<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 1031/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.1031.2016
Evidenčna številka:VDS00000547
Datum odločbe:15.02.2017
Senat:Samo Puppis (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog

Jedro

Dela in naloge ukinjenega delovnega mesta operater so bila formalno in dejansko prerazporejene na delavki, ki opravljata delo na delovnem mestu samostojni programer in sta bili pred tem premalo obremenjeni. Čeprav se je preostalo delo tožnice drugače organiziralo na način, da se je preneslo na sodelavki, to ne pomeni, da ni prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (I. točka izreka) in na ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še vedno traja, tako da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto operater, prijaviti v zavarovanja in ji za čas, ko ni delala, to je od 25. 2. 2016 do nazaj na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 8. 2015 (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen v delu, da tožena stranka krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in prvi odstavek 339. člena ZPP, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Enostransko je sledilo navedbam tožene stranke. Ni se opredelilo do navedb tožnice in izvedenih dokazov, ki so pomembni za odločitev. Odpoved je podana iz diskriminatornih razlogov. Drugi delavci so bili favorizirani, premeščeni na boljša delovna mesta kot sama, čeprav je izpolnjevala pogoje. Na prosta delovna mesta se ni mogla prijaviti, ker jih ni bilo. Ko pa se je prijavila, je bil razpis preklican ravno zato, ker se je prijavila. Delavci pri toženi stranki so opravljali druga dela, kot tista, za katera so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sistemizacija delovnih mest je bila prirejena glede na protipravne odločitve. Do teh trditev, podkrepljenih z dokazi, se sodišče ni opredelilo. Tožnica nato v pritožbi navaja vrsto okoliščin, ki se nanašajo na diskriminacijo in segajo v leto 2010. Dne 1. 5. 2010 je bila razporejena na delovno mesto arhivar, 21. 3. 2014 na delovno mesto tehnolog meritev in preizkusov, 19. 1. 2015 na delovno mesto arhivar (ker delovno mesto operater ni bilo sistemizirano), nato pa 1. 9. 2015 na delovno mesto operater, ko je bilo ponovno sistemizirano in ponujeno tožnici, čeprav so pri toženi stranki vedeli, da bo ukinjeno. Pravilnik o sistemizaciji za čas od 1. 1. 2016 je bil prilagojen zaradi njene odpovedi. Delovno mesto operater ni postalo nepotrebno, ampak so se delovne obveznosti prenesle na druge delavce. Potreba po tem ukinjenem delovnem mestu še obstaja, ukinitev je bila le navidezna. Poleg tega, da je tožničino delo še vedno potrebno, bi tožena stranka zanjo lahko poiskala drugo delovno mesto. Ne drži zaključek, da v podjetju ni prostih delovnih mest. Poslovni razlog ni podan, saj tožena stranka posluje uspešno. Razlog za odpoved so osebne okoliščine tožnice - bolezen, psihiatrično zdravljenje, poškodbe izven dela, opozarjanje na neenako obravnavo, socialno poreklo, družinsko stanje, premoženjsko stanje. Glede tega sodba ni obrazložena. Tožena stranka je večkrat kršila Pravilnik o delovnih razmerjih, ko je npr. zaposlovala osebe, ki niso izpolnjevale pogojev za zasedbo delovnega mesta ali ko ni zagotovila ukrepov za varovanje delavcev. Glede 47. člena Pravilnika o delovnih razmerjih, ki se nanaša na možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali na drugo delovno mesto, sodišče verjame toženi stranki, da tega ni mogla storiti. Ker tožena stranka teh obveznosti po pravilniku ni izpolnila, je odpoved nezakonita. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, saj tožena stranka tožničinih navedb o tem ni prerekala. Tožnica v pritožbi povzema izpovedbe več prič in poudarja, da je ves čas trdila, da je odpoved posledica neenakopravne obravnave, trpinčenja, do česar bi se sodišče moralo opredeliti. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo presojanih postopkovnih kršitev, pravilno je uporabilo materialno pravo in tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, kar predvsem uveljavlja tožnica v pritožbi. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Ne drži, da je sodišče prve stopnje pavšalno, brez obrazložitve, zgolj sledeč navedbam tožene stranke, ugotovilo zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pritožba torej neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, prav tako je možen njen preizkus. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do relevantnih navedb strank. To, da ni sledilo tožničinim navedbam in dokazom, izvedenim na njen predlog, ni kršitev postopka, pač pa pritožba s tem izpodbija dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Prav tako ni podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje listinam ni pripisalo drugačne vsebine, kot iz listin izhaja, niti ni napačno povzelo vsebine zapisnikov o zaslišanjih. Izvedenih dokazov tudi ni napačno ocenilo, kar pravzaprav uveljavlja pritožba s sklicevanjem na protispisnost.

7. Kot nakazano, je sodišče prve stopnje, izhajajoč iz pravilnih materialnopravnih stališč, na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo dejstva, relevantna za sprejem pravilne dokazne ocene ter odločitve o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 1. 2016 zakonita. Po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podan v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca, pri čemer mora biti odpovedni razlog utemeljen in onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

8. Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da je tožena stranka v okviru skupnih služb, kjer je delo opravljala tudi tožnica, ugotovila tri delovna mesta (arhivar, operater in referent saldokontov) kot nepotrebna. Poleg formalne ukinitve v sistemizaciji delovnih mest je sodišče prve stopnje, predvsem na podlagi izpovedi prič A.A. (vodja skupnih služb) in B.B. (vodja pravne in kadrovske pisarne), ugotovilo tudi dejansko ukinitev teh delovnih mest, tako da pritožba s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja zgolj navidezno ukinitev tožničinega delovnega mesta. Drži, da je bilo ugotovljeno, da je tožnica delo operaterja po zadnji pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni 1 .9. 2015, dejansko opravljala že od januarja 2015 (ko je bila formalno zaposlena še kot arhivar), vendar pa zaradi tega odpoved ni nezakonita, saj se je pravilno nanašala na delovno mesto operater.

9. Pritožbena navedba o tem, da je bilo pri toženi stranki večkrat tako, da so delavci opravljali drugo delo kot tisto, za katero so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, za obravnavani primer ni odločilna. Prav tako niso relevantne navedbe o tem, da naj bi tožena stranka večkrat kršila Pravilnik o delovnih razmerjih glede zaposlovanja oseb, ki niso bi izpolnjevale pogojev za zasedbo delovnega mesta ali glede tega, da ni zagotavljala ukrepov za varovanje delavcev. Tudi to niso okoliščine, ki bi bile, glede na relevantno pravno podlago, odločilne za presojo izpodbijane odpovedi. Enako velja za pritožbene navedbe o tem, da naj bi bili drugi delavci favorizirani, premeščeni na boljša delovna mesta kot je bila tožnica, kljub izpolnjevanju pogojev. Za presojo zakonitosti odpovedi tudi niso bistvene okoliščine o tem, ali se je tožnica v času zaposlitve pri toženi stranki (od leta 2005 dalje) javljala na razpisana delovna mesta ali ne. Prav tako ni odločilno, da je bil zadnji razpis, na katerega se je javila, preklican.

10. Sodišče prve stopnje je namreč izdalo delno sodbo, ki se nanaša le na odpoved, medtem ko o preostalem zahtevku iz naslova odškodnine zaradi neenakega obravnavanja ter trpinčenja še ni odločalo. Vseeno se več pritožbenih navedb, tudi npr. tiste, ki povzemajo izpovedi prič o trpinčenju, nanašajo na del zahtevka, ki pa ni predmet sodbe, zato te pritožbene navedbe niso pomembne. Glede same odpovedi, ki naj bi bila po tožničinih trditvah prav tako del trpinčenja, pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je tožena stranka dokazala, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz diskriminatornih razlogov ali zaradi opozarjanja na trpinčenje na delovnem mestu, ampak iz utemeljenega poslovnega razloga (racionalizacija in reorganizacija delovnega procesa, kar je povezano z ukinitvijo delovnega mesta operater in prenosom del in nalog iz tega ukinjenega delovnega mesta na delovno mesto samostojni programer).

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so bila dela in naloge ukinjenega delovnega mesta operater formalno in dejansko prerazporejene na delavki, ki opravljata delo na delovnem mestu samostojni programer in sta bili pred tem premalo obremenjeni. Čeprav se je preostalo delo tožnice drugače organiziralo na način, da se je preneslo na sodelavki, to ne pomeni, da ni prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem izpostavilo racionalnejši organiziran način dela, ki sta ga potrdili že omenjeni priči. Pritožba neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da poslovni razlog ne more biti podan že zgolj iz razloga, ker tožena stranka sicer posluje uspešno.

12. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka navedla, da je preverila vse možnosti za zaposlitev na drugo delovno mesto, ki bi ustrezalo tožničini izobrazbi in delovnim izkušnjam, vendar razporeditev na drugo delovno mesto, kjer bi glede na izobrazbo in pridobljeno strokovno usposobljenost lahko opravljala, ni možna, saj v podjetju ni prostih delovnih mest. ZDR-1 ne vsebuje več tovrstne obveznosti delodajalca, da kljub redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi preveri možnosti ohranitve delavčeve zaposlitve. Pač pa 47. člen Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delovnem mestu, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. V kolikor katera od teh možnosti obstaja, mora ponuditi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

13. Tožnica je v vlogi, vloženi na prvem naroku za glavno obravnavo, glede citirane določbe pravilnika toženi stranki očitala le to, da nič od navedenega ni storila. Kot rečeno, je tožena stranka že v odpovedi navedla, da je preverila možnosti ohranitve tožničine zaposlitve in ugotovila, da nima prostega delovnega mesta. Na drugem naroku za glavno obravnavo je sodišče sprejelo sklep, da se o trditvah tožene stranke, da je izpodbijana odpoved zakonita, dopusti dokaz z vpogledom v Pravilnik o delovnih razmerjih (in v druge akte tožene stranke) ter z zaslišanjem prič A.A. in B.B.. Ti priči sta v izpovedi potrdili, da pri toženi stranki ni bilo prostega delovnega mesta za tožnico, kar je sodišče prve stopnje posebej izpostavilo pri zaključku, da tožena stranka tožnice ni mogla zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delovnem mestu, ter da tudi ni bilo potrebe po njeni do/prekvalifikaciji. V zvezi s tem niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni prerekala tožničinih navedb oziroma, da ni podala ustreznih trditev, saj je vztrajala pri zakonitosti odpovedi. To zajema tudi del obrazložitve odpovedi, ki se nanaša na obveznost v zvezi s ponudbo ustreznega delovnega mesta. Nenazadnje pa tožnica niti ni določno obrazložila zatrjevane kršitve pravilnika, da bi bilo potrebno natančnejše prerekanje tožničinih navedb s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje torej pri sprejemu odločitve ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke, kot to neutemeljeno navaja pritožba.

14. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa zato, ker kot delodajalec v tovrstnih sporih krije svoje stroške ne glede na uspeh (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MDk5