VDSS Sodba in sklep Pdp 895/2016

Jedro

Dogovor o odbitni franšizi je dogovor o lastni udeležbi prvo tožene kot zavarovanca zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvo in drugotoženo stranko. Iz police za zavarovanje odgovornosti in dodatka k tej polici izhaja, da je zavarovanec pri škodi udeležen v višini 10 % od sestavin dajatve, vendar ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je odbitno franšizo napačno upoštevalo od prisojenega zneska odškodnine, to je od zneska 6.026,28 EUR, namesto od celotnega zneska odškodnine - 11.950,00 EUR, kar pomeni, da odbitna franšiza (10 %) znaša 1.195,00 EUR.

Drugotožena stranka utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi, da je drugo tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.755,00 EUR, ki tečejo od 22. 1. 2015 dalje do plačila, ni upoštevalo, da je drugotožena stranka glavnico v višini 1.755,00 EUR v celoti plačala 27. 1. 2016. V skladu z 2. odstavkom 270. člena OZ s prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo stranske pravice, torej tudi zakonske zamudne obresti. Zato pritožba pravilno navaja, da je potrebno tek zakonskih zamudnih obresti v zvezi s plačanim zneskom 1.755,00 EUR omejiti z 27. 1. 2016.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v II. točki izreka delno spremeni tako:

- da se znesek, ki ga je drugotožena stranka solidarno s prvotoženo stranko dolžna plačati tožeči stranki zniža na 4.831,28 EUR (namesto 5.423,65 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2014 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko za plačilo 592,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2014 dalje do plačila pa se zavrne.

- da je drugotožena stranka solidarno s prvotoženo stranko dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od glavnice 1.755,00 EUR za čas od 22. 1. 2015 do 27. 1. 2016, obrestni zahtevek zoper drugotoženo stranko za čas od 28. 1. 2016 do plačila pa se zavrne.

- da je drugotožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 4.831,28 EUR (namesto 5.423,65 EUR) od 7. 6. 2012 do 21. 1. 2014, višji obrestni zahtevek zoper drugotoženo stranko za to obdobje pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo v delu glede odškodnine v znesku 1.755,00 EUR s pripadki (točka I izreka). Razsodilo je, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki v roku 15 dni solidarno plačati 5.423,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2014 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od 1.755,00 EUR od 22. 1. 2015 dalje do plačila, prvotožena stranka pa še 602,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2014 dalje do plačila ter drugotožena stranka še zakonske zamudne obresti od 5.423,65 EUR od 7. 6. 2012 do 21. 1. 2014 (točka II izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (točka III izreka). O stroških postopka je odločilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki solidarno povrniti 1.676,02 EUR, tožeča stranka pa prvotoženi stranki 361,91 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka dalje do plačila, medtem ko drugotožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo (II. točko izreka) in sklep o stroških postopka (IV. točka izreka) se pritožuje drugotožena stranka zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožniku že z izplačilom nespornega dela odškodnine 5.850,00 EUR v celoti izplačala odškodnino, ki pomeni pravično zadoščanje za vso škodo, ki je tožniku nastala kot posledica dogodka 28. 10. 2011. Izpodbija odločitev glede višine odškodnine za nematerialno in materialno škodo, glede zakonskih zamudnih obresti ter posledično glede stroškov postopka. Meni, da je prisojena odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pretirana. Tožnikove navedbe o jemanju protibolečinskih tablet so ostale nedokazane. Izvedenec je potrdil, da tožniku glede na medicinsko dokumentacijo zdravnik ni predpisal nikakršnega analgetika. Tožnik ni imel imobilizirane roke, saj ruta pestovalka ne predstavlja imobilizacije, kot npr. longeta. Izvedenec je zanikal, da bi pri tožniku prišlo do vnetja, kar pomeni, da so kljuvajoče bolečine, ki jih je opisal tožnik, zgolj posledica njegovih subjektivnih navajanj. Zdravljenje poškodbe je zato trajalo manj kot pet mesecev. Tudi izvedenec je izpovedal, da ni bilo objektivnih razlogov za tako dolg bolniški stalež. Pretirana je tudi ocena pravične odškodnine za strah, saj sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnik primarni strah trpel le nekaj sekund, nato je sledil sekundarni strah do konca pregleda v urgentni ambulanti takoj po nezgodi ter nato še dva meseca. Tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti je odmerjena previsoko. Tožniku namreč po poškodbi manjka polovica končnega členka sredinca leve roke in je zaradi tega sredinec poškodovane roke zgolj 1 cm krajši kot na drugi roki, kar pa ni takšna skaženost, da bi opravičevala prisojeno odškodnino. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Napačna je ugotovitev sodišča, da si je tožnik poškodoval dominantno roko, torej da je levičar. Izvedenec je pojasnil, da je tožnik zelo verjetno desničar, ostali dokazi pa ne opravičujejo zaključka, da je levičar. Izvedenec je potrdil, da ni objektivnih razlogov za to, da bi tožnik nosil lateks ali celo bombažno rokavico. V poškodovani krn ga sicer lahko prej zazebe kot v zdrave prste, vendar se to lahko zgodi zgolj pozimi in ko je tožnik zunaj. Skupno priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 11,5 povprečnih plač odstopa od višine odškodnin za primerljive zadeve iz sodne prakse (evidenčna št. VS001416, VS001398, VS002087 in VS000834). Pritožba nadalje navaja, da je zahtevek za odškodnino za tujo nego in pomoč v celoti neutemeljen. Zgolj občasna pomoč, ki so jo tožniku nudili svojci (žena in otroci) v obsegu pol ure dnevno, ne presega pomoči, ki jo običajno nudijo družinski člani svojcu v stiski. Podredno pa drugotožena stranka navaja, da je sodišče določilo previsoko urno postavko v višini 5 EUR. Tako visoko urno postavko določajo profitne organizacije, ki za plačilo nudijo nego in pomoč nepokretnim osebam, kar pa tožnik ni bil. O primernosti urne postavke v višini 3 EUR, ki jo nudijo svojci, se je že izrekla sodna praksa. Sodišče je napačno izračunalo znesek odbitne franšize v višini 602,63 EUR. Pri izračunu je potrebno upoštevati skupni znesek odškodnine, ne le prisojeni s sodbo. Ker znaša skupna višina odškodnine 11.950,00 EUR, bi sodišče 10 % odbitno franšizo moralo upoštevati od tega zneska in za ta znesek zmanjšati solidarno obveznost obeh toženih strank ter posledično prvotoženi stranki naložiti plačilo 1.195,00 EUR. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da je drugotožena stranka solidarno s prvotoženo stranko dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od 1.755,00 EUR od 22. 1. 2015 do plačila. Ker je bil tožniku 27. 1. 2016 nakazan znesek 1.755,00 EUR, zamudne obresti od tega zneska tečejo le do 27. 1. 2016, ne pa tudi dalje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povračilo vseh pravdnih stroškov drugotožene stranke.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede upoštevanja odbitne franšize in omejitve teka zakonskih zamudnih obresti od 1.755,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz dejanskih ugotovitev, da se je tožnik poškodoval 28. 10. 2011 pri opravljanju dela na stroju za drobljenje mesa, v katerem se je zataknil štirideset kilogramski zmrznjen blok mesa. Tožnik je stroj ugasnil in stopil nanj na višini 1,5 m. S kavljem je zmrznjen blok mesa najprej razrahljal, nato ga je z obema rokama dvignil, da bi ga obrnil in ponovno položil v stroj. Pri tem mu je blok mesa zdrsnil in padel na sredinec na levi roki, ki ga je zatem pritisnilo na zobec stroja in se je poškodoval. Zaradi škodnega dogodka je tožnik utrpel poškodbeno odrezanje končnega členka sredinca levice. Poškodbo je sodni izvedenec medicinske stroke, specialist travmatologije, opredelil kot srednje hudo telesno poškodbo po Fischerjevi kategorizaciji telesnih poškodb.

7. Temelj zahtevka niti ni bil sporen. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode delno ugodilo in mu je za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 4.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.200,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.100,00 EUR in za strah 1.000,00 EUR, kar skupno znaša 11.800,00 EUR. Sodišče je delno ugodilo tudi zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, in sicer je tožniku priznalo 150,00 EUR iz naslova tuje nege in pomoči. Ob ugotovitvi, da znaša s strani drugotožene stranke (zavarovalnice), pri kateri ima prvotožena stranka zavarovano odgovornost, 10. 10. 2012 plačani revalorizirani znesek 4.131,86 EUR in 27. 1. 2016 plačani revalorizirani znesek 1.791,86 EUR, je sodišče zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini 6.026,28 EUR. Ker je bila v polici za zavarovanje odgovornosti, sklenjeni med prvo in drugotoženo stranko, določena odbitna franšiza v višini 10 % od sestavin dajatve, je sodišče obveznost drugotožene stranke nasproti tožniku znižalo za 602,63 EUR in odločilo, da sta prvo in drugotožena stranka tožniku dolžni solidarno plačati 5.423,65 EUR, prvotožena stranka pa še 602,63 EUR.

8. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pa so določena izhodišča za uporabo tega standarda. Upoštevati je treba okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj vsak človek specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Glede drugega načela pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati okvire sodne prakse v podobnih primerih. Vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

9. Prisojeno odškodnino je utemeljilo predvsem na ugotovitvah sodnega izvedenca travmatologije in izpovedi tožnika. Pravilno je upoštevalo telesne bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter tudi vse druge težave, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem. In sicer stalne in občasne hude bolečine v trajanju šest dni, zmerno hude bolečine v trajanju enega tedna, neprestane lahke bolečine v trajanju desetih dni ter občasne lahke še vedno ob pritisku na konico prsta. Med zdravljenjem, ki je trajalo približno pet mesecev, je bil tožnik operiran v lokalni anesteziji, dvakrat je bil izpostavljen ionizirajočemu žarčenju, dva tedna je nosil opornico na roki in zaščitni zavoj šestnajst dni, tri tedne je opravljal fizikalno terapijo doma in v zdravstvenem domu, teden dni je prejemal antibiotik in je moral teden dni oblagati prst z obkladki. Na kontrolnih pregledih je bil štirinajstkrat, na fizioterapijah v zdravstvenem domu pa je bil tridesetkrat. Za tožnika je bilo neprijetno, ker je moral po prihodu iz bolnišnične oskrbe doma mirovati, leve roke ni mogel premikati, saj je bila imobilizirana. Ponoči ni mogel spati in je jemal zdravila proti bolečinam. Potreboval je pomoč žene. Vsakodnevna opravila je lahko začel opravljati šele po približno treh mesecih in pol. Upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 4.500,00 EUR primerna, pritožbeno zavzemanje za njeno znižanje pa neutemeljeno. Pritožba neutemeljeno poudarja, da naj bi določena tožnikova navajanja (npr. o kljuvajoči bolečini) ostala nedokazana. Sodišče tem okoliščinam v dokazni oceni ni dalo pomena, tako da te pritožbene navedbe ne morejo utemeljevati znižanja odškodnine. Poleg tega je sodišče tožnikova subjektivna doživljanja poškodbe z vidika individualizacije ustrezno relativiziralo tako, da je upoštevalo mnenje izvedenca. Ni npr. sledilo tožnikovi izpovedi, da je trpel zelo močne bolečine tri mesece in nato malo manj močne bolečine še nadaljnja dva meseca, ampak je glede trajanja in intenzitete bolečin sledilo izvedencu. Glede na ugotovitve o trajanju in intenzivnosti bolečine ter ugotovljene nevšečnosti je sodišče prve stopnje tudi iz tega naslova določilo primerno odškodnino.

10. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma trajnih posledic je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da ima tožnik zmanjšano gibljivost sredinca v končnem sklepu za 50 % in PIP sklepu za 10 % ter zmanjšano grobo moč roke v dlani za 10 %. Ugotovilo je, da je tožnik manj zmožen za dvigovanje in zadrževanje predmetov v levici. Pri prenašanju razsutega materiala levice ne more uporabljati kot zajemalke in ne more delati na napravah, ki imajo desetprstni sistem upravljanja. Oviran je pri pobiranju drobnih predmetov z ravne površine in s tal, pri jedi s priborom, pri delu z dvoročnim orodjem, sesalcem za prah, metlo, lopato. Prav tako ne more opravljati del, pri katerih bi moral z levico hitro preprijemati predmete in je oviran pri športno rekreativnih dejavnostih, pri katerih prihaja do obremenitve prstov. Tožnik je zaradi poškodbe manj spreten, fizičnih del ne more opravljati tako kot pred nezgodo. Včasih se je ukvarjal s športom, sedaj se več ne more. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožniku, da je njegova dominantna roka levica, čeprav je izvedenec svoje mnenje podal na podlagi ocene, da je tožnik verjetno desničar. Tožnik je namreč pojasnil, da z desno roko zgolj piše in riše, kar se je bil primoran naučiti v mladosti, vse ostalo opravlja z levo roko. Izvedenec je obrazložil, da je takšno oceno podal zgolj na podlagi tožnikove pisave, sicer pa je dopuščal možnost, da je tožnik levičar in tudi pojasnil, da to dejstvo ne vpliva na izvedensko mnenje v zvezi z ugotovitvami glede trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato je sodišče tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno prisodilo odškodnino v višini 5.200,00 EUR. Drugotožena stranka torej ne more s pritožbenimi navedbami o napačni presoji poškodbe dominantne roke doseči znižanja odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

11. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odmerjeno odškodnino zaradi prestanega strahu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah, ker je bila zanj sama poškodba nenaden, nepričakovan, boleč in za njegovo telo agresiven dogodek. Ta strah je trajal nekaj sekund. Sekundarni strah pa je bil pri tožniku prisoten do pregleda v urgentni ambulanti, saj je bil tožnik v strahu, da ima hujše notranje poškodbe prsta. Kasneje je bil v strahu pred operativnim posegom in za izid zdravljenja. Ta strah je trajal dva meseca, kolikor so trajali vnetni znaki na krnu. Tudi intenziteta sekundarnega strahu je bila velika do konca diagnostičnega in terapevtskega postopka, kar je trajalo približno štiri ure. Nato je bil strah teden dni zmerne intenzitete ter mesec in tri tedne nizke intenzitete. Zato 1.000,00 EUR predstavlja ustrezno satisfakcijo za prestani strah.

12. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožnikova skaženost ni takšna, da bi utemeljevala odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Glede tožnikove skaženosti je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da pri tožniku anatomsko posledico predstavlja odsotnost polovice končnega členka sredinca (na levi roki), pri čemer je prst od desnega sredinca krajši za 1 cm. Na krnu prsta je brazgotina in odsotnost nohta, razen komaj vidnega ostanka nohta. Krn je debelejši in širši. To pa pri opazovalcih vzbuja pozornost in negativne občutke pri pogledu na roko. Sodišče je upoštevalo tudi tožnikovo izpoved o tem, da mu je zato, ker mu manjka krn sredinca leve roke, nerodno.

13. Skupna odškodnina iz vseh navedenih naslovov v višini 11.800,00 EUR ustreza višini 11,55 povprečnih neto plač na zaposlenega na dan odločitve sodišča prve stopnje, kar je v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine, saj ne odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih (II Ips 518/96, II Ips 447/99, II Ips 404/2014), česar drugotožena stranka tudi s sklicevanjem na primere, v katerih je bila prisojena nižja odškodnina, ne more izpodbiti. Primeri II Ips 407/2008, II Ips 170/2000 in II Ips 404/2004, ki jih npr. izpostavlja v pritožbi, niso primerljivi z obravnavanim, saj je odškodnina za nepremoženjsko škodo v navedenih primerih prisojena za poškodbo, ki je po Fischerju opredeljena kot lahek primer. Kot že omenjeno, pa je tožnikova poškodba ocenjena kot srednje huda.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v času zdravljenja potreboval tujo pomoč. Izvedenec je podal mnenje, da tožnik v času zdravljenja, ko je imel z zaščitnim povojem poviti prst in dlan ter ni bil sposoben dvoročnih dejavnosti, potreboval tujo pomoč pri pripravi in postrežbi nekatere vrste hrane, pri zavezovanju čevljev in kravate ter pri pospravljanju stanovanja, in sicer pol ure dnevno v obdobju dveh mesecev, kar znaša skupno 30 ur. Tožnik je izpovedal, da se po poškodbi ni mogel sam obleči, umiti ali voziti avtomobila in je bil pri teh opravilih odvisen od žene in otrok, pri čemer je žena morala vzeti dopust. Na zdravniške preglede so ga vozili otroci. Napačno je stališče pritožbe, da je šlo za pomoč, ki jo običajno nudijo družinski člani svojcu v stiski, ter da tožnik zato ni upravičen do odškodnine za tujo nego in pomoč. Tudi iz ustaljene sodne prakse izhaja, da lahko oškodovanec za te stroške zahteva odškodnino, ne glede na to, ali so mu jo nudili družinski člani. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v času zdravljenja potreboval pomoč pri vsakodnevnih opravilih in osebni negi, kot tudi, da so mu pomoč nudili svojci, je pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine iz tega naslova, in sicer v višini 150 EUR (30 ur x 5 EUR/uro). Tudi urna postavka v višini 5 EUR/uro je primerna in skladna s sodno prakso (Pdp 1380/2014, II Ips 322/2009, II Ips 298/2010).

15. Pritožba drugotožene stranke pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na upoštevanje lastne udeležbe oziroma odbitne franšize v višini 10 %. Dogovor o odbitni franšizi je dogovor o lastni udeležbi prvo tožene kot zavarovanca zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvo in drugotoženo stranko. Iz police za zavarovanje odgovornosti in dodatka k tej polici izhaja, da je zavarovanec pri škodi udeležen v višini 10 % od sestavin dajatve, vendar ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je odbitno franšizo napačno upoštevalo od prisojenega zneska odškodnine, to je od zneska 6.026,28 EUR, namesto od celotnega zneska odškodnine - 11.950,00 EUR, kar pomeni, da odbitna franšiza (10 %) znaša 1.195,00 EUR. Upoštevaje dne 10. 10. 2012 plačani revalorizirani znesek 4.131,86 EUR in dne 27. 1. 2016 plačani revalorizirani znesek 1.791,86 EUR, znaša obveznost drugotožene stranke 4.831,28 EUR in ne 5.423,65 EUR, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je od prisojenega zneska odškodnine 6.026,28 EUR odštelo odbitno franšizo le v znesku 602,63 EUR. Sodišče prve stopnje je tako napačno ugotovilo solidarno obveznost drugotožene stranke za znesek 5.423,65 EUR namesto za znesek 4.831,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2014 dalje do plačila. Posledično je napačna tudi odločitev o zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče naložilo v plačilo drugotoženi stranki za čas od 7. 6. 2012 do 21. 1. 2014, saj tečejo od zneska 4.831,28 EUR, ne od zneska 5.423,65 EUR.

16. Neutemeljeno pa drugotožena stranka v pritožba uveljavlja, da naj se v posledici znižanja zneska, ki predstavlja njeno obveznost, za toliko zviša obveznost prvotožene stranke. S postavitvijo tožbenega zahtevka, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino, je na strani toženih strank pasivno sosporništvo. Povzročitelj škode in zavarovalnica nista enotna, temveč navadna sospornika, zoper vsakega od njiju je mogoče sprejeti različno odločitev oziroma izdati različno sodbo. Pri sosporništvu gre za več pravd oziroma za več procesnopravnih razmerjih. Vsak sospornik vodi svojo pravdo samostojno, njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). To pomeni, da odločitev o pritožbi enega sospornika, ne sme koristiti in tudi ne škodovati drugemu sosporniku (npr. VIII Ips 53/2002). To pomeni, da pritožbeni uspeh drugotožene stranke ne more biti v škodo prvotoženi stranki, ki pritožbe ni vložila. Ker prvotožena stranka višine odškodnine ni izpodbijala, je zanjo postala odločitev na podlagi prvostopenjske sodbe pravnomočna. Ni utemeljen pritožbeni predlog, da bi bilo potrebno zaradi odbitne franšize znesek 602,28 EUR zvišati, saj je nesolidarna obveznost prvotožene stranke ne nazadnje zvišana s tem, ko je znižana obveznost drugotožene stranke za solidarno plačilo.

17. Pritožba je utemeljena tudi v delu odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.755,00 EUR. Drugotožena stranka utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi, da je drugo tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.755,00 EUR, ki tečejo od 22. 1. 2015 dalje do plačila, ni upoštevalo, da je drugotožena stranka glavnico v višini 1.755,00 EUR v celoti plačala 27. 1. 2016. V skladu z 2. odstavkom 270. člena OZ s prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo stranske pravice, torej tudi zakonske zamudne obresti. Zato pritožba pravilno navaja, da je potrebno tek zakonskih zamudnih obresti v zvezi s plačanim zneskom 1.755,00 EUR omejiti z 27. 1. 2016.

18. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede odbitne franšize in upoštevanja omejitve teka zakonskih zamudnih obresti je pritožbeno sodišče poseglo v II. točko izreka sodbe (5. alinea prvega odstavka 358. člena ZPP), kot je razvidno iz izreka te odločbe. Ta sprememba sodbe ne vpliva na uspeh strank v postopku do te mere, da bi moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Ker torej v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo drugo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

19. Drugotožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Prav tako tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k rešitvi spora (154., 155, 156. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

31.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 739/2014
• VDSS sodba in sklep Pdp 1189/2013
• VDSS sodba Pdp 156/2015