tožnik v sodni dvorani besedno napadel njenega pooblaščenca in ji je preko njega grozil z objavo notranjih informacij z namenom zagotovitve čim boljšega izida v morebitni poravnavi, ne morejo vplivati na odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Uveljavljanje sodnega varstva namreč praviloma ni okoliščina, ki bi opravičevala izgubo zaupanja v delo in osebnost delavca (prim. sodbo VSRS VIII Ips 191/2017 z dne 6. 3. 2018).

19. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi materialnopravno zmotna. Ker je bilo dejansko stanje v zvezi s tem pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, so podani pogoji za delno spremembo sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani zavrnilni del sodbe spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za reintegracijo, tožniku pa pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do obračuna in izplačila nadomestila plače, priznalo tudi za čas od 17. 3. 2021 do poziva nazaj na delo (5. alineja 358. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je dolžna tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in določb Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer 375 točk nagrade za pritožbo in 375 točk nagrade za odgovor na pritožbo tožene stranke, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in povečano za 22 % DDV skupaj znaša 549,00 EUR. Višji priglašeni pritožbeni stroški za tožnika nimajo podlage v določbah Odvetniške tarife.

-------------------------------
1 V navedeni zadevi sta sodišči nižjih stopenj pri presoji možnosti zagotovitve drugega ustreznega dela invalidu zmotno upoštevali stopnjo izobrazbe, ki se je zahtevala za delo na delovnem mestu, na katerem je bila delavcu invalidu odpovedana pogodba o zaposlitvi.
2 Tožena stranka je v prvem sojenju v pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2019 v zvezi s tem le pavšalno navajala, da je pri novih zaposlitvah in prezaposlitvah upoštevala nekatera specifična znanja in delovne izkušnje, ne da bi pri tem navedla, kje so bile te posebne zahteve določene.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 22, 25, 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/5, 116, 116/1, 118.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 101, 102, 102/1, 103, 104.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 429, 429/3.
Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004) - ZZRZI - člen 40, 40/1.
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286.
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 90, 90/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.09.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUwMzk5