VDSS Sodba Pdp 160/2020

Jedro

Delavec se vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati. S pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi "odpove" tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa mora v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 6.896,19 EUR neto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2017 dalje do plačila ter zahtevek za izročitev dokumentov in podajo pojasnil (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti vse stroške tega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov tožnik. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjen senat. Graja stališče sodišča prve stopnje, da tožnik nosi dokazno breme glede pristnosti podpisov na sporazumu z dne 24. 8. 2017 in trdi, da ga nikoli ni podpisal. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi s tem, in zatrjuje kršitev pravice do izjave in enakega obravnavanja pred sodiščem. Meni, da tožena stranka s predložitvijo sporazuma, na katerem je bila tudi tožnikova parafa, dokaznega bremena glede nepristnosti podpisa ni prevalila nanj, ampak bi morala ona dokazati, da je parafa tožnikova. Navaja, da toženi stranki to ni uspelo, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna. Glede razlike med podpisom in parafo se sklicuje na ustaljeno sodno prakso (odločitev Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2142/2018). Trdi, da je storil vse, kar je mogoče, da bi ovrgel pristnost podpisa. Nasprotuje dokazni oceni izvedenskega mnenja in poudarja, da mu je izvedenec pripisal le eno parafo od štirih. Pove, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja z gotovostjo, da je sporni sporazum podpisal tožnik, niti ni mogoče izključiti nasprotnega. Sklicuje se na izvedenčevo ugotovitev, da obstaja največja verjetnost, da na spornih sporazumih ni sledil uporabe fizikalnih ali kemijskih sredstev za ponarejanje, ter da obstaja zelo velika možnost ponareditve podpisa tožnika. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z njegovim motivom za podpis sporazuma in vztraja, da mu ne koristi. Zatrjuje kršitev določb postopka zaradi neugotovitve nagiba tožnika za podpis sporazuma. Nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje v 23. točki sodbe v zvezi z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi in poudarja, da gre za odpoved iz poslovnega razloga. V zvezi s tem zatrjuje, da gre za sodbo presenečenja. Sklicuje se na ugotovitve izvedenca in meni, da iz njegove izpovedi, da je parafiral vse strani nekega dokumenta in ni znal pojasniti, iz katerega dokumenta, ne izhaja, da je podpisal sporazum z dne 24. 8. 2017. Zatrjuje kršitev 8. člena ZPP in posledično bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj ni bilo z zadostno stopnjo verjetnosti dokazano, da je tožnik podpisal sporni sporazum z dne 24. 8. 2017. Zatrjuje še kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje izvedencu grafologu ni naložilo dopolnitve izvedenskega mnenja z dodatnimi parafami tožnika. Kot zmotnemu nasprotuje stališču, da se je glede pravic s toženo stranko poravnal v smislu 1050. in 1051. člena OZ, sodišče prve stopnje pa tega tudi ni obrazložilo. Po njegovem mnenju ne more iti za poravnavo, saj se tožena stranka ni odpovedala ničemur, niti se ni v korist tožnika k čemu zavezala. Vztraja, da sporazuma ni podpisal, saj je nerazumen in mu ničesar ne prinaša, če pa bi ga podpisal, bi bil ničen, saj nima kavze. Meni, da se delavec pravicam iz pogodbe o zaposlitvi ne more odpovedati in je ne glede na podpis sporazuma upravičen do polnega zneska odpravnine in do nagrade, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 in sodno prakso na njeni podlagi (odločitvi pritožbenega sodišča Pdp 313/2015 in Pdp 324/2016). Nasprotuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da mu nagrada iz V. člena pogodbe o zaposlitvi ne pripada na podlagi kogentnih določb ZPILDR. Ponavlja, da je v okviru projektov A. in B. razvil izume in je z ZPILDR upravičen do nagrade, za patentno varstvo pa mora poskrbeti delodajalec ne delavec. Zatrjuje nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno še ne izvedenih dokazov, ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca s področja intelektualne lastnine za presojo, ali gre za izum, ki izpolnjuje pogoje za patentno varstvo. Navaja, da ni imel možnosti podati toženi stranki obvestila o izumu in njegovega opisa, ker mu je nenadoma odpovedala pogodbo o zaposlitvi tik po tem, ko je razvil produkte v okviru obeh projektov. Trdi, da mu je tako tožena stranka onemogočila podajo obvestila iz 5. člena ZPILDR. Kot zmotno graja tudi odločitev o stroških postopka in predlaga, da se skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložijo v plačilo toženi stranki. Dalje navaja, da v postopku narejene napake tožnika napeljujejo v dvom nepristranskosti sojenja, zaradi česar predlaga, da se za spoštovanje videza nepristranskosti odredi sojenje pred spremenjenim senatom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev povračila pravdnih stroškov tožene stranke tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Obrazložitev izpodbijane sodbe je ustrezna, iz nje je jasno razvidno, zakaj je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik to kršitev uveljavlja predvsem zaradi nasprotovanja dokazni oceni, kar pa ne predstavlja zatrjevanega pritožbenega razloga, ampak pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Tožnik sodišču prve stopnje očita relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Ta vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Kot določa ZPP v tem členu, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo razlike v odpravnini in izročitev listin. Nasprotovanje dokazni oceni pa pomeni, da uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja grafologa s predložitvijo novih paraf ter zaradi nepostavitve izvedenca ustrezne stroke za presojo izuma. Pravica do izvajanja dokazov ni neomejena. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi vplivala oziroma, če je dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, za odločitev pravno nepomembno. Dodatne dopolnitve izvedenskega mnenja še z drugimi parafami tožnika sodišče prve stopnje ni odredilo z obrazložitvijo, da to ni bilo potrebno. V nadaljevanju je povzelo mnenje izvedenca, da je bilo nespornega primerjalnega gradiva količinsko in kakovostno dovolj, tako spontanega kot ad hoc, čemur tožnik ne nasprotuje. Glede na to in ker je ugotovilo, da ni dokazano, da podpisi niso tožnikovi, sodišče prve stopnje izvedencu grafološke stroke pravilno ni naložilo dopolnitve izvedenskega mnenja z dodatnimi naknadno predloženimi parafami tožnika. Zavzelo je stališče, da se z dodatno preiskavo spornih podpisov izvedenčeva ocena verjetnosti o tem, ali so podpisi tožnikovi, ne bi zvišala, zato je pravilno sklenilo, da to ne bi vplivalo na odločitev sodišča. Zatrjevana kršitev določb postopka ni podana niti zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca za področje intelektualne lastnine. Tožnik je predlagal izvedbo tega dokaza za ugotovitev, ali produkti, ki jih je razvijal pri toženi stranki, izpolnjujejo pogoje za patentno varstvo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku nagrada iz 16. člena Zakona o izumih iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 45/95 in nasl. – ZPILDR) ne pripada že zato, ker toženi stranki ni poslal obvestila o izumu, za odločitev niso bila pravno pomembna dejstva, ali je kateri izmed tožnikovih projektov izpolnjeval pogoje za izum oziroma patentno varstvo. Glede na to je pravilno zavrnilo izvedbo tega dokaza kot nepotrebnega za odločitev. Neutemeljen je očitek o vnaprejšnji dokazni oceni, saj je ta podana, če sodišče vrednoti uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo na kontradiktorni glavni obravnavi, tega pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati.

9. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da mu v postopku narejene napake vzbujajo dvom v nepristranskost sojenja pred sodiščem prve stopnje. Glede na ugotovitev, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od očitanih kršitev določb postopka in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbena navedba o napakah, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, ni utemeljena. Sodišču prve stopnje pa ni mogoče očitati pristranskosti zgolj zato, ker ni izvedlo vseh s strani tožnika predlaganih dokazov, niti zato, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno trditev o kršitvi nepristranskosti s strani sodišča prve stopnje je tako treba zavrniti.

10. Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe o kršitvah pravice do izjave in enakega obravnavanja pred sodiščem, saj tožniku navedeni pravici glede na to, da kršitve določb postopka niso bile ugotovljene, nista bili kršeni. Prav tako v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja, saj je ta podana le, če sodišče brez ustreznega materialnopravnega vodstva spremeni torišče spora tako, da odloči na pravni podlagi, ki je stranki nista pričakovali in zato nista mogli navajati dejstev in predlagati dokazov, pomembnih za odločanje sodišča na spremenjeni pravni podlagi, kakor tudi ne navajati svojih pravnih naziranj.¹ Tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, saj sodišče prve stopnje sploh ni odločalo v zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti njegovo stališče v zvezi z razlogom za odpoved ni predstavljalo pravne podlage za odločitev v predmetni zadevi.

11. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o razliki med odpravnino v zakonsko predpisani višini iz 1. alineje drugega odstavka 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) ter odpravnine v znesku treh osnovnih plač po 12. členu pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka 15. 4. 2015. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da sta tožnik in tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi 24. 8. 2017 istega dne podpisali tudi sporazum ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (kopija na B 6 in izvirniki B 27/1-4), s katerim sta se dogovorila o pravicah in obveznostih, ki jih odpoved pogodbe o zaposlitvi ne ureja. Na podlagi zapisa v sporazumu, da imata s tem sporazumom stranki poravnani vse medsebojne obveznosti, razen obveznosti plače za avgust 2017 in september do 25. 9. 2017 ter da po izplačilu teh plač ter odpravnine v višini 1/5 mesečne plače za vsako od dveh let delovne dobe tožnika pri toženi stranki, tožnik nima do tožene stranke nobenih terjatev ali zahtevkov več (6. člen), je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik ni upravičen do plačila višje odpravnine ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja.

12. Tožnik je v postopku zatrjeval, da sporazuma ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 8. 2017 ni podpisal, sodišče prve stopnje pa je z izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca grafološke stroke ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da podpisi na sporazumu niso njegovi oziroma da so ponarejeni. Tožnik se je v pritožbi neutemeljeno zavzemal, da bi dokazno breme v zvezi s pristnostjo podpisov na sporazumu morala nositi tožena stranka. Skladno z ustaljeno sodno prakso (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 23/2013 z dne 7. 10. 2014) se dokazno breme glede obstoja zatrjevanega sporazuma s predložitvijo tega sporazuma, na katerem je podpis nasprotne stranke, prevali na to stranko, ki pristnost podpisa izpodbija. Tako je bil v predmetni zadevi tožnik tisti, ki bi moral dokazati, da podpis na sporazumu ni njegov, saj je tožena stranka svoje trditveno in dokazno breme izpolnila že s predložitvijo sporazuma, ki je podpisan s strani obeh pravdnih strank. Na pravilnost navedene ugotovitve ne vpliva dejstvo, da je tožnik namesto podpisa na sporazumu uporabil parafe, ki si jih je sam izbral kot svoj podpis. Sodba Višjega sodišča I Cp 2142/2018 se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje (ali je zapustnik lastnoročno napisal in podpisal sporno oporoko, ker tega fizično ni zmogel), iz odločitve, na katero se navedena sodba sklicuje, pa ni mogoče preveriti, ali gre za v bistvenem podobno dejansko stanje kot v predmetni zadevi. Glede na to na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva(ta), tudi sicer pa na podlagi enega primera tudi ni mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso. Ker bi tožnik v zvezi z neveljavnostjo navedenega sporazuma lahko uspel le, če bi dokazal, da podpisi na sporazumu niso njegovi, kar mu glede na ugotovitve izvedenca grafološke stroke ni uspelo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sporazum z dne 24. 8. 2017 velja. Tožnik namreč ni uspel izpodbiti dejstva, da ga je podpisal, posledično pa je sporazum veljaven.

13. Tožnik v pritožbi nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede mnenja izvedenca grafologa in se zavzema za to, da bi se glede na ugotovitve izvedenca štelo, da podpisi oziroma parafe na sporazumu z dne 24. 8. 2017 niso njegovi. Pritožba ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi spoštovalo izvedensko mnenje, katerega bistvene dele je pravilno povzelo v razlogih sodbe (točke 16 do 21), na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje in jih sprejema kot svoje. Glede na to, da bi tožnik moral dokazati, da podpisi oziroma parafe na sporazumu niso njegovi, tožnik v pritožbi ne more uspeti s sklicevanjem na ugotovitev, da mu je izvedenec pripisal le eno parafo od štirih, ter da iz izvedenskega mnenja ne izhaja z gotovostjo, da je sporni sporazum podpisal on. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo izvedenčevo oceno pri podpisih tožnika B 27-2 in B 27-3 non liquet zgolj kot oceno, da ni mogoče ugotoviti, da gre za tožnikove podpise. To pa ne pomeni, da so ponarejeni, čeprav je izvedenec pojasnil, da jih je dokaj lahko ponarediti, pri čemer bi jih lahko ponaredil tudi sam tožnik. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je poleg izvedenskega mnenja upoštevalo še druge dokaze, med njimi tudi tožnikovo izpoved, je prepričljiva in detajlna, pritožbeno sodišče pa vanjo ne dvomi, drugačne pritožbene trditve pa zavrača kot neutemeljene.

14. V pritožbi se tožnik s sklicevanjem na odločitev Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-63/03 in sklicevanjem na sodno prakso pritožbenega sodišča zavzema za to, da podpis takega sporazuma ne bi imel za posledico, da mu tožena stranka ni dolžna plačati zneskov, ki predstavljajo pravico delavca iz delovnega razmerja. Glede na določbo 86. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 29/2001 in nasl. – OZ) v povezavi s 13. členom – ZDR-1 navedeni 6. člen sporazuma ni ničen, saj ugotovitev o tem, da imata stranki s sporazumom poravnane vse medsebojne obveznosti, razen izrecno navedenih, ter da tožnik do tožene stranke nima nobenih terjatev ali zahtevkov več, ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom niti moralnim načelom. Pravilno je sklicevanje sodišča prve stopnje na stališča v odločitvi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019. To je namreč v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-63/03 z dne 27. 1. 2005, po kateri se delavec ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu (odpravnini), zavzelo stališče, da ni mogoče primerjati situacije, ko se je delavka vnaprej izrecno odpovedala pravici do odpravnine, in situacije (kot je v predmetni zadevi), ko stranki v sporazum ob prenehanju delovnega razmerja zapišeta, da druga do druge nimata več nikakršnih finančnih zahtevkov oziroma so vse obveznosti delodajalca do delavca poravnane. Delavec se vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati. S pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi "odpove" tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume. Kot izhaja iz prvega odstavka 1053. člena OZ, je lahko predmet poravnave vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga. Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino sporazuma z dne 24. 8. 2017 zavzelo pravilno stališče, da ima podpisani sporazum naravo poravnave v smislu 1050. in 1051. člena OZ, saj sta stranki z njim uredili v času sklenitve sporazuma obstoječe pravice in obveznosti. Tožnikovo zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje to svojo pravno kvalifikacijo sporazuma še posebej obrazlagati, ni utemeljeno, saj je to stališče ustrezno obrazloženo, tudi s sklicevanjem na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi, ki je predmetni v bistvenem podobna. Neutemeljeno je tudi nasprotovanje uporabi navedenih materialnopravnih pravil, saj je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo sporni sporazum kot poravnavo, pravilnost takega stališča pa izhaja tudi iz citirane odločitve Vrhovnega sodišča RS. Sklicevanje tožnika na drugačne odločitve pritožbenega sodišča iz leta 2015 in 2016 (Pdp 313/2015 in Pdp 324/2016) ob dejstvu, da je Vrhovno sodišče RS o tem pravnem vprašanju v letu 2019 zavzelo jasno stališče, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.

15. V pritožbi tožnik graja ugotovitev sodišča prve stopnje glede svojega motiva za sklenitev sporazuma z dne 24. 8. 2017, ki naj bi bil povezan z obveznostjo povračila stroškov izobraževanja toženi stranki. Glede na to, da ni bilo dokazano, da bi bili tožnikovi podpisi (parafe) na sporazumu nepristni, navedeni sporazum velja, nagib tožnika za sklenitev takega sporazuma pa ni bistven. Tako sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati tega dejstva, prav tako pa niso pravno pomembne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi s tem. Ob veljavni sklenitvi sporazuma, ki ga tožnik ni izpodbijal, nagib oziroma motivi tožnika za sklenitev sporazuma niso odločilni, enako velja za domnevni neobstoj kavze za njegovo sklenitev.

16. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da tožniku pripada nagrada iz drugega odstavka V. člena pogodbe o zaposlitvi na podlagi kogentnih določb ZPILDR. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je na podlagi nesporne ugotovitve, da tožnik tožene stranke o zatrjevanem izumu ni brez odlašanja pisno obvestil, zavrnilo tožnikovo zatrjevanje, da mu pripada navedena nagrada neposredno na podlagi ZPILDR. Tudi če bi držalo, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi nepričakovano, tožnik ni dokazal, da bi mu bilo s tem preprečeno zakonsko predpisano pisno obveščanje delodajalca o izumu, drugačno pritožbeno zavzemanje pa ni utemeljeno. Dokazna ocena pravno relevantnih dejstev v zvezi s tem je prepričljiva in celovita, tako da tudi vanjo pritožbeno sodišče nima nobenih dvomov. Tožnik ni dokazal, da bi mu tožena stranka onemogočila podajo obvestila iz 5. člena ZPILDR. Na pravilnost ugotovitve, da tožnik ni izpolnil zakonsko predpisanega pogoja za pridobitev pravice do nagrade za izum, ne vpliva pritožbeno sklicevanje na to, da mora za patentno varstvo izuma iz delovnega razmerja poskrbeti delodajalec. Skladno z določbo prvega odstavka 15. člena ZPILDR delavec pridobi pravico do primerne nagrade, ko prejme izjavo delodajalca, da popolno prevzema službeni izum, oziroma ko delodajalec začne izkoriščati omejeno prevzeti službeni izum (prvi odstavek 16. člena ZPILDR). Glede na navedeno tožnik v predmetnem postopku ni uspel dokazati temelja, na podlagi katerega bi mu šla pravica do nagrade za izum.

17. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni utemeljena pritožba zoper glavno stvar, je pravilna tudi odločitev, da je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka skladno z njenim uspehom v postopku.

18. Druge pritožbene navedbe niso pravno pomembne, zato pritožbeno sodišče nanjo skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer nagrado za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 15/4 Odvetniške tarife (OT) v višini 375 točk, materialne stroške v višini 7,5 točke, skupaj 382,5 točke oziroma 229,50 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 50,49 EUR, tako da skupni stroški tožene stranke znašajo 279,99 EUR. Tožnik mora toženi stranki ta znesek povrniti v roku 15 dni, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT.

-------------------------------
¹ Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 90/2014 z dne 21. 6. 2016.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 555/2016
• VDSS Sodba Pdp 60/2020
• VDSS Sodba Pdp 74/2020