VDSS Sklep Pdp 563/2016

Jedro

Univerze uživajo določeno avtonomijo, vendar pa se ta lahko giblje le v okvirih zakonske in podzakonske ureditve oziroma določb veljavnih kolektivnih pogodb, kar velja tudi za področje plač. Zato je treba za visokošolske učitelje upoštevati zakonodajo, ki velja za javne uslužbence.

63. člen ZVis določa ure neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev, univerzam pa je prepuščena zgolj določitev oblik pedagoške obveznosti. Zakon je določil pedagoško obveznost z namenom zaščite kvalitete študijskega procesa, ne glede na finančne zmožnosti. Zakonsko določitev števila ur NPO in DPO za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev je treba razlagati tako, da predstavlja optimum za zagotovitev kvalitete študija, hkrati pa določa tudi njihovo najvišjo dopustno obremenitev. Vsaka dodatna neposredna pedagoška obremenitev, ki presega postavljene zakonske okvire, namreč gotovo vpliva na zmanjšanje kvalitete pedagoškega in raziskovalnega dela. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike.

Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je bilo nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena tudi do ustreznega plačila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in dopolnilni sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od oktobra 2004 do junija 2012 obračunati vsoto prikrajšanj mesečnih plač bruto, odvesti davke in prispevke in ji izplačati ustrezen neto znesek plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne naslednjega meseca do dneva plačila v 15 dneh, pod izvršbo. Sodišče je izdalo tudi dopolnilni sklep, s katerim je odločilo o stroških postopka in odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.034,68 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 8. člena Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Visoke šole A. Univerze B. (sprejeta 4. 5. 2005, objavljena na oglasni deski in internet strani VŠA. UB. - v nadaljevanju Merila VŠA.), ki predpisujejo obračunavanje ur vaj v višini izhodiščnega plačilnega razreda visokošolskega sodelavca asistenta. Sodišče prve stopnje je nezakonito prevzelo obračunavanje vaj tožene stranke, ki je vaje obračunavala z uporabo formule za preračunavanje ur vaj v ure predavanj (v nadaljevanju: Formula), saj za to ni podlage. Formula nikoli ni bila objavljena in je zanjo tožnica izvedela šele, ko je tožena stranka sodišču predložila izračune plač. Posledica uporabe Formule v nasprotju z določili prvega odstavka 63. člena Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/1993 in nasl., ZVis) in določilom 8. člena Meril VŠA. je povečanje neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju NPO) z 9 na 10 ur in povečanje dodatne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju DPO) z 12 na 14 ur. Določila 8. člena Meril VŠA. ne daje nobene zakonske ali kake druge osnove za uporabo Formule. Po stališču tožnice je sprememba pedagoške obveznosti na način, ki določa višjo pedagoško obveznost kot asistentu, v nasprotju z določilom 8. člena Meril VŠA.. Tožnica meni, da je način ur vrednotenja vaj jasen in da ni potrebe za uporabo Formule ter drugačen način obračunavanja ur vaj. Do 1. oktobra 2009 je bila tožena stranka dolžna uporabiti določila 8. člena Meril VŠA. o obračunavanju opravljenih vaj z izhodiščnim razredom asistenta brez povečanja pedagoške obveznosti.

Nadalje navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbo 37. člena ZVis, ki se nanaša izključno na pedagoško obremenitev študentov in ne na pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev. Določba 89. člena Statuta tožene stranke še jasneje kot 37. člen ZVis potrjuje njeno stališče. Sodišče ni upoštevalo, da sta osnovi za izračun pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev in sodelavcev tedenska pedagoška obveznost posameznika in letna pedagoška obveznost v trajanju 30 tednov, ampak je prevzelo osnovo tožene stranke v trajanju 40 tednov. Sodišče je z odločitvijo o pravilnosti uporabe Formule, ki izhaja iz pedagoške obveznosti asistenta, in sicer 10 ur NPO ter 4 ure DPO, zmotno uporabilo določilo 63. člena ZVis. Do spremembe in dopolnitve Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze B., tj. do 21. 9. 2009, je bila ura vaj enaka uri predavanja. Nezakonito povečanje pedagoške obveznosti zaradi uporabe Formule, povečanje zaradi izračunavanja pedagoške obveznosti na osnovi 40 tednov ter nepravilno obračunavanje ur DPO brez dodatkov po kolektivni pogodbi so razlogi nastanka prikrajšanj pri plači. Razlaga sodišča, da je bil z Uredbo določen način obračuna NPO, je v nasprotju z določilom 63. člena ZVis. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnice v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Med razlogi sodbe ni nobenega nasprotja, zaključki sodišča prve stopnje so jasni, izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in jo je vsekakor mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. V sodbi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka v resnici uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma napačno uporabo materialnega prava. V tem primeru pa ne gre za nasprotje v smislu določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot predavateljica na delovnem mestu "višja predavateljica" s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Tožnica je kot predavateljica tedensko morala opraviti 9 ur NPO, pri čemer je morala opraviti skupaj 12 ur oziroma 14 ur pedagoške obveznosti. V tem sporu zahteva mesečna prikrajšanja pri plači za obdobja od oktobra 2004 dalje do vključno junija 2012.

8. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožničina osnovna plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja letna pedagoška obremenitev (enako stališče je VDSS zavzelo že v zadevi opr. št. Pdp 692/2012 z dne 16. 1. 2013). Glede na 37. člen ZVis je očitno, da študijski proces lahko traja različno dolgo, in sicer od 30-42 tednov. V drugem odstavku 37. člena ZVis je resda določeno, da če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta (in ne pedagoškega delavca) ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno, vendar si dela študentov na fakulteti enostavno ni mogoče predstavljati brez pedagoških delavcev. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da se navedeni člen nanaša izključno na pedagoško obremenitev študentov in ne na pedagoško obremenitev visokošolskih učiteljev. Ker je študijski program tožene stranke nedvomno vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa, ki skladno z Evropsko direktivo 77/452/EEC traja 3 leta in obsega 4600 ur teoretičnega, praktičnega in individualnega študija, določila, da študijski program traja 40 tednov. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je določitev dolžine trajanja študijskih programov skladna z načelom avtonomije, po katerem deluje Univerza B., kot je to določeno v 6. alinei drugega odstavka 6. člena ZVis.

9. Utemeljena pa je pritožba tožnice v delu odločitve, ki se nanaša na vprašanje zakonitega preračunavanja opravljenih ur vaj z uporabo Formule, zaradi česar sta njena NPO in DPO, ker je pretežno opravljala vaje in ne predavanj, presegli 9 oziroma 3 ure tedensko.

10. NPO za višjega predavatelja (kar je naziv tožnice) znaša 9 ur tedensko (2. alineja prvega odstavka 63. člena ZVis). NPO in njene oblike določi rektor univerze s posebnim predpisom, h kateremu si pridobi soglasje resornega ministrstva (drugi odstavek 63. člena ZVis). Pristojni organ visokošolskega zavoda lahko predavatelju določi DPO, kadar z NPO (9 ur) ni mogoče izvesti študijskih programov, v višini 3 ure tedensko (2. alineja tretjega odstavka 63. člena ZVis). Kakor (posredno) izhaja iz besedila 63. člena ZVis, zlasti pa iz 22e. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl., ZSPJS), DPO ne pomeni dela preko polnega (40 ur tedensko) delovnega časa, ampak dodatno obremenitev znotraj tega časa. DPO se skladno s petim odstavkom 63. člena ZVis obračuna enako kot NPO, oziroma del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela se obračuna enako kot redna pedagoška obveznost, kot je določeno v četrtem odstavku 22.e člena ZSPJS.

11. Univerze uživajo določeno avtonomijo, vendar pa se ta lahko giblje le v okvirih zakonske in podzakonske ureditve oziroma določb veljavnih kolektivnih pogodb, kar velja tudi za področje plač (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 301/2015 z dne 7. 6. 2016). Zato je treba za visokošolske učitelje upoštevati zakonodajo, ki velja za javne uslužbence. Na podlagi prvega odstavka 5. člena ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Javnim uslužbencem v javnih visokošolskih zavodih se lahko v okviru povečanega obsega dela določi obseg DPO le v obsegu in pod pogoji, določenimi s področnimi zakoni (drugi odstavek 22.e člena ZSPJS). ZSPJS v 40. členu določa, da vsi izplačevalci plač obračunavajo in izplačujejo plače na podlagi enotne metodologije in obrazcev, ki jih z uredbo predpiše vlada, kar je ta storila s sprejemom Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 64/08 in nasl., v nadaljnjem besedilu: Uredba).

12. Na podlagi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 63. člena ZVis je rektor Univerze B. sprejel Akt o oblikah neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju: Akt), ki je v 3. členu določil, da so oblike neposredne pedagoške obveznosti za predavatelja: predavanja, vaje, nastopi in hospitacije. Akt je v 10. členu nadalje določil, da dejavnost, ki jo opravljajo pedagoški delavci v polnem 40 urnem delovnem času, vključuje in obsega vse oblike in vsebine neposredne in posredne pedagoške obveznosti, kot tudi temeljnega znanstveno raziskovalnega oziroma umetniškega dela. Univerza B. je nadalje sprejela Merila za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze B. (v nadaljevanju: Merila UB.), ki v prvem odstavku 3. člena določajo, da mora predavatelj za osnovno plačo opraviti NPO v trajanju 9 ur tedensko.

13. Visoka šola A. Univerze B. je (med drugim tudi) na podlagi Akta in Meril UB. dne 4. 5. 2005 sprejela Merila VŠA.. Ta v 8. členu določajo, da se predavatelju z univerzitetno izobrazbo (kot je primer tožnice) opravljene vaje obračunavajo v višini izhodiščnega plačilnega razreda, ki pripada visokošolskemu sodelavcu asistentu z univerzitetno izobrazbo. Vrhovno sodišče RS je v primerljivi zadevi opr. št. VIII Ips 145/2016 z dne 10. 11. 2016 zavzelo stališče glede pravilnosti uporabe 8. člena Meril VŠA. na način, da se vaje obračunajo z uporabo Formule za preračunavanje vaj v ure predavanj.

14. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka 8. člen Meril VŠA. uporabila tako, da je časovno (pre)vrednotila oziroma relativizirala ure vaj. V tožničinem primeru (primer višje predavateljice) je bila ena ura vaj časovno prevrednotena na manj kot eno pedagoško uro. Seveda tako preračunavanje (faktoriziranje) ur vpliva tudi na končni obračun tožničine plače, vendar le posredno, ker je število opravljenih ur po faktorizaciji manjše.

15. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka podlago za faktoriziranje ur vaj v Uredbi oziroma v dopolnitvah te Uredbe. Dopolnitve Uredbe ne urejajo niti časovnega niti denarnega vrednotenja vaj, pač pa obračun delovne uspešnosti zaradi odreditve DPO, ki pa na splošni ravni zajema vse oblike pedagoške obveznosti in ne samo vaj. Uredba vsebuje formulo, iz katere izhaja, da bi morala tožena stranka tožnici vsako uro DPO plačati v višini njene trikratne urne postavke, izračunane glede na njeno osnovno plačo. Formula po Uredbi: osnovna plača za obračun/40 x ure DPO na teden, kar se pomnoži s faktorjem 3 (28. in 29. odstavek 20. člena Uredbe). Tožena stranka je to formulo sicer uporabljala, vendar jo je uporabila tako, da je v število ur DPO vstavila faktorizirano vrednost vaj, kar je vplivalo na višino izplačila. Formula po Uredbi in formula za faktoriziranje ur vaj sta različni: prva določa, kako se obračuna delovna uspešnost zaradi povečanega obsega dela (zaradi odreditve DPO), druga pa, kako se časovno prevrednoti ura vaje.

16. 63. člen ZVis konkretno določa ure NPO (in DPO) za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev, univerzam pa je prepuščena zgolj določitev oblik pedagoške obveznosti. Zakon je določil pedagoško obveznost z namenom zaščite kvalitete študijskega procesa, ne glede na finančne zmožnosti. Zakonsko določitev števila ur NPO in DPO za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev je treba razlagati tako, da predstavlja optimum za zagotovitev kvalitete študija, hkrati pa določa tudi njihovo najvišjo dopustno obremenitev. Vsaka dodatna neposredna pedagoška obremenitev, ki presega postavljene zakonske okvire, namreč gotovo vpliva na zmanjšanje kvalitete pedagoškega in raziskovalnega dela. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike.

17. Tožena stranka faktorizacijo tožničinih ur vaj opravlja glede na položaj asistenta. ZVis za predavatelje določa 9 ur NPO (po Aktu so oblike: predavanja, vaje, nastopi, hospitacije in seminarji), za asistente pa 10 ur NPO (po Aktu so oblike samo vaje) tedensko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile vaje vrednotene nižje od predavanj. Tožena stranka je že pred uvedbo plačnih razredov, na podlagi 8. člena Meril VŠA. ure vaj faktorizirala na bistveno podoben način. Iz obrazložitve izplačila plače za tožnico je razvidno, da če bi tožnica v okviru NPO opravljala samo vaje, bi morala s preračunom vaj v ure predavanja opraviti več kot asistent, ki mora opraviti 10 ur vaj tedensko. Na ta način bi tožnica ob enaki obliki NPO (vaje) lahko presegla obremenitev asistenta, kar pa je nedopustno.

18. Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila UB. ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.

19. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena tudi do ustreznega plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotovilo, koliko ur neposredne in dodatne (tudi nezakonito odrejene) pedagoške obveznosti je tožnica opravila v obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je njen zahtevek po višini utemeljen, zato bo to moralo ugotoviti v ponovljenem postopku.

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP v zvezi s 365. členom ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenih materialnopravnih stališč odločiti o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 726/2016
• VDSS Sodba Pdp 792/2017
• VDSS Sodba in sklep Pdp 791/2017