VDSS Sodba Pdp 844/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku moralo odločiti o reparacijskem zahtevku za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Ker je bilo s prvo sodbo sodišča prve stopnje ugotovljeno, da je bila s strani toženke podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, sodišče pa je na podlagi 118. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo, je skladno s 1. odstavkom 118. člena ZDR-1 nastopila pravna podlaga za priznanje vtoževanih terjatev, ki v bistvu predstavljajo restrikcijski zahtevek, to je vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo. Tudi sicer je glede posledic nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izoblikovano stališče, da je v takem primeru delodajalec dolžan vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred izdajo nezakonite odpovedi in zagotoviti delavcu takšen pravni položaj, kot da nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku izplačati plačo za obdobje od 16. 2. 2015 do 8. 6. 2016, in sicer za meseca februar in marec 2015 obračunati 2.000,00 EUR bruto, od aprila 2015 dalje pa obračunati mesečni znesek 1.100,00 EUR bruto, od določenih bruto zneskov obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke, pripadajoče neto zneske pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Kar je zahtevanega več (razlika med zahtevanimi 2.500,00 EUR bruto mesečno in prisojenimi zneski) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne 376,53 EUR stroškov postopka s pp (III. točka izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka trdi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe nerazumljiv, ker iz njega ni mogoče ugotoviti, kaj je toženka dolžna plačati tožniku, predvsem v mesecu februarju 2015 in juniju 2016, saj je toženka tožniku del plače za februar 2015 že plačala, za junij 2016 pa tožniku pripada plača samo do 8. 6. 2016. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Nesporno je, da tožnik v obdobju od 16. 2. 2015 do 31. 3. 2015 ni delal v Nemčiji.

Zato je materialnopravno nepravilna odločitev, da tožniku pripada plača po 3. členu dodatka št. 1 k pogodbi o zaposlitvi. Za celotno sporno obdobje, ko tožnik sploh ni delal, je tožnik upravičen do plače na podlagi pogodbe o zaposlitvi v višini 1.100,00 EUR bruto. Odločitev sodišča, da tožniku pripada plača v višini 2.000,00 EUR, pa je neutemeljena tudi zato, ker neutemeljeno verjame tožniku, da bi v februarju in marcu 2015 delal v Nemčiji, in to po 200 ur, saj je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi ravno zato, ker je odklonil delo v Nemčiji. Poleg tega je toženka z delom v Nemčiji zaključila 15. 3. 2015, tako da za čas od 16. 3. do 31. 3. 2015 nobeden od delavcev toženke ni upravičen do plačila po urni postavki za delo v Nemčiji. Napačna je tudi odločitev sodišča o stroških postopka, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja in da toženka sama krije svoje stroške postopka po 5. odstavku 41. člena ZDSS-1.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. V tej zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 777/2016 z dne 19. 1. 2017 s sodbo sodišča prve stopnje v točki IV. izreka na pritožbo tožene stranke delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu (reparacijski zahtevek za plačilo plač za obdobje od 16. 2. 2015 do 8. 6. 2016) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Toženka v zvezi s tem očitkom postavlja vprašanje določljivosti, posledično pa izvršljivosti in razumljivosti dajatvenega zahtevka na obračun bruto plač in izplačilo neto plač, o katerem je prvostopno sodišče odločilo v I. točki izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem natančno in določno zapisalo, da se obveznost toženke za obračun in izplačilo plač tožniku nanaša na obdobje od 16. 2. 2015 do 8. 6. 2016. Določen je tudi mesečni znesek tožniku pripadajočih plač v tem obdobju, in sicer za februar in marec 2015 v višini 2.000,00 EUR bruto, od aprila 2015 dalje pa v višini 1.100,00 EUR bruto. Iz navedenega je povsem razumljivo, da je toženka dolžna tožniku za februar 2015 obračunati bruto plačo le za dneve od 16. 2. 2015 do 28. 2. 2015, torej le sorazmerni del od sicer mesečnega zneska 2.000,00 EUR. Enako velja za junij 2016, ko tožniku pripada plača le za obdobje od 1. 6. do 8. 6. 2016, tokrat sorazmerni del od mesečne plače 1.100,00 EUR. Iz izpodbijanega izreka sodbe je nadalje natančno določeno, da mora toženka od posameznih pripadajočih mesečnih bruto zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke, tožniku pa nato izplačati ustrezne neto zneske.

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje glede prisojene višine mesečnih zneskov plač in glede tega uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku moralo odločiti o reparacijskem zahtevku za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (16. 2. 2015) do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (8. 6. 2016). Ker je bilo s prvo sodbo sodišča prve stopnje ugotovljeno, da je bila s strani toženke podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, sodišče pa je na podlagi 118. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo, je skladno s 1. odstavkom 118. člena ZDR-1 nastopila pravna podlaga za priznanje vtoževanih terjatev, ki v bistvu predstavljajo restrikcijski zahtevek, to je vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo. Tudi sicer je glede posledic nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izoblikovano stališče, da je v takem primeru delodajalec dolžan vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred izdajo nezakonite odpovedi in zagotoviti delavcu takšen pravni položaj, kot da nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo (tako tudi sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 91/2008). Zato pritožba neutemeljeno poudarja, da tožnik v obdobju od 16. 2. 2015 do 31. 3. 2015 ni delal v Nemčiji. Prvostopno sodišče je pravilno obrazložilo, da v kolikor nezakonite odpovedi ne bi bilo, bi tožnik do konca marca 2015 delal v Nemčiji oziroma vsaj moral bi ob normalnem teku stvari. Pritožba se pri tem neutemeljeno sklicuje na izpovedbo zakonitega zastopnika toženke, ki je izpovedal, da so se dela na gradbišču zaključila 15. 3. 2015, medtem ko je tožnik govoril o marcu 2015, toženka pa takšne izpovedbe tožnika ni prerekala niti ne predlagala drugega dokaza o tem, kdaj so se dela v Nemčiji dejansko zaključila. Prav tako toženka vse doslej o datumu zaključka del v Nemčiji ni podala trditvene podlage, zaradi česar je potrebno navedbe toženke v pritožbi o tem dejstvu šteti kot pritožbeno novoto. Pritožba je neutemeljena tudi zoper ugotovitev sodišča prve stopnje glede števila opravljenih ur. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožniku verjelo, da bi tudi februarja in marca delal po 200 ur, pri tem pa pojasnilo, da je tožnikovo navedbo podprlo z evidencami opravljenega dela v prejšnjih mesecih (A/9- A/11), iz katerih dejansko izhaja, da je tožnik v mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja opravil povprečno po 200 ur dela. Na podlagi navedenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno tudi štelo, da je tožniku za delo v Nemčiji pripadalo plačilo v višini 10,00 EUR bruto na uro, kot izhaja iz 3. člena dodatka št. 1 k pogodbi o zaposlitvi (A/5), v preostalem obdobju od 1. 4. 2015 dalje pa v višini 1.100,00 EUR bruto na mesec, kot je navedeno v 6. členu sklenjene pogodbe o zaposlitvi (A/2).

8. Pritožba je neutemeljena tudi zoper izrek o stroških postopka (III. in IV. točka izreka). V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje res odločalo le o reparacijskem zahtevku, ki pa se je nanašal na obdobje, v katerem je bil tožnik brezposeln zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane s strani toženke. Čeprav gre za dajatveni zahtevek premoženjske narave, se takšni spori obravnavajo kot spori med delavcem in delodajalcem o prenehanju delovnega razmerja, saj so obravnavani denarni zahtevki neločljivo povezani z obstojem delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo in na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) odločilo, da toženka sama krije svoje stroške postopka (ne glede na izid postopka), tožniku pa stroške priznalo glede na uspeh v pravdi skladno s 154. in 155. členom ZPP.

9. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena in 5. odstavek 41. člena ZDSS-1).

Datum zadnje spremembe:

19.02.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 718/2019
• VDSS sodba Pdp 727/2014
• VDSS Sodba in sklep Pdp 193/2020