VDSS Sodba Psp 9/2021

Jedro

Tožnica, rojena 10. 6. 1970, bi morala na dan nastanka I. kategorije invalidnosti 4. 7. 2014 imeti najmanj 8 let pokojninske dobe, kot ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Ker ima dokazanih le 5 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe (ne 6 let in 6 mesecev, kot je bilo sicer zapisano v obrazložitvi sodbe Psp 26/2018, a hkrati pojasnjeno, da tudi to ne bi zadoščalo za priznanje pravice do invalidske pokojnine), je tožbeni zahtevek na podlagi 81. člena ZDSS-1 utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločb št. ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 3. 2020 ter 15. 10. 2019 in priznanje pravice do invalidske pokojnine, kjer je presodilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti (I. tč. izreka). Hkrati je sklenilo, da stroški tožnice bremenijo proračun (II. tč. izreka).

2. Zoper sodbo je tožnica po pooblaščencu vložila pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga njeno spremembo, odpravo upravnih odločb, priznanje pravice do invalidske pokojnine ter plačilo stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Navaja, da je sodišče v točkah od 1 do 5 obrazložitve sodbe opisalo potek postopka na prvi stopnji, v točkah od 9 do 20 pa odločilna dejstva in pravna pravila na katerih temelji sodba. Povzema vsebino obrazložitve sodbe vključno s 14. točko o nedokazanosti 19 mesecev zavarovanja ter stališče, da postopanje FURS-a o prenosu vplačanih prispevkih na drug konto ne more biti predmet socialnega spora. Ne strinja se s 17. točko obrazložitve sodišča, saj bi bilo mnenje invalidske komisije II. stopnje nujno za razjasnitev invalidnosti. Do pravnomočne odločitve je prišlo še preden so bila ugotovljena odločilna dejstva o zdravstvenem stanju in delovni zmožnosti. Do pravnomočnosti odločbe z dne 18. 1. 2019 je bila zavarovanka obveznega zavarovanja. Še danes se izvajajo izvršbe na njeno polovico hiše. Čudi se, da toženi zavod nima dokazil in podatkov o plačanih prispevkih za 19 mesecev. Plačanih prispevkov ni vrnil, zato se morajo upoštevati za 19 mesecev zavarovalne dobe. Prilaga odločbo Ministrstva za finance št. ... z dne 11. 9. 2020, iz katere izhaja, da je 5. 2. 2019 na konto 44 plačala prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za 19 mesecev v višini 2.409,95 EUR na podlagi 68. člena ZPIZ-1, ki določa minimalno pokojninsko dobo za pravico do invalidske pokojnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP), na katere je potrebo paziti po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbena izvajanja potrebno ponovno poudariti le še naslednje.

5. V zadevi gre za presojo odločbe z dne 24. 3. 2020 o zavrnjeni pritožbi zoper odločbo z dne 15. 10. 2019. S slednjo je izrečeno, da je tožnica še nadalje invalid I. kategorije zaradi bolezni od 4. 7. 2014 ter nima pravice do invalidske pokojnine. Ugotovljeno je bilo, da ne izpolnjuje predpisane gostote pokojninske dobe, saj ima dopolnjenih le 5 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe, kar ne zadošča za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

6. Enako dejansko stanje o datumu nastanka I. kategorije invalidnosti in dopolnjeni pokojninski dobi ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče in prepričljivo zaključuje, da v predsodnem niti sodnem postopku ni bil predložen nikakršen relevanten dokaz o izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. Na takšno dokazno oceno, sprejeto v skladu z 8. členom ZPP, v pritožbenem postopku predložena odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije z dne 11. 9. 2020 (A/10) nima nobenega vpliva. S cit. odločbo je namreč zavrnjena pritožba zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije z dne 28. 2. 2020 o ustavitvi davčne izvršbe. Iz obrazložitve upravnega akta sicer res izhaja, da je tožnica 5. 2. 2019 na konto 44 plačala 2.409,95 EUR za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tako je postopala kljub temu, da je toženi zavod pred tem dne 18. 1. 2019 odločil (priloga A/4),² da nima lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti po 15. členu ZPIZ-1 od 1. 3. 2005 do 15. 12. 2009 in da se obveznosti od 1. 12. 2007 do 15. 12. 2009 ne odmerijo.

Ker je s 159. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju³ (ZPIZ-2) davčni organ pooblaščen za pobiranje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je po ugotovitvi, da za vplačilo 5. 2. 2019 ni bilo pravne podlage, s plačanim zneskom pobotal druge neplačane obveznosti. Zoper odločbo RS Ministrstva za finance z dne 11. 9. 2020 je imela tožnica možnost sprožiti sodni spor pred upravnim sodiščem, vendar upravno sodnega varstva očitno ni izkoristila. V tem sodno socialnem sporu ne more uspešno nasprotovati postopanju davčnega organa, niti uveljaviti 19 mesecev pokojninske dobe za vplačani znesek februarja 2019, saj so bile zaradi pravnomočne ugotovitve, da ni imela lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja, z njim poravnane druge neplačane davčne obveznosti.

8. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča torej prepričljivo izhaja, da tožnica, ki je invalid I. kategorije od 4. 7. 2014 dalje zaradi bolezni in ima 5 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 42. člena ZPIZ-2, ki določa, da je zavarovancu pravico do invalidske pokojnine mogoče priznati le, če ima ob nastanku invalidnosti dopolnjeno pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Tožnica, rojena 10. 6. 1970, bi morala na dan nastanka I. kategorije invalidnosti 4. 7. 2014 imeti najmanj 8 let pokojninske dobe, kot ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Ker ima dokazanih le 5 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe (ne 6 let in 6 mesecev, kot je bilo sicer zapisano v obrazložitvi sodbe Psp 26/2018, a hkrati pojasnjeno, da tudi to ne bi zadoščalo za priznanje pravice do invalidske pokojnine), je tožbeni zahtevek na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih⁴ (ZDSS-1) utemeljeno zavrnjen.

9. Z izpodbijano sodbo je pravilno razsojeno, da sta zavrnilni odločbi pravilni in zakoniti in predlog na njuno odpravo ter priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen. Do povsem pavšalnih očitkov, od tega da invalidnosti ni ocenjevala IK II, da je zahteva pravnomočno zavrnjena še preden so bila ugotovljena odločilna dejstva in nekaterih drugih, ki za pritožbeno rešitev niso bistveni, saj ne pogojujejo drugačne sodbe od izpodbijane, se pritožbeno sodišče glede na 1. odstavek 360. člena ZPP posebej ne opredeljuje. Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu in odobreni brezplačni pravni pomoči⁵ je pritožbeno sodišče sklenilo, da stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
² Odločba ZPIZ-a št. dosjeja: ...; št. zadeve: ... z dne 18. 1. 2019 je izdana na predlog tožničinega skrbnika za stornacijo zavarovanja, ker iz naslova dejavnosti s. p. ni bil dosežen znesek minimalne plače.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁵ Odločba št. Bpp 588/2020 z dne 10. 12. 2020.

Datum zadnje spremembe:

15.06.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 348/2017
• VDSS sodba Psp 632/2015
• VDSS Sodba Psp 386/2018