VDSS Sodba Pdp 80/2021

Jedro

Pred sodiščem prve stopnje med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica ob približno 23.00 uri naredila obhod okoli stavbe, da preveri sum, ki ga je zaznala sodelavka, da se zunaj nekdo nahaja, kot tudi ni bilo sporno, da tožnica niti predhodno niti po obhodu ni obvestila varnostne službe ali dežurne ekipe oziroma dežurne medicinske sestre. Protokol upravljanje s tveganji - incidenti določa, da se o incidentu obvesti dežurnega zdravnika in dežurno medicinsko sestro, pri čemer je sodišče prve stopnje iz zapisnika o internem strokovnem nadzoru z dne 19. 8. 2019 ugotovilo še obstoj ustnih navodil, da se o zaznavi dogajanja izven stavbe obvesti varnostno službo in/ali dežurno medicinsko sestro. Tožnica tega ni storila, s čimer je protokol oziroma navodila toženke kršila, hkrati pa je, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, kršila predpise s področja varnosti in zdravja pri delu, konkretno 12. člen ZVZD-1 in temeljno obveznost delavca, ki je bila povzeta v njeni pogodbi o zaposlitvi, da bo vestno opravljala delo na delovnem mestu, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ki jo sicer določa prvi odstavek 33. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 9. 2019. Zavrnilo je primarni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje med pravdnima strankama na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 3. 4. 2013 z aneksi za delovno mesto srednja medicinska sestra v psihiatriji preneha z dnem odločitve sodišča prve stopnje in da ji je toženka dolžna obračunati denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 22.349,88 EUR ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Zavrnilo je podredni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje med pravdnima strankama na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 3. 4. 2013 z aneksi za delovno mesto srednja medicinska sestra v psihiatriji ni prenehalo in še obstaja z vsemi pravicami in obveznostmi ter da je dolžna toženka tožnico pozvati na delo na delovno mesto srednja medicinska sestra v psihiatriji na podlagi pogodbe o zaposlitvi ... z dne 3. 4. 2013 z aneksi. Zavrnilo je zahtevek, da je dolžna toženka tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od dne 18. 9. 2019 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 3. 4. 2013 z aneksi za delovno mesto srednja medicinska sestra v psihiatriji, izplačati regrese za letni dopust, priznati delovno dobo pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z vpisom delovne dobe v matično evidenco, ji obračunati nadomestila plače v bruto znesku 1.800,00 EUR ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. V obsežni pritožbi navaja, da je obrazložitev sodbe neprepričljiva in neživljenjska. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o bistvenih dejstvih, sodbe ni mogoče preizkusiti. Toženka ji je v odpovedi očitala, da je dne 18. 7. 2019 odšla na ogled okoli stavbe sama, pustila paciente brez nadzora, o ogledu ni nikogar obvestila in tega ni zavedla v dokumentacijo. Iz izpodbijane sodbe ni razbrati, katerega od povzetih očitkov je sodišče prve stopnje ugotovilo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožnica sodelavke ni obvestila. Ni upoštevalo, da je bila sodelavka tista, ki je zaznala nenavadno dogajanje, o katerem ni obvestila pristojnih oseb. Sodelavke niso zadele nobene sankcije. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so bili pacienti brez nadzora. Pacienti v Enoti A. (E.A.) so na odprtem oddelku. Obe delavki sta se nahajali izven svojega oddelka, tožnica je, ko ji je sodelavka povedala, da nekdo prijema za kljuko vrat, le naredila hiter obhod okoli stavbe. Zunaj ni opazila ničesar, zato ni obveščala varnostnika ali dežurne medicinske sestre. Tovrstno ravnanje je bilo ustrezno in v skladu s protokoli. To sta potrdili priči B.B., ki je delala 35 let kot medicinska sestra, in C.C., ki je delal 37 let kot psihiater pri toženki. Priča B.B. je potrdila, da je bilo ravnanje tožnice spornega dne ustrezno, priča C.C. pa je v svoji izpovedi zanikal, da bi bilo prijemanje za kljuko vrat incident. Poleg tega je izpovedal, da zaradi kratkotrajne odsotnosti medicinske sestre varnost pacientov v E.A. ni ogrožena. Sodišče prve stopnje izpovedim prič B.B. in C.C. ni sledilo, čeprav ni imelo nobenih razlogov, ki bi jima odvzemalo verodostojnost. Toženka vsebine izpovedi ni prerekala niti sodišče prve stopnje o tem ni zaslišalo drugih prič. Sodišče prve stopnje ne pozna delovnih procesov pri toženki, čeprav je bilo tako nakazano. Kršilo je videz nepristranskosti. Izpovedim prič, ki so izpovedale tožnici v korist, ni verjelo, ne da bi iz drugih dokazov izhajala drugačna dejstva. S tem je tožnico onemogočilo v dokazovanju. Kršilo je njene pravice. Priča D.D. je potrdila izpoved priče B.B., in sicer je izpovedala, da pacientom pove, če je nekaj časa ne bo, in da se zgodi, da kakšen pacient ponoči odide ven. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje štelo obveščanje pacientov za nerazumno ravnanje. Tudi sodelavke so tako ravnale. Ena druge niso obveščale, če so za kratek čas zapustile oddelek, npr. če so odšle na stranišče. Sodišče prve stopnje je povsem zmotno ugotovilo delovne procese pri toženki, zmotno je štelo, da odprtega oddelka ni dopustno zapustiti. Priča E.E., ki ji sodišče prve stopnje sledi, je izpovedala, da se pacientov ne sme zapustiti, ne da bi kdorkoli drug vedel, kar pomeni, da se jih lahko zapusti, če se nekoga obvesti. Pacienti niso ogroženi. Zadošča, če se obvesti sodelavko. Tako je ravnala tožnica. Drugačni zaključki sodišča prve stopnje so protispisni. Na odprtem oddelku pacientom ni zagotovljeno 24-urno varstvo. Lahko se prosto gibljejo, tudi v nočnem času. Dejstvo, da je šlo za odprt oddelek, je sodišče prve stopnje spregledalo. Prav tako je spregledalo izpoved priče D.D., da pacienti niso pod stalnim nadzorom in da 24-urna prisotnost medicinske sestre na oddelku ni zahtevana. Priča C.C. je jasno izpovedal, da ne gre za incident, če nekdo prijema za kljuko vhodnih vrat, da so v tem primeru razmere izjemne in da jih protokol ne ureja. Da ne gre za incident, je izpovedala tudi priča D.D., česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot ni upoštevalo, da je priča C.C. edini, ki je znal pojasniti, kaj sploh je incident. Sodišče prve stopnje je zanemarilo, da je sodelavka tožnico obvestila, da se nekdo nahaja zunaj. Neutemeljeno je kot verodostojne ocenilo priče, ki so svoje izpovedi spreminjale. Tako je priča D.D. spreminjala svojo izpoved glede odklenjenih vrat ambulante za hrambo zdravil in glede napitkov. Iz njene izpovedi je razbrati, da je imela osebne zamere do tožnice, čeprav je to sicer zanikala. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo, da je priča F.F. spreminjala svojo izpoved glede zaklepanja vrat lekarne, izpovedala je, da je govorila s pričo D.D. pred zaslišanjem. Na izrecno vprašanje predsednice senata je potrdila, da si je priznanje, da tožnica ni zaklenila vrat, izmislila. Kljub temu je sodišče prve stopnje njeni izpovedi sledilo. Sledilo je izpovedim prič, ki niso ničesar vedele o zadevi in jim ni bilo poznano delo v E.A. oddelku. Priča E.E. ni vedela, kaj se je dogajalo spornega dne, priča G.G. je incident opredelila kot neljubi dogodek, priča H.H. pa je izpovedala, da se pacientov ne pušča samih, pri čemer ni jasno, kako bi lahko ena medicinska sestra skrbela za paciente na dveh oddelkih. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je protokol v nočnem času drugačen. To iz predložene listine ne izhaja. Protokoli pri toženki ne morejo biti ustni. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožnica D.D. o obhodu ne bi obvestila, dejstva, da je odšla iz stavbe pa samega sebi ni štelo za kršitev. Tožnica zunaj ni videla nikogar. Pri toženki je bila zaposlena dvajset let in ji je bil Protokol o upravljanju s tveganji – incidenti poznan. Dogajanja spornega dne ni ocenila kot incident. Sodišču prve stopnje očitno ni poznano, da gre pri toženki za ograjen kompleks, tako da je zunaj stavbe pričakovati kvečjemu paciente, ne pa neznancev. Nejasno je, zakaj je štelo za bistveno, da je tožnica vedela, da se zunaj ne nahaja varnostnik. Če bi se nahajal, tožnica stavbe ne bi zapustila. Iz protokola ne izhaja, da stavbe ne sme zapustiti. Sama je stavbo že večkrat zapustila, pri čemer je bila sodelavka zadolžena za paciente. Toženka je sankcionirala le ravnanje tožnice, ki je preverila, kaj se dogaja, ne pa ravnanja sodelavke, ki ni storila ničesar in tudi ni nikogar obvestila. Priča E.E. je izpovedala, da bi dežurno medicinsko sestro morala obvestiti tista medicinska sestra, ki je zaznala dogajanje, torej D.D.. Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno očita, da bi morala preveriti stanje pacientov na oddelku, pri čemer je tožnica vedela, da nihče od pacientov ne manjka. Lahko bi bil zunaj pacient z drugega oddelka. Priča D.D. je izpovedala, da se v primeru incidenta obvesti varnostno službo, kadar pa ne gre za incident, pa medicinska sestra sama uravna svoje ravnanje. Izpovedala je, da ne ve, ali gre za incident, če nekdo prijema za kljuko vrat. Tožnica je že bila napadena v stavbi in se spornega dne z odhodom ven ni izpostavila nič bolj. Pacienti se lahko tudi ponoči gibljejo in prihajajo v objekt. V enaki nevarnosti kot pacienti tožnice so bili pacienti sodelavke D.D., pa toženka njenega ravnanja ni sankcionirala. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, zakaj je odpoved tožnici utemeljena, če toženka podobnega ravnanja sodelavke ni sankcionirala. Pavšalno se je sklicevalo na predpise s področja varnosti in zdravja pri delu. Tožnica je ravnala skladno s sprejetimi protokoli toženke, v katerih ni nikjer določeno, da bi bilo ravnanje delavca v nočnem času drugačno ali da ne bi smela oditi ven iz stavbe. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na ustna navodila, pri čemer jih ni konkretiziralo niti ne utemeljilo, kako je bila tožnica z njimi seznanjena. Iz Protokola upravljanja s tveganji – incidenti izhaja, da medicinska sestra, če se incident ne potrdi, ne stori ničesar. Ni predvideno, da bi se izpolnili podatki o povzročitelju incidenta, če tega ni. Medicinska sestra, torej konkretno tožnica, je tista, ki presodi, ali gre za incident. V Protokolu ukrepanja ob nenačrtovanem odhodu pacienta je jasno navedeno, da se išče v okolici stavbe. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katere obveznosti iz delovnega razmerja je tožnica kršila. Iz utemeljitve izpodbijane sodbe izhaja, da ne bi smela storiti ničesar. Sodišče prve stopnje je protispisno kot kršitev štelo, da je tožnica pustila odprta vrata ambulante za hrambo zdravil, saj ji tega toženka ni očitala. Od 23.00 ure dalje bi lahko v ambulanto vstopil kdorkoli, ključi so bili dostopni. Ni mogoče sklepati z gotovostjo, da bi bila ravno tožnica tista, ki je pustila vrata odklenjena. D.D. ni videla, da bi tožnica vzela ključe, kot je tudi sama izpovedala. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedim prič, ki so neverodostojne. Toženka je navedla, da se v ambulanto vstopi enkrat dnevno, kar je potrdila priča I.I., pri čemer ni jasno, zakaj sta zjutraj vstopili tako I.I. kot G.G.. Priča E.E. je izpovedala, da je G.G. v ambulanto vstopila šele po viziti. Priči I.I. in G.G. sploh nista vedeli izpovedati, kdaj sta vstopili v lekarno. Zjutraj bi lahko v lekarno vstopil kdorkoli, nekateri imajo svoje ključe. Tožnica je vedno skrbno preverila, ali je vrata zaklenila. Če je morebiti svojo napako priznala, to še ne pomeni, da je dejansko ona pustila vrata odklenjena. Nejasno je, kako je sodišče prve stopnje na podlagi indicev ugotovilo, da je to storila tožnica. Toženka tožnici ni očitala, da bi nedovoljeno vstopila v ambulanto, ali je takšen vstop v nočnem času dovoljen, je sodišče prve stopnje presojalo neutemeljeno. Ni jasno opredelilo, ali je vstop nedovoljen ali je izjemoma dovoljen. Iz dejstva, da je bil ključ dostopen, je sklepati, da je bilo v ambulanto dovoljeno vstopati. Dejstvo, da se je vstopalo po potrebi, dokazuje ravnanje I.I.. Sodišče prve stopnje ni ločilo med centralno lekarno in ambulanto za hrambo zdravil niti ne med ambulanto za hrambo zdravil in predelom te ambulante, kjer so hranjeni opiati. Vrata v ambulanto bi lahko pustil odklenjena kdorkoli, pri čemer tega ni storil namenoma. Hude malomarnosti ni mogoče ugotoviti. Priča G.G. je v svoji izpovedi dopustila možnost, da so bila vrata ambulante že prej kdaj odklenjena. Obrazložitev sodišča prve stopnje je nejasna, kar je lahko posledica dejstva, da je od zadnjega naroka za glavno obravnavo do seje senata minilo skoraj dva meseca. Takšno postopanje posega v tožničino pravico do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je pri odločanju neutemeljeno upoštevalo pisna opozorila, ki jih je tožnica prejela pred več leti in katerih utemeljenost nikoli ni bila presojana. Tožnica se do njihove vsebine niti ni opredelila, ker za odločitev niso bistvena. Spregledalo je izpovedi prič, npr. priče H.H., da je tožnica odpoved prejela zaradi preteklih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Ravnalo je pristransko, v nasprotju z Ustavo RS in EKČP. Toženka je kršila postopek podaje odpovedi, česar sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo. Pred podajo odpovedi se ni seznanila s pisnim zagovorom tožnice in ni podala pooblastila odvetniški družbi. Pooblaščenec je imel le splošno pooblastilo. Zakoniti zastopnik toženke bi moral sprejeti odločitev o podaji odpovedi in ne pooblaščenec, ki niti nima ustreznega strokovnega znanja, da bi presojalo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je obsežen pisni zagovor podala dne 17. 9. 2019, ko je bila podana odpoved. Da zakoniti zastopnik toženke pisnega zagovora ni prebral, je potrdil na zaslišanju, nato pa je svojo izpoved prilagodil na način, da je bil z zagovorom seznanjen. O vsebini zagovora ni vedel izpovedati, npr. ni vedel, da ima tožnica hipoglikemijo, kar je bil razlog za odtujitev energijskih napitkov. Pooblastilo z dne 17. 9. 2019 je antidatirano, saj bi ga sicer toženka predložila sodišču prve stopnje z odgovorom na tožbo. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat, oboje s stroškovno posledico. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 22. 9. 2020 pridržalo odločitev do poteka roka za ugovor zoper prepis zvočnega posnetka. Prepis je bil strankama vročen dne 29. 9. 2020, pri čemer je tožnica dne 2. 10. 2010 podala ugovor, dne 6. 10. 2020 pa ga je umaknila. Odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na seji senata dne 12. 11. 2020. S takšnim ravnanjem ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, niti ni poseglo v tožničino pravico do sodnega varstva, kot neutemeljeno navaja v pritožbi.

7. Kot je pravilno iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 9. 2019 ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka tožnici očitala: - da je dne 18. 7. 2019 ob 23.00 uri zaznala dogajanje okoli stavbe, v kateri se nahaja Enota A. (E.A.), in odšla sama na ogled, pri tem pa paciente pustila same, brez nadzora; - o odstopanjih v opazovanem času in ogledu ni obvestila varnostne službe niti dežurne ekipe oziroma dežurne medicinske sestre ali sodelavke na drugem oddelku; - v dokumentacijo zdravstvene nege ni navedla odstopanj v opazovanem času; - ni zabeležila vstopa v ambulanto za hrambo zdravil v E.A.; - vrata v to ambulanto je pustila odklenjena; - odtujila je štiri energijske napitke, namenjene pacientom. V zvezi z očitki, navedenimi pod prvo, drugo in četrto alinejo, je pravilno presodilo, da je odpoved utemeljena, saj gre za hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepno oziroma iz hude malomarnosti, v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Svojo presojo je utemeljilo. V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe je navedlo razloge prav o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, tako da je sprejeto odločitev mogoče preizkusiti. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitke, za katere je sodišče prve stopnje presodilo, da niso utemeljeni oziroma da ne gre za hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepno ali iz hude malomarnosti (npr. glede odtujitve energijskih napitkov), so za odločitev nebistvene in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo ravnanja tožničine sodelavke D.D., saj so predmet presoje očitki, navedeni v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Srž teh očitkov ni, da je tožnica pustila paciente same (na oddelku) in da ni obvestila sodelavke (D.D.), ampak v tem, da je tožnica v nočnem času sama naredila obhod okoli stavbe in o tem ni obvestila niti varnostne službe niti dežurne ekipe oziroma dežurne medicinske sestre. V pritožbi tožnica neutemeljeno navaja, da je takšno ravnanje ustrezno, skladno s prakso pri toženki in sprejetimi protokoli, ter izpostavlja določene dele izpovedi prič B.B. in C.C.. Sodišče prve stopnje je navedeni izpovedi enako kot ostale izvedene dokaze ocenilo vestno in skrbno vsakega posebej ter vse skupaj, pri čemer je navedlo jasne in prepričljive razloge, zakaj je verjelo izpovedim prič E.E., H.H., G.G., F.F. in D.D., da je dovoljeno zapustiti paciente po predhodnem obvestilu sodelavke, v primeru incidenta pa se obvešča dežurno medicinsko sestro, ki presodi o nujnosti intervencije varnostnika. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da je očitno tožnica sama menila, da gre za incident. V pritožbi izpoved priče D.D. jemlje iz konteksta; priča je sicer izpovedala, da nahajanje nekoga pred stavbo ni incident, je pa incident, če se ga nato išče zunaj stavbe. Ne drži, da je le priča C.C. izpovedal, kaj je incident, tudi priča E.E. je izpovedala o tem, in sicer, da je incident vsak odklon od normalnega delovanja. Tožnica neutemeljeno opravičuje svoje ravnanje s tem, da ob ogledu ni našla nikogar, saj, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je bistveno, da v trenutku, ko je zapustila stavbo, ni vedela, kdo se nahaja zunaj, in tako ni mogla vedeti, da nikogar ne bo našla.

9. Pred sodiščem prve stopnje med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica ob približno 23.00 uri naredila obhod okoli stavbe, da preveri sum, ki ga je zaznala sodelavka, da se zunaj nekdo nahaja, kot tudi ni bilo sporno, da tožnica niti predhodno niti po obhodu ni obvestila varnostne službe ali dežurne ekipe oziroma dežurne medicinske sestre. Protokol upravljanje s tveganji – incidenti določa, da se o incidentu obvesti dežurnega zdravnika in dežurno medicinsko sestro, pri čemer je sodišče prve stopnje iz zapisnika o internem strokovnem nadzoru z dne 19. 8. 2019 ugotovilo še obstoj ustnih navodil, da se o zaznavi dogajanja izven stavbe obvesti varnostno službo in/ali dežurno medicinsko sestro. Tožnica tega ni storila, s čimer je protokol oziroma navodila toženke kršila, hkrati pa je, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, kršila predpise s področja varnosti in zdravja pri delu, konkretno 12. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadalj.), in temeljno obveznost delavca, ki je bila povzeta v njeni pogodbi o zaposlitvi, da bo vestno opravljala delo na delovnem mestu, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ki jo sicer določa prvi odstavek 33. člena ZDR-1.

10. Tožnica pred sodiščem prve stopnje ni zanikala in ne zanika v pritožbi, da je v noči med 18. 7. 2019 in 19. 7. 2019 vstopila v ambulanto za hrambo zdravil. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, saj to ni bilo očitano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ali je tožnica pustila odprta vrata ambulante, ampak je presojalo utemeljenost očitka, da je vrata pustila odklenjena. Da so bila vrata ambulante odklenjena, sta dne 19. 7. 2019 zjutraj ugotovili I.I. in G.G., pri čemer tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, češ da ni mogoče ugotoviti, ob kateri uri sta to ugotovili, in da je to bistveno za odločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izpovedi priče I.I. in G.G., slednja je jasno izpovedala, da je v ambulanto vstopila ob 7.00 uri, priča I.I. pa je izpovedala, da je skupaj z G.G. vstopila po začetku dela ob 6.30 uri, nekje okoli 7.15, 7.30 oziroma 7.45 ure. Priča E.E. je izpovedala le o vstopanju v ambulanto na splošno, tako sodišče prve stopnje njene izpovedi glede časovnega okvira, kdaj sta G.G. in I.I. ugotovili, da so vrata odklenjena, utemeljeno ni upoštevalo.

11. V pritožbi tožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje širilo očitke iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni štelo (kot tudi ne toženka) dejstva, da je tožnica ponoči vstopila v ambulanto za hrambo zdravil, ampak dejstvo, da je pustila vrata ambulante odklenjena. Glede navedbe tožnice, ki jo ponavlja v pritožbi, da bi lahko v ambulanto med 23.00 uro zvečer in približno 7.00 uro zjutraj vstopil kdorkoli (in pustil vrata odklenjena), pritožbeno sodišče pritrjuje sklepanju sodišča prve stopnje, temelječem na ugotovljenih dejstvih (indicih), da D.D., ki je opravljala delo ponoči skupaj s tožnico, v ambulanto ni vstopila, da so bila zjutraj vrata odklenjena, da se ponoči v ambulanto za hrambo zdravil vstopa le izjemoma in da ni nobenega razloga, da bi kdorkoli vstopal zjutraj do predaje službe. Na podlagi teh dejstev in pa na podlagi tega, da je tožnica neposredno po dogodku dopustila možnost, da vrat ni zaklenila, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedi prič G.G. in F.F., je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazano, da je tožnica v odpovedi očitano kršitev storila. Izpoved priče G.G. o možnosti, da so bila vrata ambulante že kdaj prej odklenjena, tožnica v pritožbi jemlje iz konteksta, priča je namreč izpovedala, da se tega ne spomni. S tovrstno navedbo neutemeljeno minimizira težo ugotovljene kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je storila, kot je pravilno presodilo in utemeljilo sodišče prve stopnje, iz hude malomarnosti. Ravnanje medicinske sestre, ki v nasprotju z navodili ne zaklene ambulante za hrambo zdravil, pomeni opuščanje vsake skrbi, ki se od delavke na tem delovnem mestu pričakuje.

12. Ob ugotovljenih hujših kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja, storjenih iz hude malomarnosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Poleg bistvenega dejstva, ki utemeljuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da ima toženka do kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki so temeljne na delovnem mestu, za katero je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ničelno toleranco in da tožničino ravnanje preprečuje ugodno napoved za nadaljnje delo, je utemeljeno upoštevalo siceršnje delo tožnice oziroma dejstvo, da so ji bila že predhodno podana pisna opozorila. S tem ni ravnalo pristransko niti ni poseglo v tožničine ustavne (človekove) pravice, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Prav tako neutemeljeno izpostavlja izpoved priče H.H., da je tožnica odpoved prejela zaradi preteklih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj iz izpovedi priče izhaja le, da je tožnica predhodno kršila obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je priča izpovedala, da ona ni bila tista, ki bi sprejela odločitev o podaji odpovedi.

13. Navedbe tožnice v pritožbi glede pooblastila z dne 17. 9. 2018 so nebistvene. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, da (splošno) pooblastilo z dne 10. 9. 2018, ki ga je podal zakoniti zastopnik toženke odvetniški družbi, obsega pooblastilo tako za vodenje postopka odpovedi kot za samo podajo odpovedi. Pred podajo odpovedi je toženka tožnici omogočila zagovor, pri čemer s tem, ko je odpoved podala (po pooblaščencu) istega dne, kot je prejela tožničin pisni zagovor, postopka odpovedi ni z ničemer kršila.

14. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sam krije svoje stroške po načelu uspeha v postopku (154. člen ZPP), toženka pa sama krije svoje stroške kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

Datum zadnje spremembe:

14.06.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 228/2021
• VSRS Sodba VIII Ips 159/2017
• VDSS Sodba Pdp 145/2021