<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 7/2017

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.7.2017
Evidenčna številka:VDS00000251
Datum odločbe:09.02.2017
Senat:Silva Donko (preds.), Samo Puppis (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti

Jedro

Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (razlog nesposobnosti) je podan, če delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, zato ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, to pa ima za posledico, da delavec ne izpolnjuje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Vzrok za neizpolnjevanje delovnih obveznosti je v tem primeru subjektiven, na strani delavca (nepravočasno, nestrokovno oziroma nekvalitetno opravljanje dela). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju plana ni dosegal zato, ker je bil ta plan nerealno in previsoko postavljen. Zato ni obstajal utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 9. 1. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in jo je razveljavilo. V II. točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom 52-dnevnega odpovednega roka in da mu še vedno obstoji z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2012 za delovno mesto "svetovalec za osebna zavarovanja". V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja in delovno dobo ter mu pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanja Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od izteka odpovednega roka do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestilo plače v mesečnem znesku 797,57 EUR bruto in druge prejemke, kot da bi delal, od bruto zneskov obračunati predpisane dajatve in tožniku izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila, znižano za prejeta nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. V V. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.476,13 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da tožena stranka svoje stroške postopka krije sama.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik v obdobju od septembra do novembra 2014 ni dosegel kriterijev za dosego pričakovanih rezultatov dela, da je bilo obdobje od septembra do novembra 2014 pravilno določeno, da odpoved ni bila dana prepozno in da tožnik pri odpovedi ni bil diskriminiran zaradi starosti. Nadalje je pravilno ugotovilo, da je tudi drugim neuspešnim delavcem v tej PE prenehalo delovno razmerje. Prav tako je pravilno ugotovilo, kakšno je bilo izpolnjevanje mesečnega plana tožnika napram ostalim delavcem, vendar pa je v nadaljevanju napačno zaključilo, da je bil plan postavljen previsoko, da ga večina delavcev ni mogla doseči in da zato nedoseganje takega plana ne more predstavljati utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti in pogoja, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama spora ni bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka do vseh ostalih delavcev reagirala enako kot pri tožniku in da jim bodisi ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi za določen čas bodisi je prišlo do sporazumnega prenehanja njihovih pogodb o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je bil plan pri toženi stranki nespremenjen že vrsto let, ker je provizija iz sedmih sklenjenih zavarovanj zadoščala za pokritje stroškov svetovalca za osebna zavarovanja (izpovedba priče A.A., pravilnik tožene stranke). Tožena stranka je želela tožniku kljub njegovim dolgoletnim izkušnjam pomagati pri tem, da bi mesečni plan dosegal, vendar tožnik kljub tej pomoči (pisna opozorila, razgovori) plana v spornem obdobju ni dosegel. V novembru 2014 tako ni sklenil niti enega zavarovanja. Dejstvo, da je bil plan več kot primeren, pa izhaja tudi iz tega, da so v letu 2015 in 2016 vsi delavci v PE B. dosegli in presegli ta plan. Sodišče prve stopnje je poleg tega napačno dokazno ocenilo izpovedbo priče C.C. kot pavšalno in premalo dokumentirano, saj je navedena priča pojasnila vse razloge, zakaj tožnik plana ni dosegel. Sodišče prve stopnje pa je po drugi strani sledilo izpovedbama prič D.D. in E.E., ki nista bili dovolj kompetentni za celovito oceno tožnikovega dela. Tožnik plana ni dosegel zato, ker je imel v svojem delovniku premalo sestankov s strankami, za kar bi moral poskrbeti sam. Dokazna ocena izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je enostranska in necelovita. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in mu s sodbo opr. št. I Pd 151/2015 z dne 12. 10. 2015 praktično v celoti ugodilo (zavrnilo je le del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na zakonske zamudne obresti od prisojenih nadomestil plače za 18. dan v mesecu za pretekli mesec). Pritožbi tožene stranke zoper navedeno odločitev je pritožbeno sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 31/2016 z dne 21. 6. 2016 ugodilni del sodbe in odločitev o stroških razveljavilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot posledice zmotno uporabljenega materialnega prava in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu s tretjim odstavkom 360. člena ZPP je v obrazložitvi svojega sklepa opozorilo sodišče prve stopnje, katera dejstva mora ob pravilni uporabi materialnega prava še ugotoviti. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje te napotke pritožbenega sodišča v celoti upoštevalo, opravilo je vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem zgoraj omenjenem sklepu. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi neutemeljeno smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 362. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka dne 9. 1. 2015 podala tožniku (A3), zato ker v obdobju od septembra do novembra 2014 ni dosegel pričakovanih rezultatov dela. Zaradi te redne odpovedi je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 6. 3. 2015. Tožnik je bil sicer pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 10. 12. 2012 (A1) na delovnem mestu "svetovalec za osebna zavarovanja".

8. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku pred izpodbijano redno odpovedjo omogočila zagovor po drugem odstavku 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), da je zadostila 5. členu pogodbe o zaposlitvi in pred izpodbijano redno odpovedjo tožniku podala dva pisna opomina zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela in da je bilo ocenjevalno obdobje (obdobje od septembra do novembra 2014) lahko podlaga za ugotavljanje delovne uspešnosti tožnika. Poleg tega je ugotovilo tudi, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in da ni bila podana iz diskriminatornih razlogov. Tožnik je namreč zatrjeval, da mu je tožena stranka dejansko podala to redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi njegove starosti (ob podaji te odpovedi je bil tožnik star več kot 60 let) in da ga je želela nadomestiti z mlajšim delavcem. Tudi to navedbo je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zgoraj navedene ugotovitve prvostopenjskega sodišča, do katerih je to prišlo na podlagi pravilne in celovite dokazne ocene izvedenih dokazov, pravilne in z njimi v celoti soglaša.

9. Glede na to, da je tožnik v postopku zatrjeval, da je pri toženi stranki več kot 13 let vestno, kvalitetno in strokovno opravljal svoje delo (iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se je tožnik pri toženi stranki oziroma njenemu pravnemu predniku zaposlil že 14. 5. 2001) in da pričakovanih rezultatov dela ni dosegel iz objektivnih razlogov, saj je bil po njegovih trditvah plan postavljen previsoko, je sodišče v dokaznem postopku presojalo tudi utemeljenost te tožnikove trditve. Ugotovilo je, da je bil pri toženi stranki v spornem obdobju (od septembra do novembra 2014 in v vsem letu 2014) plan določen tako, da ga velika večina delavcev poslovne enote, v kateri je delal tožnik, ni dosegla. V 12. in 13. točki obrazložitve je podrobno analiziralo in obrazložilo doseganje plana tožnika in ostalih tožnikovih sodelavcev v poslovni enoti za mesece september, oktober in november 2014, ki jih je pri podaji izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala tožena stranka, poleg tega pa je ugotavljalo tudi, kakšen je bil obseg doseganja plana v poslovni enoti za obdobje mesecev od januarja 2014 do avgusta 2014. Ugotovilo je, da velika večina delavcev, vključno s tožnikom, tudi v tem obdobju plana ni dosegla. Ta plan je bil določen tako, da je moral delavec mesečno skleniti 7 novih zavarovanj ali pa zbrati določeno vsoto mesečnih premij življenjskih zavarovanj z novo sklenjenimi zavarovanji z različnimi zavarovanci, in da bi morala biti mesečna vsota obračunanih provizij enaka tožnikovi osnovni bruto plači (navedeno izhaja tudi iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). V postopku je pri primerjavi delovne uspešnosti tožnika in ostalih tožnikovih sodelavcev ugotovilo, da tožnik glede na odstotek doseganja plana ni bil najmanj uspešen. Tem ugotovitvam tožena stranka v pritožbi niti ne oporeka. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev o neustreznosti plana podkrepilo tudi s podatki o doseganju plana v drugih poslovnih enotah v primerljivem obdobju, pri čemer tožena stranka niti tem ugotovitvam sodišča prve stopnje v pritožbi substancirano ne oporeka.

10. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (razlog nesposobnosti) je med drugim podan, če delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, zato ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, to pa ima za posledico, da delavec ne izpolnjuje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Vzrok za neizpolnjevanje delovnih obveznosti je torej v tem primeru subjektiven, na strani delavca (nepravočasno, nestrokovno oziroma nekvalitetno opravljanje dela). V sodnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da tožnik v spornem obdobju plana ni dosegal zaradi nepravočasnega, nestrokovnega ali nekvalitetnega dela, temveč zato, ker je bil ta plan nerealno in previsoko postavljen (kar je v postopku zatrjeval in dokazoval tudi tožnik). Takšna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče pa je podlaga za pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni obstajal utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in da je posledično ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

11. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, v kolikšni meri so tožnik in njegovi sodelavci v spornem obdobju od septembra do novembra 2014 (pa tudi v obdobju od januarja do avgusta 2014) dosegali postavljeni plan (te ugotovitve je kot pravilne v pritožbi izrecno potrdila tudi tožena stranka), so neutemeljene pritožbene navedbe, da plan v spornem obdobju ni bil postavljen previsoko.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je zaradi nedoseganja plana tudi drugim delavcem prenehalo delovno razmerje in da tožnik v primerjavi z ostalimi ni bil obravnavan drugače, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že iz pritožbenih navedb razvidno, da drugim delavcem pogodba o zaposlitvi ni prenehala zaradi redne odpovedi iz razloga nesposobnosti, temveč sporazumno oziroma zaradi poteka pogodb o zaposlitvi, ki so jih imeli ti delavci sklenjene za določen čas. Ob upoštevanju dejstva, da je bil plan postavljen previsoko, pa ta pritožbena navedba niti ni bistvena za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke. Po zaključku pritožbenega sodišča prav tako ni bistvena pritožbena navedba tožene stranke o tem, da je bil plan nespremenjen že več let, ker je le tak plan omogočal pokritje stroškov za plače svetovalcev za osebna zavarovanja. To dejstvo (da naj bi plan omogočal pokritje stroškov za plače svetovalcev), ni odločilnega pomena za ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bil plan postavljen previsoko. Sodišče prve stopnje je namreč ugotavljalo ustreznost postavljenega plana glede na to, v kolikšnem delu je tožniku in ostalim sodelavcem uspelo ta plan doseči. Bistvenega pomena za oceno o ustreznosti postavljenega plana je dejstvo, koliko delavcem (ki so svoje delo opravljali v skladu z obveznostmi, izhajajočimi iz njihovih pogodb o zaposlitvi in tudi iz zakonskih določb - na primer 33. člen ZDR-1) je uspelo tak plan doseči. Iz dokaznega postopka sicer izhaja, da je plan v določenih mesecih (na primer januar 2014, marec 2014) dosegel le eden od 8 zaposlenih delavcev v poslovni enoti, kjer je svoje delo opravljal tudi tožnik. Tudi to potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bil plan v tem obdobju postavljen previsoko.

13. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik ni dosegel plana oziroma pričakovanih rezultatov dela zato, ker so bili ti ovrednoteni previsoko (tako za tožnika kot tudi za večino ostalih sodelavcev), so nebistvene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik svojega dela kljub drugačnim nasvetom C.C. ni spremenil.

14. Sodišče prve stopnje navedb (in dokazov) tožene stranke o doseganju plana za leto 2015 in 2016 utemeljeno ni upoštevalo, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bilo mogoče primerjati okoliščine, ki so vplivale na različno doseganje plana v navedenih letih v primerjavi s spornim obdobjem. V zvezi s tem je nadalje sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izvedeni dokazi ne nudijo podlage za ugotovitev, v kolikšni meri bi postavljeni plan v navedenih letih tožnik dosegal, če mu delovno razmerje zaradi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dnem 6. 3. 2015 ne bi prenehalo.

15. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izpovedbo priče C.C. ocenilo kot presplošno le v delu, ko je priča menila, da je bil tožnik na terminih s strankami preveč usmerjen v razlago produkta in ne v poglabljanje s strankami (navedena priča je sicer tožniku priznavala strokovnost pri delu), tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno dokazno oceno izpovedbe te priče. Sodišče prve stopnje se je do izpovedbe navedene priče opredelilo v 15. točki obrazložitve in jo dokazno ocenilo tudi v primerjavi z drugimi dejstvi, ki jih je ugotovilo v dokaznem postopku. Priči E.E. in D.D. sta v svojih izpovedbah pojasnili, da novih oziroma dodatnih zavarovanj nista sklenili iz razloga lastne finančne nezmožnosti, pri čemer sta prodajno aktivnost tožnika ocenili kot primerno. Glede na ti izpovedbi je imelo sodišče podlago za ugotovitev, da do opustitve sklenitve novih zavarovanj pri E.E. in D.D. ni prišlo zaradi tožnikovega nestrokovnega oziroma nekvalitetnega dela. Ker navedeni priči v svojih izpovedbah niti nista celovito ocenili način tožnikovega dela, jima tožena stranka neutemeljeno očita nekompetentnost za takšno oceno. To pa pomeni, da je tudi pritožbena navedba tožene stranke, ki se nanaša na izpovedbo navedenih prič in na odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem, neutemeljena. Zgoraj navedeno pa niti ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, saj je bilo ugotovljeno, da tožnikovo nedoseganje plana ni bilo posledica njegovega nestrokovnega oziroma nekvalitetnega ali nepravočasnega dela.

16. Ker tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka (glede reintegracije in reparacije ter glede pravdnih stroškov) izpodbija povsem neobrazloženo, je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev.

17. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ker odgovor tožnika na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MDE1