VDSS Sodba Psp 35/2021

Jedro

Elementarna nesreča 15. 8. 2016, ki je po pritožnikovih navedbah onemogočala zaključiti študij, ne izpolnjuje definicije višje sile opredeljene v 3. členu ZŠtip-1. Sodišče je pravilno in življenjsko logično pojasnilo, da mora biti podana neposredna povezava med izjemnim dogodkom in nezmožnostjo izpolnitve. Ob izkazanosti enkratnosti dogodka, v posledici katerega je nastala premoženjska škoda, ne moremo slediti zaključku tožeče stranke, da mu je sporni dogodek preprečeval izpolniti študijsko obveznost. Seveda je navajana okoliščina tožeči stranki otežila redni zaključek izobraževanja, pa vendar, kot je pravilno izpostavilo sodišče, bi lahko tožeča stranka letnik ponavljala, ne pa se zaposlila. Nenazadnje je tožeča stranka toženi stranki obljubila, da bo študij skušala končati, pa se je premislila in se raje zaposlila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 28. 11. 2019 in odločbo CSD A. št. ... z dne 25. 4. 2019.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi nezakoniti odločbi tožene stranke.

Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, saj nasprotuje sama sebi. V njej niso navedeni glavni razlogi o odločilnih dejstvih, kar je privedlo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in do napačne uporabe materialnega prava, saj sodišče ni uporabilo bistvenega predpisa zaradi pristranskosti. ZŠtip-1 nima posebne določbe, ki bi določala rok za izdajo odločbe o prenehanju oziroma spremembi štipendijskega razmerja. Spregledani so razlogi in dejstva, zakaj šolanja ni uspel dokončati. Po 43. členu ZUPJS ima toženec možnosti prekinitve študijskega razmerja le v obdobju treh let od pravnomočnosti odločbe o štipendiji. Glede na to je 3-letni rok za spremembo štipendijskega razmerja potekel že v novembru 2018. V tem postopku je potrebno uporabiti ta specialni predpis, ki je bil veljaven ob izdaji odločbe in bi moral biti uporabljen tudi v postopku spremembe štipendijskega razmerja. Toženec je nesporno zamudil zakonite razloge, po katerih bi lahko zahteval vračilo štipendije. Napačna je odločitev sodišča, da ZŠtip ne določa roka za izdajo odločbe o prenehanju štipendijskega razmerja, saj 93. člen v 5. točki določa 3-letni rok, po katerem lahko dodeljevalec prične postopek ugotavljanja upravičenosti. Po tem predpisu, ki ga sodišče napačno ni uporabilo, je toženec zamudil 3-letni rok, s katerim bi lahko pričel postopek za spremembo štipendijskega razmerja in vračilo štipendije. Niti sodišče niti toženec nista upoštevala okoliščin naravne nesreče, ki mu je uničila stanovanjsko hišo. Slednje predstavlja višjo silo, ki mu je preprečevala izpolniti obveznost štipendijskega razmerja. CSD A. je bil takoj po nesreči 15. 8. 2016 obveščen o elementarni nesreči in od takrat dalje je začel teči zastaralni rok. Tožnik vse dokler je imel status študenta ni imel sklenjenega delovnega razmerja. Postopek je tožena stranka pričela šele kasneje, ko je videla, da je zaposlen in da prejema plačo, čeprav jim je bilo to že poznano konec septembra 2016. Takrat se je moral nujno zaposliti, da so lahko rešili socialno stisko uničene hiše. Družina je bila upravičena do izredne denarne pomoči, zato bi moral toženec to upoštevati kot eden in edini razlog, da ni uspel šolanja dokončati v zahtevanem roku. Tožencu je sicer res na prvi poziv pojasnil, da bo poskušal v roku enega leta dokončati šolanje in diplomirati, vendar se je kasneje izkazalo to za nemogoče. Napačna je ocena sodišča, da gre v primeru naravne nesreče za enkratni dogodek, ki je povzročil le premoženjsko škodo in mu ni preprečeval izpolnitve študentskih obveznosti. Sodišče se je napačno oprlo le na višino odškodnine, ki jo je izplačala zavarovalnica po cenilnem zapisniku in ugotovilo, da je šlo za manjšo škodo in za enkratni dogodek. Sodišče neupravičeno ni sledilo zatrjevanju, da izhaja iz družine z minimalnimi dohodki, ker je oče invalid, mama brez zaposlitve v invalidskem postopku, brez posebnega zavarovanja nepremičnine z najnižjo premijo. Ocena škode s strani zavarovalnice v znesku 2.389,00 EUR ni dejanska škoda. Sodišče bi moralo samo ugotoviti, da strehe pri 200 m2 ni mogoče sanirati z zneskom manjšim od 5.000,00 EUR, zato bi moralo upoštevati, da je elementarna nesreča vplivala na nezmožnost nadaljevanja izobraževanja. Bistveno je, da je elementarna nesreča ohromila družino za več let. Ne gre za enkratni dogodek. Nerazumljivo je, da tožena stranka ne upošteva izredne razmere pri prenehanju štipendijskega razmerja kot višje sile, saj je oče ob uveljavitvi pravice iz javnih sredstev predložil vsa dokazila in so še vedno pri tožencu. Po 15. 8. 2016 je vsakodnevno nalival dež, bilo je vse premočeno, zaradi česar ni imel možnosti, da bi se lahko učil in opravil preostale izpite. Takšno stanje je trajalo vse do takrat, dokler ni pridobil kredita za nakup novih premičnin, potrebnih za normalno življenje. Glede na denarna sredstva, s katerimi trenutno razpolaga, izpolnjuje pogoje za odpis. Podal je prošnjo za odpis, o kateri še do danes ni bilo odločeno. Prošnja za odpis je sicer ločen postopek, o kateri še ni bilo odločeno. Vztraja, da je tožena stranka zamudila rok po 43. členu ZUPJS ter po 93. členu ZŠtip-1. Nedopustno je, da država najprej družini prizna manjšo pomoč zaradi elementarne nesreče, potem pa po drugi poti išče način, da ta sredstva brez podlage vzame nazaj. Zaradi izrednih razmer je imel težave pristopiti na glavno obravnavo, očetu pa je sodišče dopustilo prisotnost le kot javnost. V Avstriji lahko izgubiš delo preko noči, zato mora ves čas delati, saj bi v nasprotnem ostal brez službe. Sodišče mu ni posredovalo zapisnika o glavni obravnavi skupaj s sodbo, je pa prepričan, da toženec ni povedal nič novega, temveč se je skliceval že na pojasnjeno. Bistveno je, da bi sodišče moralo slediti 43. členu ZUPJS, po katerem je toženec zamudil rok in upoštevati predpis 93. člena ZŠtip-1 ter ugotoviti, da študija ni mogel zaključiti iz opravičenih razlogov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh ključnih in odločilnih dejstev. Sodišče se mora opredeliti do pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana in ki niso očitno neutemeljena in nerelevantna. Celotna obrazložitev sodišča je usmerjena v argumentacijo, zakaj ni uporabljiva določba 43. člena ZUPJS in zakaj sodišče, s strani tožeče stranke, opredeljenih okoliščin ni štelo kot opravičljivih. Sodišče se ni dolžno opredeljevati do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, kar je sodišče že samo pojasnilo v 16. točki obrazložitve sodbe.

5. Tudi po pritožbeni oceni je pravilno in razumljivo razlogovanje sodišča v 12. točki obrazložitve sodbe zakaj določilo 43. člena ZUPJS ni uporabljivo v predmetni zadevi. V predmetni zadevi namreč ni podan dejanski stan, ki bi utemeljeval uporabo določila 43. člena ZUPJS.¹ Iz dokaznega postopka je razvidno, da tožeča stranka ni zaključila izobraževanja v predpisanem roku. Okoliščine, ki jih je navajala kot razlog za ekskulpacijo, pa tudi pritožbeno sodišče ni prepoznalo kot utemeljene. Elementarna nesreča 15. 8. 2016, ki je po pritožnikovih navedbah onemogočala zaključiti študij, ne izpolnjuje definicije višje sile opredeljene v 3. členu ZŠtip-1. Sodišče je pravilno in življenjsko logično pojasnilo, da mora biti podana neposredna povezava med izjemnim dogodkom in nezmožnostjo izpolnitve. Ob izkazanosti enkratnosti dogodka, v posledici katerega je nastala premoženjska škoda, ne moremo slediti zaključku tožeče stranke, da mu je sporni dogodek preprečeval izpolniti študijsko obveznost. Seveda je navajana okoliščina tožeči stranki otežila redni zaključek izobraževanja, pa vendar, kot je pravilno izpostavilo sodišče, bi lahko tožeča stranka letnik ponavljala, ne pa se zaposlila. Nenazadnje je tožeča stranka toženi stranki obljubila, da bo študij skušala končati, pa se je premislila in se raje zaposlila.

6. Sodišče prve stopnje je ob tožnikovem izkazovanju vpliva elementarne nesreče na proces izobraževanja ugotovilo, da se je tožeča stranka zaposlila že s 1. 10. 2016. Po pravilni dokazni oceni sodišča je opravljanje dela, kot ga je opisal tožnik tisti neposredni vzrok, ki mu je preprečeval zaključiti študij. Nenazadnje je slednje razvidno prav iz njegovega orisa dogodkov oziroma njegove trditvene podlage. Zaradi vseobsežnega vpliva, ki ga ima opravljanje dela na celotni položaj študenta, je opravljanje dela v 97. členu ZŠtip-1 opredeljeno kot dejstvo, ki preprečuje hkratno trajanje štipendijskega razmerja. Sodišče je sistematično in ustrezno pojasnilo, kako je opravljanje dela vplivalo na tožnikovo zmožnost izobraževanja v 13. točki obrazložitve sodbe.

7. Izobraževanje s sistemom štipendij je oblikovano tako, da spodbuja štipendista, da v procesu izobraževanja pridobi določeno izobrazbo oziroma poklic, ki mu bo omogočil pridobivanje sredstev za življenje. Štipendije so tako namenjene izobraževanju, zato ni dopustno, da bi bila ob takšni vrsti spodbude štipendist v procesu rednega izobraževanja hkrati vključen v organiziran delovni proces in kot delavec pridobival dohodek v okviru delovnega razmerja.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno razlogovanje, da bi sodišče moralo samo s pomočjo Google ugotavljati, kakšne so cene kritin, popravila in menjave celotne strehe, da bi ugotovilo, da odškodnina, ki jo je tožeča stranka prejela s strani zavarovalnice, kot odmeno za škodo, ne more biti stvar predmetnega postopka. V kolikor je tožeča stranka menila, da je izplačana odškodnina prenizka, bi morala to uveljavljati v ustreznem postopku.

9. Pohvalno je sicer pritožnikovo prizadevanje, da bi družini zagotovil materialno eksistenco zaradi ogroženosti, vendar je predmet konkretnega postopka ugotavljanje izpolnjenosti pogojev za prenehanje pravice do štipendije in vračila neupravičeno izplačanih zneskov iz tega naslova. Zato tožnikov opis pomoči družini, v predmetni zadevi ne more imeti relevantne pravne teže. Že sam pritožnik je v svoji pritožbi ugotovil, da bo o vseh okoliščinah materialne ogroženosti njega in družine ter njegovega prispevka k odpravljanju škode lahko presojano v postopku za odpis. Kako dolgo pa ta postopek traja, ni v domeni sodišča. Tožeča stranka ima na razpolago vzvode, s katerim lahko doseže postopanje tožene stranke v skladu s postopkovnim zakonom upravnega področja.

10. Nenazadnje ni podana niti zatrjevana nezakonitost vabljenja oziroma zastopanja na sodišču. Sodišče je v 17. točki obrazložitve sodbe celo pojasnilo, zakaj je opravilo narok v odsotnosti pravilno vabljene tožeče stranke in zakaj oče tožeče stranke ni mogel zastopati tožeče stranke kot pooblaščenec.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Vse ostale pritožbene navedbe so za pritožbeno rešitev zadeve, upoštevajoč predhodno obrazloženo pravno nerelevantne, skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Ker bi bilo razvidno, da so bili podatki, na podlagi katerih je bil izračunan oziroma določen premoženjski cenzus določen lažno ali ob odsotnosti navajanja oziroma nepravočasni sporočitvi teh podatkov ali ob kršitvi 42. člena obveznosti določene v 42. členu ali da je stranka sporočila neresnične podatke. Postopati po tem določilu je torej mogoče samo v teh primerih.

Datum zadnje spremembe:

15.06.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 17/2021
• VDSS Sodba Psp 100/2021
• VDSS Sodba Psp 78/2021