zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Na naših spletnih straneh uporabljamo naslednje vrste piškotkov:
  • Sejni piškotki (sodisce_utf8): služijo za shranjevanje začasnih informacij.
  • Google Analytics (__utma, __utmb, __utmc, __utmz, __utmv):služijo za anonimno zbiranje podatkov in poročanje o uporabi spletišča brez prepoznavanja posameznih obiskovalcev.
  • hideECLI : piškotek beleži, ali se pri dokumentih sodne prakse prikazuje identifikator ECLI.
  • __stid, __uset: te piškotke nastavi vtičnik iz sharethis.com, ki doda možnost uporabe družbenih omrežij.
  • UID, UIDR: te piškotke nastavi vtičnik iz sharethis.com, in so povezani s scorecardresearch.com ki meri število uporabnikov sharethis.com vtičnika.
  • important-automatic, important-stuff-seen: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikaza pomembnih sporočil.
  • help-show: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikazovanja pomoči.
  • system-messages-seen: piškotek zabeleži izbiro glede samodejnega prikazovanja sistemskim obvestil.
  • YouTube (PREF, VISITOR_INFO1_LIVE, YSC,..): služjo za beleženje stastisike ogledov, za sledenje preferenc uporabnikov in za razvrščanje oglasov povezanih z YouTube posnetki.
  • Google prevodi (PREF): služjo za beleženje, kako se vtičnik uporablja.


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VDS00014711

Odločba:VDSS Sodba Pdp 273/2018
 ECLI:
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
Datum seje senata:21.06.2018
Senat:Silva Donko (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delavca - kršitev konkurenčne klavzule - višina odškodnine
Zveza:ZDR člen 38, 40.
JEDRO:
Bistvo konkurenčne klavzule je v tem, da se lahko delavcu v primeru pridobivanja določenih znanj in zvez, povezanih s poslovanjem delodajalca, za katera obstaja poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svoji dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, za določen čas po prenehanju delovnega razmerja prepove opravljanje konkurenčne dejavnosti. Odgovornosti za dejansko konkurenčno delovanje se ni mogoče razbremeniti z zatrjevanjem, da je do tega prišlo na pobudo nekdanjih poslovnih partnerjev tožeče stranke.

IZREK:
I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v III. točki izreka tako, da se glasi:

"III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 369,37 EUR."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki plačati odškodnino 41.729,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 24. 8. 2016 do plačila, v presežku za plačilo 58.270,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 24. 8. 2016 do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 369,37 EUR v roku 15 dni.

2. Tožeča stranka zoper II. in III. točko izreka sodbe vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe pomotoma zapisalo, da je stroške postopka dolžna tožencu povrniti tožeča stranka, čeprav je v obrazložitvi sodbe pravilno zapisano, da je te dolžan tožeči stranki povrniti toženec. V zvezi z zavrnitvenim delom tožbenega zahtevka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da ni uspela dokazati višine škode. Meni, da je podala ustrezno trditveno podlago in predlagala dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo, ker naj bi bili informativne narave. Poudarja, da je določno specificirala projekte, predlagala zaslišanje oseb, ki so pri projektih sodelovale, predlagala poizvedbe pri naročnikih navedenih projektov in vpogled v listine družne A. d. o. o., iz katerih bi bilo mogoče sklepati na višino škode. Meni, da zaradi narave posla škode ne more natančneje specificirati brez vpogleda v računovodske listine posameznih odtujenih projektov (količina in vrsta svetil). Poudarja, da gre za okoliščine zunaj njenega zaznavnega polja, zato so bili predlagani dokazi dejansko poizvedovalni, vendar skladno s sodno prakso takšni informativni dokazi niso absolutno prepovedani, saj je mogoče od strank terjati le takšno raven trditvenega bremena, ki jo je življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Nadalje navaja, da sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala za dokazovanje višine škode. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec zoper I. in III. točko izreka sodbe vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sicer ne zanika sodelovanja družbe A. d. o. o. z nekaterimi poslovnimi strankami, ki so prej sodelovale s tožečo stranko, vendar tožeča stranka ni dokazala, da je toženec z njimi tudi osebno sodeloval. Meni, da je zato ugotovitev sodišča, da je izkoriščal poslovne zveze, napačna, poleg tega pa tudi ni izpovedal, da je nekatere stranke spoznal v povezavi z zaposlitvijo oziroma da je z njimi poslovno sodeloval pri tožeči stranki. Poudarja, da je v družbi A., d. o. o. zaposlenih več ljudi, ki se ukvarjajo s trženjem, zato toženec ne more nositi odgovornosti za primere, ko zaposleni sodelujejo s strankami, s katerimi je sodeloval pri tožeči stranki. Navaja, da v postopku tudi ni bilo dokazano konkurenčno delovanje, saj zgolj dejstvo, da A., d. o. o. in tožeča stranka poslujeta v istem gospodarskem sektorju tega ne dokazuje. Meni, da sodišče ne bi smelo kot nepomembnega označiti dejstva, da so stranke same pristopile k njemu oziroma podale pobudo za sodelovanje. Nadalje meni, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode, sodišče pa je nastanek škode ugotovilo zgolj na podlagi izpovedi direktorja tožeče stranke o upadu prometa, kar pa je navezal na kadrovski primanjkljaj in na dejstvo, da so poslovni partnerji s tožečo stranko prekinili sodelovanje zaradi sodelovanja z družbo A., d. o. o. Pri tem poudarja, da tožeča stranka ni podala navedb glede upada prometa po letih, o čemer je izpovedal direktor tožeče stranke, poleg tega pa bi morala predlagati tudi kakšen drug dokaz (letna poročila, vpogled v poslovni register), saj izpoved direktorja ni preverljiva. Meni, da tudi ni podana vzročna zveza, saj bi bil lahko razlog za upad prometa drug, prav tako pa v letu 2016 do kakšnih posebnih padcev v prometu glede na prejšnje leto tudi ni prišlo. Izpostavlja, da se sodišče tudi ni opredelilo, ali je ravnal naklepno ali s hudo malomarnostjo. Po njegovem mnenju bi se mu lahko očitala zgolj navadna malomarnost, saj ni sam vzpostavljal kontaktov z domnevno bivšimi poslovnimi strankami tožeče stranke. Meni tudi, da je dogovor glede pavšalne odškodnine ničen, ker Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ne predvideva instituta dogovora o pavšalni odškodnini, zato tak dogovor nasprotuje določbam ZDR-1 o pogojih za odškodninsko odgovornost delavca, po katerih je treba ugotoviti tudi višino škode. Po njegovem prepričanju dogovor o pavšalni odškodnini predstavlja tudi omejitev avtonomije pogodbenih strank ter kršitev načela pravne in socialne države. Nadalje navaja, da je sodišče napačno presodilo, da toženec od podpisu pogodbe o zaposlitvi ni bil v stiski, saj je bil ob podpisu v družbeno in ekonomsko šibkejšem položaju, zato je izpolnjen pogoj odvisnosti. Poudarja, da se je sodna praksa že večkrat izrekla, da morata biti višina pogodbene kazni / pavšalne odškodnine za kršitev konkurenčne klavzule ter višina nadomestila za njeno spoštovanje vsaj približno sorazmerna, pri čemer je v obravnavani zadevi takšno razmerje nesorazmerno oziroma oderuško. Meni, da je pavšalna odškodnina tudi nemoralna, saj bi morala obstajati najvišja zgornja meja, ki bi jo določila sodna praksa, saj drugače lahko prihaja do izkoriščanj delavca. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženec na pritožbo tožeče stranke odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki jo izpodbija tožeča stranka.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarjata pritožbi, v zvezi z odločitvijo o odškodninski odgovornosti toženca zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba tožeče stranke, češ da sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov za dokazovanje višine škode. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo jasne vsebinske razloge za njihovo zavrnitev v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o odškodninski odgovornosti toženca zaradi kršitve konkurenčne klavzule, določene v pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 11. 2009. Za primer, da delavec ne spoštuje konkurenčne klavzule je bila v pogodbi o zaposlitvi določena njegova dolžnost plačila odškodnine v pavšalnem znesku 41.729,26 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno delno ugodilo za plačilo pavšalne odškodnine ter zavrnilo višjo zahtevano odškodnino na podlagi naslednjih popolno in pravilno ugotovljenih pravno pomembnih dejstev:

- da je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki od leta 2009 dalje,

- da je tožencu delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma z dne 10. 2. 2016,

- da je toženec po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki postal družbenik in zakoniti zastopnik družbe A., d. o. o. ter se v tej družbi tudi zaposlil,

- da je toženec po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki izkoriščal poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki,

- da je tožeči stranki zaradi kršitve konkurenčne klavzule nastala škoda.

K pritožbi tožeče stranke:

8. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je podala zadostno trditveno podlago in primerne dokaze za dokazovanje škode v višini, ki presega pavšalno dogovorjeno odškodnino. Tožeča stranka je glede višine škode trdila, da ji je zaradi odtujitve projekta B. nastala škoda, ki presega 100.000,00 EUR (v zvezi s tem projektom je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi toženca, da projekt ni bil realiziran, torej posledično tožeči stranki škoda ni nastala, česar pritožba niti ne izpodbija) ter da ji je nastala še dodatna škoda zaradi odtujitve drugih projektov in zaradi zmanjšanja vrednosti in položaja v poslovnem prostoru. Navedene splošne trditve ne zadoščajo za ugotovitev škode v višini, ki presega pavšalno določeno odškodnino. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so predlagani dokazi informativne narave. Ker ni mogoče enačiti škode, ki jo je utrpela tožeča stranka zaradi konkurenčnega delovanja toženca, s prometom oziroma dobičkom, ki ga je imela družba A., d. o. o., je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ostale predlagane dokaze v zvezi z dokazovanjem višine škode. Pritožbeno sodišče se z navedeno presojo sodišča prve stopnje strinja, saj tudi če bi se ugotovilo, da je A., d. o. o. imela določene prihodke od poslovnih partnerjev, s katerimi je pred tem sodelovala tožeča stranka, to ne pomeni nujno, da bi enake dohodke imela tudi tožeča stranka oziroma da bi določen projekt tožeča stranka dobila ali ga v celoti izpeljala. Poleg tega pa tožeča stranka ni niti zatrjevala in dokazovala prejšnjega sodelovanja s konkretnimi strankami ter verjetnosti, da bi tudi v nadaljevanju poslovno sodelovali ter na katerih projektih.

9. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe pomotoma zapisalo, da je stroške postopka dolžna tožencu povrniti tožeča stranka. Ob pravilni uporabi materialnega prava glede na uspeh v tem individualnem delovnem sporu je stroške postopka dolžan tožeči stranki povrniti toženec. Iz 37. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo stroške postopka v višini 4.265,18 EUR, tožencu pa v višini 2.451,74 EUR. Glede na uspeh v postopku je tožeča stranka upravičena do povrnitve 42 % priznanih stroškov (1.791,38 EUR), toženec pa do 58 % (1.422,01 EUR; v obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje po očitni pomoti zapisalo 21.422,01 EUR). Glede na navedeno je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 369,37 EUR, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka sodbe tako, da je stroške postopka dolžan tožeči stranki povrniti toženec.

K pritožbi toženca:

10. Toženec v pritožbi navaja, da ne more nositi odgovornosti, če družba A., d. o. o. sodeluje z nekaterimi strankami, ki so prej sodelovale s tožečo stranko, saj bi bilo treba za ugotovitev toženčevega nedopustnega ravnanja ugotoviti njegovo osebno sodelovanje s poslovnimi strankami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te navedbe po določbi 337. člena ZPP v povezavi z 286. členom ZPP nedovoljene pritožbene novote, toženec pa ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti. Pritožbeno sodišče jih zato pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Prav tako so nedovoljene pritožbene novote tudi navedbe toženca o ničnosti dogovora o pavšalni odškodnini. Iz pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da je za primer kršitve konkurenčne klavzule dogovorjena pavšalna odškodnina, zato bi lahko toženec pritožbene navedbe o ničnosti dogovora o pavšalni odškodnini ob ustrezni skrbnosti navajal že v postopku na prvi stopnji.

11. Pritožnik neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje z navedbami, da dejstvo poslovanja tožeče stranke in A., d. o. o. v istem gospodarskem sektorju ne dokazuje konkurenčnega delovanja. Takšno splošno pritožbeno zatrjevanje pritožbenemu sodišču ni vzbudilo dvoma v ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da dejstvo medsebojnega konkuriranja tožeče stranke in A., d. o. o. ne izhaja le iz tega, da družbi poslujeta v istem gospodarskem sektorju oziroma da se ukvarjata z enako dejavnostjo, ampak tudi iz okoliščine, da v določeni meri poslujeta z istimi subjekti na trgu ter da bi dela, ki jih je opravila družba A., d. o. o., lahko vsaj v določeni meri opravila na trgu tudi tožeča stranka.

12. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je odločilno, na čigavo pobudo je prišlo do sodelovanja toženca s poslovnimi strankami. Kot je to že pravilno presodilo sodišče prve stopnje, navedena okoliščina ne vpliva na ugotovljeno kršitev konkurenčne klavzule. Bistvo konkurenčne klavzule je v tem, da se lahko delavcu v primeru pridobivanja določenih znanj in zvez, povezanih s poslovanjem delodajalca, za katera obstaja poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svoji dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, za določen čas po prenehanju delovnega razmerja prepove opravljanje konkurenčne dejavnosti.1 Odgovornosti za dejansko konkurenčno delovanje se ni mogoče razbremeniti z zatrjevanjem, da je do tega prišlo na pobudo nekdanjih poslovnih partnerjev tožeče stranke.

13. Ne drži pritožbena navedba, da tožeča stranka ni uspela dokazati nastanka škode. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je nastala škoda zaradi odtujitve projektov, kar je potrdil direktor tožeče stranke z izpovedjo, da je tožeči stranki upadel promet z 1,9 milijona v letu 2015 na 1,6 milijona v letu 2016. Tudi če direktor tožeče stranke navedeni upad navezuje tako na kadrovski primanjkljaj kot tudi na prekinitev sodelovanja s poslovnimi partnerji zaradi njihovega sodelovanja z družbo A., d. o. o., to ne pomeni, da tožeči stranki škoda ni nastala. Pri dogovoru o pavšalni odškodnini je namreč treba dokazati zgolj, da je škoda nastala, ne pa njene višine. Za dokaz o obstoju škode tožeče stranke ni bilo treba podati trditev in dokazovati konkretne višine škode. Manjkajoča trditvena podlaga tako ni bila nadomeščena z izvedbo dokazov (zaslišanje direktorja), saj je zaslišani direktor tožeče stranke le potrdil, da je do škode prišlo. Nastanek škode je torej tožeča stranka dokazala z zaslišanjem direktorja, katerega izpovedi je sodišče prve stopnje pravilno sledilo in zaključilo, da je zaradi toženčevega izkoriščanja poslovnih zvez, ki jih je pridobil pri tožeči stranki, tej nastala škoda. Tako tudi ne drži, da ni podana vzročna zveza. Glede na pravilno ugotovitev, da je toženec izkoriščal poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki, ter da je zaradi tega prišlo do prekinitve sodelovanja poslovnih partnerjev s tožečo stranko, je podana vzročna zveza med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo.

14. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se v zvezi z ravnanjem toženca ni opredelilo do obstoja naklepa ali hude malomarnosti. V dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe je dovolj podlage za zaključek, da je toženec konkurenčno klavzulo kršil naklepno, saj to izhaja že iz same narave kršitve, to je sodelovanja s poslovnimi strankami, s katerimi je pred tem sodelovala tožeča stranka. V zvezi s tem niso odločilne niti pritožbene navedbe, da bi lahko bila podana le navadna malomarnost, saj navedeno toženec utemeljuje s pritožbenimi novotami o tem, da s poslovnimi strankami ni sodeloval osebno. Prav tako pri presoji odgovornosti ni odločilo, ali je do sodelovanja prišlo na pobudo poslovne stranke, saj je v takšnem primeru toženčeva naklepna odločitev za sodelovanje s prevzeto poslovno stranko tožeče stranke še vedno podana.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nesorazmernosti višine pavšalne odškodnine, ki jo v primeru kršitve konkurenčne klavzule mora plačati delavec, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost delodajalca. Sodna praksa je že zavzela stališče, da pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev, zato zatrjevano nesorazmerje ni relevantno.2 Dejstvo, da gre v obravnavani zadevi za dogovor o pavšalni odškodnini, in ne pogodbene kazni, ne utemeljuje drugačne razlage, saj tudi v tem primeru ne gre za vzajemni obveznosti (toženec ne bi bil dolžan plačati dogovorjene pavšalne odškodnine, če ne bi kršil konkurenčne klavzule). Glede na to v primeru pavšalno dogovorjene odškodnine ni mogoče govoriti o očitnem nesorazmerju med predmetoma izpolnitve pogodbenih strank iz dvostranske pogodbe v smislu oderuške pogodbe (119. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Pritožbene navedbe, da je bil toženec od podpisu pogodbe o zaposlitvi v družbeno in ekonomsko šibkejšem položaju in da je izpolnjen pogoj odvisnosti, tako na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o plačilu pavšalne odškodnine ne morejo vplivati.

16. Toženec tudi ne more uspeti s povsem pavšalno pritožbeno navedbo, da bi zaradi nedoločitve zgornje meje dopustne pavšalne odškodnine lahko prihajalo do izkoriščanj delavcev.

17. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

18. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako kot izhaja iz I. točke izreka (peta alineja 358. člen ZPP). Ker glede preostalega dela niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v preostalem delu in v celoti pritožbo toženca kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

19. Toženec s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe ter tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta za odločitev o pritožbi tožeče stranke ni bil potreben (prvi odstavek 155. v povezavi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

20. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v povezavi z drugim odstavkom 165. člen ZPP).

-------------------------------
1 Komentar k 40. členu ZDR-1, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba Ljubljana, stran 229.
2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 193/2010 z dne 5. 12. 2011 in opr. št. VIII Ips 1/2011 z dne 23. 1. 2012.



Stroga pravičnost je boljša od popustljivosti.
Dura iustitia gratir est veniae.