VDSS Sodba in sklep Pdp 623/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno presodilo, da so bili v vtoževanem obdobju v razmerju med tožnikom in drugo toženko podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka ter v prvem odstavku V. točke in prvem odstavku VI. točke izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi:

"III. Zavrne se tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko od 28. 8. 2015 dalje za nedoločen čas in za polni delovni čas za opravljanje dela vlačilca kamiona.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožnika v roku 15 dni pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 28. 8. 2015 do vrnitve na delo, ga prijaviti v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter mu vpisati delovno dobo v matični evidenci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

V. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožniku v roku 15 dni od bruto mesečnih razlik v plači:

- za leto 2015 od vključno meseca septembra dalje v višini 1.288,78 EUR,

- za leto 2016 v višini 933,62 EUR,

- za leto 2017 v višini 869,53 EUR,

- za leto 2018 v višini 615,32 EUR,

- za leto 2019 v višini 1.138,98 EUR in

- za leto 2020 v višini plače primerljivega delavca voznika tovornega vozila, zmanjšane za prejeta plačila za delo in nadomestila za primer brezposelnosti,

obračunati davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila.

VI. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožniku v roku 15 dni iz naslova regresa za letni dopust od zneskov:

- 263,58 EUR za leto 2015,

- 109,27 EUR za leto 2016,

- 345,04 EUR za leto 2017,

- 357,10 EUR za leto 2018,

- 741,71 EUR za leto 2019 in

- za leto 2020 v znesku, ki so ga prejeli delavci druge toženke,

obračunati davek, neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 1. 7. dalje za razliko regresa za letni dopust tekočega leta do plačila. "

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana 2. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

III. Druga toženka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo ničnost pogodb o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko od 28. 8. 2015 dalje (I. točka izreka sodbe) in ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2019, ki jo je prva toženka podala tožniku (II. točka izreka sodbe). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko za obdobje od 28. 8. 2015 dalje za nedoločen čas in za polni delovni čas za opravljanje dela vlačilca kamiona (III. točka izreka sodbe) ter drugi toženki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 25. 8. 2015 do vrnitve na delo, ga prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in starševsko zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti in mu vpisati delovno dobo v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (IV. točka izreka sodbe). Drugi toženki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od vključno septembra 2015 do 31. 12. 2019 obračunati davke in prispevke od bruto mesečnih razlik v plači, navedenih v izreku sodbe, za leto 2020 pa v višini plače primerljivega delavca voznika tovornega vozila, zmanjšane za prejeta plačila za delo in nadomestila za primer brezposelnosti, neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila (prvi odstavek V. točke izreka); višji tožbeni zahtevek iz tega naslova do vtoževanega mesečnega bruto zneska 2.400,00 EUR je zavrnilo (drugi odstavek V. točke izreka). Drugi toženki je naložilo, naj tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leta od 2015 do 2019 od zneskov, navedenih v izreku sodbe, za leto 2020 pa od zneska, ki so ga prejeli delavci druge tožene stranke, obračuna davek, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 1. 7. dalje za razliko regresa za letni dopust tekočega leta do plačila (prvi odstavek VI. točke izreka); višji tožbeni zahtevek iz tega naslova do vtoževanega letnega zneska 1.356,70 EUR je zavrnilo (drugi odstavek VI. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na izročitev pogodbe o zaposlitvi s strani druge toženke, na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev prenehanja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko ter na ničnost pogodb o opravljanju storitev med toženkama (1. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

2. Zoper ugodilne dele izreka sodbe in zoper del sklepa, da sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje presoji sodišča, da so podjemne pogodbe, ki jih je sklenila s prvo toženko, in pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko nične, saj so bile sklenjene prostovoljno in nimajo vidnih znakov neveljavnosti. Ne drži, da je šlo v resnici za posredovanje dela delavcev drugemu uporabniku in da sta se želeli s prvo toženko izogniti uporabi kogentnih določb ZDR-1, ki določajo pravice napotenih delavcev. Namen njunega poslovnega sodelovanja je bil v najemanju storitev, katerih obsega ni bilo mogoče vnaprej natančno napovedati. Opozarja, da ZDR-1 in ZUTD ničnosti pogodb kot skrajne sankcije v primerih, kot je obravnavani, ne določata. Nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča glede obstoja elementov delovnega razmerja med njo in tožnikom. Navaja, da se je tožnik prostovoljno vključil v organiziran delovni proces prve toženke, od katere je prejemal ključna navodila za delo. Prva toženka mu je zagotovila osnovno delovno opremo in nad njegovim delom vršila bistven del nadzora, druga toženka pa je nadzor nad tožnikovim delom izvajala izključno z namenom zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu ter zaradi koordinacije med podjemniki, ki so na delovišču hkrati opravljali delo. Naročeno storitev je lahko opravil katerikoli od usposobljenih delavcev prve toženke, sama pa se z razlogi za odsotnost tožnika z dela ni seznanjala. Vse navedene ugotovitve po njenem mnenju utemeljujejo zaključek, da direktivne oblasti delodajalca v razmerju do tožnika ni izvajala. Uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti upoštevati 3-letni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje ji je neutemeljeno naložilo obračun razlike v plači za obdobje od septembra 2015 dalje, saj je z obračunskimi listi za tožnika razpolagalo le za obdobje od avgusta 2018 do julija 2019. Pri izračunu višine tožnikovega prikrajšanja je zmotno upoštevalo podatke o letnih povprečnih vrednostih Finančne uprave RS, o katerih se niti ni imela možnosti izjaviti. Sodišču prve stopnje očita, da glede na datum izdaje sodbe ne bi smelo odločiti o vtoževanih razlikah v plači za celotno leto 2020, pri izračunu prikrajšanja iz naslova regresa za letni dopust pa bi moralo upoštevati sorazmerne in ne celoletnih zneskov. Poleg tega tožnik po njenem mnenju ni izkazal, da bi se štel za povprečnega delavca druge toženke. Vztraja pri navedbah, da so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka, saj je tožnik z dajatvenim zahtevkom uspel v deležu manj kot 50 %. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar je predmet spremembe izpodbijanega dela sodbe.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta toženki v relevantnem obdobju poslovno sodelovali na podlagi pogodb o opravljanju storitev, ki so imele po pravilni presoji sodišča prve stopnje pravno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS; št. 97/07 in nasl.). Na podlagi teh pogodb je druga toženka prvi toženki naročila opravo luško prekladalnih in drugih storitev za plačilo, ki je bilo dogovorjeno glede na mersko enoto posamezne storitve. V obdobju od 28. 8. 2015 dalje je imel tožnik sklenjene pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko, na podlagi katerih je delo opravljal v poslovnih prostorih druge toženke za dogovorjeno plačilo v višini minimalne plače. Prva toženka je tožniku 18. 7. 2019 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj zaradi zmanjšanja obsega poslovnega sodelovanja z drugo toženko kot edinim poslovnim partnerjem tožniku ni več mogla zagotavljati dela.

7. Tožnik je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zoper drugo toženko utemeljeval z navedbami, da so kljub formalno sklenjenim pogodbam o zaposlitvi s prvo toženko elementi delovnega razmerja obstajali v razmerju do druge toženke, pri čemer so bile njegove pravice glede delovnega časa in višine plačila za delo manj ugodne od pravic delavcev, zaposlenih pri drugi toženki. Ker mu je prva toženka obračunavala in izplačevala plačo v višini minimalne plače, kot je bilo to dogovorjeno v njegovih pogodbah o zaposlitvi, je bil v primerjavi z delavci druge toženke neenako obravnavan in iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja znatno oškodovan.

8. Druga toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Utemeljeno uveljavlja, da nad tožnikom ni izvajala t. i. direktivne oblasti delodajalca, ki je pomemben razlikovalni element delovnega razmerja od ostalih pravnih razmerij in se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje ali kraj opravljanja dela (VIII Ips 236/2016). Prva toženka je bila tista, ki je tožniku plačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Zagotavljala mu je določena izobraževanja in usposabljanja za delo. Naročilo storitev druge toženke prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tožnik je bil na delo k drugi toženki vsakodnevno napoten s strani razporejevalca prve toženke. Izrabo letnega dopusta je tožniku odobrila prva toženka, ki je tudi evidentirala njegov delovni čas. Druga toženka je imela sicer pravico izvajati nadzor v okviru svojih obveznosti vodenja pristanišča po koncesijski pogodbi in pogodbah o opravljanju storitev (622. člen OZ), kar pa ni pomenilo izvajanja nadzora v smislu prvega odstavka 4. člena ZDR-1 ter evidentiranja delovnega časa, temveč vodenje evidence iz varnostnih razlogov, ker je njeno območje posebej varovano območje. To, da je tožnik vozil po navodilih dispečerja druge toženke, še ne pomeni, da je delo opravljal po navodilih druge toženke v smislu prvega odstavka 4. člena ZDR-1. Pojem navodil iz navedene določbe zajema tudi navodila glede časa in kraja opravljanja dela, ki jih je tožniku dajala prva toženka.

9. Ne le zaradi navedenih dejstev, ki dokazujejo, da se je tožnikovo delovno razmerje pri prvi toženki tudi dejansko izvajalo (ni torej obstajalo le formalno, kot je trdil), tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri drugi toženki že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik namreč za isto obdobje, ko je že imel delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo), ne more doseči priznanja delovnega razmerja pri drugi toženki. To niti ni odvisno od odločitve o zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi. Določbe 13. člena ZDR-1 in 18. člena ZDR-1 niso namenjene temu, da se delavcu, ki že ima delovno razmerje, (poleg ali namesto tega) prizna drugo delovno razmerje. Namenjene so varstvu tistih, ki niso v delovnem razmerju. Če pa so delavcu kršene pravice iz delovnega razmerja, ima možnost od delodajalca zahtevati odpravo teh kršitev (200. člen ZDR-1), in ne ugotovitve obstoja delovnega razmerja od tretje osebe.

10. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka ter prvem odstavku V. in prvem odstavku VI. točke izreka spremenilo tako, da se zahtevki kot neutemeljeni zavrnejo (358. člen ZPP).

11. Čeprav je druga toženka po spremembi odločitve na pritožbeni stopnji v postopku v celoti uspela, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. V sporih o prenehanju in obstoju delovnega razmerja namreč delodajalec po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo druge toženke zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka, in izpodbijani del sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Čeprav je druga toženka s pritožbo v pretežnem delu uspela, po petem odstavku 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

26.05.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 798/2010
• VDSS sodba Pdp 300/2010
• VDSS Sodba Pdp 403/2019