<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 333/2021

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2021:PDP.333.2021
Evidenčna številka:VDS00048410
Datum odločbe:21.07.2021
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - organizacijski razlog - nezakonita odpoved

Jedro

Dejanska sprememba (zmanjšanje, ukinitev ipd.) nalog je odločilna za presojo, ali poslovni razlog obstaja in ali je utemeljen (resen) ter onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Glede na takšna izhodišča nespremenjena vsebina (in obseg) del delavca, kljub morda drugačnem poimenovanju delovnega mesta, ne predstavlja utemeljenega poslovnega razloga. Enako velja v primeru, če se vsebina in obseg dela delavca le neznatno spremeni, to pa se lahko zgodi tudi takrat, ko delodajalec formalno spremeni opis del in nalog v aktu o sistemizaciji, dejanska vsebina in obseg dela delavca pa ostaneta enaka ali le minimalno drugačna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, (1) da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko po izdani odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 1. 2018, neveljavna; (2) da je tožena stranka dolžna tožnici priznati za čas od vključno 29. 1. 2018 do 8. 6. 2018 vse pravice iz delovnega razmerja, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 1. 9. 2014 in aneksov k tej pogodbi z dne 7. 3. 2016 in z dne 18. 1. 2017 in ji za navedeno obdobje po posameznih mesecih plačati razliko plače, in sicer za februar 2018 še 684,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2018, za marec 2018 801,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2018, za april 2018 801,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2018, za maj 2018 801,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2018, za junij 2018 229,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2018, kar pa je tožnica zahtevala več in drugače (odvod davkov in prispevkov), je zavrnilo (točka I izreka). Tožbo je zavrglo v delu 1. točke tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 1. 2018 nezakonita in se razveljavi (točka II izreka), ter odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožnici njene stroške v znesku 5.683,02 EUR (točka III izreka), svoje stroške postopka pa tožena stranka krije sama (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožnici naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče v ponovljenem sojenju ponovno zaslišalo pričo A.A., ki je bil zaposlen na mestu informatika in mu je bila tožnica nadrejena. Izpovedal je, da je s tožnico na področju informatike sodeloval 20 % delovnega časa (dobro uro in pol na dan - 1,6 ure), tožnica pa se je udeleževala tudi kolegijev, na katerih so se obravnavale naloge s področja informatike. Tožnica mu je naloge delegirala v reševanje, njuna korespondenca pa je potekala prek mailov. Po oceni priče je tožnica 10 % delovnega časa opravljala dela na področju informatike. Zaposleni so se na tožnico obračali z različnimi nalogami, tudi z nalogami vezanimi na sistem varovanja B. d. o. o. C., ter v zvezi z nabavo telefonskih aparatov. D.D., ki je toženi stranki nudil podporo za programsko opremo C., se je občasno zglasil pri tožnici (vsakih 14 dni 8 ur), naloge pa mu je posredovala tožnica, pozneje pa je A.A. prevzel koordinacijo po predhodni uskladitvi s tožnico. Sodišče ne pojasni, zakaj ni upoštevalo izpovedi A.A. in D.D., čeprav je A.A. najtesneje sodeloval s tožnico in ima tudi najboljšo predstavo o njenem delu. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je tožnica na področju informatike mesečno opravila 4 ure dela oziroma porabila 2 % svojega delovnega časa. Glede na večji obseg nalog, ki jih je tožnica opravljala na področju informatike, ni možno, da bi bil obseg dela s področja informatike zgolj 2 %. Zaključki sodišča so napačni in sami s seboj v nasprotju. Sodišče ni upoštevalo nalog telefonije in varovanja, ki jih je v okviru informatike opravljala tožnica in jih sedaj opravlja E.E.. V prvotnem postopku je tožena stranka trdila, da je tožnica delo opravljala in bila odgovorna za vsa področja informatike, v ponovljenem postopku pa je to področje razčlenila. Sodišče teh navedb ni upoštevalo, čeprav so bile podprte z dokazi, temveč jih je štelo za prepozne. Meni, da ne gre za novote, saj so navedbe istega dejstvenega substrata in pomenijo konkretizacijo prvotnih trditev o pravnorelevantnih dejstvih. Glede na to, da sodišče teh navedb ni upoštevalo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, posledično pa je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnica naj bi bila zelo obremenjena z nalogami z drugih področij, zaradi vsebine in obsega dela, premajhnega delegiranja nalog ostalim trem sodelavkam in neinformatiziranosti področja. Delo tožnice se je v januarju 2018 dejansko spremenilo, saj na področju informatike ni delala nič, prav tako pa ni imela nobenega dela na projektih. Iz napotkov Vrhovnega sodišča v sklepu opr. št. VIII Ips 26/2020 z dne 24. 9. 2020 izhaja, da je treba ugotoviti, ali se je odgovornost (za področje informatike in posledično zaposlene) tožnice izražala tudi v praksi. Sodišče tega dejstva ni ugotavljalo. Tožnica je odgovarjala za delo A.A., odrejala mu je delo in preverila, ali je delo opravil. Tudi to, da je delo delegirala, pomeni, da je dejansko vsaj spremljala, kaj se dogaja in kaj je treba narediti in bila odgovorna za končni rezultat delavca na področju informatike. V svoji izpovedi je pojasnila, da v kolikor A.A. ni česa naredil, so se drugi delavci obrnili nanjo. Na področju informatike je bilo ključno vodenje, organiziranje, skrb za delovanje sistema in varnost. Dejstvo je, da je sistem vseskozi deloval ter da je bilo poskrbljeno za varnost podatkov, premoženja. Tožnica je celotno področje operativno vodila. Dejstvo, da primopredajni zapisnik pri predaji nalog E.E. ni bil narejen, še ne pomeni, da je bil razlog za to majhen obseg prenesenih nalog. Tožena stranka je v ponovljenem postopku predložila dokaze za popolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z dejanskim izvajanjem nalog tožnice, zaradi neupoštevanja dokazov pa je dejansko stanje ostalo nepolno ugotovljeno. Nadalje navaja, da je tožena stranka po izdaji sodbe izvedela, da je sodnica porotnica F.F. bivša soseda tožnice, kar predstavlja okoliščino, ki vzbuja dvom o nepristranskosti sodnice porotnice. Glede stroškov postopka navaja, da je sodišče del zahtevka zavrnilo (davki in prispevki) ter zavrglo (nezakonitost), zato bi moralo pri odločitvi upoštevati uspeh glede na celotno vrednost spornega predmeta.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu „direktorica Sektorja ekonomike“, ki je pred reorganizacijo pokrivalo področja računovodstvo, finance, informatika in kontroling. Tožena stranka je 22. 12. 2017 sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (A 21). Tožnici je 29. 1. 2018 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Kot razlog prenehanja obstoječe pogodbe o zaposlitvi je v odpovedi navedla, da je zaradi tendence po učinkovitejšem delu in racionalizacije dela sistemizirala novo organizacijsko enoto Služba informatike ter v Sektorju ekonomike ukinila proces informatike. Tožnica je podpisala ponujeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto direktorica Sektorja ekonomike (A 15), po kateri ima pristojnosti samo še na področju računovodstva, financ in kontrolinga (ne pa informatike).

7. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 8/2018 z dne 9. 1. 2019 tožbeni zahtevek zavrnilo. Štelo je, da delovno mesto direktor Sektorja ekonomike v organizacijski strukturi tožene stranke s sprejemom novega akta o sistemizaciji ni več določeno v enaki obliki, kot v prej veljavnem aktu o sistemizaciji, prav tako se ne izvaja v vsebini, kot po prej veljavnem aktu o sistemizaciji, kar pomeni, da je dejansko prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2014. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 183/2019 z dne 17. 10. 2019 pritožbo tožnice zavrnilo. Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. VIII DoR 283/2019 z dne 10. 2. 2020 dopustilo revizijo tožnice glede vprašanj, ali je zakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav obseg dela delavca na delovnem mestu ostaja pretežno enak in spremembo pri delu predstavlja črtanje le ene delovne naloge, in ali je delodajalec upravičen v takem primeru ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za isto delo in za 25 % znižano plačo. S sklepom opr. št. VIII Ips 26/2020 z dne 24. 9. 2020 je reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri presoji o obstoju in utemeljenosti poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu je poudarilo pomen dejanskih (vsebinskih) sprememb dela posameznega delavca, ne pa le sprememb akta o sistemizaciji. Dejanska sprememba (zmanjšanje, ukinitev ipd.) nalog je odločilna za presojo, ali poslovni razlog obstaja in ali je utemeljen (resen) ter onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/2013 in nasl.) Glede na takšna izhodišča nespremenjena vsebina (in obseg) del delavca, kljub morda drugačnem poimenovanju delovnega mesta, ne predstavlja utemeljenega poslovnega razloga. Enako velja v primeru, če se vsebina in obseg dela delavca le neznatno spremeni, to pa se lahko zgodi tudi takrat, ko delodajalec formalno spremeni opis del in nalog v aktu o sistemizaciji, dejanska vsebina in obseg dela delavca pa ostaneta enaka ali le minimalno drugačna. Dejanska vsebina nalog delavca je lahko v praksi drugačna od opisa delovnega mesta, saj delavec opravlja drugačna dela, včasih pa dejanska vsebina dela delavca obsega le nekatera od opisanih nalog določenega delovnega mesta v aktu o sistemizaciji, drugih (ki so sicer v opisu del delovnega mesta) pa ne. Reorganizacije so različne in same po sebi ne pomenijo že obstoja utemeljenega razloga za prenehanje potreb po delu nekega delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Če so namreč te naloge ob ostalih nalogah, ki jih je tožnica opravljala, v obsegu kot jih je opravljala, predstavljale zanemarljiv obseg dela tožnice in je prišlo le do prenosa teh nalog z namenom drugačnega organiziranja, vendar vsebinske spremembe opravljanja teh nalog ter njihovega večjega obsega, obenem pa zato tudi drugačnih zahtev izobrazbe, ni mogoče enostavno zaključiti, da so prenehale potrebe tožnice po njenem delu pod pogoji iz dosedanje pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da nižji sodišči nista pravilno upoštevali takšnega materialno-pravnega izhodišča, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, nekateri dosedanji dokazni zaključki, ki so lahko pomembni, pa niso bili dovolj določni. Posledično je sodbi razveljavilo ter sodišču prve stopnje dalo napotek, da v novem sojenju ugotovi, kako se je vsebina nalog tožnice, ki ji je bila zaradi poslovnega razloga (in ne krivdnega razloga ali razloga nesposobnosti) odpovedana pogodba o zaposlitvi, dejansko (in ne le formalno) spremenila (takšna sprememba pa bi posledično morda lahko privedla tudi do nižjega vrednotenja novega delovnega mesta). Sodišče prve stopnje je v novem sojenju to upoštevalo ter ugotovilo, da se je vsebina tožničinih nalog po reorganizaciji in podani odpovedi formalno res spremenila, dejansko pa le v minimalnem obsegu. Tožnica je na področju informatike delala približno 4 ure mesečno, oziroma 2 % celotnega delovnega časa, zato je zavzelo pravilen materialno pravni zaključek, da minimalne spremembe vsebine in obsega nalog tožnice ne predstavljajo utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 1. 2018 nezakonita. Tožnici je za čas do podpisa nove pogodbe o zaposlitvi do prenehanja delovnega razmerja, to je od 29. 1. 2018 do 8. 6. 2018 dosodilo tudi prikrajšanje pri plači v višini, kot ji pripada po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2014.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, ker je navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na delo tožnice na področju varovanja in telefonije štelo za prepozne ter jih zaradi prekluzije ni upoštevalo, posledično pa tudi ne dokazov (liste B 17, B 18 in od B 25 do B 61), ki jih je tožena stranka predložila za dokazovanje teh navedb. Pravilno je namreč ugotovilo, da je tožena stranka za novo zatrjevana dejstva vedela že v prvem sojenju, prav tako je razpolagala z listinami, zato ni mogoče šteti, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti v prvem sojenju (drugi odstavek 362. člena ZPP v povezavi s 382. členom ZPP). V zvezi z varovanjem in telefonijo namreč ni podala nobene navedbe, izpovedi strank, prič in pisne izjave prič ne morejo nadomestiti trditvene podlage. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožena stranka z navedbami o telefoniji in varovanju konkretizirala že prej podani „dejstveni substrat“. Pogoj nekrivde iz 286. člena ZPP zajema položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze sicer že vedela, vendar jih sodišču ni predložila, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantni. Sodišča kot opravičljiv razlog za naknadno navedbo novih dejstev in dokazov upoštevajo tudi možnost, da stranka nekih dejstev predhodno ni navedla, ker se ob zbranem procesnem gradivu v predhodnem postopku še niso izkazala kot relevantna.1 Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za nobeno od teh situacij. Tožena stranka bi glede na tožbene trditve morala že v prvem sojenju navesti vse naloge, ki jih je tožnica opravljala v okviru področja informatike, ter tako dokazati, da obseg nalog ni bil minimalen in bi lahko pomenil utemeljen razlog za odpoved, pri čemer je bilo dokazno breme na njej (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča v razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips 26/2020 z dne 24. 9. 2020 ne daje podlage za širjenje trditvene podlage tožene stranke v novem sojenju, saj bi vsa ta dejstva morala navesti že v prvem sojenju.

9. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni verjelo priči A.A., ki je trdil, da je tožnica za opravljanje nalog informatike porabila 10 % svojega delovnega časa. V tem delu je sodišče prve stopnje sprejelo prepričljivo dokazno oceno, ki v celoti upošteva metodološki napotek iz 8. člena ZPP, po katerem odloči sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

10. Sodišče prve stopnje je glede obsega tožničinega dela na področju informatike ugotovilo, da je sicer sodelovala na kolegijih, na katerih se je obravnavala tudi informatika, vendar pa je vse naloge prenesla na A.A., ki je bil zadolžen tudi za nabavo nove opreme, sama pa je sodelovala le pri odločitvi o nabavi. Pritožba spregleda, da je komunikacija med tožnico in A.A. po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje potekala le po elektronski pošti, predvsem z odrejanjem nalog, zato predstave A.A. o tem, koliko časa je tožnica porabila za delo na področju informatike, ne morejo biti odločilne in jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnica naloge, povezane s sistemom C. za varnost informatike, prenesla na A.A., zato tudi občasno sodelovanje z D.D. iz B. d. o. o., ki je s toženo stranko sodeloval pri uporabi sistema G. (pri toženi stranki naj bi se zglasil enkrat na 14 dni), ne dokazuje, da je tožnica za delo na sistemu C. porabila več časa od ugotovljenega oziroma da bi tožnica vsakič porabila 8 ur za področje informatike, ko se je pri toženi stranki zglasil D.D.. S tem v zvezi je neutemeljena pritožbena navedba, da se sodišče v tem delu ni opredelilo do izpovedi prič A.A. in D.D., saj zaključki sodišča pravilno temeljijo na tem, da tožnica ni poznala področja, da je naloge dejansko le delegirala po elektronski pošti in da se je njeno sodelovanje na tem področju dejansko omejilo le na sodelovanje z A.A. pri menjavi računalnikov. Pritožba zato tudi neutemeljeno navaja, da naj bi bili dejanski zaključki sodišča prve stopnje v tem delu nejasni in sami s seboj v nasprotju. Glede na to, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da za odločitev ni bistveno, kaj je bil razlog temu, da se tožnica področju informatike ni posvečala, niso utemeljene pritožbene navedbe, da je imela tožnica za vsa področja pomočnike, ki bi lahko prevzeli del nalog in jo tako razbremenili, niti da tožnica ni nikoli izpostavila, da je preobremenjena z ostalim delom.

11. Glede na vse navedeno torej pritožba neutemeljeno navaja, da je zaradi izpovedi A.A., da je s tožnico na področju informatike sodeloval 20 % delovnega časa (dobro uro in pol na dan), tožnica kar 10 % delovnega časa opravljala dela na področju informatike. Delo tožnice se je torej v januarju 2018 dejansko le minimalno spremenilo, saj na področju informatike ni več odrejala dela A.A., sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno sklepalo, da tudi primopredaja zadev, ki jih je tožnica 15. 1. 2018 predala novemu vodji službe informatike E.E. dokazuje skromen obseg dela na tem področju, saj se primopredajni zapisnik sploh ni sestavil, tožnica pa je E.E. predala samo telefonijo in varovanje ter nekaj listin. Posledično glede na minimalno spremembo pri delu tožnice pritožba neutemeljeno izpostavlja, da tudi sprememba odgovornosti za področje informatike vpliva na zakonitost odpovedi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je odpoved nezakonita, saj odpovedni razlog po prvem odstavku 89. člena ZDR-1, v zvezi z 91. členom ZDR‑1, ni podan.

12. Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. Pd 72/2020 z dne 3. 6. 2021 zavrglo zahtevo tožene stranke za izločitev sodnice porotnice, saj bi tožena stranka to lahko zahtevala le do konca glavne obravnave (drugi odstavek 72. člena ZPP). Ne glede na to, da tožena stranka v pritožbi navaja, da je za domnevni izločitveni razlog izvedela šele po koncu glavne obravnave, to na pravilnost tega sklepa ne vpliva in ne pomeni kršitve določb postopka. Tudi sicer tožnica zanika, da bi sodnico porotnico poznala, zgolj njuno poznanstvo pa tudi sicer ne pomeni izločitvenega razloga po ZPP.

13. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Delni neuspeh v sporu, to je zavrnitev zahtevka za plačilo davkov in prispevkov ter delno zavržnje tožbe, namreč ne vplivata na uspeh v sporu, ki se nanaša na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (s ponudbo nove), zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki stroškov postopka ni znižalo glede na „uspeh“ strank v smislu 154. člena ZPP, pravilna in zakonita.

14. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP in po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004).

16. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi, zato te stroške krije tožnica sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 201/2016 z dne 22. 11. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/2, 91.
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 72, 72/2, 286, 362, 362/2, 382.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.09.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUwMDcy