VDSS Sodba in sklep Pdp 1045/2016

Jedro

Zatrjevani razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas (začasno povečan obseg dela) ni bil podan, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost pogodbe o zaposltivi.

V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZEPDSV mora delodajalec za vsakega delavca voditi evidenco o izrabi delovnega časa, česar tožena stranka glede tožnice ni predložila. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno upoštevalo tožničino evidenco ur, iz katere izhaja, da je tožnica v spornem obdobju delala šest dni zapored, zato delo na šesti dan, zaradi dogovorjenega 5-dnevnega delovnika, predstavlja nadurno delo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranske se ugodi in se izpodbijani del sodbe:

- delno razveljavi v IV. točki izreka glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka v znesku 164,02 EUR s pp;

- delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se glasi: ''Tožena stranka je dolžna obračunati tožeči stranki iz naslova nadurnega dela bruto znesek 304,28 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2015 dalje do plačila";

- delno spremeni v VI. točki izreka tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zvišajo na znesek 3.256,72 EUR s pp.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 142,80 EUR, v roku 8 dni, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 16. 10. 2015 sklenjena nezakonito in se zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas (I. točka izreka), da je tožeči stranki pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala nezakonito in je zato tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženki za nedoločen čas od 16. 10. 2015 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo brez prekinitve prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ji zagotoviti priznanje delovne dobe z vpisom v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije, ji za čas od 1. 11. 2015 obračunati vse neizplačane plače v mesečnem bruto znesku 801,00 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo dalje do plačila, ter tožeči stranki priznati, obračunati in izplačati še vse ostale pravice iz dela in po delu, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati iz naslova nadurnega dela bruto znesek 134,62 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2015 dalje do plačila (1. odstavek IV. točke izreka), višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (glede plačila 333,68 EUR s pp) pa je zavrnilo (2. odstavek IV. točke izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 160,20 EUR iz naslova odpravnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2015 dalje do plačila (V. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.671,33 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper IV. in VI. točko izreka se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni v celoti ugodilo njenemu zahtevku iz naslova nadur, češ da t.i. priprave na delo niso nadurno delo. Prekoračilo je zahtevek, saj je tožnica iz tega naslova vtoževala 304,28 EUR, ne pa 468,30 EUR. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica delala vsak dan več kot 8 ur, poleg tega pa je delala v prvem tednu šest dni, v drugem tednu pa sedem dni, kar je prav tako potrebno upoštevati kot nadurno delo. Sodišče je kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju o tem, koliko časa je tožnica dejansko delala, napačno uporabilo materialno pravo. Tožnica vztraja, da je šlo za efektivni delovni čas in se sklicuje na 142. člen ZDR-1 ter Direktivo 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, pa tudi na sodno prakso, ki kot efektivni delovni čas tolmači tudi npr. priprave učitelja na pouk (Pdp 308/2007) ali na delo na gradbišču (Pdp 1224/2014, Pdp 52/2015). Ker je sodišče izhajalo iz napačne višine zahtevka, je posledično napačno ugotovilo stroške postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Zoper I., II., III., prvi odstavek IV. in VI. točko izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je preizkus sodbe težak, saj ta sploh ne vsebuje navedbe pravno relevantnih dejstev. Zato uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v 9. točki obrazložitve navede, da je iz listinskih dokazov razvidno, da je tožena stranka 10. 9. 2015 naslovila na ZZZS potrebo po 3 delovnih mestih prodajalec v pekarni za trajanje zaposlitve 12 mesecev, zaradi promocije bavarskih prest, vendar kaj takega iz listinske dokumentacije ne izhaja. Zato je podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin. Sodišče je navedlo, da je tožena stranka sklepala pogodbe o zaposlitvi za kratek čas zato, da bo videla, kako se bodo delavke izkazale pri delu. Nato je zaključilo, da bi morala tožena stranka sklepati pogodbe o zaposlitvi v skladu z institutom poskusnega dela ter da je to veljalo tudi za tožnico, česar pa tožnica ni nikoli zatrjevala. Zato je sodišče prekoračilo trditveno podlago. Napačno je odločilo tudi o nadurah in se pri tem oprlo na izpoved tožnice ter prepozne navedbe tožnice. Tožnica spiska nadurnega dela ni predložila v času trajanja delovnega razmerja pa tudi ne v času vložitve tožbe, temveč šele kasneje. Tožnica je podala neprimeren dokazni predlog glede predložitve pogodb o zaposlitvi za ostale delavce pri toženi stranki. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, razveljavitev izpodbijanega dokaznega sklepa ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

5. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je delno prekoračenje tožbenega zahtevka, delno pa zmotno uporabo materialnega prava glede zavrnjenega dela zahtevka iz naslova nadur. Sicer pa se strinja z odločilnimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, četudi drži pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem razlogovalo o nedopustnem veriženju pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj je šlo v obravnavanem le za eno sporno pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

7. Drži pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje zahtevek iz naslova nadur prekoračilo za 164,02 EUR s pp, saj je tožnica iz tega naslova vtoževala 304,28 EUR, ne pa 468,30 EUR. Sodišče mora odločati v mejah zahtevka (2. člen ZPP). Zaradi kršitve te določbe je podana kršitev postopka, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 357. člena ZPP odločitev iz drugega odstavka IV. točke izreka za navedeni prekoračeni del zahtevka razveljavilo.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o neobrazloženosti izpodbijane sodbe, saj sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, zato jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ni podana očitana kršitev protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo vsebine listine - objava prostih delovnih mest z dne 10. 9. 2015, s katero je tožena stranka na pristojni Zavod RS za zaposlovanje naslovila potrebo po 3 delovnih mestih prodajalec v pekarni, za trajanje zaposlitve 12 mesecev. Okoliščino, da naj bi bil razlog objave delovnih mest za določen čas, torej tudi tožničinega, namreč sodišče ni razbralo iz te listine, ampak je takšen zaključek naredilo na podlagi izpovedi zakonitih zastopnikov tožene stranke.

9. Pritožba tožene stranke sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je prekoračilo trditveno podlago tožnice (s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP), s tem, ko je sklepalo, da je šlo v konkretnem primeru za nadomeščanje instituta poskusnega dela s sklenitvijo navidezne pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ni ključno, da se je sodišče ukvarjalo tudi s tem, kakšen je bil morebitni resnični razlog sklenitve tožničine pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 16. 10. 2015 do 31. 10. 2015. Ključna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedena pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena iz razloga, na katerega se v pogodbi sklicuje tožena stranka - tj. začasno povečan obseg dela. Tožena stranka namreč ni dokazala, da bi se začasno povečan obseg dela dejansko nanašal na promocijo bavarskih prest, kot je trdila tožena stranka.

10. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nezakonito odločilo o nadurah tožnice, ker naj bi bile njene trditve v zvezi s tem podane po prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozne. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 184. člena ZPP utemeljeno dopustilo razširitev tožbe (ki je bila prvotno vložena le iz naslova transformacije) še na zahtevek iz naslova nadur, saj je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Posledično tožničine navedbe v zvezi z nadurami ne morejo biti prepozne.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožena stranka sklenila s tožnico iz razloga začasno povečanega obsega dela. Po 54. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) se lahko delovno razmerje za določen čas sklene le izjemoma, če so podani v tej določbi našteti razlogi. Da je sklepanje delovnega razmerja za določen čas izjemne narave, izhaja tudi iz 6. točke splošnih ugotovitev Direktive 1999/70/EEC. Če se izkaže, da v času sklenitve delovnega razmerja za določen čas potreba po delu dejansko ni bila le začasne narave, delovno razmerje za določen čas preide v delovno razmerje za nedoločen čas, saj se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom (56. člen ZDR-1).

12. Pritožba tožene stranke neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je sledilo izpovedim prič A.A. in B.B., ne pa pričam, predlaganim s strani tožene stranke (C.C. in D.D.). Iz izpodbijane sodbe je jasno razbrati dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zatrjevani razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas dejansko ni bil podan. To, da je sodišče glede priče C.C. izpostavilo okoliščino njene zaposlitve pri toženi stranki za nedoločen čas in jo je zaradi njene ekonomske odvisnosti ocenilo kot naklonjeno toženi stranki, ne omaje sicer jasne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki upošteva izpovedi ostalih prič, da je bila pri toženi stranki praksa sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, četudi je vseskozi obstaja trajna potreba po zaposlitvi delavcev. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi to, da je tožena stranka prosta delovna mesta (med njimi tudi tožničino) objavljala za veliko daljša časovna obdobja, kot pa je nato sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar prav tako kaže na dejstvo, da je tožena stranka imela daljšo potrebo po tožničinem delu kot le za čas od 16. 10. 2015 do 31. 10. 2015, na katerega se je glasila sporna pogodba o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka opozarja na tožničin neprimerni dokazni predlog glede predložitve pogodb o zaposlitvi še za ostale delavce, vendar pa je sodišče prve stopnje, kljub temu, da je od tožene stranke te pogodbe pridobilo, pravilno dalo ključen poudarek presoji zakonitega sklepanja tožničine pogodbe o zaposlitvi.

13. Sodišče prve stopnje je odločalo tudi o denarnem zahtevku iz naslova nadurnega dela za navedeno obdobje tožničine zaposlitve pri toženi stranki. Pogodbeno dogovorjeni delovni čas je bil 5 dni na teden, 40 ur tedensko, v dveh izmenah (6.00 - 14.00 ter 14.00 - 22.00). Tožnici je priznalo za 16. 10. 2015 1 uro in 30 minut nadurnega dela, za 17. 10. 2015 2 uri nadurnega dela, za 18. 10. 2015 9 ur nadurnega dela (povečanega za nedeljski dodatek), za 19. 10. 2015 30 minut nadurnega dela, za 20. 10. 2015 45 minut nadurnega dela, za 21. 10. 2015 30 minut nadurnega dela, za 23. 10. 2015 1 uro nadurnega dela, za 26. 10. 2015 30 minut nadurnega dela, za 27. 10. 2015 30 minut nadurnega dela, za 28. 10. 2015 30 minut nadurnega dela in za 29. 10. 2015 30 minut nadurnega dela. Tožnici je torej pravilno priznalo nadure za čas po koncu pogodbeno dogovorjenega delovnega časa, zaradi česar pritožba tožene stranke glede navedenega ni utemeljena. Ni pa pravilno razlogovalo o tem, da se tožnici v nadurno delo ne more upoštevati delo, ki ga je opravila v času pred pogodbeno dogovorjenim delovnim časom, kar je sodišče prve stopnje opredelilo kot ti. pripravo na delo, zaradi česar ji tega nadurnega dela ni priznalo. Tožnica v pritožbi takšno stališče utemeljeno izpodbija, sklicujoč se na efektivni delovni čas ter v zvezi s tem na primere iz sodne prakse, na 142. člen ZDR-1 (definicija delovnega čas) in tudi na Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa, da je delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z zakonodajo in/ali prakso.

14. V skladu s prvim odstavkom 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) mora delodajalec za vsakega delavca voditi evidenco o izrabi delovnega časa, česar tožena stranka glede tožnice ni predložila. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno upoštevalo tožničino evidenco ur, iz katere izhaja, da je tožnica v obdobju od 16. 10. 2015 do 22. 10. 2015 delala šest dni zapored, zato tožnica v pritožbi pravilno navaja, da delo na šesti dan, zaradi dogovorjenega 5-dnevnega delovnika, predstavlja nadurno delo. V obdobju od 23. 10. 2015 do 29. 10. 2015 je tožnica delala sedem dni zapored, zato delo šesti in sedmi dan prav tako predstavljata nadurno delo. Sodišče navedenega časa napačno ni upoštevalo kot nadurno delo. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnica v obdobju od 16. 10. 2015 do 29. 10. 2015 opravila nadurno delo v skupnem trajanju 36,14 ur ter delo v nedeljo v skupnem trajanju 9,25 ur.

15. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 92/13 in 28/15) v 61. členu določa dodatek za nadurno delo ter delo ob nedeljah, ki se med seboj ne izključujeta. V skladu s citirano določbo pripada delavcu za nadurno delo dodatek v višini 30 % osnove, za nedeljsko delo pa v višini 50 % osnove. Osnova za izračun dodatka je osnovna plača delavca za polni delovni čas oziroma je iz tega zneska izračunana urna postavka. Ob redni urni postavki 5 EUR, katero je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ter ob upoštevanju določb navedene kolektivne pogodbe je tožnica upravičena do plačila nadurnega dela v višini 234,91 EUR ter dela v nedeljo v višini 69,37 EUR, skupaj 304,28 EUR. Do tega zneska je tožnica skupno upravičena glede na spremenjeno odločitev s strani pritožbenega sodišča (5. alineja 358. člena ZPP).

16. V skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) znašajo tožničini stroški za tožbo 500 točk (300 točk glede transformacije, 200 točk glede nadur), za pripravljalne vloge 2.100 točk, za zastopanje na narokih 1.250 točk, za odsotnost iz pisarne 580 točk, za urnino 950 točk, za materialne stroške 108 točk, kar znese 5.488 točk oziroma 2.519,00 EUR, z 22 % DDV ter kilometrino na relaciji Trbovlje - Ljubljana - Trbovlje (124 km x 4) pa 3.256,72 EUR s pp.

17. Glede pritožbe tožene stranke niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Na pritožbo tožnice, zaradi njenega uspeha v pravdi, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožena stranka mora tožnici povrniti potrebne pravdne stroške tako v zvezi s prvostopenjskim kot tudi v zvezi s pritožbenim postopkom (165., 154., 155. člen ZPP).

19. Ker je tožnica s pritožbo uspela, je upravičena še do stroškov za pritožbo 250 točk, za materialne stroške 5 točk, kar z 22 % DDV znese 142,80 EUR s pp, medtem ko tožnici ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben za odločitev o pritožbi. Tudi tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka - glede nadur zato, ker v sporu ni uspela, glede transformacije pa zato, ker delodajalec v tovrstnih sporih ne glede na izid spora krije sam svoje stroške postopka (41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 4/2004 in nasl.).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 354/2013
• VDSS sodba Pdp 261/2016
• VDSS sodba Pdp 1215/2012