<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba in sklep Pdp 735/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.735.2016
Evidenčna številka:VDS00000275
Datum odločbe:02.02.2017
Senat:Marko Hafner (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:nadurno delo - delovni čas - višek ur

Jedro

Skladno z Uredbo o delovnem času v organih državne uprave so pri toženi stranki delo opravljali v okviru premakljivega delovnega časa, pri tem pa je bil na podlagi 3. odstavka 14. člena te uredbe v posameznem mesecu dovoljen presežek največ 20 ur in primanjkljaj največ 10 ur. S 1. 8. 2014 so pri toženi stranki prešli iz gibljivega delovnega časa na neenakomerno razporejen delovni čas. Kot je izpovedal tožnikov nadrejeni, so tožniku in ostalim delavcem dejansko opravljene nadure plačevali, viške ur, ki so nastali zgolj zaradi predčasnih prihodov na delo in kasnejših odhodov z dela, pa so delavci koristili. Ker v obravnavanem primeru ne gre za ure, ki so nastale zaradi potreb delovnega procesa, tožnik ni upravičen niti do plačila dodatka prav tako pa tudi ne do izrabe teh ur kot nadur (30 % ure za vsako uro).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe evidentirati odsotnost tožnika z dela za dan 29. 9. 2014 kot začasno odsotnost z dela zaradi nege otroka in mu pravilno obračunati nadomestilo plače ter mu ponuditi dogovor o koriščenju enega prostega delovnega dne iz naslova neizkoriščenih ur presežka (8 ur) (točka I izreka sodbe). Zavrnilo je, kar je tožeča stranka iz naslova presežka ur zahtevala več ali drugače (da je dolžna tožena stranka ponuditi dogovor o koriščenju 20 neizkoriščenih nadur v obliki prostih dni in za teh 20 ur izplačati dodatek v višini 30 % za nadurno delo za vsako koriščeno prosto uro v bruto znesku 3,98 EUR, od tega obračunati in plačati davke in prispevke in neto znesek izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni od vročitve te sodbe; v primeru da tožeča in tožena stranka ne skleneta dogovora iz 1.a) točke te tožbe, obračunati neizplačanih 20 nadur za obdobje do konca meseca julija 2014 v skupnem bruto znesku 318,40 EUR, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke in neto znesek izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2014 dalje do plačila, v roku 30 dni od vročitve te sodbe; tožeči stranki za 29. 9. 2014 ponuditi dogovor o koriščenju enega prostega delovnega dne iz naslova neizkoriščenih nadur in za ta dan izplačati dodatek v višini 30 % za nadurno delo za vsako koriščeno prosto uro v bruto znesku 3,98 EUR, od tega obračunati in plačati davke in prispevke in neto znesek izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2014 dalje do plačila oziroma ji v primeru, da ne skleneta dogovora, obračunati neizplačanih osem nadur v skupnem bruto znesku 127,36 EUR, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke in neto znesek izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2014 dalje do plačila). S sklepom je zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka, ki se glasi: "Razveljavi se postopek zasedbe delovnega mesta višji kriminalistični inšpektor specialist III, II in I v Sektorju A., Oddelku B. za delovno mesto s šifro ..., ki je potekal v marcu 2014. Razveljavijo se vsi akti in odločbe, izdani s strani tožene stranke v postopku zasedbe delovnega mesta višji kriminalistični inšpektor specialist III, II in I v Sektorju A., Oddelku B. za delovno mesto s šifro ..., ki je potekal v marcu 2014. Tožena stranka je dolžna v roku 60 dni od pravnomočnosti sodbe ponoviti postopek zasedbe tega delovnega mesta in pri tem spoštovati zakone in veljavne kolektivne pogodbe." in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka, tožnik pa sam krije tudi stroške predsodnega postopka (točka II izreka sklepa).

2. Zoper sodbo (v zavrnilnem delu) in sklep (v delu zavrženja tožbe in delu, kjer je odločeno, da tožeča stranka sama krije stroške predsodnega in sodnega postopka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. členom istega zakona pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, ter sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma nov postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova presežka 20 ur. Pri tem sodišče prve stopnje selektivno povzema zgolj navedbe nadrejenega C.C. in ne pojasni, zakaj ni sledilo niti eni tožnikovi navedbi. Spregledalo je tožnikovo pojasnilo, da so te ure nastale v primerih, ko je delovni proces zahteval podaljšanje, saj so tožnik in sodelavci že pred 1. 8. 2014 dejansko delali v neenakomerno razporejenem delovnem času, kar izhaja iz 4. odstavka 70. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji in iz opisa tožnikovega delovnega mesta v aktu o sistemizaciji, pa tudi iz priloženih obračunov ur. Na takšno delo pa je tožnika predstojnik posebej razporedil. Da je bilo temu tako, je izpovedal tudi nadrejeni C.C., zato bi bilo po tožnikovem mnenju potrebno te ure obravnavati kot presežek ur na koncu referenčnega obdobja. Da so te ure nastale zaradi potreb delovnega procesa, izhaja tudi iz tega, da mu je tožena stranka odredila koriščenje teh ur. Skladno s stališči Vrhovnega sodišča RS delavcu pripada plačilo za delo preko polnega delovnega časa, če ga je opravil z vednostjo ali po naročilu nadrejenega (sodba in sklep VS RS opr. št. VIII Ips 111/2012 z dne 18. 9. 2012 in sodba opr. št. VIII Ips 288/2008 z dne 25. 1. 2010). Za te ure je delodajalec dolžan plačati 30 % dodatek za nadurno delo (sodba VDSS opr. št. Pdp 261/2014 in VS RS opr. št. VIII Ips 80/2015). Nenazadnje pa tudi sodišče toženi stranki nalaga, da iz naslova presežka ur tožniku ponudi koriščenje ur.

V zvezi s sklepom o zavrženju pa pritožba navaja, da je s tem sodišče tožniku odreklo možnost sodnega varstva, ker naj ne bi bil oškodovan zaradi diskriminacije. Pri tem se sklicuje na 204. člena ZDR, po katerem je neizbranemu kandidatu dopuščeno sodno varstvo le v primeru, če meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije. V obravnavanem primeru pa niso, ne tožnik in tudi njegovi sodelavci ne, vedeli, da poteka postopek za zasedbo delovnega mesta v njihovi Službi, saj je postopek potekal v tajnosti. Šele po tem, ko je novi sodelavec zasedel delovno mesto, je tožnik (in tudi celoten kolektiv) sklepal, da je tak postopek potekal. S tem je bila tožniku kršena vrsta pravic, na kar je tožnik opozoril delodajalca v svoji zahtevi za varstvo pravic in odpravo kršitev za dne 5. 12. 2014 in tudi, zaradi molka organa, na Komisijo za pritožbe pri toženi stranki. Kljub temu vse do danes ni prejel ne dokumentacije v zvezi z razpisom, prav tako pa tudi ne posamičnega akta, zoper katerega bi se lahko pritožil. Dejstvo je, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z 22.d členom Kolektivne pogodbe za policiste, ki ne predvideva zasedbe delovnega mesta na način, kot ga je izvedla tožena stranka.

Tožnik se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka in stroških predsodnega postopka. Predsodni postopek je procesna predpostavka za pričetek sodnega postopka in je torej nujen.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi pavšalno zatrjevanih ne. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, s katero je zavrnilo višji in drugačen zahtevek iz naslova koriščenja in plačila 20 neizkoriščenih ur. Pravilno je ugotovilo, da gre v tem primeru za višek ur, ki so tožniku nastale zaradi npr. nekaj minut prezgodnjega prihoda na delo oziroma odhoda z dela, in je ta čas sešteval, ni pa šlo za nadure, ko je delavec dejansko moral na intervencijo oziroma delala po navodilu in z vednostjo delodajalca. Skladno z Uredbo o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/2007 in naslednji) so pri toženi stranki delo opravljali v okviru premakljivega delovnega časa, pri tem pa je bil na podlagi 3. odstavka 14. člena te uredbe v posameznem mesecu dovoljen presežek največ 20 ur in primanjkljaj največ 10 ur. S 1. 8. 2014 so pri toženi stranki prešli iz gibljivega delovnega časa na neenakomerno razporejen delovni čas. Kot je izpovedal tožnikov nadrejeni C.C., so tožniku in ostalim delavcem dejansko opravljene nadure plačevali, viške ur, ki so nastali zgolj zaradi predčasnih prihodov na delo in kasnejših odhodov z dela, pa so delavci koristili. Ker v obravnavanem primeru ne gre za ure, ki so nastale zaradi potreb delovnega procesa, tožnik ni upravičen niti do plačila dodatka prav tako pa tudi ne do izrabe teh ur kot nadur (30 % ure za vsako uro). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi, saj iz izpovedi tožnikovega nadrejenega C.C. ne izhaja, da bi tožniku ta višek ur nastal zaradi opravljanja dela, ampak mu je nastal zaradi prihodov in odhodov na in z dela skladno z Uredbo, zaradi gibljivega delovnega časa.

7. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, kjer tožnik zahteva razveljavitev postopka zasedbe delovnega mesta višji kriminalistični inšpektor specialist III, II in I v Sektorju A., Oddelku B. za delovno mesto s šifro ..., ki je potekal v marcu 2014, po tako imenovanem postopku "notranje seznanitve in premestitve v istem organu". Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za zahtevek, kot ga je postavil tožnik, ni sodnega varstva. Kolektivna pogodba za policiste (KPP, Ur. l. RS, št. 41/2012 in naslednji) določa, da se notranja seznanitev o prostem delovnem mestu na oglasni deski opravi v primeru zasedbe prostega delovnega mesta. Dejstvo, da tožena stranka notranje seznanitve ni opravila, pa ne pomeni, da lahko tožnik izpodbija postopek v individualnem delovnem sporu. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je sodno varstvo v individualnem delovnem sporu dovoljeno le neizbranemu kandidatu, ki meni, da mu je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije (5. odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožbe na razveljavitev postopka pa tudi neizbrani kandidat ne more vložiti.

8. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov predsodnega postopka, saj tožnik stroškov ni priglasil niti v zahtevi za odpravo kršitev pravic in tudi ne v pritožbi na Komisijo zaradi molka organa.

9. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti je sodišče pritožbo zoper sodbo zavrnilo (353. člen ZPP), prav tako pa je zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep, ker je tudi ta neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP) in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je odgovarjalo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.


Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) - člen 14, 14/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MDM1