VDSS Sodba Pdp 236/2021

Jedro

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo besedilo podane odpovedi z dne 24. 4. 2020, saj odpovedi tožnici ni podala zaradi ekonomske (poslovne) in organizacijske prilagoditve tožene stranke na epidemijo COVID-19, temveč je bila epidemija zgolj povod za to, da je poslovodstvo tožene stranke sprejelo ekonomske in kadrovske ukrepe namenjene ekonomski in organizacijski prilagoditvi, v tem okviru pa je sprejela kot enega od organizacijskih ukrepov tudi ukinitev delovnega mesta tožnice referent v projektni pisarni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako,

- da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"I. Ugotovi se, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga z dne 24. 4. 2020 in redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga z dne 11. 5. 2020, obe podane tožeči stranki s strani tožene stranke nezakoniti in se razveljavita.

II. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 13. 7. 2020 in ji traja od navedenega dne dalje do dne 12. 3. 2021, ko sodišče sodno razveže Pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 7. 2018.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati mesečna neto nadomestila plač (od bruto zneska 1.742,00 EUR) zmanjšana za prejeta mesečna neto nadomestila za primer brezposelnosti, ki jih je tožeča stranka prejemala v obdobju od 14. 7. 2020 do 12. 3. 2021 v znesku 682,49 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečnih zneskov, ki so zapadla v plačilo vsakega 15. v mesecu, dalje do plačila, v roku 8 dni.

IV. Tožena stranka je dolžna tožnico za čas od 14. 7. 2020 do 12. 3. 2021 prijaviti v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti, v roku 8 dni.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo v višini 19.162,00 EUR bruto oziroma 11 bruto povprečnih mesečnih plač, ki jih je prejemala v zadnjih treh mesecih pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v roku 8 dni.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v znesku 1.187,70 EUR, v roku 8 dni.

VII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati razliko v regresu za letni dopust za leto 2020 v znesku 500,00 EUR bruto, v roku 8 dni," in

- da tožnica sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta redni odpovedi z dne 24. 4. in 11. 5. 2020 nezakoniti ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 13. 7. 2020, temveč je trajalo do 12. 3. 2021, ko je sodišče sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 7. 2018 (I. in II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plača mesečna neto nadomestila plač (od bruto zneska 1.742,00 EUR), zmanjšana za prejeta mesečna nadomestila za primer brezposelnosti za obdobje od 14. 7. 2020 do 12. 3. 2021 v znesku 682,49 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožnico za čas od 14. 7. 2020 do 12. 3. 2021 prijavi v obvezna zavarovanja (IV. točka izreka). Razsodilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati denarno povračilo 19.162,00 EUR bruto oziroma 11 bruto povprečnih mesečnih plač (V. točka izreka), nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust 1.187,70 EUR in razliko v regresu za letni dopust za leto 2020 v znesku 500,00 EUR bruto (VII. točka izreka). Višji zahtevek iz naslova denarnega povračila namesto reintegracije v znesku 5.226,00 EUR je zavrnilo (VIII. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožnici povrne stroške tega postopka 1.690,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IX. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje spregledalo drugi odstavek 1. točke obrazložitve odpovedi, ki vsebuje dejanske in konkretne okoliščine glede prenehanja potrebe po delu tožnice, namreč da je zaradi poslovnih in organizacijskih razlogov, predvsem združevanja tožničinih del v druge enote in službe, prenehala potreba po njenem delovnem mestu. Navaja, da je iz jezikovne razlage besedila jasno, da epidemija COVID-19 ni pravno relevantna oziroma nosilna obrazložitev dejanskega odpovednega razloga, temveč le pojasnilo, zakaj se je toženka odločila preveriti organizacijo dela. Navaja, da je bila epidemija povod za večje število ekonomskih in kadrovskih ukrepov. Zatrjuje, da je do prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela prišlo zaradi reorganizacije, in sicer ukinitve delovnega mesta tožnice in prerazporeditve njenih delovnih nalog med zaposlene delavce. Glede na navedeno meni, da ji v odpovedi ni bilo treba podrobneje obrazložiti vpliva epidemije na njeno poslovanje, saj to za presojo zakonitosti odpovedi ni relevantno. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede vsebine odpovedi z dne 24. 4. 2020 in zmotno uporabo materialnega prava glede obrazloženosti odpovedi. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 150/2018. Meni, da je odpoved ustrezno obrazložena. Po njenem mnenju ni pomembno, ali je do prenehanja potrebe po opravljanju dela prišlo zaradi epidemije COVID-19 in reorganizacije ali pa je bila epidemija le povod za reorganizacijo, saj gre v obeh primerih za okoliščine na strani delodajalca. Sklicuje se na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dejansko izvedla reorganizacijo z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta in predodelitvijo delovnih nalog ostalim delavcem ter da ta ni bila navidezna, saj ni prikrivala nedopustnih osebnih razlogov. Nasprotuje stališču, da bi morala poleg dejanske izvedbe reorganizacije izkazati tudi negativen vpliv epidemije COVID-19 na svoje poslovanje, saj v odpovedi tega ni zatrjevala, je pa zaradi posledic na ravni koncerna preverjala možnosti optimizacije poslovanja. Meni, da ni bistveno, ali so se zaradi epidemije zmanjšali njeni prihodki. Po njenem mnenju ni bilo ustrezno ugotovljeno, ali je negotova gospodarska situacija racionalno utemeljevala njeno odločitev za reorganizacijo, pri čemer retroaktivno analiziranje epidemije ali zahteva, da se čaka na poslabšanje poslovanja, nista ustrezni niti nista v skladu z ustaljeno sodno prakso (npr. odločitvijo pritožbenega sodišča Pdp 1376/2014). Nasprotuje tudi stališču, da presojana odpoved ne zadosti standardu skrajnega ukrepa, ker tožena stranka ni utrpela negativnih ekonomskih posledic epidemije, če pa bi jih, ji je bila na voljo državna pomoč po ZIUPPP. Zatrjuje, da je stališče v nasprotju z ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave ter določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1 ter ustaljeno sodno prakso (npr. sklepom Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 82/2017). Opozarja, da sicer v času epidemije nobena odpoved iz poslovnega razloga ne bi bila zakonita. Navaja, da pogojev za koriščenje interventnih ukrepov ni izpolnjevala. Ker meni, da je odpoved z dne 24. 4. 2020 pravilna in zakonita, so neutemeljene odločitve, vezane na ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Izpodbijani sodbi očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nima razlogov o trajanju delovnega razmerja do 12. 3. 2021 in glede višine denarnega povračila, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi. Navaja, da je bruto plača tožnice znašala 1.300,00 EUR, dodatek za delovno uspešnost pa se pri nadomestilu plače ne upošteva. Sklicuje se na ukinitev stimulacije zaradi epidemije. Glede na vse navedeno je po njenem mnenju posledično nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar pa je bilo na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabljeno materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, iz pritožbe pa izhaja, da nasprotuje presoji sodišča prve stopnje glede vsebine odpovedi, kar pa predstavlja drug pritožbeni razlog, ki pa je utemeljen.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga z dne 24. 4. 2020 in z dne 11. 5. 2020, ki ju je tožena stranka tožnici podala na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. –ZDR-1). Štelo je, da tožena stranka ni izpeljala postopka odpovedi v skladu z določbo drugega odstavka 87. člena ZDR-1, ker v odpovedi z dne 24. 4. 2020 ni konkretneje pojasnila, kakšne posledice je toženi stranki povzročila epidemija COVID-19 v času podaje odpovedi, zaradi česar dejanski razlog za odpoved ni obrazložen. Po presoji vsebine odpovedi z dne 24. 4. 2020 je zavzelo stališče, da tožena stranka ni dokazala prenehanja potrebe po delu tožnice na delovnem mestu referent v projektni pisarni zaradi poslovno organizacijskega razloga na strani delodajalca, saj ni izkazala, da bi utrpela kakršnekoli ekonomske posledice zaradi pojava epidemije COVID-19. V zvezi z odpovedjo z dne 11. 5. 2020 je ugotovilo, da zaradi predhodne odpovedi z dne 24. 4. 2020, ki ni bila preklicana in je bila podlaga za prenehanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, nima zakonske podlage in je tako nezakonita. Glede na vse navedeno je tožbenemu zahtevku tožnice z izjemo dela zahtevka za plačilo denarnega povračila ugodilo.

8. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede presoje obrazloženosti odpovedi. V redni odpovedi z dne 24. 4. 2020, podani na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je tožena stranka poslovno organizacijski razlog utemeljila z naslednjo obrazložitvijo: "Dne 13. 3. 2020 se je pojavila epidemija COVID-19, na podlagi katere je poslovodstvo s sklepi sprejelo vrsto ekonomskih in kadrovskih ukrepov, namenjenih ekonomski in organizacijski prilagoditvi. Eden od organizacijskih ukrepov, utemeljenih na ekonomski podlagi, je tudi organizacijska sprememba, in sicer ukinitev omenjenega delovnega mesta¹ zaradi racionalizacije poslovanja. Zaradi poslovnih in organizacijskih razlogov, predvsem združevanja del, ki jih opravlja delavka, v druge enote in službe, je prenehala potreba po delovnem mestu, ki ga opravlja delavka." Obrazložitev odpovedi z dne 24. 4. 2020 je skladna z zahtevo iz drugega odstavka 87. člena ZDR-1, da mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj so v njej navedene dejanske okoliščine, ki so razlog za odpoved (ukinitev tožničinega delovnega mesta in prerazporeditev njenih del drugim delavcem), kar zadosti zahtevi po konkretizaciji razloga za odpoved.² Glede na navedeno besedilo odpovedi je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala pojasniti, v čem je epidemija COVID-19 vplivala na njeno poslovanje oziroma katere negativne posledice je utrpela zaradi epidemije. Tožena stranka se je za redno odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi odločila zaradi ukinitve njenega delovnega mesta, pri čemer povod za ukinitev delovnega mesta ni bistven - skladno z ustaljeno sodno prakso se lahko za reorganizacijo z ukinitvijo delovnega mesta delodajalec odloči tudi, če ni hkrati podan tudi ekonomski razlog v smislu slabšega poslovanja ali nižjega dobička, v smotrnost take odločitve delodajalca pa se sodišče ne more spuščati, saj je delodajalec pristojen organizirati delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo dela tudi spreminjati, lahko tudi z namenom zniževanja stroškov dela.³ Glede na to toženi stranki ni bilo treba v odpovedi še podrobneje pojasnjevati, zakaj se je odločila za reorganizacijo, ki je vključevala ukinitev tožničinega delovnega mesta, torej tudi ne, v čem je epidemija vplivala na njeno poslovanje. Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da je odpoved z dne 24. 4. 2020 ustrezno obrazložena in je sodišče njeno vsebinsko utemeljenost lahko presodilo.

9. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje štelo, da je redna odpoved z dne 24. 4. 2020 neobrazložena in že zato nezakonita, je vseeno presojalo tudi utemeljenost odpovednega razloga. Pritožba utemeljeno nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati odpovednega razloga, kot ga je opredelila v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 4. 2020. Ne drži, da je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu o zakonitosti odpovedi drugače opredeljevala odpovedni razlog, kot ga je v sami odpovedi. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo besedilo podane odpovedi z dne 24. 4. 2020, saj odpovedi tožnici ni podala zaradi ekonomske (poslovne) in organizacijske prilagoditve tožene stranke na epidemijo COVID-19, temveč je bila epidemija zgolj povod za to, da je poslovodstvo tožene stranke sprejelo ekonomske in kadrovske ukrepe namenjene ekonomski in organizacijski prilagoditvi, v tem okviru pa je sprejela kot enega od organizacijskih ukrepov tudi ukinitev delovnega mesta tožnice referent v projektni pisarni. Glede na to je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala izkazati, da je utrpela ekonomske posledice zaradi pojava epidemije COVID-19. Tožena stranka česa takega niti ni zatrjevala niti to ne izhaja iz odpovednega razloga, kot je obrazložen v navedeni odpovedi in povzet v prejšnji točki. Glede na vsebino odpovedi je v tem sporu bistveno, ali je tožena stranka dejansko izvedla reorganizacijo in ali ni šlo za navidezni razlog v smislu zlorabe tega instituta. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve navedeno tudi ugotovilo: tožena stranka je dejansko izvedla reorganizacijo z ukinitvijo delovnega mesta tožnice in prenosom delovnih nalog tožnice med ostale delavce tožene stranke. Prav tako pa je ugotovilo, da odpoved ni bila podana iz osebnih razlogov, zato ker je tožničin partner dobil pravni posel v A., za katerega se je potegovala tudi tožena stranka (točka 11 obrazložitve). Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da je tožena stranka dokazala obstoj in utemeljenost odpovednega razloga, kot ga je navedla in obrazložila v redni odpovedi z dne 24. 4. 2020, tožnica pa ni uspela dokazati, da bi ji bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi drugih okoliščin (kot povračilnega ukrepa za prevzem posla s strani njenega partnerja), ki naj bi bile razlog za reorganizacijo.

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče tudi glede vprašanja, ali je tožena stranka zadostila standardu skrajnega ukrepa glede na okoliščine COVID-19, v katerih je bila podana. Glede na to, da besedilo odpovedi ne daje podlage za zaključek, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi vpliva epidemije na njeno poslovanje, ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala dokazati, da v okoliščinah epidemije ni imela na voljo milejšega ukrepa za lajšanje njenih posledic. Res je, da je skladno z ustaljeno sodno prakso⁴ odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru obstoja poslovnega razloga ter da se sodišče ne more zadovoljiti le z ugotovitvijo, da je poslovni razlog podan (zaradi potrebe po zmanjšanju števila zaposlenih zaradi prerazporeditve nalog določenih delovnih mest na preostale zaposlene). Vendar tožena stranka utemeljeno opozarja, da ima delodajalec z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude in da v ta okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog. Uravnoteženje s pravicami delavcev, ki se uresničuje skozi določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1, v primeru odpovedi večjemu številu delavcev pa še širše (98. - 103. člen ZDR-1), se kaže v presoji drugih ustreznih možnosti, ki jih ima delodajalec namesto odpovedi brez škode za njegovo učinkovito delovanje. V predmetni zadevi sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi take možnosti obstajale oziroma da bi tožena stranka v času odpovedi tožnici na enakih delih zaposlovala delavce za določen čas, najemala agencijske delavce ali študente, ali odrejala drugim delavcem nadurno delo,⁵ pač pa je neizpolnitev pogoja, da je odpoved skrajni ukrep, utemeljevalo s pojavom epidemije Covid-19. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi tožnici utemeljeno odpovedala zaradi obstoja (klasičnega) organizacijskega razloga (ukinitev delovnega mesta in prerazporeditev dela drugim delavcem), za odločitev ni relevantno sklicevanje sodišča prve stopnje na interventne ukrepe za omilitev posledic epidemije Covid‑19 ter na stališče vlad vseh držav, naj bodo odpuščanja v času trajanja epidemije res skrajen ukrep. Sodišče ne presoja primernosti odločitev delodajalca v zvezi z reorganizacijo kot poslovnih odločitev (in v povezavi s tem ne presoja, ali so obstajali utemeljeni razlogi za ukinitev posameznega delovnega mesta ali ne). Delodajalec se lahko odloča za spremembe v organizaciji dela, četudi slabših poslovnih rezultatov (še) ni.⁶

11. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga z dne 24. 4. 2020, tako da je ta zakonita, zaradi česar je bilo treba odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi, trajanje delovnega razmerja, reparacijo in denarno povračilo namesto reintegracije. Glede na to, da tožnica ni uspela z zahtevkom, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih skladno z določbo 154. člena ZPP tožnica krije sama.

12. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS‑1), tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno z določbo prvega odstavka 154. v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Referent v projektni pisarni.
² Prim. z odločbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 150/2018.
³ Prim. z odločbami Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 168/2015, VIII Ips 261/2013, VIII Ips 251/2015, VIII Ips 268/2017, VIII Ips 174/2017 idr.
⁴ Prim. z odločitvama Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 82/2017 in VIII Ips 182/2016.
⁵ Tožnica česa takega niti ni zatrjevala.
⁶ Prim. s sklepom pritožbenega sodišča št. Pdp 1376/2014.

Datum zadnje spremembe:

06.09.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 326/2021
• VDSS Sodba Pdp 224/2021
• VDSS Sodba Pdp 459/2021