VDSS Sodba Pdp 1076/2016

Jedro

Pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena zakonito, zato se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 54., 56. in 77. člena ZDR-1. Na tej podlagi je pravilno odločilo, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito (z odjavo iz obveznega socialnega zavarovanja).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je prvostopenjsko sodišče:

- ugotovilo, da je bilo med tožečo in toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 30. 6. 2016, temveč še traja (I. točka izreka sodbe);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko od 22. 3. 2016 do 30. 3. 2016 prijaviti v obvezno zavarovanje, obračunati bruto plačo v višini 768,00 EUR, odvesti davke in prispevke ter neto znesek plače izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka sodbe);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto "električar", z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, jo od 1. 7. 2016 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja in ji od navedenega datuma priznati delovno dobo ter vse druge pravice iz delovnega razmerja ter od 1. 7. 2016 do ponovnega nastopa dela obračunati in po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati plačo (pravilno: nadomestilo plače), ki bi jo prejemala, če bi delala na delovnem mestu "električar", skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, to je od 19. dne v mesecu do plačila (III. točka izreka sodbe);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za obdobje od aprila 2016 do junija 2016 iz naslova plač (IV. točka izreka sodbe) in nadur (V. točka izreka sodbe) obračunati bruto plače v zneskih, ki so navedeni v izreku, odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, ki so razvidni iz izreka;

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za obdobje od aprila do junija 2016 izplačati zneske, navedene v izreku sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, iz naslova dnevnic (VI. točka izreka sodbe) in iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela (VII. točka izreka sodbe), vse v osmih dneh, pod izvršbo;

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v osmih dneh od prejema sodbe povrniti stroške postopka v znesku 456,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (VIII. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje štelo za utemeljene tožnikove navedbe o tem, da je bil v pogodbi o zaposlitvi za določen čas določen razlog "projektno delo" nezakonit, saj naj bi tožnik opravljal naloge, ki imajo naravo stalnega dela, pri čemer je prezrlo dejstvo, da iz pogodbe izhaja, da je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas začasno povečan obseg dela v času izvedbe projekta A., ne pa projektno delo. Na podlagi navedenega obstaja nasprotje med dejstvi, na katere se opira tožbeni zahtevek, ter dokazi, ki jih je predložil tožnik, zato sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 318. člena ZPP ne bi smelo izdati zamudne sodbe. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz razloga, ki je bil nedvomno izkazan, je delovno razmerje tožniku prenehalo s potekom časa, zato mu ni nezakonito prenehala. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da je tožnik na podlagi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja ter Uredbe o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino upravičen do vtoževanih zneskov dnevnic. Tožnik ni bil na službeni poti, ampak je bil napoten na delo v tujino, v takem primeru pa delavec do dnevnic ni upravičen, kar je tudi v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS, po katerem se kot službeno potovanje šteje zgolj tista pot, ki ne predstavlja rednega opravljanja dela na sedežu delodajalca. Neutemeljeni so tudi zahtevki za plačilo opravljenih nadur, saj iz same pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je imel tožnik 40 urni delovnik in neenakomerno razporejen delovni čas, kar pomeni, da se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v obdobju šestih mesecev oziroma celotnega obdobja trajanja delovnega razmerja, zato zahtevek za plačilo nadur ni utemeljen. Sodišče ni presojalo, ali je tožnik dejansko opravljal nadure ob upoštevanju neenakomernega delovnega časa, zato ni mogoče govoriti o sklepčnosti sodbe.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da pritožba uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava, vendar pa pritožbena izvajanja tožene stranke dejansko kažejo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zamudne sodbe ni dovoljeno izpodbijati. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe o obstoju neskladja med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, ZPP) preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

7. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolnega dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP.

8. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožeča stranka uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen.

9. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da naj bi obstajalo nasprotje med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi - pogodbo o zaposlitvi, ki naj bi bilo v tem, da se v tožbi navaja, da naj bi bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, naveden v pogodbi, projektno delo, kar naj bi bilo nezakonito, ker je tožnik opravljal naloge, ki imajo naravo stalnega dela, iz pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas začasno povečan obseg dela v času izvedbe projekta A. Med tožbenimi navedbami in vsebino pogodbe o zaposlitvi ni nobenega nasprotja, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Bistveno je, da je iz tožbenih navedb razvidno, da je tožeča stranka opravljala naloge, ki imajo naravo stalnega dela, temu pa tožena stranka ni oporekala, ker odgovora na tožbo ni podala. Zato se šteje, da so resnične trditve tožeče stranke, da je opravljala delo na delovnem mestu "električar" za tujega glavnega izvajalca del v Belgiji, ki ima naravo stalnega dela in gre pri toženi stranki za trajno potrebo po tej vrsti dela. To pa pomeni, da pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito sklenjena za določen čas, niti če se šteje, da naj bi bila sklenjena iz razloga opravljanja "projektnega dela", niti če se šteje, da je bila sklenjena za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela do dokončanja projekta.

10. Ker pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito sklenjena za določen čas, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 54., 56. in 77. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Na tej podlagi je pravilno odločilo, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito (z odjavo tožnika iz obveznega socialnega zavarovanja).

11. Izpodbijana zamudna sodba je torej materialnopravno pravilna, tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o tožnikovih denarnih zahtevkih (za plačilo plače, dnevnic, nadur ...), pri čemer tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je odločilo na podlagi nesklepčne tožbe. Tožnik je upravičen tako do plačila plače po urni postavki 12,00 EUR kot do plačila nadur, ki jih je opravil v mesecih od aprila do junija 2016, pri čemer je sklicevanje pritožbe na pogodbeno določilo o neenakomerni razporeditvi delovnega časa z upoštevanjem referenčnega obdobja šestih mesecev, zaradi katerega naj ne bi bil upravičen do plačila za opravljene nadure, neutemeljeno, saj je bil tožnik odjavljen iz delovnega razmerja že po manj kot treh mesecih dela za toženo stranko. Prvostopenjsko sodišče je tožniku utemeljeno prisodilo tudi vtoževane dnevnice za službena potovanja, saj ni nobenega dvoma o tem, da je delavec, ki za delodajalca opravlja delo v tujini, upravičen do dnevnic v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora (154., 155., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 282/2008
• VDSS Sodba Pdp 201/2022
• VDSS sodba Pdp 1688/2014