VDSS Sodba in sklep Pdp 624/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno presodilo, da so bili v vtoževanem obdobju v razmerju med tožnikom in drugo toženko podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi druge toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka ter v prvem odstavku V. točke in prvem odstavku VI. točke izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi:

"III. Zavrne se tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko za obdobje od 1. 5. 2005 dalje za nedoločen čas in za polni delovni čas za opravljanje dela vodje premika železniških vozil ‒ luško transportnega delavca.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožnika v roku 15 dni pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 15. 8. 2014 do vrnitve na delo, ga prijaviti v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter mu vpisati delovno dobo v matični evidenci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

V. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožniku v roku 15 dni od bruto mesečnih razlik v plači:

- za leto 2014 od vključno 15. 8. 2014 dalje v višini 1.659,53 EUR,

- za leto 2015 v višini 1.758,72 EUR,

- za leto 2016 v višini 1.692,30 EUR,

- za leto 2017 v višini 1.565,57 EUR,

- za leto 2018 v višini 1.588,20 EUR,

- za leto 2019 v višini 1.727,56 EUR in

- za leto 2020 v višini plače primerljivega delavca vodje premika železniških vozil ‒ luško transportnega delavca, zmanjšane za prejeta plačila za delo in nadomestila za primer brezposelnosti,

obračunati davek in prispevke, neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila.

VI. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožniku v roku 15 dni iz naslova regresa za letni dopust od zneskov:

- 189,15 EUR za leto 2014,

- 190,73 EUR za leto 2015,

- 309,27 EUR za leto 2016,

- 345,04 EUR za leto 2017,

- 357,10 EUR za leto 2018 in

- 913,38 EUR za leto 2019

obračunati akontacijo dohodnine, neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 1. 7. dalje za razliko regresa za letni dopust tekočega leta do plačila. "

II. V preostalem se pritožba druge toženke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se potrdita izpodbijani del sklepa in izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Druga toženka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožnika.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo ničnost pogodb o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko, sklenjenih v obdobju od 1. 5. 2005 dalje (I. točka izreka sodbe), in ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2019, ki jo je prva toženka podala tožniku (II. točka izreka sodbe). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko za obdobje od 1. 5. 2005 dalje za nedoločen čas in za polni delovni čas za opravljanje dela vodje premika železniških vozil ‒ luško transportnega delavca (III. točka izreka sodbe) ter drugi toženki naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo, mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 15. 8. 2014 do vrnitve na delo, ga prijavi v pokojninsko, zdravstveno in starševsko zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti in mu vpiše delovno dobo v matični evidenci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (IV. točka izreka). Drugi toženki je naložilo, naj tožniku za obdobje od 15. 8. 2014 do 31. 12. 2019 obračuna davek in prispevke od bruto mesečnih razlik v plači, navedenih v izreku sodbe, za leto 2020 pa v višini plače primerljivega luško transportnega delavca, zmanjšane za prejeta plačila za delo in nadomestila za primer brezposelnosti, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek V. točke izreka); višji tožbeni zahtevek iz tega naslova do vtoževanega mesečnega bruto zneska 2.661,00 EUR je zavrnilo (drugi odstavek V. točke izreka). Drugi toženki je še naložilo, naj tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leta od 2014 do 2019 od zneskov, navedenih v izreku sodbe, obračuna akontacijo dohodnine, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek VI. točke izreka); višji tožbeni zahtevek iz tega naslova do vtoževanega letnega zneska 1.350,00 EUR je zavrnilo (drugi odstavek VI. točke izreka).

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na izročitev pogodbe o zaposlitvi s strani druge toženke, na ugotovitev in razveljavitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko in na ničnost pogodb o opravljanju storitev med prvo in drugo toženko (1. točka izreka sklepa). Zavrglo je tožbo zoper tretjo in četrto toženko (2. točka izreka sklepa) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper zavrnilne dele izreka sodbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da je zastaralni rok glede vtoževanih razlik v plači in regresu za letni dopust pričel teči šele z objavo Poročila o posebni reviziji izvajalcev pristaniških storitev pri A. d. d. v letu 2017/2018, saj se je imel šele takrat možnost seznaniti s tem, da bi se lahko štel za delavca druge toženke. S sklicevanjem na primere iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (II Ips 269/2015, II Ips 226/2014 in II Ips 229/2014) sodišču prve stopnje očita, da je s pretogo razlago pravil o zastaranju nesorazmerno omejilo njegovo ustavno pravico do dostopa do sodišča in s tem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kršilo njegove pravice iz 14., 22., 23., 33., 34., 35., 49. in 50. člena Ustave RS ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1177/12, da je za presojo zadržanja teka zastaranja bistveno ustrezno ovrednotenje specifičnih okoliščin v smislu "nepremagljivih ovir", in na stališče ESČP v zadevi Howald Moor proti Švici, da zastaralni rok ne začne teči pred možnostjo odkritja škode. Navaja, da bo imel zaradi delne zavrnitve reparacijskega zahtevka bistveno nižjo pokojnino, da je v primerjavi z luškimi delavci še vedno neenako obravnavan in da je izpodbijana odločitev problematična z vidika generalne prevencije.

3. Druga toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilne dele izreka sodbe in zoper del sklepa, da sama krije svoje stroške postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so podjemne pogodbe, ki jih je sklenila s prvo toženko, in pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko nične, saj so bile sklenjene prostovoljno in nimajo vidnih znakov neveljavnosti. Ne drži, da je šlo v resnici za posredovanje dela delavcev drugemu uporabniku in da sta se želeli s prvo toženko izogniti uporabi kogentnih določb ZDR-1, ki določajo pravice napotenih delavcev. Namen njunega poslovnega sodelovanja je bil v najemanju storitev, katerih obsega ni bilo mogoče vnaprej natančno predvideti. Tudi sicer ZDR-1 in ZUTD ničnosti pogodb v primerih kot je obravnavani ne določata. Nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede obstoja elementov delovnega razmerja med njo in tožnikom. Tožnik se je prostovoljno vključil v organiziran delovni proces prve toženke, od katere je prejemal ključna navodila za delo. Prva toženka mu je zagotovila osnovno delovno opremo in nad njegovim delom vršila bistven del nadzora. Sama je nadzor nad tožnikovim delom izvajala le z namenom zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu ter zaradi koordinacije med podjemniki na njenem delovišču. Naročeno storitev je lahko opravil kateri koli od usposobljenih delavcev prve toženke, sama pa se z razlogi za odsotnost tožnika z dela ni seznanjala. Navedeno utemeljuje zaključek, da je direktivno oblast delodajalca v razmerju do tožnika izvajala prva toženka. Vztraja pri navedbah, da je ugotovitveni del tožbenega zahtevka delno zastaran in da bi moralo sodišče glede zakonskih zamudnih obresti upoštevati 3-letni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje ji je neutemeljeno naložilo obračun razlike v plači za obdobje od 15. 8. 2014 dalje, saj je z obračunskimi listi za tožnika razpolagalo le za obdobje od avgusta 2018 do julija 2019. Pri izračunu višine tožnikovega prikrajšanja je zmotno upoštevalo podatke o letnih povprečnih vrednostih Finančne uprave RS, o katerih se niti ni imela možnosti izjaviti. Sodišče prve stopnje je glede na datum izdaje sodbe zmotno odločilo o vtoževanih razlikah v plači za celo leto 2020, pri izračunu prikrajšanja iz naslova regresa za letni dopust pa bi moralo upoštevati sorazmerne in ne celoletnih zneskov. Podani so pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka, saj je tožnik z dajatvenim zahtevkom uspel v deležu manj kot 50 %. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo druge toženke, drugo toženka pa na pritožbo tožnika. Stranki v odgovorih prerekata nasprotne pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe. Druga toženka priglaša stroške odgovora na pritožbo tožnika.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba druge toženke pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar je predmet delne spremembe sodbe.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta prva in druga toženka v vtoževanem obdobju poslovno sodelovali na podlagi pogodb o opravljanju storitev, ki so imele po pravilni presoji sodišča prve stopnje pravno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS; št. 97/07 in nasl.). Na podlagi teh pogodb je druga toženka prvi toženki naročila opravo luško prekladalnih in drugih storitev za plačilo, ki je bilo dogovorjeno glede na mersko enoto posamezne storitve. V obdobju od 1. 5. 2005 dalje je imel tožnik sklenjene pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko, na podlagi katerih je delo opravljal v poslovnih prostorih druge toženke za dogovorjeno plačilo v višini minimalne plače. Prva toženka je tožniku 18. 7. 2019 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj zaradi zmanjšanja obsega poslovnega sodelovanja z drugo toženko kot edinim poslovnim partnerjem tožniku ni več mogla zagotavljati dela.

8. Tožnik je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zoper drugo toženko utemeljeval z navedbami, da so kljub formalno sklenjenim pogodbam o zaposlitvi s prvo toženko elementi delovnega razmerja obstajali v razmerju do druge toženke, pri čemer so bile njegove pravice glede delovnega časa in višine plačila za delo manj ugodne od pravic delavcev, zaposlenih pri drugi toženki. Ker mu je prva toženka obračunavala in izplačevala plačo v višini minimalne plače, kot je bilo to dogovorjeno v njegovih pogodbah o zaposlitvi, je bil v primerjavi z delavci druge toženke neenako obravnavan in iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja znatno oškodovan.

9. Druga toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom v vtoževanem obdobju obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.)¹ opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Utemeljeno uveljavlja, da nad tožnikom ni izvajala t. i. direktivne oblasti delodajalca, ki je pomemben razlikovalni element delovnega razmerja od ostalih pravnih razmerij in se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje ali kraj opravljanja dela (VIII Ips 236/2016). Prva toženka je bila tista, ki je tožniku plačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Zagotavljala mu je določena izobraževanja in usposabljanja za delo ter osnovna delovna sredstva, delovno obleko in obutev. Naročilo storitev druge toženke prvi toženki se je nanašalo (le) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tožnik je bil na delo k drugi toženki vsakodnevno napoten s strani razporejevalca prve toženke. Izrabo letnega dopusta je tožniku odobrila prva toženka, preverjala je njegovo zdravstveno usposobljenost za delo in evidentirala njegov delovni čas. Druga toženka je imela sicer pravico izvajati nadzor v okviru svojih obveznosti vodenja pristanišča po koncesijski pogodbi in pogodbah o opravljanju storitev (622. člen OZ), kar pa ni pomenilo izvajanja nadzora v smislu prvega odstavka 4. člena ZDR-1 ter evidentiranja delovnega časa, temveč vodenje evidence iz varnostnih razlogov, ker je njeno območje posebej varovano območje. To, da je tožnik delo opravljal po navodilih disponenta druge toženke, še ne pomeni, da je delo opravljal po navodilih druge toženke v smislu 4. člena ZDR-1. Pojem navodil iz navedene določbe zajema tudi navodila glede časa in kraja opravljanja dela, ki jih je tožniku dajala prva toženka.

10. Ne le zaradi navedenih dejstev, ki dokazujejo, da se je tožnikovo delovno razmerje pri prvi toženki tudi dejansko izvajalo (ni torej obstajalo le formalno, kot je trdil), tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri drugi toženki že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik namreč za isto obdobje, ko je že imel delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo), ne more doseči priznanja delovnega razmerja pri drugi toženki. To niti ni odvisno od odločitve o zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi. Določbe 11. člena ZDR oziroma 13. člena ZDR-1 ter 16. člena ZDR oziroma 18. člena ZDR-1 niso namenjene temu, da se delavcu, ki že ima delovno razmerje, (poleg ali namesto tega) prizna drugo delovno razmerje. Namenjene so varstvu tistih, ki niso v delovnem razmerju. Če pa so delavcu kršene pravice iz delovnega razmerja, ima možnost od delodajalca zahtevati odpravo teh kršitev (200. člen ZDR-1), in ne ugotovitve obstoja delovnega razmerja od tretje osebe.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi druge toženke delno ugodilo in sodbo v III. in IV. točki izreka ter v prvem odstavku V. in prvem odstavku VI. točke izreka spremenilo tako, da se tožbeni zahtevki zavrnejo kot neutemeljeni (358. člen ZPP). Ker tožnikov zahtevek zoper drugo toženko že po temelju ni utemeljen, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani (zavrnilni) del sodbe (353. člen ZPP).

12. Čeprav je druga toženka po spremembi odločitve na pritožbeni stopnji v postopku v celoti uspela, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. V sporih o prenehanju in obstoju delovnega razmerja delodajalec po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo druge toženke zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka, in izpodbijani del sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Čeprav je druga toženka s pritožbo v pretežnem delu uspela, po petem odstavku 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožnika.

-------------------------------
¹ Enako določa tudi prej veljavni 4. člen Zakona o delovnih razmerjih ‒ ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.

Datum zadnje spremembe:

26.05.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 798/2010
• VDSS sodba Pdp 300/2010
• VDSS Sodba Pdp 403/2019