VDSS Sodba Pdp 1043/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin, ki so pomembne za določitev višine povračila po 118. členu ZDR-1. Ta v drugem odstavku določa, da je poleg kriterijev, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, potrebno upoštevati tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik v času do prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča, ni imel zakonske možnosti, da bi uveljavljal kakršno koli pravico na zavodu za zaposlovanje. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni privedla okoliščina procesne napake v vodenju postopka odpovedi, ampak dejstvo, da tožnik kršitev, ki mu jih je v odpovedi očitala tožena stranka, ni storil. Zato je pritožbeno sodišče tožniku dosojeni znesek denarnega povračila zvišalo na šest tožnikovih mesečnih plač.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki V v zvezi s točko VII izreka spremeni tako, da se znesek odškodnine zviša na 33.428,28 EUR (z zneska 22.285,52 EUR), v presežku (za znesek 70.336,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zahtevek zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 130,90 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2012, ki jo je tožena stranka vročila tožniku dne 27. 12. 2012, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka). Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 27. 12. 2012, temveč s 30. 8. 2013, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer od 27. 12. 2012 do 30. 8. 2013, prijaviti v obvezna socialna zavarovanja z vpisom v matično evidenco ZPIZ ter mu za ta čas obračunati nadomestila bruto plač po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 2. 2007, od katerih naj odvede davke in prispevke, nato pa tožniku izplača neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto zneska nadomestila od 13. dne v mesecu za pretekli mesec, in druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti v plačilo dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka III izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 4. 12. 2012 do 27. 12. 2012 obračunati razliko v bruto plači, kot da prepovedi opravljanja dela ne bi bilo, v višini 3.202,68 EUR bruto, nato pa mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezno neto razliko v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 1. 2013 do plačila (točka IV izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odškodnino zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 22.285,52 EUR, od te obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka V izreka) in mu v roku 8 dni povrniti stroške zastopanje na zagovoru v višini 467,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2012 do plačila (točka VI izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska nadomestila iz točke III izreka za 12. dan v mesecu za plačo preteklega meseca, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto razlike v plači za 12. 1. 2013 v točki IV izreka, za obračun in plačilo odškodnine v znesku 81.479,17 EUR s pp in za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine za razliko med bruto in neto zneskom odškodnine (brez odvoda davkov in prispevkov) do neto zneska odškodnine (točka V izreka) in za povrnitev stroškov zastopanja na zagovoru v znesku 376,88 EUR s pripadki in za zakonske zamudne obresti za 10. 12. 2012 od prisojenih stroškov zastopanja na zagovoru v točki VI izreka (točka VII izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 4.927,28 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (točka VIII izreka).

2. Zoper zavrnilni del točke V v točki VII izreka se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji obrazložitvi odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) oprlo le na ugotovitve, da tožnik prejema relativno visoko plačo, da je bil pri toženi stranki zaposlen dolgo obdobje ter da je bil brez zaposlitve le kratko obdobje osmih mesecev, do ostalih kriterijev za določitev višine pa se ni opredelilo. Pri tem se pritožba sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišče Republike Slovenije, iz katere izhaja, da gre v tem primeru za odškodnino, ki pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo zaradi nereintegracije k delodajalcu. Iz sodne prakse (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 48/2011 z dne 6. 3. 2012, opr. št. 234/2012 z dne 27. 5. 2013, opr. št. 213/2009 z dne 4. 4. 2011, opr. št. 46/2013 z dne 13. 5. 2013, opr. št. VIII Isp 242/2012 z dne 27. 5. 2013, opr. št. VIII Ips 1872013 z dne 26. 11. 2013 ter sodba in sklep opr. št. 46/2013 z dne 13. 5. 2013 in opr. št. VIII Ips 253/2013 z dne 13. 5. 2014) izhaja, da je bila tožniku dosojena odškodnina določena v bistveno prenizkem znesku. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je šlo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da zaradi tega tožnik ni dobil ne odpravnine in tudi ne nadomestila na zavodu za zaposlovanje, to pa bi skladno z 2. odstavkom 118. člena ZDR-1 moralo upoštevati. Tožnik je bil pri toženki zaposlen od leta 1996, torej skupaj 17 let. Dopolnil je 50 let starosti in ima še vedno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas (čas trajanja mandata izvršnega direktorja). Šele po 8 mesecih iskanja zaposlitve, mu je uspelo pridobiti zaposlitev po pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Toženka mu je onemogočala iskanje primerne zaposlitve, saj je takoj, ko je bilo v javnosti objavljeno, da je kandidiral za določeno delovno mesto začela z gonjo proti njemu. Po novi pogodbi o zaposlitvi je bila dogovorjena za 620,79 EUR nižja plača kot po pogodbi o zaposlitvi pri toženki. Tožnik bi v primeru rednega prenehanja delovnega razmerja pri tožniku prejel odpravnino v višini 6 povprečnih plač v zadnjih 12 mesecih, kar je 33.428,28 EUR. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odškodnino v višini 103.764,69 EUR, od te obračunati in odvesti davke in prispevke ter mu izplačati ustrezen neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Odločitev je pravilna, sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih okoliščin, kar je razvidno iz točke 39 obrazložitve sodbe, prav tako pa je tudi jasno predstavilo naravo odškodnine po 118. členu ZDR-1, iz katere jasno izhaja, da okoliščin, ki niso vezane na samo odpoved reintegraciji, ni mogoče šteti za relevantne. Tožena stranka še poudarja, da nezakonitost izredne odpovedi ne predstavlja tiste okoliščine, zaradi katere bi morala biti odškodnina višja, ker ta ne more predstavljati kazni za toženo stranko, prav tako pa glede nezakonitosti odpovedi ZDR-1 ne ločuje med redno in izredno odpovedjo. Zgolj iz previdnosti, pa tožena stranka opozarja na nevarnost, da bi ji pritožbeno sodišče v primeru, da bi izpodbijano odločitev sodišča prve spremenilo v njeno škodo, s tem odvzelo pravico do pravnega sredstva.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2012 nezakonita, na tožnikov predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, skladno z določbo 1. odstavka 118. člena ZDR-1, pogodbo o zaposlitvi razvezalo s 30. 8. 2013 in mu dosodilo denarno povračilo v višini 4 plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je kot kriterije, po katerih je odločalo v višini denarnega povračila, upoštevalo tožnikovo starost, trajanje zaposlitve pri toženi stranki, trajanje brezposelnosti in primerljivost njegove plače v novi zaposlitvi s plačo, ki jo je prejemal pri toženi stranki.

7. Pritožbeno sodišče se sicer z upoštevanjem navedenih kriterijev strinja, vendar pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin, ki so pomembne za določitev višine povračila po 118. členu ZDR-1. Ta v drugem odstavku določa, da je poleg kriterijev, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, potrebno upoštevati tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnik v času do prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča, ni imel zakonske možnosti, da bi uveljavljal kakršno koli pravico na zavodu za zaposlovanje. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V točki 35 obrazložitve je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala očitkov v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predvsem pa ni dokazala, da bi bili v kršitvah, ki jih očita tožniku, podani vsi zakonski znaki kaznivih dejanj po 215., 235. in 240. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji) in zato tožniku ni mogoče očitati, da je storil očitane mu kršitve. Do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku tako ni privedla okoliščina procesne napake v vodenju postopka odpovedi, ampak dejstvo, da tožnik kršitev, ki mu jih je v odpovedi očitala tožena stranka, ni storil.

8. Glede na navedeno je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku dosojeni znesek denarnega povračila prenizek, zato ga je zvišalo na šest tožnikovih mesečnih plač, torej za dve plači, kar je 11.142,76 EUR. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dosojeni znesek po višini in okoliščinah primerljiv z zneski povračil iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, na katero se pritožba sklicuje.

9. Ker je pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP), v preostalem pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Zaradi delne spremembe sodbe, se uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje ni spremenil, saj je sodišče prve stopnje stroške pravilno odmerilo glede na to, da je tožnik v celoti uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel in sicer 15,84 %, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 130,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odstavku 165. v zvezi s 154. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 990/2016
• VDSS Sodba Pdp 5/2017
• VDSS sodba Pdp 25/2016