<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 894/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.894.2016
Evidenčna številka:VDS00000494
Datum odločbe:02.03.2017
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Marko Hafner (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:pogodba o zaposlitvi - ponudba - sprejem ponudbe - oblika pogodbe o zaposlitvi - pogodbena avtonomija

Jedro

Toženka je tožniku izdala obvestilo, da je bil v izbornem postopku izbran in da se je toženka odločila, da z njim sklene pogodbo o zaposlitvi. Z elektronskim sporočilom je nato toženka tožnika obvestila, da nima več potrebe za njegovo zaposlitev. 8. Pravilen je zaključek, da tožena na podlagi spornega obvestila s tožnikom ni dolžna skleniti pogodbe o zaposlitvi. OZ v 27. čl. določa, da ponudba za sklenitev pogodbe, za katero zahteva zakon posebno obliko, veže ponudnika samo, če je dana v taki obliki. To velja tudi za sprejem ponudbe. Obliko pogodbe o zaposlitvi določa 17. čl. ZDR-1. Zato bi v tem sporu lahko šlo za ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi le, če bi toženka spornemu obvestilu priložila tudi pisni predlog pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki traja od 1. 2. 2016 za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi na delovnem mestu strokovni sodelavec za nabavo, zaradi česar se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi med strankama sklenjena za nedoločen čas od 1. 2. 2016 (I. tč. izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 2. 2016 za delovno mesto strokovni sodelavec v nabavi pod razpisnimi pogoji in pod pogoji, razvidnimi iz sistemizacije delovnih mest za to delovno mesto (II. tč. izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati na delo, jo s 1. 2. 2016 prijaviti v vsa zavarovanja in ji za obdobje od 1. 2. 2016 do integracije obračunati bruto plačo, kot če bi delala, odvesti in plačati prispevke in davke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, ter ji plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake plače do plačila (III. tč. izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. tč. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP. Navaja, da je prvostopno sodišče ravnalo nezakonito, ker je štelo, da je med strankama šlo za pogajanja o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ). Obvestilo toženke z dne 14. 1. 2016 o izbiri tožnika je po določilih Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) potrebno šteti kot ponudbo po 22. čl. OZ. Gre namreč za zagotovilo toženke, da se je odločila s tožnikom skleniti PZ in da bo tožnik začel z delovnim razmerjem 1. 2. 2016. Takšna ponudba (zagotovilo) vsebuje vse bistvene sestavine PZ, saj je navedeno delovno mesto in začetek delovnega razmerja. V smislu čl. 22/2 OZ pa je kot stranske točke mogoče šteti višino plače in eventuelne bonitete. Po 25. čl. OZ toženko kot ponudnika veže ponudba, saj ni izključila svoje obveznosti, da pri ponudbi ostane, iz okoliščin posla pa tudi izključitev obveznosti ne izhaja. Toženka bi ponudbo lahko umaknila le, če bi tožnik prejel njen umik pred prejemom ponudbe ali sočasno z njo. Kasnejše spremembe v kadrovanju toženke na njeno ponudbo in obveznosti ne vplivajo. Ker prvostopno sodišče navedenih določil OZ ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Ob doslednem upoštevanju vsebine obvestila toženke z dne 14. 1. 2016 bi sodišče prve stopnje moralo tožbenim zahtevkom ugoditi. Zato je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika, ki so se nanašali na ugotovitev višine plače pri toženki, če bi bila PZ sklenjena. Enako velja tudi za zavrnjeni dokazni predlog za predložitev akta o sistemizaciji toženke in za zaslišanje direktorja podjetja A., d. o. o., kar vse je tožnik pravočasno grajal. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba v celoti neutemeljena. Prvostopno sodišče se je pravilno postavilo na stališče, da toženka ni bila zavezana skleniti PZ s tožnikom in tudi predpogodba ni bila sklenjena. Po 1. odst. 11. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) se delovno razmerje sklepa s PZ in ne z obvestilom o izboru, zato tožnikovi pritožbi ni mogoče slediti. Obvestilo o izboru je bilo nezavezujoče oz. vsaj manj zavezujoče od predpogodbe. Po izdanem obvestilu je prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin in v kolikor bi bile te okoliščine podane že prej, toženka obvestila sploh ne bi izdala. Obvestilo zato ne veže toženke, da s tožnikom sklene PZ za neobstoječe in nesistemizirano delovno mesto oz. za delo, ki pri toženki sploh ni potrebno. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvah določb postopka, ko prvostopno sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, saj so bili vsi predlagani dokazi nepotrebni.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba.

6. Z zavrnitvijo nekaterih dokaznih predlogov tožnika sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje obširno in natančno obrazložilo razloge za zavrnitev posameznih dokaznih predlogov, saj njihova izvedba ne bi mogla prispevati k drugačni odločitvi od izpodbijane.

7. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhajajo naslednja odločilna dejstva:

- toženka je 14. 1. 2016 tožniku izdala in tožnik je 18. 1. 2016 prejel obvestilo (A1), da je bil v izbornem postopku izbran in da se je toženka odločila, da z njim sklene pogodbo o zaposlitvi s pričetkom delovnega razmerja 1. 2. 2016;

- z elektronskim sporočilom z dne 28. 1. 2016 (A2) je toženka tožnika obvestila, da nima več potrebe za njegovo zaposlitev.

Postavlja se vprašanje, kakšno pravno veljavo ima omenjeno obvestilo z dne 18. 1. 2016 oz. ali je to obvestilo za toženko kot delodajalca zavezujoče, da mora s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča, zato jih ne ponavlja. Pravilen je zaključek, da tožena na podlagi spornega obvestila s tožnikom ni dolžna skleniti pogodbe o zaposlitvi. K takemu zaključku pritožbeno sodišče le še dodaja, kot sledi.

Glede zavzemanja v pritožbi, da je potrebno obvestilo z dne 14. 1. 2016 šteti kot ponudbo v smislu 22. čl. OZ, se pritožbeno sodišče ob taki trditvi sklicuje na 27. čl. OZ, ki določa, da ponudba za sklenitev pogodbe, za katero zahteva zakon posebno obliko, veže ponudnika samo, če je dana v taki obliki. To velja tudi za sprejem ponudbe. Obliko pogodbe o zaposlitvi določa 17. čl. ZDR-1. Zato bi v tem sporu lahko šlo za ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi le, če bi toženka spornemu obvestilu priložila tudi pisni predlog pogodbe. Kvečjemu v tem primeru bi lahko šteli, da obvestilo zavezuje toženko.

9. Ne glede na zgoraj navedeno pa je potrebno tudi upoštevati specifičnost določb delovne zakonodaje pri sklepanju delovnega razmerja oz. pogodb o zaposlitvi. Zlasti je pomembno pravilo, ki pri sklepanju pogodb o zaposlitvi daje delodajalcu pravico do pogodbene avtonomije. Ta je določena v 22. čl. ZDR-1 in določa, da ima delodajalec tudi v primeru, če kandidat izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, pravico do proste odločitve, ali bo z njim sklenil pogodbo o zaposlitvi (tako npr. sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 464/2008). Zato je odločitev prvostopnega sodišča, da obvestilo z dne 14. 1. 2016 toženke ne zavezuje, da je dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi, materialnopravno v celoti pravilna. Ker pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, tožnik pa dela ni opravljal, je neutemeljen tudi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Posledično je neutemeljen tudi zahtevek za poziv na delo, prijavo v socialna zavarovanja in reparacijski zahtevek, kar vse je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo z izpodbijano sodbo.

10. Tožnik v pravdi ni uspel, zato je skladno s 1. odst. 154. čl. ZPP materialnopravno pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

11. Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

12. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 17.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 22, 27.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MTQz