VDSS Sodba Pdp 1011/2016

Jedro

Tožnici v zvezi z očitanimi kršitvami ni mogoče očitati krivde, ker so bile kršitve posledica prisotne zdravstvene problematike, to je šibkejše intelektualne kapacitete v kombinaciji z istočasno neugodno osebnostno strukturo, ki je tudi onemogočala tožnici razumeti posledice svojih dejanj (da zaradi kršitve delovnih obveznosti lahko dobi odpoved pogodbe o zaposlitvi). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se kot nezakonita odpravita sklep tožene stranke št. ... z dne 31. 3. 2014 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 21. 5. 2014 in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi teh sklepov, temveč še traja (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, vpisati v matično evidenco ZPIZ čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od vključno 26. 6. 2014 dalje, ji za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače po odpovedani pogodbi, od tega zneska plačati davek in prispevek, neto znesek znižan za nadomestilo plače, ki ga je tožena stranka tožnici izplačevala na podlagi sklepa o začasni odredbi I Pd 713/2014 z dne 10. 9. 2014 v zvezi s sklepom Pdp 1241/2014 z dne 2. 10. 2014, tako dobljeno razliko neto nadomestila plače pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto nadomestila plače od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti v plačilo dalje do plačila (II. točka izreka). V presežku, da je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati tožnici neto nadomestilo, ki ni znižano za nadomestilo plače, ki ga je tožena stranka izplačevala tožnici na podlagi sklepa o začasni odredbi I Pd 713/2014 z dne 10. 9. 2014 v zvezi s sklepom Pdp 1241/2014 z dne 2. 10. 2014, pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 594,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper I., II. in IV. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 9. 2016 ter zavrne reintegracijski in reparacijski zahtevek tožnice, zadevo pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki naj odloči le še o višini ustreznega denarnega povračila. V pritožbi navaja, da ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja, da je tožnica kršila delovne obveznosti dne 23. 12. 2013, dne 27. 12. 2013 in 29. 1. 2014, zaradi česar je odpovedni razlog podan, izpodbija pa ugotovitev sodišča, da tožnica ni kršila delovnih obveznosti dne 27. 1. 2014 zaradi neuporabe delovnih oblačil. Sodišče je ugotovilo, da izpoved tožnice (da ni imela oblečenega le brezrokavnika iz razloga, ker je bilo vroče, vsa ostala delovna oblačila pa je uporabila) ni skladna z izpovedjo priče A.A., prav tako pa je navedba v odpovedi glede te kršitve nasprotna izpovedbi priče, da je bila tožnica brez delovne obleke na hodniku v II. nadstropju. Sodišče je povsem prezrlo izpoved dr. B.B. o tem, da tožnica sicer ve, kaj pomeni govoriti resnico, da pa ne razume sodnega pouka o tem, kakšne so posledice krive izpovedi. Tako je po mnenju dr. B.B. povsem možno, da bo tožničina resnica pač tisto, kar bo ona ocenila, da je njej v korist. Sodišče bi moralo v tej luči oceniti izjavo tožnice, da je torej njena dokazna vrednost majhna, na podlagi ostalih izvedenih dokazov pa bi sodišče moralo ugotoviti, da je kršitev podana. Priči A.A. in C.C. sta opisali, da je delovna obleka tožnice sestavljena iz hlač, bluze, rokavic, delovne obutve, halje in brezrokavnika, slednji pa se uporablja le pozimi. A.A. je prepričljivo izpovedal, da je tožnico tega dne srečal v objektu in da je bila oblečena v ista oblačila, kot je prišla v službo. Obe priči sta vsebinsko potrdili, da tega dne tožnica ni nosila delovne obleke. A.A. je celo opisal njena oblačila. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da se je tožnica svojih delovnih obveznosti sicer zavedala, vendar ji ni mogoče očitati krivde (naklepa ali malomarnosti), saj zaradi šibkejše intelektualne kapacitete v kombinaciji z istočasno neugodno osebnostno strukturo ni mogla razumeti posledic svojega ravnanja. Sodišče se ni opredelilo v smislu, ali je tožnica trajno zdravstveno nezmožna ali pa je bila ta zdravstvena nezmožnost le začasna in je trajala le v spornem obdobju. V primeru, da je šlo le za začasne zdravstvene težave, bi bilo potrebno ugotoviti, če se je tožnica svoje nezmožnosti zavedala in ali je bila sposobna uveljaviti bolniški stalež. Ker je dr. B.B. na izrecno vprašanje odgovorila pritrdilno, da si tožnica tedaj, ko je v stiski, zna poiskati pomoč tako pri njej, kot pri starših in osebni zdravnici, ni nobenega dvoma o tem, da je ravnala malomarno, ker bolniškega staleža ni uveljavila in je prišlo do tega, da je kršila delovne obveznosti. V primeru, da bi sodišče ugotovilo, da je tožnica trajno zdravstveno nezmožna tako glede razumevanja posledic kršitev kot tudi glede izpolnjevanja delovnih obveznosti, pa sodišče ne bi smelo ugoditi reintegracijskemu zahtevku. Dr. B.B. je težave tožnice opisala kot anksiozno depresivno motnjo in je odločno zavrnila stališče izvedenke dr. D.D., da ima tožnica osebnostno motnjo, kar pomeni, da ima oseba z osebnostno motnjo možnost le, da se je zaveda in je do nje kritična, nima pa nobene možnosti, da odpravi njene simptome. Izvedenka je pojasnila, da je na podlagi pogovora s tožnico dobila klinični vtis o njeni osebnostni strukturi in je potrdila, da je na podlagi enkratnega pregleda lahko opravila le grob klinični test. Ni sporno, da je dr. B.B. obravnavala tožnico vrsto let in je bila podrobno seznanjena z njenimi težavami in da je tudi izvedenka potrdila, da bi za takšno diagnozo potrebovala več pogovorov s tožnico oziroma bi točno diagnozo moral postaviti klinični psiholog. Dr. B.B. je ocenila, da je bila tožnica zmožna opravljati svoje delo, da pa je do kršitev prišlo zato, ker je hotela vzbuditi pozornost. Slednje dejstvo ne preprečuje ugotovitve o nezakonitosti same odpovedi, je pa po mnenju toženke relevantno glede odločitve o predlogu po 118. členu ZDR-1. Sodišče je predlog toženke zavrnilo iz razloga, ker bi sodna razveza v konkretnem primeru pomenila diskriminacijo glede na zdravstveno stanje tožnice, saj naj bi do vseh kršitev prišlo zaradi njenega zdravstvenega stanja. Tožena stranka pa meni, da ni bilo zdravstveno stanje tožnice tisto, ki je razlog za kršitve, temveč (kot je izpovedala dr. B.B.) je prišlo do kršitev zaradi vzbujanja pozornosti. Sodišče prve stopnje ni pravilno zaključilo, da opustitev nošenja delovne obleke pri tožnici ni bila dokazana, zato bi sodišče moralo pri konkretni kršitvi ugotoviti, da je tožnica zavestno in krivdno ravnala, ko ni nosila delovne obleke. Tožnica se sramuje svojega dela in zato tožena stranka že iz tega razloga ugotavlja, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno. Tožnica se tudi izmika nadzoru in ne upošteva navodil in dogovorov in ker delovnih oblačil noče nositi, je sodišče z zavrnitvijo predloga povzročilo pri toženi stranki, da bo odgovorna za kršitve, ki jih ne more ustrezno preprečiti. Tožena stranka še izpostavlja, da sodišče ne pojasni, kako naj bi dr. E.E. izvedela, kdaj se zdravstveni karton tožnice nahaja pri osebni zdravnici in kdaj pri komisiji ZZZS, da bi bila njena zahteva osebnemu zdravniku uspešna. Sodišče ne pojasni, kako je dr. E.E. izvedela, kdo je tožničin osebni zdravnik. Tožena stranka vztraja pri predlogu po 118. členu ZDR-1 tudi iz razloga, ker meni, da obstoji določena verjetnost, da tožnica za svoje delo ni zmožna, saj toženka kot delodajalec ne sme zaposlovati takšne osebe. Zmotno je stališče sodišča, da bi izvajalec medicine dela lahko vložil predlog za uveljavitev pravice iz invalidskega zavarovanja za tožnico. Pri tem pa tudi, če bi izvajalec medicine dela bil aktivno legitimiran za vložitev zahteve, mora biti vlogi priložena vsa zdravstvena dokumentacija zavarovanca, na podlagi katere bo invalidska komisija kot izvedenski organ pri ZPIZ sploh lahko podala oceno delazmožnosti. Sodišče ne pojasni, na kakšni pravni podlagi je služba medicine dela pridobila to dokumentacijo. Dr. B.B. je izpovedala, da je tožnici v službi ves čas pomagala njena mama, ki je bila kot snažilka zaposlena pri toženi stranki in tožnica sama za opravljanje dela nikoli ni bila sposobna. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da je tožnica aktivno iskala zaposlitev, saj (kot je tožnica izpovedala) se je javila le na tri razpisana delovna mesta, na katero jo je napotil Zavod RS za zaposlovanje. Nerazumljivo je stališče sodišča, da je izpoved tožnice v zvezi z razgovori, ki jih je vršila z delodajalci, verodostojna, saj tožnica ni vedela niti imena delodajalca, pri katerem naj bi se zglasila na razgovoru, prav tako ni vedela, s kom se je pogovarjala po telefonu o morebitni zaposlitvi. Sodišče bi moralo tudi na podlagi izpovedi tožnice in dr. B.B., ki je izpovedala, da ima tožnica hudo bolnega sina (ki ga ne more obvladovati in je življenje s sinom za tožnico zelo stresno, saj je že trikrat poskusil narediti samomor), zaključiti, da želi tožnica obdržati delo izključno zato, da bi še naprej prejemala plačo, obdržala službeno stanovanje in bila prijavljena v vsa zavarovanja, ne pa da bi istočasno izpolnjevala tudi svoje delovne obveznosti. Sodišče bi na podlagi vseh teh navedb moralo zaključiti, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženki ni več mogoče in sodno razvezati delovno razmerje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov, ki jih tožnica priglasi v odgovoru na pritožbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožba v delu, da je podana bistvena kršitev določb postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe nejasni oziroma sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti.

7. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu čistilka I iz krivdnega razloga na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZJU, ker je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, da v obdobju od 16. 12. 2013 do 31. 1. 2014 ni spoštovala navodil v zvezi z izvajanjem delovnih nalog, dela ni opravljala vestno in ni izpolnjevala konkretno naloženih nalog ter kljub opozorilom ni uporabljala zaščitne delovne opreme. V odpovedi je tožena stranka navedla, da je tožnica z nadrejenim delavcem sklenila pisni dogovor z dne 22. 10. 2013, s katerim so bile natančno opredeljene delovne naloge in iz katerega je razvidno, da je tožnica morala dnevno čistiti sanitarije, hodnike in vsa tri stopnišča, namestiti papirno galanterijo in milo po sanitarijah, tedensko pa očistiti eno tretjino vseh vrat v nadstropju.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica kršila delovne obveznosti dne 23. 12. 2013, dne 27. 12. 2013 in 29. 1. 2014, zaradi česar je odpovedni razlog podan, razen glede očitane kršitve z dne 27. 1. 2014. Tožena stranka v tem delu ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje ne izpodbija, z izjemo kršitve neuporabe delovnih oblačil z dne 27. 1. 2014. V zvezi s to kršitvijo z dne 27. 1. 2014 se je tožena stranka sklicevala na izpoved dr. B.B., da tožnica sicer ve, kaj pomeni govoriti resnico, da pa ne razume sodnega pouka o tem, kakšne so posledice krive izpovedi in da je to, kar zaznava tožnica, subjektivno in ne tako, kot se je dogodek dejansko zgodil (torej objektivno). Tožena stranka se je predvsem sklicevala na izpoved A.A. in C.C., ki sta skladno izpovedala, da tožnica dne 27. 1. 2014 ni nosila delovne obleke in na izpoved dr. B.B., da se tožnica povsem zaveda, kaj sestavlja njeno delovno obleko in da pač tožnica delovne obleke ne mara, ker ne želi, da se vidi, kaj dela. Glede na to tožena stranka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je kršitev podana. Pritožbeno sodišče se strinja z obsežno obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj ocenjuje, da očitek v odpovedi v zvezi s kršitvijo dne 27. 1. 2014 ni mogoče šteti za dokazan (ker sta si nasprotujoči izpovedbi tožnice in priče A.A. o tem, katerega dela delovne obleke tožnica spornega dne ni imela oblečenega). Sicer pa pritožbeno sodišče pripominja, da tudi v primeru, če bi bila tožnici navedena kršitev dokazana, navedeno ne bi vplivalo na samo odločitev sodišča prve stopnje, saj bi bilo tudi za odločitev o tej kršitvi potrebno ugotavljati, ali je tožnici v zvezi z ravnanjem mogoče očitati krivdo (malomarnost). Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, tožnici v zvezi z očitanimi kršitvami dne 23. 12. 2013, 27. 12. 2013 in 29. 1. 2014 ni mogoče očitati krivde, ker so bile kršitve posledica prisotne zdravstvene problematike, to je šibkejše intelektualne kapacitete v kombinaciji z istočasno neugodno osebnostno strukturo, ki je tudi onemogočala tožnici razumeti posledice svojih dejanj (da zaradi kršitve delovnih obveznosti lahko dobi odpoved pogodbe o zaposlitvi). Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana odpoved nezakonita.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ali je tožnica trajno zdravstveno nezmožna zavedati se posledic kršitev ali pa je bila ta zdravstvena nezmožnost le začasna in je trajala le v spornem obdobju. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnica ni zavedala, da krši delovne obveze, ker ni bila zmožna razumno presojati svojega ravnanja, utemeljuje pravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali je tožnica v času očitanih kršitev bila sposobna razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica v času kršitev ni imela v oblasti svojega ravnanja, zato za očitane kršitve ni odgovorna.

10. Neutemeljene so obsežne pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo predvsem na mnenje sodne izvedenke za medicino - psihiatrijo dr. D.D. dr. med., ki je na podlagi psihiatričnega pregleda tožnice in vpogledane zdravstvene dokumentacije zaključila, da ima tožnica težave pri obvladovanju svojega ravnanja in nima realne predstave o tem, kakšne so lahko posledice njenih dejanj. Pri tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi dr. B.B., ki pa je trdila nasprotno. Izvedenka je zapisala, da je tožnica težave, ki jih je imela v zasebnem življenju, prenašala v službeno okolje in se v reševanju težav ni znašla, kar jo je spravljalo v stisko, preplavljala jo je tesnoba, to pa je bilo v kombinaciji z intelektualnimi deficiti razlog težav v obvladovanju njenega ravnanja in razumevanja posledic njenih dejanj. Tožnici ni mogoče očitati, da je tako postopala nalašč, saj so motnje načrtovanja izvršitvenih funkcij tipične z osebnostne strukture, kot je njena. Svoje delovne obveznosti je kršila zaradi duševnih težav, zaradi slabših intelektualnih sposobnosti pa ji je zmanjkal tudi uvid v kompleksnost oziroma zavedanje možnosti, da v posledici kršitev lahko dobi odpoved. Glede bistvenega vprašanja, ali se je tožnica zavedela, da je kršitev, če se npr. namesto na delovnem mestu zadružuje v drugih prostorih, je tudi dr. B.B. izpovedala, da je tožnici velikokrat rekla, da je pomembno, da ima službo, naj opravlja svoje delo in če tega ne zmore, naj gre v bolniško, vendar tožnica ni bila v stanju to razumeti in ni bila povsem kritična ne do sebe ne do tega, kar počne. Tudi po njenem mnenju je tožnica kršitve storila v posledici svojih zdravstvenih težav in slabšega razumevanja (intelektualnih sposobnosti). Glede bistvene okoliščine, kako je tožničino zdravstveno stanje vplivalo na njeno ravnanje in zavedanje, da ravna napačno in ali je bila zmožna razumno presojati svoja ravnanja in da je svoje delovne obveznosti kršila zaradi duševnih težav, zaradi slabših intelektualnih sposobnosti in kar je bila posledica, da ji je zmanjkal tudi uvid v kompleksnost oziroma zavedanje možnosti, da v posledici kršitev lahko dobi odpoved, pa sta tako izvedenka kot dr. B.B. izpovedali identično. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni moglo ugotoviti, če so zdravstvene težave tožnice trajne ali začasne narave, ker se diagnozi dr. B.B. in izvedenke dr. D.D. v bistvenih elementih razlikujeta.

11. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s predlogom tožene stranke, da sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1. ZDR-1 v 118. členu določa, da če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca.

12. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati, ali je pri tožnici šlo za trajno zdravstveno nezmožnost oziroma začasno zdravstveno nezmožnost, ker naj bi bilo to bistveno za odločitev o predlogu tožene stranke po 118. členu ZDR-1. Tožena stranka napačno zaključuje, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti trajno zdravstveno nezmožnost tožnice in v tem primeru tožnice tudi ne bi smelo vrniti na delo, temveč bi moralo postopek prekiniti, dokler o predhodnem vprašanju ne bi odločil pristojni organ ZPIZ. Sodišče v individualnih delovnih sporih nima pravne podlage, da bi odločilo tako kot predlaga tožena stranka.

13. Tožena stranka je predlog za razvezo pogodbe utemeljevala z navedbami, da ni vedela za psihične težave tožnice, ki jih je ugotovila izvedenka, prav tako ni vedela, da tožnica delovnih obveznosti ni opravila zato, ker za to ni bila zdravstveno zmožna. Trditve tožene stranke v pritožbi niso bistvene za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za odločitev o reintegraciji tožnice na delo.

14. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pri ugotavljanju zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne gre za odločanje o ravnanju delodajalca, ampak za odločanje o ravnanju delavca. V konkretnem primeru sodišče ne presoja, kakšno je pravilno dolžnostno ravnanje delodajalca, ampak ali delavec lahko izgubi zaposlitev kljub temu, da za kršitev, ki je sicer objektivno podana, ni odgovoren. Kršenje pogodbenih in drugih obveznosti res pomeni kršenje tistega, kar se je delavec v razmerju do delodajalca zavezal izpolnjevati, vendar pa je možno delavcu zakonito odpovedi pogodbo o zaposlitvi le, če je za očitano dejanje delavec tudi odgovoren. Ob ugotovitvi, da tožnica v času očitanega dejanja ni bila sposobna razumeti pomena svojega dejanja niti ni imela v oblasti svojega ravnanja (in si tega stanja ni povzročila sama niti ni mogla pričakovati, da bo tako ravnala), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da za očitano kršitev ni odgovorna.

15. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje razvezati pogodbo o zaposlitvi glede na izpoved dr. B.B., da se tožnica sramuje svojega dela, da ne želi opravljati dela čistilke in da zato tudi ne uporablja delovne obleke. Okoliščine, ki jih navaja tožena stranka kot razlog za razvezo pogodbe, ne predstavljajo okoliščin, ki jih predvideva ZDR-1 v 118. členu.

16. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno pojasnilo, da za odločitev o predlogu po 118. členu ZDR-1 niso relevantne navedbe, da tožena stranka ni aktivno legitimirana za vložitev zahteve za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, da tožnica v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila aktivna iskalna zaposlitve in da tožnica želi ohraniti zaposlitev izključno zaradi bivanja v službenem stanovanju ter prejemati plačo ter biti zavarovana v vseh zavarovanjih, ne da bi istočasno izpolnjevala delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, zakaj okoliščine, na katere se sklicuje tožena stranka, ne morejo biti razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v zvezi z okoliščinami za razvezo pogodbe o zaposlitvi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se nanjo sklicuje.

17. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev v pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

18. Ker tožnica z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da v skladu s 154. in 165. členom ZPP sama krije stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1045/2008
• VDSS sodba in sklep Pdp 1054/2010
• VDSS sodba Pdp 730/2013