VDSS Sodba in sklep Pdp 734/2016

Jedro

Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 delodajalcu nalaga, da poskrbi, da se delavec v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko in pravočasno seznani z očitanimi kršitvami ter z datumom, uro in krajem predvidenega zagovora. Dokazno breme, da je delodajalec delavcu zagovor omogočil in v okviru tega tudi, da je delavca dejansko in pravočasno seznanil s kršitvami ter ga povabil na zagovor, je na delodajalcu (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v konkretnem primeru poskrbela, da je tožnik prejel obvestilo (o kršitvah) in vabilo na zagovor. Tožnika 8. 1. 2015, ko je vročevalec pisanje zataknil za vrata njegovega stanovanja, ni bilo doma, zato se na zvonec ni odzval in posledično ni vedel, da se mu poskuša vročiti pisanje tožene stranke. Tožena stranka tako ni s stopnjo prepričanja, ki se zahteva za meritorno odločanje, dokazala, da je tožnika 8. 1. 2015 dejansko seznanila z očitanimi kršitvami in ga povabila na zagovor. Ker tožnik ob poskusu vročitve stanovanjskih vrat ni odprl, saj ga ni bilo doma, tožena stranka pisanja ne bi smela pustiti zataknjenega za vrata, saj na ta način ni mogla poskrbeti, da bi se tožnik dejansko in pravočasno s pisanjem seznanil, zlasti ker živi v večstanovanjski stavbi, v kateri ima vsakdo dostop do vrat njegovega stanovanja. Zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožena stranka ni kršila pravice do zagovora tožnika in da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje:

- delno spremeni v 1. točki izreka tako, da se sodba v tem delu glasi:

II. "1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 15. 1. 2015 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 18. 2. 2015 je nezakonita in se razveljavi." ter

- delno razveljavi v preostalem nespremenjenem delu (2. do 4. točka izreka) in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2015 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 18. 2. 2015 nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka); da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 18. 2. 2015 in še vedno traja (2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas od 18. 2. 2015 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ga prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba od vključno 18. 2. 2015 dalje do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki in mu od 18. 2. 2015 dalje obračunati ustrezne bruto plače, od njih obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka (4. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je Državno tožilstvo 19. 4. 2016 umaknilo obtožni predlog zoper tožnika zato, ker dokazni postopek ni pokazal, da bi tožnik storil očitano kaznivo dejanje goljufije. Tožnik je sodišču že pred prejemom izpodbijane sodbe 30. 5. 2016 poslal zapisnik z glavne obravnave s sodbo kazenskega sodišča z dne 19. 4. 2016, ni pa mogel tega dokaza predložiti že v postopku pred sodiščem, ker je bila glavna obravnava v tem delovnem sporu končana že 26. 2. 2016. Meni, da sodišče ne bi smelo verjeti A.A. glede na sodnopsihiatrično izvedensko mnenje z dne 29. 2. 2016, ki je bilo pridobljeno v kazenskem postopku. Navaja, da državno tožilstvo ne bi umaknilo obtožnega akta, če bi bilo gibanje denarnih sredstev na TRR tožnika tako pomembno, sicer pa je tožnik sam povedal, da je imel večjo količino gotovine tudi doma. Meni, da morajo biti zakonski znaki goljufije in naklep podani že takrat, ko je tožnik v hrambo prejel denar od A.A.. Nelogičen je očitek iz odpovedi, da je naklep podan, čeprav je tožnik napisal potrdilo o prejemu denarja in denar položil na račun. Odsotnost goljufivega namena po tožnikovem mnenju dokazuje tudi dejstvo, da ni zahteval potrdila, da je B.B. izročil 3.000,00 EUR gotovine. Navaja, da zdravstvenega stanja A.A. ni poznal in da je zanj izvedel šele 9. 10. 2009 od B.B.. Po njegovem mnenju je zmotna ugotovitev sodišča, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana pravočasno. Generalni direktor policije je bil namreč o domnevnih kršitvah obveščen že v letu 2010, kar izhaja iz uradnega zaznamka Policijske postaje C. z dne 14. 10. 2010. Komandir te policijske postaje je bil z zadevo seznanjen, prav tako je bil tožnik napoten v Službo direktorja Policijske uprave D. k E.E.. Tožena stranka z vloženo kazensko ovadbo ni bila seznanjena z nobenim novim dejstvom. Oškodovanec je domnevno kaznivo dejanje naznanil že 31. 1. 2013. Informacije pa niso ostale zgolj na ravni Policijske uprave D., ampak je bil z njimi glede na pravila obveščanja v Policiji gotovo seznanjen tudi njen generalni direktor. Tudi iz uradnega zaznamka z dne 20. 6. 2013 izhaja, da je policija že v letu 2013 preverjala identične sume kaznivega dejanja, A.A. pa je celo pisal ministru za notranje zadeve. Policijska uprava F. je o sumu storitve kaznivega dejanja obvestila Specializirano državno tožilstvo 6. 2. 2013, Policijska postaja G. pa je Specializirano državno tožilstvo obvestila 18. 7. 2014. Zmotno je po tožnikovem mnenju sodišče tudi zaključilo, da mu je tožena stranka omogočila zagovor. Vabilo na zagovor je prejel po pošti 21. 1. 2015, to je že po izdaji sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik nikoli ni živel v drugem nadstropju stanovanjskega bloka in na vhodnih vratih ni imel napisa H.. 8. 1. 2015 se je nahajal pri zdravniku. Vabila ni prejel. Tudi, če ga je inšpektor res zataknil za kljuko vhodnim vrat, je to očitno storil v napačnem nadstropju. Način vročitve ni bil pravilen, saj bi pisanje lahko kdorkoli odstranil z vrat. Tako je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi nekdo v času več kot ene ure, ko je bil tožnik odsoten, odstranil pismo. Povsem možno je v večjem stanovanjskem bloku namreč ravno nasprotno. Tožnika 7. 1. 2016 tudi nihče ni seznanil, da se mu želi vročiti vabilo na zagovor. V zvezi z očitki iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da je A.A. vrnil ves denar in da sta o tem napisala potrdilo in ga podpisala, kar je potrdil tudi A.A.. Navaja še, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev preostalih dokaznih predlogov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo napačno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 15. 1. 2015 po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ker je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu policist - kriminalist na Policijski postaji C., Policijska uprava D..

7. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev preostalih dokaznih predlogov, oziroma da je navedlo zgolj pavšalne razloge. Sodišče prve stopnje je namreč v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo natančne in konkretizirane razloge za zavrnitev preostalih dokaznih predlogov, in sicer tudi glede zaslišanja prič I.I. in E.E., ki ju v pritožbi tožnik izrecno izpostavlja. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena pravočasno, da je tožena stranka tožnika seznanila z obvestilom o uvedbi postopka odpovedi in vabilom na zagovor ter da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi utemeljena. Tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in z njim povezan reintegracijski in reperacijski zahtevek je zato zavrnilo.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da mu je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 lahko delodajalec v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožena stranka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Presodilo je, da je v obravnavani zadevi tožena stranka razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila s prejemom kazenske ovadbe, ki jo je Specializirano državno tožilstvo vložilo zoper tožnika, in na podlagi katere je bil Službi generalnega direktorja policije 24. 12. 2014 poslan predlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru tožena stranka razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni mogla ugotoviti, dokler ni bila seznanjena tudi s podatki o stanju in prometu na tožnikovem transakcijskem računu in na transakcijskem računu A.A.. Razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je namreč to, da naj bi tožnik izrabil zaupanje in bolezen A.A. in od njega v hrambo prejel 15.000,00 EUR gotovine, ki jo je položil na svoj transakcijski račun, nato pa mu vrnil le 3.500,00 EUR, od tega 3.000,00 EUR bivši ženi A.A. v gotovini, 500,00 EUR pa z nakazilom na njegov transakcijski račun, ostalo (11.500,00 EUR) pa obdržal. Podatki o stanju in prometu na transakcijskih računih tožnika in oškodovanca niso bili zbrani, dokler jih v postopku ugotavljanja dejanskega stanja pred podajo kazenske ovadbe zoper tožnika ni pridobilo Specializirano državno tožilstvo (kar izhaja tudi iz priloge B14). Ker so ti podatki glede na očitano kršitev iz odpovedi ključni za ugotovitev vseh okoliščin za presojo obstoja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka ni mogla ugotoviti razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dokler teh podatkov ni pridobila. To pa je bilo šele 24. 12. 2014, ko je Služba generalnega direktorja od Policijske uprave D. prejela predlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, podan na podlagi kazenske ovadbe Specializiranega državnega tožilstva.

11. Z vsemi bistvenimi okoliščinami, ki omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga, tako tožena stranka zagotovo ni bila seznanjena že v letu 2010, ko je Komandir Policijske postaje C. s tožnikom opravil razgovor (A4). Takrat se je namreč šele pričelo z zbiranjem informacij, poleg tega je tožnik takrat predložil potrdilo o vrnitvi denarja. Enako tožena stranka za vse bistvene okoliščine odpovednega razloga še ni vedela niti v letu 2013, ko je bil opravljen dodatni razgovor z A.A.. Poleg tega iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bil generalni direktor policije kot njen predstojnik, čigar vednost se zahteva za začetek teka subjektivnega roka, z vsemi bistvenimi okoliščinami seznanjen že takrat. Pavšalno sklicevanje tožnika na Pravila obveščanja v policiji pa na navedeno pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje ne more vplivati. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele 24. 12. 2014 in posledično odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2015 podala znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka.

12. Na pravilnost tega stališča pa ne vpliva niti sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 973/2014 z dne 5. 3. 2015. V tej zadevi se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je tožena stranka (delodajalec) ugotovila razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije obvestilo Generalno policijsko upravo, Službo generalnega direktorja policije o vložitvi zahteve za preiskavo zoper tožnico (delavko). Vendar pa je trenutek, ko delodajalec ugotovi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, odvisen od dejanske situacije konkretnega primera, na kar opozarja že sodišče prve stopnje. V obravnavanem sporu je bila dejanska situacija takšna, da tožena stranka za vse bistvene okoliščine, ki omogočajo ugotovitev odpovednega razloga, ni vedela, dokler ni bila obveščena o vseh informacijah, ki jih je zbralo Specializirano državno tožilstvo o ravnanju, ki se očita tožniku.

13. Tožnik pa se utemeljeno pritožuje zoper zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu izhaja:

- da je bilo vročanje obvestila (ki po vsebini predstavlja pisno seznanitev z očitanimi kršitvami) in vabila na zagovor z dne 5. 1. 2015 odrejeno policijskemu inšpektorju v Službi direktorja Policijske uprave D., J.J.;

- da je J.J. 7. 1. 2015 tožnika, ki je bil v tistem času v bolniškem staležu, najprej iskal v bolnišnici K., kjer so mu povedali, da so ga odpustili v domačo oskrbo, zato je med 13. in 14. uro istega dne odšel na tožnikov domači naslov in pozvonil na njegov domofon;

- da je J.J. tožniku po domofonu pojasnil, kdo je, odkod prihaja in zakaj ga išče, vendar tožnik vrat ni odprl in pisanja ni želel sprejeti;

- da je J.J. naslednjega dne 8. 1. 2015 okoli 8. ure ponovno odšel na tožnikov domači naslov, pozvonil na naključni domofon, vstopil v večstanovanjsko stavbo, najprej iskal nabiralnik z oznako H. in L., vendar ga ni našel, nato pa odšel v ... nadstropje in pri stanovanju s št. ... našel oznako z navedenima priimkoma;

- da je J.J. potrkal in pozvonil pri navedenem stanovanju, vendar se mu ni nihče oglasil, zato je pisanje ob 8.55 uri zataknil za kljuko in režo vrat, vrata fotografiral, izpolnil vročilnico in napisal uradna zaznamka.

14. Tožnik se pritožuje tudi zoper navedene dejanske ugotovitve, vendar pritožbeno sodišče v pravilnost teh ne dvomi. Ugotovljeni potek vročanja obvestila in vabila na zagovor namreč izhaja tako iz listinskih dokazov (fotografij - B8, B30, vročilnice - B5, uradnih zaznamkov - B6, B7) kot tudi iz izpovedi J.J.. Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja na zapis v uradnem zaznamku o tem, da je bilo vročanje opravljeno v drugem (namesto v tretjem) nadstropju večstanovanjske stavbe, saj je očitno, da gre le za pomoto, kot je izpovedal J.J., in da vročanje dejansko ni bilo opravljeno v napačnem nadstropju. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila ob vratih tožnikovega stanovanja v spornem obdobju oznaka H. L. (in ne le H., kot trdi tožnik), saj tako izhaja tudi iz fotografij vrat stanovanja.

15. Ni pa se mogoče strinjati s pravno presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka z opisanim načinom vročanja obvestila in vabila na zagovor ni kršila pravice tožnika do zagovora v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči.

16. Tožnik v pritožbi vztraja, da je pisanje z obvestilom in vabilom na zagovor prejel šele po pošti 21. 1. 2015, torej po predvidenem datumu zagovora dne 14. 1. 2015 in po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2015. Trdi, da pred tem navedenega pisanja ni prejel in da mu zato tožena stranka ni omogočila zagovora v postopku podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je tožnik pisanje pričakoval že od 7. 1. 2015 (ker je verjelo J.J., da je tožniku tega dne povedal, kdo je, od kod prihaja in zakaj ga išče, ter da ga je tožnik kasneje tudi poklical in povprašal v zvezi s pisanjem, o tem pa je poizvedovala tudi tožnikova zunajzakonska partnerja L.L.). Kljub temu tožnik, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, 8. 1. 2015 ni želel odpreti vrat in pisanja sprejeti. V primeru, da ga ni bilo doma, pa po mnenju sodišča prve stopnje ni verjetno, da bi pisanje v vmesnem času (med 8.55 uro, ko je bilo puščeno na vratih, in nekaj po 10. uri, ko naj bi tožnik prišel domov) kdorkoli vzel. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev presodilo, da je tožnik prejel pisanje že 8. 1. 2015 ter da se je s tem pravočasno in dejansko seznanil z obvestilom in vabilom na zagovor.

17. Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 delodajalcu nalaga, da poskrbi, da se delavec v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko in pravočasno seznani z očitanimi kršitvami ter z datumom, uro in krajem predvidenega zagovora. Gre za pravico delavca oziroma obveznost delodajalca, ki ima podlago tudi v 7. členu Konvencije MOD št. 158. o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Dokazno breme, da je delodajalec delavcu zagovor omogočil in v okviru tega tudi, da je delavca dejansko in pravočasno seznanil s kršitvami ter ga povabil na zagovor, je na delodajalcu (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v konkretnem primeru poskrbela, da je tožnik prejel obvestilo (o kršitvah) in vabilo na zagovor. Tožnika 8. 1. 2015, ko je vročevalec J.J. pisanje zataknil za vrata njegovega stanovanja, ni bilo doma (kot izhaja iz zdravniškega potrdila - A10), zato se na zvonec ni odzval in posledično ni vedel, da se mu poskuša vročiti pisanje tožene stranke. Tožena stranka tako v tem sporu ni s stopnjo prepričanja, ki se zahteva za meritorno odločanje, dokazala, da je tožnika 8. 1. 2015 dejansko seznanila z očitanimi kršitvami in ga povabila na zagovor. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik že od 7. 1. 2015 pričakoval vročitev pisanja, vendar to dejstvo ne more vplivati na presojo, ali je tožena stranka tožnika 8. 1. 2015 z vročitvijo obvestila (o kršitvah) in vabila na zagovor izpolnila svojo obveznost omogočiti tožniku zagovor. Ker tožnik ob poskusu vročitve stanovanjskih vrat ni odprl, saj ga ni bilo doma, tožena stranka pisanja ne bi smela kar pustiti zataknjenega za vrata, saj na ta način ni mogla poskrbeti, da bi se tožnik dejansko in pravočasno s pisanjem seznanil, zlasti ker živi v večstanovanjski stavbi, v kateri ima vsakdo dostop do vrat njegovega stanovanja. Zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožena stranka ni kršila pravice do zagovora tožnika in da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni nezakonita.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi že iz tega razloga ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP delno spremenilo v odločitvi o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako, da je ugotovilo njeno nezakonitost. V preostalem (nespremenjenem) delu pa je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje namreč zaradi zmotne odločitve, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z uveljavljano reperacijo in reintegracijo, poleg tega pa tudi ni odločilo o predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (list. št. 11). Sodišče prve stopnje bo tako moralo v novem sojenju ponovno odločiti o preostalih tožbenih zahtevkih in o predlogu tožene stranke. Prav tako bo moralo ponovno odločiti o stroških postopka.

19. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1083/2009
• VDSS Sodba Pdp 84/2017
• VDSS Sodba Pdp 770/2016