VDSS Sklep Psp 62/2021

Jedro

Ker v obravnavanem primeru z razpoložljivo medicinsko listinsko dokumentacijo ni izkazane nevarnosti nenadomestljive škode v smislu, da tožnik ne bi bil zmožen opravljati dela v polovičnem delovnem času v skladu s preostalo delazmožnostjo, je predlagani ukrep zavarovanja stroškovno zakonito zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo na odložitev izvršitve odločbe imenovanega zdravnika in odločbe zdravstvene komisije ZZZS v izpodbijanem delu ter začasno ureditev razmerja, tako da se od 1. 2. 2021 dalje do odločitve sodišča o primarnem oz. podrednem zahtevku oz. do dokončne odločitve tožene stranke tožniku začasno prizna vse pravice iz zdravstvenega zavarovanja zaradi začasne nezmožnosti za delo v polnem obsegu (I. točka izreka). Izreklo je, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Sklep izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve predlaganemu ukrepu oz. podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter naložitev vračila stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

V predlogu za izdajo začasne odredbe je zatrjeval nastanek težko nadomestljive škode. Dela ne zmore, ker mu zdravstveno stanje tega ne dopušča, zato mu grozi odpoved delovnega razmerja, izguba pravic ob invalidski upokojitvi in odpravnina. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo lahko delodajalec vroči vsak čas, ne bo mogoče razveljaviti, saj s tožbo ne bo mogel uspeti. Sodišče zmotno razloguje, da bi moral izkazati nevarnost, da bo opravljanje dela povzročilo kritično poslabšanje zdravstvenega stanja in da so trditve o nezmožnosti za delo pavšalne. Predlagal je svoje zaslišanje in angažiranje medicinskega izvedenca kar je zavrnjeno, češ da je pri izdaji začasne odredbe potrebno postopati hitro. Zavajajoča je obrazložitev, da izvid pulmologa z dne 26. 9. 2019 izkazuje stabilno stanje. Gre za stanje pred 18 meseci, zato so razlogi sami s seboj v nasprotju. Sodišče bi moralo upoštevati, da je pri zbiranju medicinske dokumentacije omejen, da zavod ni odločal na podlagi ažurne dokumentacije, stališče da lahko koristi dopust, v kolikor ne more delati, pa ni pravilno. Dopust ni namenjen odvračanju nenadomestljive škode niti si zanj ne upa prositi, saj bi s tem še hitreje povzročil odpoved delovnega razmerja. Tožbene navedbe o izgubi zaposlitve in pravici do odpravnine niso hipotetične. Glede utemeljitve, da se bo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko poslužil sodnega varstva pred delovnim sodiščem, meni da ne bi imel učinkovitega varstva, saj verjetno ne bi bili izpolnjeni pogoji iz 26. člena Ustave RS¹ (Ustava). Sodišče ne poskuša razumeti njegovega zdravstvenega stanja in trenutnega pravnega položaja. Stališče sodišča o koriščenju dopusta vljudno označuje kot neprimerno cinične.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na zakonitost izpodbijanega zavrnilnega sklepa, izdanega ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju ter pravilno uporabljenem pravu.

V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku² (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ne gre niti za smiselno zatrjevano kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP. Neizvedba dokazov z zaslišanjem tožnika ter z medicinskim izvedenstvom ne more vplivati na zakonito zavrnitev začasne odredbe. Že glede na naravo začasnih odredb bo izvedba teh dokazov lahko le predmet dokazovanja in razčiščevanja v sporu o glavni stvari.

Čeprav stališče sodišča o možnosti koriščenja letnega dopusta ob nezmožnosti za delo zaradi bolezni in odvrnitvi nenadomestljive škode sistemsko pravno ni sprejemljivo, kot pravilno opozarja pritožba, to samo po sebi ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Enako velja za pritožnikovo vztrajanje pri navedbah o tvegani izgubi zaposlitve, z njo povezanih denarnih prejemkov ter neizpolnjevanju pogojev iz 26. člena Ustave o pravici do povračila škode v zvezi z morebitno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj tovrstne okoliščine sploh niso predmet sodno socialnega spora.

5. Začasne odredbe so sredstvo zavarovanja denarne ali nedenarne terjatve. Mogoče jih je izdati pred, med in celo po končanem sodnem postopku. Tudi v sodno socialnih sporih je v skladu z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih³ (ZDSS-1) mogoče izdati začasne odredbe na predlog strank ali celo po uradni dolžnosti ob pogojih iz Zakona o izvršbi in zavarovanju⁴ (ZIZ) v kolikor z ZDSS‑1 ni urejeno drugače. Glede na 70. člen ZDSS-1 se z začasno odredbo lahko odloži izvršitev izpodbijanega posamičnega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala težko nadomestljiva škoda pa ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali naloži začasno plačilo dajatev. Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki se ugotavlja glede na okoliščine vsakokratnega primera, kot je pravilno utemeljeno v 8. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato pritožbeno sodišče tega ne ponavlja znova.

Za izdajo ugoditvene začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve mora upnik po 270. členu ZIZ verjetno izkazati, da terjatev obstoji, ali da mu bo nastala, ter nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja, uveljavitev onemogočena ali precej otežena. Nevarnosti ni dolžan dokazati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Tudi za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik po 272. členu ZIZ verjetno izkazati, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala ter vsaj še eno od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, oz. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale upniku.

Kumulativno predpisani predpostavki verjetno izkazane terjatve ter nevarnost nenadomestljive škode za odložitev izvršitve upravnih odločb v izpodbijanem delu pa v predmetni zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča nista izpolnjeni.

6. Gre za spor zaradi izpodbojne tožbe zoper dokončno odločbo z dne 1. 2. 2021 o zavrnjeni pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 18. 1. 2021. S slednjo je izrečeno, da je tožnik od 15. 1. 2021 do 31. 1. 2021 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 1. 2. 2021 do 28. 2. 2021 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 2 uri dnevno, od 1. 3. 2021 pa zmožen za delo kot invalid II. kategorije z omejitvami po odločbi ZPIZ št. ... z dne 27. 6. 2001. Sporna je toženčeva odločitev, da je tožnik od 1. 2. 2021 do 28. 2. 2021 zmožen za delo po 2 uri dnevno, od 1. 3. 2021 pa v skladu z odločbo ZPIZ z dne 27. 6. 2001, po kateri je od 4. 1. 1996 in še nadalje delovni invalid II. kategorije s pravico do dela na svojem delu izdelovanje spodnjih delov obutve in pomožna dela s polovico polnega delovnega časa.

7. Kot pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče gre v zadevi za t. i. regulacijsko začasno odredbo, katere namen je začasna ureditev spornega razmerja zaradi zatrjevane popolne začasne nezmožnosti za delo. Predlagano je začasno priznanje vseh pravic iz zdravstvenega zavarovanja, čeprav je predmet sodno socialnega spora lahko izključno začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni. Tudi sicer je regulacijsko začasno odredbo zaradi preprečitve težko nadomestljive škode dopustno izdati le v izjemnih, nujnih primerih, če bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko nadomestljiva škoda. Tovrstni ukrep zavarovanja je dopustno uporabljati restriktivno. Težko nadomestljiva škoda se mora nanašati na dejstva iz predsodnega upravnega postopka. V konkretni zadevi torej izključno na začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni ali t. i. bolniški stalež in ne o hipotetično zatrjevanih posledicah na obstoj delovnega razmerja. Delovno pravni status ne more biti predmet tega sodno socialnega spora, niti morebitne ostale pravice iz zdravstvenega zavarovanja (kot npr. pravica do nadomestila plače). Tovrstne tožbene in pritožbene navedbe zato ne morejo predstavljati relevantnih okoliščin za odločanje o predlagani začasni odredbi.

8. Potrebno je pritrditi zaključku sodišča, da tožnik ni izkazal relevantnih okoliščin za nastanek težko nadomestljive škode v zvezi z ugotovljeno zmožnostjo za delo 2 uri dnevno v mesecu februarju 2021 ter zaključenem bolniškem staležu s 1. 3. 2021. Še več. Sodišče pravilno zaključuje, da razen trditev o konstantnem delu v prahu, s škodljivim hlapljivim lepilom itd., ni ponudil nobenega medicinskega dokaza za pavšalne trditve, da za delo v okviru II. kategorije invalidnosti v polovičnem delovnem času z omejitvami, ne bi bil zmožen. Pritožbena izvajanja v navedeni smeri ne morejo biti uspešna.

9. Iz zapisnika o obravnavi na zdravstveni komisiji dne 1. 2. 2021 v predsodnem upravnem postopku določno izhaja, da gre pri tožniku za stanje po transplantaciji srca zaradi ishemične kardiomiopatije leta 2014, kronično ledvično bolezen III. stopnje, steroidni diabetes, sekundarno osteoporozo, bolečine v hrbtenici, KOPB, stanje po zdravljenju Hodgkinove bolezni leta 1992, tiroiditisa ter stanje po karcinomu jezika leta 2017. Na podlagi izvidov kontrolnih pregledov pri pulmologu 26. 8. 2019, kardiologu 12. 11. 2019, tireologu, onkologu 18. 12. 2020 ter 24. 12. 2020 in zapisov iz zdravstvene kartoteke je zdravstvena komisija ugotovila, da pri tožniku ni zabeleženega poslabšanja KOPB, ne srčnega obolenja, hrbtenice, diabetesa, ledvične bolezni, tiroiditisa ali recidiva predhodno zdravljenih rakavih obolenj. Ugotovila je stabilno stanje kroničnih obolenj brez akutnega poslabšanja in brez objektivno opredeljenega funkcijskega deficita ter posledično zaključila, da pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 18. 1. 2021 ni utemeljena, saj je zavarovanec zmožen za delo v skladu z odločbo ZPIZ-a z dne 27. 6. 2001.

10. Glede na obrazloženo, ko v obravnavanem primeru z razpoložljivo medicinsko listinsko dokumentacijo ni izkazane nevarnosti nenadomestljive škode v smislu, da tožnik ne bi bil zmožen opravljati dela v polovičnem delovnem času v skladu s preostalo delazmožnostjo, je predlagani ukrep zavarovanja stroškovno zakonito zavrnjen. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov tudi pritožba ne more biti uspešna.

11. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo po 365. členu ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno hkrati odločiti, da krije tožnik sam tudi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
³ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

24.05.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 217/2023
• VSL sklep I Cp 3095/2012
• VSL sklep II Cp 2759/2016