VDSS Sodba in sklep Pdp 626/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno presodilo, da so bili v vtoževanem obdobju v razmerju med tožnikom in drugo toženko podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi druge toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in V. točki izreka, prvem odstavku IV. točke, prvem odstavku VI. točke in prvem odstavku VII. točke izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi:

"III. Zavrne se tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko za obdobje od 20. 5. 2012 do 30. 9. 2019 za nedoločen čas in za polni delovni čas za opravljanje dela voznika težke mehanizacije.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožniku v roku 15 dni od bruto denarnega povračila v znesku 12.703,40 EUR obračunati davek in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku.

V. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožniku za obdobje od 15. 8. 2014 do 30. 9. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga za to obdobje prijaviti v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter mu vpisati delovno dobo v matični evidenci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

VI. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožniku v roku 15 dni od bruto mesečnih razlik v plači:

- za leto 2014 od vključno 15. 8. 2014 dalje v višini 697,29 EUR,

- za leto 2015 v višini 963,37 EUR,

- za leto 2016 v višini 882,93 EUR,

- za leto 2017 v višini 1.355,66 EUR,

- za leto 2018 v višini 1.654,64 EUR in

- za leto 2019 do vključno 30. 9. 2019 v višini 1.239,47 EUR

obračunati davek in prispevke, neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila.

VII. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna tožniku v roku 15 dni iz naslova regresa za letni dopust od zneskov:

- 189,15 EUR za leto 2014,

- 190,73 EUR za leto 2015,

- 309,27 EUR za leto 2016,

- 345,04 EUR za leto 2017,

- 357,10 EUR za leto 2018 in

- 617,82 EUR za leto 2019

obračunati akontacijo dohodnine, neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 1. 7. dalje za razliko regresa za letni dopust tekočega leta do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba druge toženke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se potrdita izpodbijani del sklepa in izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Druga toženka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožnika.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo ničnost pogodb o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko (I. točka izreka) in ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2019, ki jo je prva toženka podala tožniku (II. točka izreka). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko za obdobje od 20. 5. 2012 do vključno 30. 9. 2019 za nedoločen čas in za polni delovni čas za opravljanje dela voznika težke mehanizacije (III. točka izreka) ter drugi toženki naložilo, naj tožniku od bruto denarnega povračila v znesku 12.703,40 EUR obračuna davek in prispevke, neto znesek pa izplača tožniku (prvi odstavek IV. točke izreka); višji tožbeni zahtevek iz tega naslova do vtoževanih 18 mesečnih plač je zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka). Drugi toženki je naložilo, naj tožniku za obdobje od 15. 8. 2014 do 30. 9. 2019 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v pokojninsko, zdravstveno in starševsko zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti in mu vpiše delovno dobo v matični evidenci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (V. točka izreka). Nadalje je drugi toženki naložilo, naj tožniku za obdobje od 15. 8. 2014 do 30. 9. 2019 obračuna davek in prispevke od bruto mesečnih razlik v plači, navedenih v izreku sodbe, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek VI. točke izreka); višji tožbeni zahtevek iz tega naslova do vtoževanega mesečnega bruto zneska 3.167,41 EUR je zavrnilo (drugi odstavek VI. točke izreka). Drugi toženki je še naložilo, naj tožniku za leta od 2014 do 2019 iz naslova regresa za letni dopust od zneskov, navedenih v izreku sodbe, obračuna akontacijo dohodnine, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek VII. točke izreka); višji tožbeni zahtevek iz tega naslova do vtoževanega letnega zneska 1.356,70 EUR je zavrnilo (drugi odstavek VII. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi med tožnikom in tretjo toženko ter zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in drugo toženko za obdobje od 12. 12. 2008 do 16. 5. 2012 (VIII. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na izročitev pogodbe o zaposlitvi s strani druge toženke, na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev prenehanja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko ter na ničnost pogodb o opravljanju storitev med toženkami (1. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

2. Zoper zavrnilne dele izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper tretje toženko in zavrnitvi zahtevka za ugotovitev delovnega razmerja med njim in drugo toženko za obdobje od 12. 12. 2008 do 20. 5. 2012. Navaja, da je delo celotno vtoževano obdobje opravljal na enak način, le da ga je v obdobju pred 20. 5. 2012 na delo k drugi toženki pošiljala tretja toženka. Okoliščina, da v obdobju od 16. 5. 2012 do 20. 5. 2012 ni bil prijavljen v delovno razmerje, ne more vplivati na obstoj pogodbe o zaposlitvi med njim in drugo toženko, saj mu je druga toženka ni odpovedala. Uveljavlja, da je zastaralni rok glede razlik v plači in regresu za letni dopust pričel teči šele z objavo Poročila o posebni reviziji izvajalcev ... storitev pri A. d. d. v letu 2017/2018, saj se je imel šele takrat možnost seznaniti s tem, da bi se lahko štel za delavca druge toženke. S sklicevanjem na primere iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (II Ips 269/2015, II Ips 226/2014 in II Ips 229/2014) sodišču očita, da je s pretogo razlago pravil o zastaranju nesorazmerno omejilo njegovo ustavno pravico do dostopa do sodišča in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kršilo njegove pravice iz 14., 22., 23., 33., 34., 35., 49. in 50. člena Ustave RS ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1177/12, da je za presojo zadržanja teka zastaranja bistveno ustrezno ovrednotenje specifičnih okoliščin v smislu "nepremagljivih ovir" in na zadevo ESČP Howald Moor proti Švici, da zastaralni rok ne začne teči pred možnostjo odkritja škode. Navaja, da je v primerjavi z luškimi delavci še vedno neenako obravnavan in da je izpodbijana odločitev problematična z vidika generalne prevencije.

3. Druga toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilne dele izreka sodbe in zoper del sklepa, da sama krije svoje stroške postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se, da so pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko nične, saj so bile sklenjene prostovoljno in tudi po ugotovitvi sodišča nimajo vidnih znakov neveljavnosti. Ni res, da je šlo v resnici za posredovanje dela delavcev drugemu uporabniku in da sta se želeli s prvo toženko izogniti uporabi kogentnih določb ZDR-1 glede pravic napotenih delavcev. Namen njunega poslovnega sodelovanja je bil v najemanju storitev, katerih obsega ni bilo mogoče vnaprej natančno predvideti. Tudi sicer ZDR-1 in ZUTD ničnosti pogodb v primerih kot je obravnavani ne določata. Nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča glede obstoja elementov delovnega razmerja med njo in tožnikom. Tožnik se je prostovoljno vključil v organiziran delovni proces prve toženke, od katere je prejemal ključna navodila za delo. Prva toženka mu je zagotovila osnovno delovno opremo in nad njegovim delom vršila bistven del nadzora. Druga toženka je nadzor nad tožnikovim delom izvajala le z namenom zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu ter zaradi koordinacije med podjemniki na njenem delovišču. Naročeno storitev je lahko opravil kateri koli od usposobljenih delavcev prve toženke, zato se sama z razlogi za odsotnost tožnika z dela ni seznanjala. Navedeno utemeljuje zaključek, da je direktivno oblast delodajalca v razmerju do tožnika izvajala prva toženka. Sodišče ji je neutemeljeno naložilo obračun razlike v plači za obdobje od 15. 8. 2014 dalje, saj je z obračunskimi listi za tožnika razpolagalo le za obdobje od avgusta 2018 do julija 2019. Pri izračunu višine prikrajšanja je zmotno upoštevalo podatke o letnih povprečnih vrednostih Finančne uprave RS, o katerih se ni imela možnosti izjaviti. Nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila ob sodni zavezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ni upoštevalo, da se je tožnik zaposlil takoj po prenehanju delovnega razmerja s prvo toženko, da je imel v posledici odpovedi iz poslovnega razloga pravico do odpravnine in nadomestila za primer brezposelnosti ter da je bilo delovno razmerje med njo in tožnikom ugotovljeno le za 7 let. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka, ker je tožnik z denarnim zahtevkom uspel v deležu manj kot 50 %. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo druge toženke, drugo toženka pa na pritožbo tožnika. Stranki v odgovorih prerekata nasprotne pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe. Druga toženka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba druge toženke pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar je predmet delne spremembe sodbe.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta prva in druga toženka v relevantnem obdobju poslovno sodelovali na podlagi pogodb o opravljanju storitev, ki so imele pravno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen Obligacijskega zakonika OZ; Ur. l. RS; št. 97/07 in nasl.). Na podlagi teh pogodb je druga toženka prvi toženki naročila opravo luško prekladalnih in drugih storitev za plačilo, ki je bilo dogovorjeno glede na mersko enoto posamezne storitve. Tožnik je imel v obdobju od 12. 12. 2008 do 16. 5. 2012 sklenjene pogodbe o zaposlitvi s tretje toženko, od 17. 5. 2012 dalje pa s prvo toženko, na podlagi katerih je delo opravljal v poslovnih prostorih druge toženke za dogovorjeno plačilo v višini minimalne plače. Prva toženka je tožniku 18. 7. 2019 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker zaradi zmanjšanja obsega poslovnega sodelovanja z drugo toženko kot edinim poslovnim partnerjem tožniku ni več mogla zagotavljati dela.

8. Tožnik je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zoper drugo toženko utemeljeval z navedbami, da so kljub formalno sklenjenim pogodbam o zaposlitvi s prvo toženko elementi delovnega razmerja obstajali v razmerju do druge toženke, pri čemer so bile njegove pravice glede delovnega časa in višine plačila za delo manj ugodne od pravic delavcev, zaposlenih pri drugi toženki. Ker sta mu prva in tretja toženka obračunavali in izplačevali plačo v višini minimalne plače, kot je bilo to dogovorjeno v pogodbah o zaposlitvi, je bil v primerjavi z delavci druge toženke neenako obravnavan in iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja znatno oškodovan.

9. Druga toženka utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom v obdobju od 20. 5. 2012 dalje obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.)¹ opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Utemeljeno uveljavlja, da nad tožnikom ni izvajala t. i. direktivne oblasti delodajalca, ki je pomemben razlikovalni element delovnega razmerja od ostalih pravnih razmerij in se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje ali kraj opravljanja dela (VIII Ips 236/2016). Prva toženka je bila tista, ki je tožniku plačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Tožnik je bil na delo k drugi toženki vsakodnevno napoten s strani razporejevalca prve toženke. Izrabo letnega dopusta je tožniku odobrila prva toženka, ki je tudi preverjala njegovo zdravstveno usposobljenost za delo, mu zagotavljala določena izobraževanja in usposabljanja za delo ter evidentirala njegov delovni čas. Druga toženka je imela sicer na podlagi sklenjenih pogodb o opravljanju storitev s prvo toženko pravico izvajati nadzor v okviru svojih obveznosti vodenja pristanišča po koncesijski pogodbi (622. člen OZ), kar pa ni pomenilo izvajanja nadzora iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1 ter evidentiranja delovnega časa, temveč vodenje evidence iz varnostnih razlogov, ker je njeno območje posebej varovano območje. To, da je tožnik vozil po navodilih disponenta in kontrolorja druge toženke, še ne pomeni, da je delo opravljal pod navodili druge toženke v smislu prvega odstavka 4. člena ZDR-1. Pojem navodil iz navedene določbe zajema tudi navodila glede časa in kraja opravljanja dela, ki jih je tožniku dajala prva toženka.

10. Ne le zaradi navedenih dejstev, ki dokazujejo, da se je tožnikovo delovno razmerje pri prvi toženki tudi dejansko izvajalo (ni torej obstajalo le formalno, kot je trdil), je tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri drugi toženki že po materialnem pravu neutemeljen. Tožnik namreč za isto obdobje, ko je že imel delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo), ne more doseči priznanja delovnega razmerja pri drugi toženki. To niti ni odvisno od odločitve o zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi. Določbe 11. člena ZDR oziroma 13. člena ZDR-1 ter 16. člena ZDR oziroma 18. člena ZDR-1 niso namenjene temu, da se delavcu, ki že ima delovno razmerje, (poleg ali namesto tega) prizna drugo delovno razmerje. Namenjene so varstvu tistih, ki niso v delovnem razmerju. Če pa so delavcu kršene pravice iz delovnega razmerja, ima možnost od delodajalca zahtevati odpravo teh kršitev (200. člen ZDR-1), ne pa ugotovitve obstoja delovnega razmerja od tretje osebe.

11. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi druge toženke delno ugodilo in sodbo v III. in V. točki izreka, prvem odstavku IV. točke, prvem odstavku VI. in prvem odstavku VII. točke izreka spremenilo tako, da se zahtevki kot neutemeljeni zavrnejo (358. člen ZPP).

12. Ker tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zoper drugo toženko že po temelju ni utemeljen, tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi tožbenih zahtevkov za priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom razlik v plači in regresu za letni dopust, za obdobje od 20. 5. 2012 do 15. 8. 2014. S pritožbenimi navedbami, da je celotno vtoževano obdobje (od 12. 12. 2008 dalje) delo pri drugi toženki potekalo na enak način, le da je bil do 16. 5. 2012 formalno zaposlen pri tretji toženki, v nadaljnjem obdobju pa pri prvi toženki, neutemeljeno nasprotuje tudi zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi med njim in tretjo toženko ter za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje vseh pravic iz tega naslova pri drugi toženki za obdobje od 12. 12. 2008 do 20. 5. 2012. Povzete dejanske ugotovitve glede organizacije in načina opravljanja dela v času sklenjenih pogodb o zaposlitvi s prvo toženko upoštevaje tožnikovo izrecno pritožbeno zatrjevanje, da je delo v času zaposlitve pri tretji toženki potekalo na povsem enak način, utemeljujejo zaključek, da so se pogodbe o zaposlitvi s tretjo toženko dejansko izvrševale, zato uveljavljani ničnostni razlogi niso podani in je odločitev v VIII. točki izreka sodbe materialnopravno pravilna. Ker je glede na navedeno pritožba tožnika v celoti neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani (zavrnilni) del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Čeprav je druga toženka po spremembi odločitve na pritožbeni stopnji v postopku v celoti uspela, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. V sporih o prenehanju in obstoju delovnega razmerja namreč delodajalec po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo druge toženke zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka, in izpodbijani del sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Čeprav je druga toženka s pritožbo v pretežnem delu uspela, po petem odstavku 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožnika.

-------------------------------
¹ Enako določa tudi prej veljavni 4. člen Zakona o delovnih razmerjih ‒ ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.

Datum zadnje spremembe:

26.05.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 798/2010
• VDSS sodba Pdp 300/2010
• VDSS Sodba Pdp 403/2019