VDSS Sklep Pdp 1060/2016

Jedro

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v svojih razlogih nima navedeno, kateri dokazi so bili izvedeni, kateri dokazi so bili zavrnjeni in razloga za njihovo zavrnitev. Sodišče prve stopnje svoje odločitve, da se neizvedene dokaze zavrne, ni obrazložilo niti na naroku za glavno obravnavo. Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagata stranki. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Vendar mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 1.915,76 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter predodelitev zadeve drugemu sodniku in prekinitev postopka do odločitve o vloženi reviziji. Navaja, da je predlagal zaslišanje 16 prič, sodišče pa je zaslišalo le A.A. in B.B., izvedbo ostalih dokazov pa je zavrnilo, ne da bi za to navedlo razloge. Navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker niso navedeni listinski dokazi, v katere je sodišče vpogledalo za sprejem dokazne ocene. Pove, da iz sodbe ni razvidno, na katera dodatna dokaza, predložena po zaključku glavne obravnave, je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo. Dalje trdi, da je sodišče prve stopnje izpovedi prič, ki so jih dale v kazenskem postopku, samo posredno dokazno ocenilo in s tem kršilo načelo ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja iz 4. člena ZPP. Meni, da se v kazenskem postopku ugotavljajo druga pravno relevantna dejstva kot v delovnem sporu, civilna odgovornost delodajalca pa je širša od kazenske odgovornosti odgovorne osebe delodajalca, zato vsebine izpovedi prič pred kazenskim sodiščem ni mogoče uporabiti kot podlago za odločitev o odškodninski (ne)odgovornosti tožene stranke. Trdi, da v kazenskem postopku ni bil stranka in ni imel možnosti postavljanja vprašanj pričam. Predlaga prekinitev postopka do odločitve Vrhovnega sodišča RS o reviziji v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga, ki mu jo je tožena stranka podlaga. Nasprotuje zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice predsednice senata in zatrjuje njeno pristranskost. Sklicuje se na trditve, da ga je tožena stranka šikanirala oziroma trpinčila pri delu v času od septembra 2011 do aprila 2013, ker je kot sindikalni zaupnik opozarjal na nepravilnosti. Kot glavni način mobinga navaja postopno odvzemanje delovnih nalog, sicer pa se je izražal še v ravnanju zakonite zastopnice tožene stranke na sestanku 11. 10. 2011, v zahtevi po normiranju (pisanju dnevnika opravljenega dela), prevzemu vodenja sestankov z oskrbniki s strani direktorice, selitvi iz pisarne v pisarno ter predaji dokumentacije zaposlenih glede zdravniških pregledov in cepljenj tajnici. Sklicuje se na izpoved prič in zapisnike o njihovih izpovedih v kazenskem postopku. Izpodbijani sodbi očita, da je pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, ker ne vsebuje celovite dokazne ocene vzrokov in posledic tožnikovega pisma o preveč in premalo dela ter kasnejših dogodkov ter ravnanj tožene stranke. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo vzrok za izvajanje mobinga, to je njegovo opozarjanje na napake. Meni, da utemeljenega razloga za normiranje njegovega dela ni bilo, ker mu je tožena stranka delovne naloge odvzemala in ne dodajala, tožniku pa ni bilo ponujeno nobeno drugo dodatno delo, torej je šlo za povračilni ukrep zaradi navedenega pisma. Ugotovitev, da je bil resnični razlog za njegove očitke o odvzemanju delovnih nalog njegovo nestrinjanje z delitvijo oskrbniško-vzdrževalne službe, je po njegovem mnenju v nasprotju z listinami v spisu in s samo s seboj. Pove, da je podpisal aneks za nižje delovno mesto vodje oskrbniške službe, delitvi torej ni nasprotoval, in da bi mu od 28. 7. 2011 dalje morala tožena stranka zagotavljati delo v skladu z opisom nalog za vodjo oskrbniške službe. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se ni lotil oskrbniških nalog, ki jih je bilo dovolj, saj mu je tožena stranka delovne naloge odvzemala. Navaja, da sta bili v času, ko je napisal sporno pismo, oskrbniška in vzdrževalna služba že razdeljeni in ni bilo več čemu nasprotovati. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je po delitvi služb še vedno opravljal delo nadzorovanja preostalih oskrbnikov, očita protispisnost, saj je v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da je direktorica prevzela vodenje sestankov z oskrbniki. Trdi, da je direktorica tožene stranke sama izpovedala, da je nekatere njegove naloge prenesla na druge zaposlene, tako da ni obdržal nobenih nalog, ki izhajajo iz razlogov v 19. točki izpodbijane sodbe, razen zadolžitev v zvezi z orožjem. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da določenih del ni več opravljal zaradi delitve oskrbniško-vzdrževalne službe, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da je izgubljal delo zaradi zaostritve odnosov z direktorico. Nasprotuje zaključku, da mu je bilo ponujeno delovno mesto s stacionarnim računalnikom v zabojniku za oskrbnike ter da je to namestitev zavrnil, saj takega zabojnika 1. 8. 2012, ko je bil izseljen iz pisarne strokovne vodje, še ni bilo. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do vseh selitev, ki so bile odrejene tožniku. Nadalje navaja, da ga je tožena stranka šikanirala z izdajanjem opozoril po 83. členu ZDR in izmišljevanjem kršitev delovnih obveznosti zaradi priprave podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so pri toženi stranki ustrezno obravnavali tožnikove prijave mobinga, zavrnitev predlagane nezaupnice s strani sindikata namreč po njegovem mnenju ne zadošča. Razlogi sodbe o tem so po njegovem mnenju sami s seboj v nasprotju, brez podlage v izvedenih dokazih in materialnopravno zmotni. Pove, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da je kot način izvrševanja mobinga zatrjeval nezakonito snemanje kolegijev, saj je bila to ena od nepravilnosti, na katere je opozarjal sindikat in tožnik kot njegov predsednik, ne pa način za izvajanje mobinga. Meni, da je ugotovitev, da je tožnik sam predlagal snemanje, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Nadalje navaja, da ga je tožena stranka šikanirala s stigmatizacijo in potvarjanjem več let starih dogodkov, ki s predmetnim sporom nimajo nobene zveze. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede dejstva, da ni bil izoliran. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje drugič odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu po 6.a členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl., ZDR). Prvič je s sodbo opr. št. I Pd 773/2013 z dne 19. 3. 2015 zavrnilo tako tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga, reintegracijo in reparacijo kot tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 587/2015 z dne 6. 1. 2016 pritožbi tožnika ugodilo v delu, ki se nanaša na zahtevano odškodnino in stroške postopka, ter v tem delu izpodbijano prvo sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu, ki se je nanašal na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, reintegracijo in reparacijo. Zoper to odločitev je tožnik vložil revizijo, ki jo je s sodbo opr. št. VIII Ips 94/2016 z dne 10. 11. 2016 Vrhovno sodišče zavrnilo. Glede na to, da je bilo o reviziji že odločeno, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do tožnikovega predloga za prekinitev postopka do odločitve o njegovi reviziji zoper sodbo in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 587/2015 z dne 6. 1. 2016.

7. V ponovljenem postopku glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, s katero je tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba v svojih razlogih nima navedeno, kateri dokazi so bili izvedeni, kateri dokazi so bili zavrnjeni in razloga za njihovo zavrnitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve, da se neizvedene dokaze zavrne, ni obrazložilo niti na naroku za glavno obravnavo. Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagata stranki. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Vendar mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Že zaradi tega razloga je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Ne glede na to, da je že zaradi zgoraj navedenega razloga pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, pa se zaradi razlogov ekonomičnosti opredeljuje tudi do nekaterih drugih pritožbenih navedb. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje z dokazno oceno izpovedi prič, ki so jih podale v kazenskem postopku, ki je potekal zoper zakonito zastopnico tožene stranke C.C. zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št.55/08 in nasl., KZ-1), napravilo zgolj posredno dokazno oceno in s tem kršilo načelo ustnega neposrednega in javnega obravnavanja iz 4. člena ZPP. Tožnik je v predmetni zadevi sam kot dokaz predložil določene zapisnike o zaslišanju prič v navedenem kazenskem postopku (zapisnik o zaslišanju same zakonite zastopnice tožene stranke ter zapisnike izpovedi prič A.A., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I. in J.J.). V pritožbi je tožnik na splošno nasprotoval temu, da bi sodišče prve stopnje kot dokaz upoštevalo zapisnike o zaslišanju prič v kazenskem postopku. Glede na to, da je sam predložil zapisnike o zaslišanju nekaterih prič v kazenskem postopku in se nanje sklicuje tudi v pritožbi, je tožnik očitno soglašal z njihovo uporabo v dokazne namene v tem individualnem delovnem sporu. Ni pa mogoče sodišču prve stopnje očitati, da bi moralo zapisnike o zaslišanju drugih prič zavrniti zaradi upoštevanja načela neposrednosti, pri čemer tožnik niti ni navedel, katerih niti ni navedel razlogov za tako razlikovanje med njimi. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tudi pravilno opozarja, da tožnik predlaganim dokazom z vpogledom v zapisnike o zaslišanju prič in obdolženke v navedenem kazenskem postopku ni pravočasno ugovarjal, saj to svojo trditev prvič podaja šele v pritožbi. Glede na to skladno s 286.b členom ZPP ta kršitev ne more biti upoštevana, saj ni izkazal, da je brez svoje krivde prehodno ni mogel navesti. Iz listin v spisu tudi sicer izhaja, da je tožnik v navedenem kazenskem postopku sodeloval kot oškodovanec in da je bil na glavni obravnavi tudi navzoč. Glede na to, da je v individualnem delovnem sporu sodišče zavezano k oceni vseh dokazov na podlagi metodoloških napotkov dokazne presoje iz 8. člena ZPP, slovensko civilno procesno pravo pa temelji na načelu proste presoje dokazov, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve načela neposrednosti.

9. Pritožnik v pritožbi zatrjuje tudi, da izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena in je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem med drugim opozarja, da je sodišče prve stopnje sprejelo stališča, ki so v medsebojnem nasprotju glede ugotovitve o delih vodje oskrbnikov, ki jih je tožnik pri toženi stranki še opravljal. V zvezi s tem vprašanjem pritožba pravilno opozarja, da je pri presoji vprašanja, ali je tožena stranka tožniku odvzemala dela, ki so sodila v delokrog delovnega mesta vodje oskrbnikov, za katerega je podpisal aneks k pogodbi o zaposlitvi 28. 7. 2011, odločilna ugotovitev o tem, katera dela sodijo v opis del in nalog za vodjo oskrbnikov ter katera dela iz tega opisa so mu bila odvzeta in zakaj, ni pa pravno pomembno, katerih del s področja vzdrževanja tožnik v spornem obdobju ni več opravljal. Ob tem pa je treba dodati, da je za pravilno materialnopravno vrednotenje ugotovljenega dejanskega stanja treba upoštevati, da tudi če je odvzemanje posameznih del delavcu posledica zaostrenih odnosov med delavcem in delodajalcem, to ne pomeni, da je s tem prišlo do trpinčenja delavca na delovnem mestu, saj morajo biti za odškodninsko odgovornost delodajalca zaradi trpinčenja na delovnem mestu ugotovljeni vsi elementi za odškodninsko odgovornost zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

10. Pritožba neutemeljeno širi trditveno podlago s tem, ko se zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu presojati tudi druge domnevne selitve tožnika iz pisarne v pisarno, saj je v postopku pred sodiščem prve stopnje potekal dokazni postopek le glede selitve iz pisarne strokovne vodje 1. 8. 2012. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano šikaniranje z izdajanjem opozoril po 83. členu ZDR in na kršitve delovnih obveznosti kot podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je že pravnomočna odločitev o tem, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita (sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 597/2015 z dne 6. 1. 2016), zavrnjena pa je bila tudi revizija zoper njo (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 94/2016 z dne 10. 11. 2016). Glede na pritožbeno navedbo, da tožnik ni nikoli zatrjeval izvajanja mobinga z nezakonitim snemanjem kolegijem, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje s tem očitkom v nadaljnjem postopku ne bo treba ukvarjati, saj očitno tožnik ta očitek umika.

11. Ker je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz tega razloga, ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je v sodbi treba navesti, kateri dokazi so bili v postopku izvedeni, pri čemer je pri navajanju listin, v katere je vpogledalo sodišče v dokaznem postopku, praviloma treba navesti kratek opis oziroma naslove listin. Nadalje bo moralo navesti, kateri dokazi so bili zavrnjeni in tudi razlog za njihovo zavrnitev, da bo upoštevana zahteva po kontradiktornem postopku oziroma ustavna jamstva iz 22. člena (enako varstvo pravic) oziroma 23. člena Ustave RS (pravica do sodnega varstva). V razlogih sodbe bo sodišče prve stopnje moralo zavzeti stališče o tem, ali je prišlo do posameznih kršitev, ki jih tožnik očita toženi stranki kot del trpinčenja na delovnem mestu, in presoditi, ali je podan element sistematičnosti oziroma ali je šlo za ponavljajoče se kršitve. Trpinčenje na delovnem mestu je namreč vsako ponavljajoče se ali sistematično graje vredno ali očitno negativno žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (6.a člen ZDR). V zvezi z glavnino očitkov tožnika toženi stranki, da mu je odvzemala naloge vodje oskrbniške službe, bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, katere naloge so bile opredeljene kot naloge vodje oskrbniške službe, katere od teh nalog je tožnik v obdobju od septembra 2011 do aprila 2013 sploh opravljal in katerih ne. V zvezi s slednjim je odločilno, ali jih je (samoiniciativno) opustil ali pa so mu bile odvzete, pri čemer je za ugotovitev kršitve bistveno, ali so mu bile odvzete protipravno (ne pa npr. zaradi potreb izvajanja delovnega procesa). Izhajati je treba iz nalog delovnega mesta, ki ga je tožnik zasedal na podlagi aneksa št. 4 z dne 28. 7. 2011, tj. vodje oskrbniške službe, in ne morebiti iz nalog vodje oskrbniško-vzdrževalne službe ali iz nalog samih oskrbnikov. Ob tem je treba še opozoriti, da je kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 opredeljeno nekoliko drugače, kot trpinčenje na delovnem mestu iz 6.a člena ZDR, zaradi česar razlogi v sodbah v kazenski zadevi niso neposredno uporabljivi pri razlogih za odločitev v predmetni zadevi. Pri obrazložitvi se bo sodišče prve stopnje tako moralo opredeliti do obstoja ali neobstoja vseh zatrjevanih elementov odškodninske odgovornosti, upoštevati vse izvedene dokaze ter navesti, zakaj je določenim dokazom sledilo, drugim pa ne, oziroma zakaj je sprejelo odločitev, kakršno je sprejelo.

12. Ker je bila izpodbijana sodba razveljavljena že zaradi navedenega, se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na predlagano izločitev sodnice predsednice senata sodišča prve stopnje, zgolj dodaja, da skladno z določbo petega odstavka 73. člena ZPP zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev zavrne, ni posebne pritožbe, kar pomeni, da o pritožbi zoper ta sklep odloča pritožbeno sodišče takrat, ko odloča o pritožbi zoper odločitev o glavni stvari. Da bi bilo to mogoče, mora biti ob predložitvi pritožbe pritožbenemu sodišču predložen vsaj sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev.

13. Pritožbeno sodišče pa ni sledilo pritožbenemu predlogu tožnika, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom, saj za takšno odločitev po prepričanju pritožbenega sodišča ni utemeljenega razloga. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice, namreč ne dajejo podlage za uporabo 356. člena ZPP.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1172/2014
• VDSS Sodba Pdp 313/2020
• VDSS Sodba Pdp 402/2020