VDSS Sodba Pdp 945/2016

Jedro

V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče trajanje delovnega razmerja ugotovi najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Datum odločitve sodišča prve stopnje je torej skrajni datum, do katerega je na podlagi navedene določbe ZDR-1 delavcu mogoče priznati delovno razmerje, lahko pa sodišče, če so podane določene okoliščine, sodno razveže pogodbo o zaposlitvi že prej. Sodišče prve stopnje pogodbe o zaposlitvi tožnice ni razvezalo z dnem odločitve (14. 9. 2016), ampak s 1. 4. 2016. Tožnica v pritožbi navedeni odločitvi sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje, saj krajše zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale pred odločitvijo sodišča, ne vplivajo na datum sodne razveze. Tožnica je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki sklenila dve pogodbi o zaposlitvi pri dveh različnih delodajalcih za določen čas in za krajši (polovični) delovni čas. Ker je obdobje njene zaposlitve za polni delovni čas (zaradi obstoja dveh zaposlitev za polovični delovni čas hkrati) trajalo le krajši čas od 1. 4. 2016 do 31. 8. 2016 (pet mesecev) in se je zaključilo pred datumom odločitve sodišča prve stopnje (14. 9. 2016), te zaposlitve sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot ključne pri odločitvi o datumu sodne razveze.

Tožnici, kljub priznanju delovnega razmerja le za polovični delovni čas, pri toženi stranki še vedno pripada razlika do celotnega zneska plače, kot bi jo prejela, če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in ne le plača, ki bi ji pri toženi stranki pripadala za polovični delovni čas. V nasprotnem primeru bi bila še vedno prikrajšana, saj je bila njena plača pri drugem delodajalcu za polovični delovni čas nižja od plače, ki bi jo za isto število ur prejemala pri toženi stranki. In obratno, v primeru če bi bila tožničina plača za polovični delovni čas pri novem delodajalcu višja, ob priznanju delovnega razmerja pri toženi stranki le za preostali (polovični) delovni čas, ne bi bila upravičena do celotne plače pri toženi stranki za polovični delovni čas, temveč le do razlike med plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki za polni delovni čas, in plačo, ki bi jo prejela pri novem delodajalcu za krajši delovni čas. Na takšen način je delavcu zagotovljena polna reparacija oziroma, je obema strankama zagotovljeno, da nadomestilo plače zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ne višje ne nižje od plače, ki bi jo delavec dobil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni in delno razveljavi v I., II., III., V. in VI. točki izreka tako, da se na novo glasijo:

"I. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 1. 2014, ampak je trajalo za polni delovni čas do 31. 8. 2015 in nato še za polovični delovni čas od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016 ter od 1. 9. 2016 do 14. 9. 2016.

II. Tožeči stranki se prizna delovna doba za polni delovni čas od 1. 2. 2014 do 31. 8. 2015 in nato še za polovični delovni čas od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016 ter od 1. 9. 2016 do 14. 9. 2016.

III. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 15 dni za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 2. 2014 do 31. 8. 2015 za polni delovni čas in od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016 ter od 1. 9. 2016 do 14. 9. 2016 za polovični delovni čas prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter ji:

- za čas od 1. 2. 2014 do 31. 8. 2015 obračunati mesečna nadomestila osnovne bruto plače v višini, kot je določena za delovno mesto svetnik v centralni službi, zmanjšane za prejeta mesečna denarna nadomestila za čas brezposelnosti v bruto višini 892,50 EUR,

- za čas od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016 in od 1. 9. 2016 do 14. 9. 2016 obračunati mesečna nadomestila osnovne bruto plače v višini, kot je določena za delovno mesto svetnik v centralni službi, zmanjšane za bruto plače, ki jih je v tem obdobju prejemala pri drugih delodajalcih,

ter ji po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati ustrezne mesečne neto zneske nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

V. Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače (reintegracijski zahtevek, reparacijski zahtevek v večjem obsegu od prisojenega, višji zahtevek za obračun in izplačilo denarnega povračila od prisojenega) se zavrne.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje stroške postopka v znesku 1.924,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila."

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo:

- da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 1. 2014, ampak je trajalo za polni delovni čas do 31. 8. 2015 in nato še za polovični delovni čas od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016 (I. točka izreka);

- tožnici priznalo delovno dobo za polni delovni čas od 1. 2. 2014 do 31. 8. 2015 in nato še za polovični delovni čas od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016 (II. točka izreka);

- toženi stranki naložilo, naj tožnico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (za polni delovni čas od 1. 2. 2014 do 31. 8. 2015 in za polovični delovni čas od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016) prijavi v socialna zavarovanja in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna mesečne bruto plače, in sicer:

1. 1. za čas od 1. 2. 2014 do 31. 8. 2015 v bruto višini, kot je določena za delovno mesto svetnik v centralni službi, zmanjšane za mesečno nadomestilo za čas brezposelnosti v bruto višini 892,50 EUR,

2. za čas od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016 pa v bruto višini, kot je določena za delovno mesto svetnik v centralni službi za polovičen delovni čas,

ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezne mesečne neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za prejšnji mesec dalje do plačila (III. točka izreka);

- toženi stranki naložilo, naj tožnici obračuna denarno povračilo v bruto višini 9.155,95 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka);

- zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več ali drugače: zahtevek za reintegracijo, zahtevek, ki se nanaša na čas od dosojenega obdobja delovnega razmerja pa do izdaje prvostopenjske sodbe, in višji zahtevek za denarno povračilo od dosojenega (V. točka izreka);

- toženi stranki je naložilo, naj tožnici povrne nadaljnje stroške postopka v znesku 1.443,50 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka), ter

- odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v V. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi reintegracijskemu zahtevku in posledično tudi reparacijskemu zahtevku do vrnitve tožnice nazaj na delo, podredno pa, da pogodbo o zaposlitvi sodno razveže z dnem odločitve sodišča in odmeri denarno povračilo v višini 12 plač, oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je neutemeljena odločitev o sodni razvezi, pri čemer sodba v tem delu ne vsebuje razlogov. Iz izpovedi tožnice ne izhaja, kot je zmotno zaključilo sodišče, da si ne želi vrnitve nazaj na delo k toženi stranki. Odločitev o sodni razvezi pa ni mogoča niti na podlagi izpovedi namestnice direktorice tožene stranke, iz katere ne izhaja nič konkretnega o tem, zakaj nadaljevanje tožničinega dela pri toženi stranki ne bi bilo mogoče. Navaja, da delovno mesto svetnik v centralni službi ni vodstveno delovno mesto, zato razlogov za razrešitev tožnice kot generalne direktorice ni mogoče upoštevati pri odločitvi o sodni razvezi. Meni, da je neutemeljen odstop sodišča od osnovnega pravila, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje. Navaja, da se je po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlila le za določen čas, za krajši delovni čas in za bistveno nižje plačilo, kot ga je prejemala pri toženi stranki. Z odločitvijo o razvezi s 1. 4. 2016 ji sodišče ni priznalo pravic iz delovnega razmerja za obdobje do 14. 9. 2016 in ji je štelo v škodo dejstvo, da je v vmesnem obdobju z zaposlitvami za določen čas in krajši delovni čas reševala svoj socialni položaj ter na ta način zmanjševala škodo. Meni, da je v vsakem primeru zmotna odločitev sodišča glede plače tožnice v obdobju od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016, saj bi ji pripadala razlika med plačo, ki jo je prejemala pri družbi A. d. o. o., in plačo delovnega mesta svetnik v centralni službi. Pritožuje se tudi zoper višino denarnega povračila in meni, da je sodišče ugotovljene okoliščine zmotno štelo njej v škodo, pri tem pa bi moralo upoštevati celotno obdobje njene zaposlitve v javnem sektorju in ne le pri toženi stranki. Višje denarno povračilo utemeljuje dejstvo, da se ni zaposlila za nedoločen čas in tudi ne za polni delovni čas, pri tem pa je ves čas prejemala bistveno nižjo plačo. Sodišče tudi ni upoštevalo tožničine starosti (57 let) in posledično slabih možnosti za zaposlitev. Pri odmeri višine denarnega povračila bi moralo tožnici šteti v korist, da ji je zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi že s 1. 4. 2016 priznalo manj reparacije. Izpodbija tudi odločitev o stroških in v zvezi s tem navaja, da bi sodišče moralo šteti, da je uspela v celoti in ne le v 75 %. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (I. do IV. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (VI. in VII. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče kršilo prepoved spremembe na slabše, ker je tožnici priznalo nadomestilo plače nad zneskom 892,50 EUR in ker ji je priznalo mesečno bruto plačo, ne pa osnovne bruto plače. Meni, da bi moralo sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezati s potekom 30-dnevnega odpovednega roka, kot znaša v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, oziroma najkasneje z datumom odločitve sodišča v prvotnem sojenju. Sodišče bi moralo pri odločitvi o datumu sodne razveze upoštevati razlog za tožničino razrešitev in dejstvo, da tudi tožnica ni vztrajala pri vrnitvi nazaj na delo. Navaja, da je izrek sodbe o višini denarnega povračila nerazumljiv in da obrazložitev v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Meni, da je tožnica upravičena do denarnega povračila v višini ene plače, pri tem pa bi sodišče moralo upoštevati tudi, da je bila tožnica razrešena iz krivdnih razlogov in da sklepa o razrešitvi ni izpodbijala. Iz previdnosti izpodbija tudi odločitev o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, saj meni, da so ji bile kršene temeljne ustavne pravice. Priglaša pritožbene stroške.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi tisti del sodbe, ki ga nasprotna stranka izpodbija s pritožbo. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Odločitev o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki na delovnem mestu generalna direktorica je že pravnomočna (na podlagi sodbe sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 305/2014 z dne 25. 8. 2014 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 212/2015 z dne 23. 2. 2016). Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijano sodbo odločilo le še o reintegracijskem in reperacijskem zahtevku oziroma zahtevku za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. O teh zahtevkih je sodišče prve stopnje že odločalo s sodbo opr. št. I Pd 305/2014 z dne 25. 8. 2014, ki pa je bila na pritožbo tožene stranke (ki se je edina pritožila) v ugodilnem delu razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 193/2016 z dne 28. 7. 2016.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki 31. 1. 2014 zaposlila za določen čas in za polovični delovni čas, in sicer 1. 9. 2015 pri družbi A. d. o. o., 1. 4. 2016 pa še pri družbi B. d. o. o. V času od 1. 4. 2016 do 31. 8. 2016, ko je tožnici delovno razmerje pri družbi A. d. o. o. prenehalo, je bila zaposlena za polni delovni čas pri dveh delodajalcih. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju nastopa zaposlitve za polni delovni čas pogodbo o zaposlitvi tožnice sodno razvezalo s 1. 4. 2016, tožnici pa priznalo delovno razmerje za polni delovni čas pri toženi stranki do 31. 8. 2015 (ko je bila brezposelna) in za polovični delovni čas od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016 (ko je bila zaposlena pri družbi A. d. o. o.). Skladno s priznanim delovnim razmerjem (za polovični oziroma polni delovni čas) je sodišče prve stopnje tožnici priznalo tudi reparacijo (nadomestilo plače, delovno dobo in prijavo v socialna zavarovanja), kot ji pripada za delovno mesto svetnik v centralni službi (tožnica je imela v skladu s pogodbo o zaposlitvi pravico do zaposlitve na tem delovnem mestu po prenehanju funkcije generalne direktorice). V posledici sodne razveze je sodišče prve stopnje tožnici priznalo denarno povračilo v višini dveh mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, tj. v bruto višini 9.155,95 EUR.

10. Tožnica v pritožbi nasprotuje odločitvi o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in vztraja pri reintegraciji na delovno mesto svetnik v centralni službi. Sodna razveza (prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča) ima podlago v 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) in pride v poštev, kadar sodišče ugotovi, da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da se pogodba o zaposlitvi tožnice sodno razveže, pravilno oprlo na izpoved tožnice in namestnice direktorice tožene stranke C.C., kot je obrazložilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V pritožbi tožnica zato neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje za svojo odločitev ni navedlo razlogov. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju izpovedi tožnice in namestnice direktorice tožene stranke tudi pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru utemeljen predlog tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (na podlagi katerega je tožnica postavila podredni tožbeni zahtevek). Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je namestnica direktorice prepričljivo izpovedala o izgubi zaupanja do dela tožnice, pri tem pa priča ni, kot neutemeljeno navaja tožnica v pritožbi, izpostavila le ugotovljenih napak pri delu tožnice kot generalne direktorice. Izpovedala je namreč tudi o zaskrbljenosti zaposlenih, da bo tožnica nadaljevala z delovnim razmerjem pri toženi stranki, zaradi česar bi bilo lahko oteženo sodelovanje z njimi v okviru dela na delovnem mestu svetnik v centralni službi, prav tako bi bilo lahko zaradi preteklih napak tožnice oteženo sodelovanje z drugimi ustanovami. Nasprotno pa tožnica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v svoji izpovedi ni izrazila nasprotovanja sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, da se pogodba o zaposlitvi tožnice sodno razveže, zahtevek za reintegracijo pa zavrne, je torej pravilna, pritožba tožnice v tem delu pa neutemeljena.

11. Obe pravdni stranki v pritožbah nasprotujeta odločitvi sodišča prve stopnje o datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče trajanje delovnega razmerja ugotovi najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Datum odločitve sodišča prve stopnje je torej skrajni datum, do katerega je na podlagi navedene določbe ZDR-1 delavcu mogoče priznati delovno razmerje, lahko pa sodišče - če so podane določene okoliščine - sodno razveže pogodbo o zaposlitvi določi že prej. Sodišče prve stopnje pogodbe o zaposlitvi tožnice ni razvezalo z dnem odločitve (14. 9. 2016), ampak s 1. 4. 2016, ko je tožnica sklenila delovno razmerje pri družbi B. d. o. o. za krajši delovni čas, s čimer je, skupaj z delovnim razmerjem pri družbi A. d. o. o. prav tako za krajši delovni čas, dosegla zaposlitev za polni delovni čas. Tožnica v pritožbi navedeni odločitvi sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje, saj krajše zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale pred odločitvijo sodišča, same po sebi ne vplivajo na datum sodne razveze¹ . Tožnica je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki sklenila dve pogodbi o zaposlitvi pri dveh različnih delodajalcih za določen čas in za krajši (polovični) delovni čas. Ker je obdobje njene zaposlitve za polni delovni čas (zaradi obstoja dveh zaposlitev za polovični delovni čas hkrati) trajalo le krajši čas od 1. 4. 2016 do 31. 8. 2016 (pet mesecev) in se je zaključilo pred datumom odločitve sodišča prve stopnje (14. 9. 2016), te zaposlitve sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot ključne pri odločitvi o datumu sodne razveze. Tudi sicer tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla ne te ne kakšne druge okoliščine, ki bi po njenem mnenju opravičevala sodno razvezo pred datumom odločitve sodišča prve stopnje. Tudi zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da pogodbo o zaposlitvi tožnice razveže že z datumom nastopa zaposlitve za polni delovni čas pri dveh različnih delodajalcih in ne šele z odločitvijo sodišča prve stopnje. Stranka, ki predlaga sodno razvezo (v konkretnem primeru tožena stranka), mora namreč (pravočasno) navajati in dokazovati okoliščine, ki upravičujejo sodno razvezo pred datumom zaključka glavne obravnave² . Okoliščine, ki jih navaja sedaj v pritožbi, pa so podane prepozno in jih pritožbeno sodišče zato tudi ni presojalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede na navedeno je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da pogodbo o zaposlitvi razveže s 1. 4. 2016, in utemeljena pritožbena navedba tožnice, da bi njeno pogodbo o zaposlitvi moralo razvezati z datumom odločitve sodišča prve stopnje, tj. s 14. 9. 2016.

12. Pritožbeno sodišče je tako pritožbo tožene stranke zoper odločitev o datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožnice pa ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnici priznalo delovno razmerje pri toženi stranki tudi za čas od 1. 9. 2016 do 14. 9. 2016, vendar le za polovični delovni čas, saj je bila v tem času za polovični delovni čas že zaposlena pri drugem delodajalcu. Posledično je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tudi glede odločitve o prijavi v socialna zavarovanja in priznanju delovne dobe ter zahtevkom v tem delu ugoditi. V času od 1. 4. 2016 do 31. 8. 2016 pa tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ne pripada, saj je v tem času že imela delovno razmerje za polni delovni čas pri dveh drugih delodajalcih. Posledično ji za to obdobje ne pripadajo niti nobene pravice iz delovnega razmerja. V odločitev sodišča prve stopnje o reparacijskem zahtevku za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 8. 2016 tako pritožbeno sodišče ni posegalo in je pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo.

13. Sodišče prve stopnje je v okviru odločanja o reparacijskem zahtevku tožnici za čas od 1. 2. 2014 do 31. 8. 2015 prisodilo nadomestilo plače, kot je določena za delovno mesto svetnik v centralni službi, zmanjšano za mesečno nadomestilo za čas brezposelnosti v bruto višini 892,50 EUR. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pomeni ta odločitev za toženo stranko v primerjavi z odločitvijo sodišča prve stopnje iz sodbe opr. št. I Pd 305/2014 z dne 25. 8. 2014, zoper katero se je pritožila le ona in s pritožbo uspela (sodba je bila v tem delu razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 193/2016 z dne 28. 7. 2016), spremembo na slabše in s tem kršitev prepoved reformatio in peius iz 359. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s to odločitvijo ni kršilo navedene prepovedi, saj je že v sodbi opr. št. I Pd 305/2014 z dne 25. 8. 2014 odločilo, da tožnici pripada nadomestilo plače, kot je določena za delovno mesto svetnik v centralni službi, zmanjšano za mesečno nadomestilo za čas brezposelnosti v bruto višini 892,50 EUR, in ne da ji pripada nadomestilo plače le v bruto višini 892,50 EUR. Na pravilnost in zakonitost navedene odločitve sodišča prve stopnje pa ne more vplivati (drugačen) napotek pritožbenega sodišča iz obrazložitve razveljavitvenega sklepa opr. št. Pdp 193/2016 z dne 28. 7. 2016. Pritožba tožene stranke tako v tem delu ni utemeljena.

14. Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi uveljavlja kršitev prepovedi iz 359. člena ZPP v zvezi z odločitvijo, da tožnici pripada nadomestilo plače, kot je določena za delovno mesto svetnik v centralni službi v mesečnem bruto znesku. V sodbi opr. št. I Pd 305/2014 z dne 25. 8. 2014 je namreč sodišče prve stopnje tožnici priznalo le osnovno plačo v bruto višini tega delovnega mesta. V skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1 je (mesečna) plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožnici priznalo mesečno bruto plačo delovnega mesta svetnik v centralni službi, ji je s tem ob upoštevanju citirane določbe ZDR-1 priznalo več, kot v sodbi opr. št. I Pd 305/2014 z dne 25. 8. 2014, s katero ji je priznalo le osnovno plačo tega delovnega mesta³ . S tem pa je kršilo določbo 359. člena ZPP, saj je sprejelo za toženo stranko manj ugodno odločitev, čeprav se je le ona pritožila zoper sodbo opr. št. I Pd 305/2014 z dne 25. 8. 2014 in s pritožbo uspela. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje, naj tožena stranka tožnici obračuna mesečno bruto plačo delovnega mesta svetnik v centralni službi in ne le osnovno bruto plačo tega delovnega mesta, razveljavilo.

15. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o nadomestilu plače, ki ji ga je tožena stranka dolžna plačati za obdobje od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016. V tem času je bila tožnica po ugotovitvi sodišča prve stopnje zaposlena za krajši, polovični delovni čas pri družbi A. d. o. o. Sodišče prve stopnje ji je za to obdobje priznalo nadomestilo plače za delovno mesto svetnik v centralni službi, kot bi ji pripadala za polovični delovni čas. V obrazložitvi sodbe (9. točka) je navedlo, da tožnici za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih ni priznalo delovnega razmerja pri toženi stranki, zato ji ne more priznati niti plače, ki je posledica obstoja delovnega razmerja. Vendar pa je takšno stališče sodišča prve stopnje pravilno le za obdobje, ko tožnici delovnega razmerja pri toženi stranki sploh ni mogoče priznati zaradi obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugih delodajalcih (tj. v obdobju od 1. 4. 2016 do 31. 8. 2016, ko je z zaposlitvijo pri dveh delodajalcih za polovični delovni čas dosegla delovno razmerje za polni delovni čas). Stališče pa je zmotno za tisto obdobje, ko je bila tožnica pri drugem delodajalcu zaposlena za preostali (polovični) delovni čas in ji posledično pri toženi stranki pripada delovno razmerje za polovični delovni čas (tj. za obdobje od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016 in za obdobje od 1. 9. 2016 do 14. 9. 2016 - po spremembi sodbe sodišča prve stopnje glede datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi). Za ti dve obdobji tožnici kljub priznanju delovnega razmerja le za polovični delovni čas pri toženi stranki še vedno pripada razlika do celotnega zneska plače, kot bi jo prejela, če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in ne le plača, ki bi ji pri toženi stranki pripadala za polovični delovni čas. V nasprotnem primeru bi bila še vedno prikrajšana, saj je bila njena plača pri drugem delodajalcu za polovični delovni čas nižja od plače, ki bi jo za isto število ur prejemala pri toženi stranki na delovnem mestu svetnik v centralni službi⁴ . In obratno; če bi bila tožničina plača za polovični delovni čas pri novem delodajalcu višja, ob priznanju delovnega razmerja pri toženi stranki le za preostali (polovični) delovni čas ne bi bila upravičena do celotne plače pri toženi stranki za polovični delovni čas, temveč le do razlike med plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki za polni delovni čas, in plačo, ki bi jo prejela pri novem delodajalcu za krajši delovni čas. Na takšen način je delavcu zagotovljena polna reparacija oziroma je obema strankama zagotovljeno, da nadomestilo plače zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ne višje ne nižje od plače, ki bi jo delavec dobil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 219/2015 z dne 22. 3. 2016, na katero utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi. Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 148/2015 z dne 23. 2. 2016, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pa ni bila izdana v primerljivi zadevi, saj je delavec zahteval razliko v plači za obdobje, v katerem mu delovno razmerje pri toženem delodajalcu sploh ne pripada (niti za krajši delovni čas), ker je bil že (za polni delovni čas) zaposlen pri drugem delodajalcu. Zato mu tudi razlika v plači kot pravica iz delovnega razmerja ne pripada, ampak kvečjemu odškodnina v tej višini. Tožnici pa je bilo v obdobju od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016 delovno razmerje pri toženi stranki priznano, zato ji pripada tudi polna razlika v plači kot posledica nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, neodvisno od tega, da ji za ta čas pripada delovno razmerje pri toženi stranki le za krajši delovni čas.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016 obračunati nadomestilo (osnovne) bruto plače, ki bi jo prejemala (za polni delovni čas) pri toženi stranki na delovnem mestu svetnik v centralni službi, zmanjšano za bruto plače, ki jih je (za krajši delovni čas) prejela pri drugem delodajalcu (A. d. o. o.), od tako dobljenih razlik odvesti predpisane davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

17. Zgoraj navedeno stališče je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi pri spremembi odločitve o obračunu in izplačilu nadomestila plače zahtevku za obdobje od 1. 9. 2016 do 14. 9. 2016, do katere je prišlo zaradi spremembe odločitve o datumu sodne razveze in priznanju delovnega razmerja za polovični delovni čas tudi za navedeno obdobje. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici za navedeno obdobje nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi obračunati nadomestilo (osnovne) bruto plače, ki bi jo prejemala (za polni delovni čas) pri toženi stranki na delovnem mestu svetnik v centralni službi, zmanjšane za bruto plačo, ki jo je (za krajši delovni čas) prejemala pri drugem delodajalcu (B. d. o. o.), od tako dobljenih razlik odvesti predpisane davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila⁵ .

18. Obe stranki se pritožujeta tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada denarno povračilo v višini dveh povprečnih bruto plač zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja, tj. znesek 9.155,95 EUR bruto. Drugi odstavek 188. člena ZDR-1 določa, da sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila upoštevalo: da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena eno leto; da je trajanje delovnega razmerja s sodbo podaljšalo še za dve leti in dva meseca (skupaj za polni in krajši delovni čas); da je tožnica v vmesnem času 19 mesecev prejemala denarno nadomestilo; da se je po prenehanju prejemanja nadomestila zaposlila (najprej pri enem, nato pa še pri drugem delodajalcu, v obeh primerih za krajši delovni čas in za določen čas); da je bila nezakonitost prenehanja delovnega razmerja ugotovljena zaradi postopkovne napake tožene stranke; da je bilo prenehanje delovnega razmerja posledica krivdne razrešitve tožnice s položaja generalne direktorice, pri čemer sklepa o razrešitvi ni izpodbijala, ter da tožena stranka tožnici ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetnik v centralni službi, do katere je bila tožnica upravičena.

19. Tožena stranka v pritožbi zoper odločitev o višini denarnega povračila neutemeljeno navaja, da izpodbijana sodba v tem delu ne vsebuje zadostne obrazložitve oziroma, da ni razvidno, kolikšno težo je sodišče prve stopnje naklonilo posameznemu kriteriju. Odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila vsebuje jasne in obsežne razloge o vseh odločilnih dejstvih, kot je razvidno iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Za dosego ustreznega standarda obrazloženosti te odločitve pa se ne zahteva, da bi moralo sodišče pri določitvi o višini denarnega povračila navesti (po možnosti celo v denarnem znesku), kolikšno težo je dalo posameznemu kriteriju. To v resnici niti ni mogoče, saj odločitev o višini denarnega povračila ne predstavlja računske operacije, ampak pravno presojo sodišča. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila tožnica razrešena iz krivdnih razlogov in da sklepa o razrešitvi ni izpodbijala. Sodišče prve stopnje je namreč ti dejstvi pravilno ugotovilo in tudi upoštevalo pri odmeri denarnega povračila.

20. Tožnica v pritožbi zoper odločitev o višini denarnega povračila neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati celotno trajanje tožničine zaposlitve v javnem sektorju in ne le pri toženi stranki. Drugi odstavek 118. člena ZDR-1, ki kot kriterij določa "trajanje delavčeve zaposlitve" je namreč treba razlagati tako, da se nanaša le na trajanje delavčeve zaposlitve pri delodajalcu, pri katerem je delavcu delovno razmerje nezakonito prenehalo⁶ . Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zaradi tožničine starosti (57 let) slabih zaposlitvenih možnosti. Kakšne možnosti ima tožnica za zaposlitev, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da se je tožnica (takoj) po prenehanju prejemanju denarnega nadomestila zaposlila (za krajši delovni čas in za določen čas pri dveh delodajalcih), v času brezposelnosti pa je poslala številne prošnje za zaposlitev. Te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne in kažejo na to, da tožnica v času po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ni bila povsem brez dohodka. Dejstvo, da je tožnica po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki uspela dobiti zaposlitev le za krajši delovni čas in le za določen čas, pa tožnica neutemeljeno izpostavlja, saj ji ga je sodišče prve stopnje štelo v korist. Pritožbena navedba tožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo dosoditi višje denarno povračilo na račun tega, da je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo že z zaposlitvijo za polni delovni čas 1. 4. 2016 in ne šele z izdajo izpodbijane sodbe 14. 9. 2016, pa ni več bistvenega pomena, saj je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo.

21. Po oceni pritožbenega sodišča je denarno povračilo v višini dveh povprečnih bruto plač tožnice glede na že navedene okoliščine konkretnega primera in tudi ob upoštevanju spremembe izpodbijane sodbe glede trajanje delovnega razmerja in vseh pravic iz njega v korist tožnice ustrezno in skladno s sodno prakso v podobnih primerih. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnica, se od obravnavanega primera bistveno razlikuje, saj gre bodisi za prakso še po prejšnjem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki kriterijev za odmero denarnega povračila (denarne odškodnine) v 118. členu ni določal, bodisi za neprimerljive dejanske situacije⁷ . V konkretnem primeru je nižje denarno povračilo utemeljeno glede na trajanje tožničine zaposlitve pri toženi stranki (eno leto), okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (oblikovna in ne vsebinska napaka tožene stranke ter krivdna razrešitev tožnice s funkcije), ter pravice, ki jih je tožnica uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja (pravica do denarnega povračila in obseg priznane reparacije). Denarno povračilo zgolj v višini ene plače, za kar se zavzema tožena stranka v pritožbi, pa prav tako ne bi bilo ustrezno, predvsem ob upoštevanju dejstva, da je tožnica po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki dosegla zaposlitev le za določen čas, za krajši delovni čas in za bistveno nižje plačilo, da je z zaposlitvami v vmesnem obdobju zmanjšala obveznosti tožene stranke za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da so njene siceršnje zaposlitvene možnosti relativno slabe in da bi tožena stranka morala tožnici v skladu z določilom pogodbe o zaposlitvi ponuditi zaposlitev na delovnem mestu svetnik v centralni službi, pa tega ni storila. Odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila je torej pravilna in zakonita, pritožbi pravdnih strank v tem delu pa neutemeljeni.

22. Tožnica se utemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka ob upoštevanju 75-odstotnega uspeha tožnice v tem sporu. Tožnica utemeljeno uveljavlja, da je v tem sporu o prenehanju delovnega razmerja uspela v celoti. Njenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi je bilo namreč ugodeno, odločitev o preostalih zahtevkih pa je le posledica te odločitve in ne more vplivati na končni uspeh tožnice kot delavke v tem postopku⁸ . Ker gre za materialnopravno zmotno odločitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi v tem delu, in sicer tako, da je stroške, do povrnitve katerih je tožnica upravičena, zvišalo z zneska 1.443,50 EUR (ki upošteva 75-odstoten uspeh) na znesek 1.924,67 EUR (ki upošteva njen 100-odstoten uspeh).

23. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, delno pa razveljavilo, kot obrazloženo in kot izhaja iz izreka te sodbe. To odločitev je sprejelo na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP oziroma na podlagi 357. člena ZPP. V preostalem delu pa je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem oziroma nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Vsaka stranka je s svojo pritožbo uspela v približno enakem (sorazmerno relativno majhnem) delu, zato vsaka sama krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovora na pritožbo pravdnih strank nista bistveno pripomogla k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krijeta stranki sami (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 148/2015 z dne 23. 2. 2016.
² Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 56/2016 z dne 22. 11. 2016.
³ Poleg tega je odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne (višji) zahtevek za obračun plače v višini 4.283,14 EUR z dodatki, že pravnomočna na podlagi sodbe opr. št. I Pd 305/2014 z dne 25. 8. 2014, saj tožnica zoper njo pritožbe ni vložila.
⁴ Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica pri drugem delodajalcu (družbi A. d. o. o.) za krajši delovni čas (20 ur na teden) prejemala plačo v višini 1.040,00 EUR bruto (A7, A8). To pomeni, da bi ji pa za polni delovni čas (40 ur na teden - prvi odstavek 143. člena ZDR-1) pripadala plača 2.080,00 EUR bruto, kar je manj od plače, ki bi ji za polni delovni čas pripadala pri toženi stranki na delovnem mestu svetnik v centralni službi. To delovno mesto je uvrščeno v izhodiščni 44. plačni razred (B12 - priloga 3B), kar je v obdobju od 1. 9. 2015 do 1. 4. 2016 znašalo 2.331,36 EUR bruto - 44.a člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) v zvezi z 2. členom Zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leto 2015 (Ur. l. RS, št. 95/14) in 2. členom Zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leto 2016 (Ur. l. RS, št. 90/15).
⁵ Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica pri družbi B. d. o. o. za krajši delovni čas (20 ur na teden) prejemala plačo v višini 845,00 EUR bruto (A9, A10). To pomeni, da bi ji za polni delovni čas (40 ur na teden) pripadala plača v višini 1.690,00 EUR bruto, kar je prav tako manj od plače, ki bi ji za polni delovni čas pripadala pri toženi stranki na delovnem mestu svetnik v centralni službi, ki je uvrščeno v izhodiščni 44. plačni razred, kar je v obdobju od 1. 9. 2016 do 14. 9. 2016 znašalo 2.378,28 EUR bruto - Priloga 1 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.).
⁶ Primerjaj: Robnik, I. v Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1): s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 714.
⁷ Tožnica v pritožbi opozarja na odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 98/2012, VIII Ips 121/2015 in VIII Ips 72/2015.
⁸ Tako tudi pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 158/2012 z dne 16. 5. 2012 in v sodbi opr. št. Pdp 869/2011 z dne 2. 12. 2011.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 444/2023
• VDSS Sodba Pdp 559/2018
• VDSS Sodba Pdp 379/2018