VDSS Sodba Pdp 990/2016

Jedro

Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedene kriterije in sicer, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 3 leta in pol, da še ni zaključila študija, kar pomeni, da so njene redne zaposlitvene možnosti zmanjšane, pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnica postala samostojna podjetnica ter glede na priznane pravice, ki jih je sodišče tožnici priznalo za čas od prenehanja delovnega razmerja do razveze pogodbe o zaposlitvi in tožnici pravilno odmerilo denarno povračilo v višini ene bruto plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (IV. točka izreka).

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Vrhovno sodišče RS je s sodbo VIII Ips 212/2016 z dne 22. 11. 2016 reviziji tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper točko IV izreka sodbe sodišča prve stopnje (tožena stranka je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v bruto znesku 1.303,06 EUR) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ostalem je revizijo zavrnilo. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v bruto znesku 1.303,06 EUR, od tega odvesti prispevke in davke, tožnici pa izplačati pripadajoči neto znesek povračila, v roku 15 dni brezobrestno, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

3. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in skladno z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Sodišče prve stopnje je v skladu z drugim odstavkom 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013) v IV. točki izreka sodbe odločilo o višini denarnega povračila kot posledici sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedene kriterije in sicer, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 3 leta in pol, da še ni zaključila študija, kar pomeni, da so njene redne zaposlitvene možnosti zmanjšane, pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnica dne 22. 9. 2015 postala samostojna podjetnica ter glede na priznane pravice, ki jih je sodišče tožnici priznalo za čas od prenehanja delovnega razmerja do razveze pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo denarno povračilo v višini ene bruto plače v znesku 1.303,06 EUR (tožnica je zahtevala 10 bruto plač). Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo denarno povračilo, glede na obstoječo sodno prakso. Znesek ene bruto plače je prej nizek kot previsok, saj je tožnica bila pri toženi stranki v delovnem razmerju 3 leta in pol, tožnica pa tudi ni bila zaposlena vse do 22. 9. 2015, ko je postala samostojna podjetnica, zato pritožbeno sodišče meni, da prisojeno denarno povračilo v višini ene bruto plače nikakor ni previsoko ter je v skladu s sodno prakso (sodba VSRS VIII Ips 289/2015 z dne 23. 2. 2016, sodba in sklep VSRS VIII Ips 217/2014 z dne 8. 4. 2015, VSRS sodba VIII Ips 61/2014 z dne 8. 12. 2014).

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da zgolj navedba tožnice, da so možnosti zaposlitve slabe, ni zadostni razlog, da bi bila tožnica upravičena do denarnega povračila v zakonsko maksimalni višini. Pritožbeno sodišče poudarja, da ZDR-1 v prvem odstavku določa maksimalno višino denarnega povračila (18 mesečnih plač), in s tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo povračilo 1 bruto plače, maksimalne višine ni preseglo.

7. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka in revizijskega postopka. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu s 165. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 1043/2016
• VDSS Sodba Pdp 5/2017
• VDSS sodba Pdp 25/2016