VDSS Sklep Pdp 264/2021

Jedro

Tožnik utemeljeno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave, ker sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje priče A.A. in za dodatno zaslišanje priče B.B., ter zaradi njune neizvedbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2019 in njeno razveljavitev, sodno razvezo, reparacijo ter plačilo denarnega povračila namesto reintegracije v višini 22.122,25 EUR (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo A.A. in dodatno B.B., kar je predlagal po tem, ko je prejel listino o vpogledih v TR stranke toženke C.C.. Navaja, da je iz listine razvidno, da sta navedeni priči vpogledali v račun 10. 12. 2018 in 12. 12. 2018, kar pomeni, da je tožena stranka že tedaj vedela, da z navedenim računom ni vse v redu. Meni, da je toženka izvedela za sporni dvig januarja 2019 in ne 7. 2. 2019, saj je C.C. izpovedoval o poskusu dviga denarja pred pravoslavnim božičem. Po njegovem mnenju je toženka najkasneje tedaj izvedela za kršitev, kar pomeni, da je zamudila 30-dnevni rok za odpoved pogodbe. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagana dokaza za ugotovitev pravočasnosti odpovedi. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov in je nedopustno vnaprej ocenilo, kakšna naj bi bila izpoved prič. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava glede ugotovitve, da je tožnik kršil navodila toženke glede blagajniškega poslovanja (točka 9.7.1), posledično torej 33., 34. in 37. člen ZDR-1 ter 5. člen pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da očitanih kršitev ni storil oziroma niso take, da bi bile lahko podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da mu toženka v pisni obdolžitvi in izredni odpovedi ni očitala, da je na dvižnem listku sam napisal znesek 3.530,00 EUR, zato se s tem sodišče prve stopnje ne bi smelo ukvarjati. Dalje trdi, da ni dokazano, da od stranke ni zahteval osebnega dokumenta in kartice osebnega računa ter da ni preveril njene identitete ter verodostojnosti podpisa v skladu z navodili. Sklicuje se na svojo prepričljivo nasprotno izpoved in opisuje potek transakcije. Navaja, da brez kartice računa ne bi mogel odpreti, tožena stranka pa nasprotnega ni trdila. Sklicuje se na izpovedi prič B.B. in C.C., da je ta imel bančno kartico in potni list ves čas pri sebi, zaradi česar je edino logično, da je 7. 12. 2018 pred tožnikom stal C.C. in ne neka tretja oseba, namerno pa se je ob izplačilu denarja podpisal malo drugače, da bi lahko kasneje od toženke zahteval vračilo tega denarja. Zanika kršitev navodil v točki 9.7.1, saj je sprejel plačilni nalog, preverjal istovetnost stranke, ki je stala pred blagajno, na podlagi fotografije v potnem listu in v ustreznem modulu. Zatrjuje, da ni dokazano, da tožnik ne bi imel pred seboj potnega lista, ko je ugotavljal istovetnost stranke. Ne nasprotuje ugotovitvi, da je v UPN obrazec sam vpisal denarni znesek, ki ga je stranka želela dvigniti, vendar to ni bilo prepovedano. Navaja, da je preveril v programu, ali je istovetna številka potnega lista ter je stranko identificiral po fotografiji v njem, prav tako je preveril podpis stranke na dvižnem listku, ki se mu je zdel približno isti, kot skenirani podpisni kartonček stranke v programu D.. Sklicuje se na informacijo z izobraževanj, da podpisi strank niso vedno enaki. Meni, da bi tožena stranka morala dokazati, da podpis na obrazcu ni podoben podpisu stranke C.C.. Zanika, da bi moral v skladu z navodili od stranke zahtevati obrazložitev, zakaj se podpisa razlikujeta oziroma zavrniti izplačilo denarja, toženka česa takega ni zatrjevala, izvedeni dokazi pa ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, zato jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati (npr. izpovedi E.E. in B.B.). Ker je sodišče prve stopnje kot podlago za odločitev upoštevalo tudi dejstva, ki jih tožena stranka ni navajala, je po prepričanju tožnika storilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tožniku kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Dalje zatrjuje, da ni izpolnjen niti pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki bi ga morala dokazati toženka. Nasprotuje ugotovitvi, da ga je dokazala zgolj na podlagi dejstva, da celotna bančna dejavnost temelji na zaupanju in da je bila tožnikova kršitev delovnih obveznosti zelo odmevna. Meni, da je treba upoštevati tudi tožnikovo 26-letno zaposlitev pri toženki, da je bil vesten delavec, da so bile stranke z njegovim delom zadovoljne ter da dotlej kršitev ni storil niti ni bil obravnavan v disciplinskem postopku. Po njegovem mnenju očitek o vpisu zneska na UPN obrazec namesto stranke ni tak, da bi utemeljeval izredno odpoved, temveč kvečjemu opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga, da se jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožena stranka je v predmetni zadevi na podlagi določbe 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 4. 2011, ker je 7. 12. 2018 na delu v poslovalnici F., OE poslovna enota G. neznani osebi izplačal s standardnega osebnega računa stranke banke C.C. znesek 3.530,00 EUR, ne da bi preveril identiteto osebe, ki ji je znesek izplačal, in ne da bi pri izplačilu upošteval navodilo za blagajniško in trezorsko poslovanje, s čimer je namerno oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem pa tudi določilo 5. člena njegove pogodbe o zaposlitvi, prvi odstavek 33., prvi odstavek 34. in 37. člen ZDR-1, saj je s tem delodajalcu povzročil materialno škodo v višini 3.530,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2019 pravočasna, da je tožnik 7. 12. 2018 pri izplačilu gotovine z računa C.C. ravnal nepravilno (na dvižni listek je sam vpisal znesek za dvig, ni preveril istovetnosti stranke ter njenega podpisa po predpisanem postopku oziroma ni zahteval pojasnila glede različnih podpisov ali zavrnil izplačila denarja) ter da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Tožnik utemeljeno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave, ker sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje priče A.A. in za dodatno zaslišanje priče B.B., ter zaradi njune neizvedbe. Sodišče prve stopnje je navedena dokazna predloga zavrnilo z obrazložitvijo, da po prepričanju sodišča njuna izpoved ne bi v ničemer pripomogla k razrešitvi relevantnih spornih vprašanj tega individualnega delovnega spora. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik po tem, ko je tožena stranka v spis vložila listno B 24 - izpisek o vpogledu v račun C.C. za čas od 7. 12. 2018 do 28. 2. 2019, z vlogo z dne 8. 12. 2020 predlagal izvedbo navedenih dokazov, saj iz listine izhaja, da sta v račun C.C. 10. 12. in 12. 12. 2018 vpogledali navedeni priči, kar po tožnikovem mnenju kaže na to, da je toženka že tedaj vedela, da s tem računom nekaj ni v redu, sicer navedeni delavki ne bi vpogledali vanj, vpogled brez nekega razloga namreč ni dovoljen oziroma je delavcem toženke in ostalih bank prepovedano vpogledovati v tuje račune oziroma račune strank. Predlagal je, da se navedeni delavki zaslišita o tem, zakaj sta vpogledali v navedeni račun, da bo mogoče razčistiti, kdaj je toženka izvedela za izplačilo denarja C.C., in s tem ugotoviti pravočasnost odpovedi. Pritožba utemeljeno uveljavlja navedeno bistveno kršitev, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev dokazov z utemeljitvijo, da naj se dokaza ne bi nanašala na relevantna sporna vprašanja tega individualnega delovnega spora. Navedeno ne drži, tožnik je dokaza predlagal za izpodbijanje trditev tožene stranke o pravočasnosti odpovedi oziroma o datumu, ko se je seznanila s spornim dvigom denarja z računa stranke C.C., to pa je za odločitev bistveno, saj se po vsebini sme presojati le odpoved, podano v zakonskem 30-dnevnem roku od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Glede na to je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo že zato razveljaviti.

8. Ker je sodišče prve stopnje že zaradi bistvene kršitve določb postopka sodbo razveljavilo, se do nadaljnjih pritožbenih navedb ni natančneje opredelilo. Vendar pa pritožba pravilno opozarja tudi na to, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti kršitev, ki jih je tožniku očitala tožena stranka v izredni odpovedi, kot tako kršitev presojalo tudi to, da je tožnik na UPN obrazec zapisal znesek za dvig z računa, saj mu to ni bilo očitano ne v pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor (A 2) ne v izredni odpovedi. Pravilno je tudi pritožbeno materialnopravno stališče, da taka kršitev, ki ni v ničemer v vzročni zvezi s škodo, ki je nastala toženki, glede na težo ne more biti podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajni ukrep. Prav tako je utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje glede na pravilo o dokaznem bremenu v povezavi z izredno odpovedjo moralo ugotoviti, ali je tožnik ravnal skladno z Navodilom za blagajniško in trezorsko poslovanje pod točko 9.7 v zvezi z preverjanjem identitete osebe, ki je želela 7. 12. 2018 ob 10.42 uri dvigniti 3.530,00 EUR z računa stranke C.C., tj. ali je res izplačal gotovino, ne da bi od osebe, ki je želela opraviti dvig, zahteval osebni dokument in kartico osebnega računa, ali res ni preveril identitete stranke in verodostojnosti podpisa. Zgolj dejstvo, da je toženka na podlagi zahteve stranke kasneje z njo sklenila poravnavo ter ji plačala 3.530,00 EUR, kolikor naj bi bilo na njenem računu primanjkljaja, in ji je s tem nastala materialna škoda, ne dokazuje, da je tožnik ravnal malomarno oziroma da je namerno kršil navedeno navodilo, in s tem 5. člen pogodbe o zaposlitvi, prvi odstavek 33., prvi odstavek 34. in 37. člen ZDR‑1. Tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da je tožnik namerno ali iz hude malomarnosti storil navedene opustitve, da torej od osebe pred seboj ni zahteval dokumentov, da ni preveril njene identitete oziroma da ni primerjal podpisa na UPN obrazcu s podpisom stranke C.C. v aplikaciji H. - modul D.

9. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 354. člena in prvega odstavka 355. člena ZPP razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Prevzemanje vloge sodišča prve stopnje ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V predmetni zadevi, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

10. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje po izvedbi navedenih dokazov moralo najprej presoditi pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi očitanih kršitev, nato pa v primeru ugotovitve pravočasnosti odpovedi in izvedbi morebitnih nadaljnjih dokazov presoditi, ali je tožena stranka dokazala, da je tožnik storil očitane kršitve z zahtevano stopnjo krivde, in obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

09.09.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 267/2021
• VSL sklep II Cpg 1585/2015
• VDSS Sklep Pdp 488/2022