VDSS Sodba in sklep Pdp 1067/2016

Jedro

Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer, v postopku za izdajo zamudne sodbe dejanskega stanja sodišču ni treba ugotavljati, ampak sodišče vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Tožnik je v tožbi vse očitke, ki mu jih je očitala tožena stranka zanikal in navajal, da so le-ti izmišljeni in prirejeni za potrebe izredne odpovedi. Izpostavil je, da pisne prijave delavca ni nikoli videl, prav tako na zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s prijaviteljem ni bil soočen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba v točki III in IV izreka razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo:

"I. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2016, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi.

II. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo z dnem vročitve izredne odpovedi, to je z dnem 17. 8. 2016, in se zato šteje, da še vedno traja.

III. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, in sicer na delovno mesto po zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, to je na delovno mesto prodajalec/blagajnik, ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od vključno 18. 8. 2016 dalje, do poziva nazaj na delo, priznati delovno dobo, jo prijaviti v matično evidenco ZPIZ ter v vsa socialna in zdravstvena zavarovanja ter ji obračunati nadomestilo plače v višini 1.144,58 EUR bruto mesečno, od tega zneska pristojnim institucijam odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 171,35 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo."

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper zamudno sodbo in navaja, da mora pri uporabi materialnega prava sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat kadar gre za kontradiktorno sodbo. V konkretnem primeru to ni izpolnjeno. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je temeljila na 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita takrat, ko sodišče ugotovi, da je odpovedni razlog, ki ga je navajal delodajalec v izpodbijani odpovedi ni resničen ali ni utemeljen. Obstoj in utemeljenost odpovednega razloga mora dokazati delodajalec. Tožnik je predložil izredno odpoved, v kateri jasno piše, da delodajalec razpolaga s pisno izjavo A.A., ki je prisostvoval kršitvi tožnika, ko je ta 14. 5. 2016 prodajal svoj televizor dvema kupcema. Delodajalec se je v zvezi z obstojem kršitve skliceval tudi na izpoved nadrejenega B.B., ker je omenjeno v obrazloženi odpovedi. Tožbi je predložen dokaz (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi), ki je v nasprotju s tožbenimi trditvami o tem, da prijava ne obstaja in do dogodka dejansko ni prišlo. Sodišče ne more vedeti, zakaj tožena stranka ni bila aktivna oziroma ni odgovorila na tožbo (ali npr. po pomoti zamudila rok, kar je najbolj običajen razlog). Sodišče je na tem mestu ugotavljalo dejstva izven tožbenih navedb, kar predstavlja procesno kršitev. Tožena stranka se sprašuje, zakaj sodišče verjame tožniku, da je delo ves čas skrbno in vestno opravljal. Sodba sodišča nima razlogov glede III. točke izreka in sicer v delu, kjer tožnik zahteva plačilo nadomestila plače v višini 1.144,58 EUR bruto. V tožbi tožnik navaja, da zahteva nadomestilo glede na povprečno plačo za polni delovni čas, ki jo je prejemal. Pri tem se sklicuje na plačo v maju, juniju in juliju, vendar ne navede v katerem obdobju oziroma v katerem letu in zakaj je pravnorelevantno povprečje treh mesecev. Sodišče bi tožniku lahko priznalo le nadomestilo plače od zneska plače po pogodbi o zaposlitvi in ne nedefiniranega povprečja plač.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno izdalo zamudno sodbo v skladu s 318. členom ZPP. Priglaša pritožbene stroške postopka in navaja, da gre za potrebne stroške postopka glede na odločanje Vrhovnega sodišča RS, ki priznava stroške odgovora na revizijo v primeru, ko nasprotna stranka s pravnim sredstvom ne uspe (npr. VIII Ips 190/2016 z dne 11. 10. 2016).

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da se sodbe v točki III ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da je sodišče v tem delu storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri tem je upoštevalo, da se po določilih 2. odstavka 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP);

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), kot specialni predpis, v 2. odstavku 41. člena določa, da je v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja rok za odgovor petnajst dni.

7. Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je tožena stranka tožniku očitala, da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je ocenila, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer, kot že navedeno, v postopku za izdajo zamudne sodbe dejanskega stanja sodišču ni treba ugotavljati, pač pa sodišče vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Tožnik je v tožbi vse očitke, ki mu jih je očitala tožena stranka zanikal in navajal, da so le-ti izmišljeni in prirejeni za potrebe izredne odpovedi. Izpostavil je, da pisne prijave delavca A.A. ni nikoli videl, prav tako na zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s prijaviteljem ni bil soočen. Glede na tožnikove navedbe, ki se štejejo za resnične, je tožnik tudi zatrdil, da tožnik dne 14. 5. 2016 na delovnem mestu svojega privatnega televizorja kupcem ni ponujal v prodajo, niti ga ni imel namena prodati, zatrjeval je le, da ima sam podoben televizor, ki dobro deluje.

9. Utemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da zamudne sodbe v delu, kjer tožnik zahteva za reintegracijo in plačilo nadomestila plače v višini 1.144,58 EUR bruto ni mogoče preizkusiti, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tako ima sodba v tem delu bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sicer določa, da je le-ta podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ker sodba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, bo moralo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje svojo odločitev glede III. točke izreka jasno obrazložiti upoštevaje pri tem tožbene navedbe tožnika.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in razveljavilo točko III in posledično točko IV izreka, pri čemer se točka IV nanaša na odločitev o stroških postopka.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 245/2019
• VDSS sodba Pdp 465/2008
• VDS sodba Pdp 409/2007