VDSS Sodba Pdp 67/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno presodilo, da so bili v vtoževanem obdobju v razmerju med tožnikom in drugo toženko podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1.

Druga toženka utemeljeno nasprotuje presoji sodišča o ničnosti pogodb o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko, saj prva toženka ni bila dolžna upoštevati določb ZDR-1, ki se nanašajo na agencijsko delo. Ničnostni razlogi pri sklepanju pogodb o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko niso podani.

Izrek

I. Pritožbi druge toženke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (I., II. točka in prvi odstavek III. točke izreka) spremeni tako, da se v tem delu sodba glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, da so nične pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena med tožnikom in prvo toženko z dne 31. 10. 2016 (za obdobje od 1. 11. 2016 – 31. 12. 2016), pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena med tožnikom in prvo toženko z dne 31. 12. 2016 (za obdobje od 1. 1. 2017 – 30. 6. 2017) in pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, sklenjena med tožnikom in prvo toženko z dne 1. 7. 2017 (za obdobje od 1. 7. 2017 dalje).

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je med tožnikom in drugo toženko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto luško transportni delavec (LTD) za polni delovni čas 40 ur tedensko z osnovno bruto plačo 956,83 EUR od 1. 11. 2016 dalje, da je dolžna druga toženka tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 11. 2016 dalje, mu za ta čas priznati pravice iz delovnega razmerja in ga prijaviti v socialna zavarovanja vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je dolžna druga toženka tožnika pozvati v delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi in mu za obdobje od 1. 11. 2016 dalje priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom

a ) razlike plač:

Obrazložitev

1. V tej zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič, potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 1088/2018 pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano odločitev delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ugotovi, ali med tožnikom in drugo toženko obstaja delovno razmerje.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da so nične pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena med tožnikom in prvo toženko dne 31. 10. 2016 (za obdobje od 1. 11. 2016 - 31. 12. 2016), pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena med tožnikom in prvo toženko dne 31. 12. 2016 (za obdobje od 1. 1. 2017 - 31. 6. 2017) in pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, sklenjena med tožnikom in prvo toženko 1. 7. 2017 (za obdobje od 1. 7. 2017 dalje) (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je od 1. 11. 2016 dalje med tožnikom in drugo toženko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu luško transportnega delavca, in sicer za polni delovni čas 40 ur tedensko, plačo 956,83 EUR bruto, da mu je druga toženka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 11. 2006 dalje, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od tega datuma, ga prijaviti v zavarovanja in vpisati delovno dobo v matično evidenco (II. točka izreka). Drugi toženki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati v delovno razmerje in mu priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom posameznih zneskov razlike plač, regresa za letni dopust, trinajste plače in božičnice, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov od zapadlosti neto zneskov, pri čemer so bruto zneski razvidni iz izreka izpodbijane sodbe (prvi odstavek III. točke izreka), v presežku je zahtevek zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je od 5. 11. 2012 do 31. 10. 2016 med tožnikom in drugo toženko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu luško transportni delavec (oziroma podredno, pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vrste del: - prevoza vozil iz barke ali na barko in drugih delo po navodilih druge toženke), za polni delovni čas 40 ur tedensko, za plačo 1.700,00 EUR bruto in da je druga toženka tožniku dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi od 5. 11. 2012 do 31. 10. 2016, mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v vsa zavarovanja in vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je dolžna druga toženka tožniku iz naslova plač in regresov plačati ter iz naslova prehrane in prevoza povrniti posamezne bruto zneske za leta 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016 (IV. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (V. točka izreka).

3. Tožnik se pritožuje zoper IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da med tožnikom in drugo toženko od 5. 11. 2012 dalje obstaja delovno razmerje. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je v obdobju od 5. 11. 2012 do 30. 10. 2016, ko je imel sklenjene fiktivne pogodbe o poslovnem sodelovanju s prvo toženko, opravljal delo na enak način kot v obdobju od 1. 11. 2016 dalje. Ker ni bilo prekinitve opravljanja dela pri drugi toženki, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožba z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 5. 11. 2012 do 31. 10. 2016 vložena prepozno.

4. Druga toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilne dele sodbe in odločitev, da sama krije svoje stroške postopka. Ne strinja se, da so pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko nične, saj so bile sklenjene prostovoljno in tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje nimajo vidnih znakov neveljavnosti. Ravnanja druge toženke ne morejo vplivati na ničnost pogodb o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko. Nasprotuje presoji sodišča o obstoju elementov delovnega razmerja med njo in tožnikom. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik glede organizacije delovnega časa, izrabi letnega dopusta in o drugih odsotnostih dogovarjal izključno s prvo toženko. Tožnik se je prostovoljno vključil v organiziran delovni proces prve toženke, od katere je prejemal ključna navodila za delo, zagotovila mu je tudi osnovno delovno opremo in nad njegovih delom vršila bistven del nadzora. Druga toženka je nadzor nad prvo toženko izvajala le z namenom zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. Naročeno storitev je lahko opravil kateri koli od usposobljenih delavcev prve toženke, tako se sama z razlogi za odsotnost tožnika z dela ni seznanjala. Navedeno utemeljuje zaključek, da je t. i. direktivno oblast delodajalca v razmerju do tožnika izvajala prva toženka. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka, saj je tožnik z dajatvenim zahtevkom uspel v deležu manj kot 50 %. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo druge toženke, ta pa v odgovoru na pritožbo tožnika predlagata zavrnitev pritožb. Druga toženka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba druge toženke je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku presodilo, da je prepozno vložena tožba v zvezi z zahtevkom za priznanje delovnega razmerja pri drugi toženki od 5. 12. 2012 do 31. 10. 2016 in da od 1. 11. 2016 dalje obstaja delovno razmerje med tožnikom in drugo toženko. Izpodbijano sodbo je glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za obdobje od 5. 12. 2012 do 31. 10. 2016 mogoče preizkusiti, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožnik je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zoper drugo toženko utemeljeval z navedbami, da so kljub formalno sklenjenim pogodbam o zaposlitvi s prvo toženko, obstajali dejanski elementi delovnega razmerja v razmerju do druge toženke, pri čemer so bile njegove pravice manj ugodne od pravic delavcev, zaposlenih pri drugi toženki. Ker mu je prva toženka obračunavala in izplačevala plačo v višini minimalne plače, kot je bilo to dogovorjeno v pogodbah o zaposlitvi, je bil iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja znatno oškodovan.

10. Druga toženka utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da med njo in tožnikom v obdobju od 1. 11. 2016 dalje obstaja delovno razmerje, ki je v prvem odstavku 4. člena Zakona o delovnem razmerju (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Utemeljeno uveljavlja, da nad tožnikom ni izvajala t. i. direktivne oblasti delodajalca, ki je pomemben razlikovalni element delovnega razmerja od ostalih pravnih razmerij in se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje, kraj opravljanja dela (VIII Ips 236/2016). Prva toženka je bila tista, ki je tožniku plačevala plačo, kar odraža temeljno obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Zagotavljala mu je določena izobraževanja in usposabljanja za delo ter delovno opremo. Naročilo storitev druge toženke pri prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tožnik je bil na delo k drugo toženki vsakodnevno napoten s strani razporejevalca prve toženke. Pritožba drugo toženke utemeljeno izpostavlja, da je izrabo letnega dopusta tožniku odobrila prva toženka, ki je preverjala njegovo zdravstveno usposobljenost za delo ter evidentirala tožnikov delovni čas. Druga toženka je sicer imela na podlagi sklenjenih pogodb o opravljanju storitev s prvo toženko pravico izvajati nadzor v okviru svojih obveznosti vodenja pristanišča, kar pa ni pomenilo izvajanja nadzora v smislu prvega odstavka 4. člena ZDR-1 ter evidentiranje delovnega časa, ampak vodenje evidence iz varnostnih razlogov, ker je njeno območje posebej varovano. Po 622. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) ima naročnik pravico nadzorovati posel in dajati navodila, če to ustreza naravi posla, podjemnik pa mu mora to omogočiti. Pomen pojma dajanja navodil izvajalcu storitev v smislu podjemne pogodbe vsebinsko ni enak pojmu delo po navodilih in nadzorom delodajalca.

11. Ne le zaradi navedenih dejstev, ki dokazujejo, da se je tožnikovo delovno razmerje pri prvi toženki, tudi dejansko izvajalo (ni torej obstajalo le formalno, kot je trdil), je tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri drugi toženki že po materialnem pravu neutemeljen. Tožnik namreč za isto obdobje, ko je že imel delovno razmerje pri prvi toženki, ne more doseči ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri drugi toženki. To niti ni odvisno od odločitve o zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi. Tožnik, ki ima sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo), ne more doseči še priznanja delovnega razmerja pri drugi toženki.

12. Druga toženka utemeljeno nasprotuje presoji sodišča o ničnosti pogodb o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko, saj prva toženka ni bila dolžna upoštevati določb ZDR-1, ki se nanašajo na agencijsko delo. Ničnostni razlogi pri sklepanju pogodb o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko niso podani.

13. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi druge toženke delno ugodilo in sodbo v I., II. točki in prvem odstavku III. točke izreka spremenilo tako, da se zahtevki kot neutemeljeni zavrnejo (358. člen ZPP).

14. Tožnikov zahtevek zoper drugo toženko je torej po temelju od 1. 11. 2016 dalje neutemeljen, kar glede na nesporne trditve tožnika, da je delo voznika avtomobilov vseskozi potekalo na enak način, velja tudi za obdobje pred tem, to je od 5. 11. 2012 do 31. 10. 2016. Čeprav je druga toženka po spremembi odločitve na pritožbeni stopnji v postopku v celoti uspela, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. V sporih o obstoju delovnega razmerja namreč delodajalec po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo druge toženke zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka, in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Čeprav je druga toženka s pritožbo v pretežnem delu uspela, po petem odstavku 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožnika.

Datum zadnje spremembe:

26.05.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 798/2010
• VDSS sodba Pdp 300/2010
• VDSS Sodba Pdp 403/2019