VDSS Sodba Pdp 99/2017

Jedro

Odpovedni razlog nesposobnosti je bil določen v 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR, in sicer kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Da se delavcu lahko "očita", da ne dosega delovnih rezultatov, mora delodajalec najprej določiti obseg oziroma merilo za določitev, kaj se od njega sploh pričakuje, o tem pa mora biti delavec tudi vnaprej obveščen.

Tudi v primeru, če bi se štelo, da je kvartalni plan znašal eno četrtino letnega plana in bi skladno s četrtim in petim odstavkom 11. člena pogodbe o zaposlitvi nedoseganje 60 % takega plana predstavljalo razlog nesposobnosti, tožniku kljub temu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi tega razloga, ker je to v nasprotju z določilom v Pravilniku, v katerem je kot razlog nesposobnosti določeno le nedoseganje polletnega ali letnega plana (cilja).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) iz razloga nesposobnosti z dne 3. 12. 2012 nezakonita (točka I/1 izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 18. 1. 2013, ampak je trajalo do 1. 12. 2013 in od 31. 5. 2014 do vključno 14. 12. 2014 (točka I/2 izreka). Toženki je naložilo, da tožnika prijavi v zavarovanje za čas od 19. 1. 2013 - 1. 12. 2013 in od 31. 5. 2014 do 14. 12. 2014 ter mu za ta čas obračuna nadomestilo plače skladno s sklenjeno PZ, zmanjšano za prejeto nadomestilo za brezposelnost, plača davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske s pp. Za čas 2. 2. 2013 - 30. 5. 2014 je toženki naložilo, da tožniku izplača neto nadomestilo plače, kot mu pripada skladno s sklenjeno PZ, s pp (točka I/3 izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 2.675,35 EUR s pp in odločilo, da toženka sama krije svoje stroške postopka (točka II in III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da jo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Toženka najprej poudarja, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, saj odstopa od že podanih nespornih ugotovitev sodišč. Prvostopno sodišče ugotavlja, da bi bila odpoved dopustna samo iz razloga nedoseganja polletnih ali letnih ciljev, ne pa kvartalnih. Takšna ugotovitev je materialnopravno zmotna, saj iz zadnjega odstavka 11. člena PZ izhaja, da delodajalec lahko nedoseganje plana presoja na letni, kvartalni ali mesečni ravni. Prav tako Kolektivna pogodba bančništva v členu 39/2 določa, da se nedoseganje pričakovanih rezultatov dela oziroma neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela ugotovi na podlagi rezultatov delavca v obdobju najmanj 30 - dnevne delavčeve prisotnosti na delu. Kvartalno obdobje je zato v celoti ustrezno. Ugotovitev sodišča ob sklicevanju na Pravilnik o plačah odstopa tudi od že nesporno ugotovljenih dejstev. Med drugim je pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 462/2014 v 6. točki že obrazložilo, da se Pravilnik o plačah nanaša na plače ter ureja normo kot merilo za plačilo vnaprej določenih delovnih rezultatov. Ne nanaša pa se na normo kot merilo za ugotavljanje pričakovanih delovnih rezultatov v okviru ugotavljanja odpovednega razloga nesposobnosti.

Sodišče prve stopnje je v sodbi opr. št. Pd 77/2014 že samo ugotovilo, da tožnik res ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov. Takšno dejansko stanje je ugotovilo tudi pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 661/2015, kjer je zapisano, da po zadnjem odstavku 11. člena PZ razlog nesposobnosti predstavlja tudi nedoseganje plana na trimesečni (kvartalni) ravni v višini 60 % določenih planov, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da tožnik v obdobju julij - september 2012 ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov, vendar pa toženka ni dokazala, da dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, kar pomeni, da ni dokazala, da so razlogi za nedoseganje planiranih rezultatov na strani delavca.

Za presojo razloga nesposobnosti je potrebno ugotoviti dva elementa: da delavec ne dosega pričakovanih rezultatov; da takšnih rezultatov ne dosega, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. S strani sodišč je bil prvi element že nesporno ugotovljen. Glede drugega elementa pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je trditveno breme o tem prevalilo na toženko. V izpodbijani (že tretji) sodbi pa prvostopno sodišče ponovno problematizira prvi element razloga nesposobnosti, kar odstopa od stališča pritožbenega in revizijskega, pa tudi od doslej lastnega stališča. Toženka pri tem poudarja, da je ponovljen postopek začrtan tudi s trditvami in ugotovitvami v pritožbenem in revizijskem postopku, kjer je postalo med strankami nesporno, da tožnik v obdobju od julija do septembra 2012 ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov (tako tudi sodba opr. št. Up 104/2010).

V skladu z napotilom Vrhovnega sodišča RS bi sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo ugotavljati le drugi element za presojo razloga nesposobnosti, to je, ali tožnik plana za leto 2012 ni dosegel iz objektivnih razlogov (npr. upad gospodarske rasti, zniževanje zadolženosti podjetij, težji gospodarski položaj), na katere ni mogel vplivati ter zaradi katerih naj ne bi bil plan previsok. Vendar sodišče prve stopnje tem napotilom ni sledilo, pa tudi ni naredilo ustreznih materialnih zaključkov oziroma so zaključki tako nepopolni, da je podana bistvena kršitev postopka, saj sodba ne vsebuje bistvenih razlogov za odločitev. Prvostopno sodišče dejansko ni podalo pojasnila, zakaj naj bi bil plan nerealen in zakaj ga tožnik ni dosegel iz objektivnih razlogov in ni naredilo nobenega jasnega in preverljivega zaključka. Zaključek, da so podani objektivni razlogi, je tako pavšalen, da je podana napačna ugotovitev dejanskega stanja in napačna uporaba materialnega prava, sodba pa sploh ne vsebuje bistvenih razlogov o odločilnih dejstvih.

Toženka tudi predlaga, da se zadeva posreduje v novo sojenje drugemu sodniku, saj je prvostopna sodnica nedvomno zavzela materialnopravno zmotno stališče, od katerega kljub jasnim napotilom višjega in vrhovnega sodišča ne odstopa iz samo njej znanih razlogov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo trdi, da je bilo v preteklih sojenjih kot nesporno ugotovljeno le, da tožnik v obdobju julij - september 2012 ni dosegel pričakovanih rezultatov. Res je v PZ določeno, da razlog nesposobnosti predstavlja tudi nedoseganje plana na trimesečni (kvartalni) ravni v višini 60 % določenih planov, vendar je bistveno, da je delavec s planom prodaje dejansko seznanjen. V tem sporu pa je sodišče pravilno ugotovilo, da toženka za leto 2012 kvartalnega plana za tretje tromesečje sploh ni imela in zato tožniku ni moč očitati nedosežene kvartalne realizacije ter je odpoved PZ že zaradi tega nezakonita.

V nadaljevanju je prvostopno sodišče skladno z napotili Vrhovnega sodišča RS raziskovalo, ali je bilo nedoseganje postavljene norme posledica tožnikovega nepravočasnega, nestrokovnega ali nekvalitetnega dela ali pa posledica objektivnih razlogov, na katere ni mogel vplivati. Prvostopno sodišče se je postavilo na stališče, da tožnik postavljenega plana za leto 2012 ni mogel doseči iz objektivnih razlogov, na katere ni mogel vplivati. Takšen zaključek je sprejelo na podlagi listinskih dokazov v spisu ter izjav tožnika in prič, in sicer ker za leto 2012 na splošno izhaja padec gospodarske rasti, kreditni krč bank, varčevalni ukrepi vlade, padec domače potrošnje in nadaljevanje krize v gradbeništvu. Takšno dokazno oceno izpodbija toženka, češ da sodišče ni naredilo nikakršnega jasnega in konkretiziranega zaključka. Citiralo naj bi zgolj določene podatke iz spisa in izjav prič, kar pa ne drži. Prvostopno sodišče se je opredelilo do vseh za odločitev relevantnih dejavnikov, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev postopkovnih določb pa ni storilo. Zato je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo o zadevi odločilo že tretjič. S prvo sodbo opr. št. Pd 1/2013 z dne 18. 3. 2014 je ugotovilo nezakonitost odpovedi PZ iz razloga nesposobnosti in ugodilo reintegracijskemu ter reparacijskemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 462/2014 z dne 17. 9. 2014 pritožbi toženke ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da je prvostopno sodišče zaradi zmotne materialnopravne presoje, dejansko stanje nepopolno ugotovilo in mu naložilo, da dopolni dokazni postopek ter razišče, ali je bil tožnik pred ugotavljanjem in preverjanjem doseženih planov dejansko seznanjen s planom prodaje, ki ga je določila toženka. V kolikor je bil tožnik z višino planirane prodaje za leto 2012 seznanjen 5. 6. 2012, mu ni mogoče očitati nedosežene polletne realizacije, še vedno pa bi bil zavezan doseči pričakovane rezultate v času od julija 2012 do septembra 2012, saj po zadnjem odstavku 11. člena PZ razlog nesposobnosti predstavlja tudi nedoseganje plana na trimesečni (kvartalni) ravni v višini 60 % določenih planov. Prvostopnemu sodišču je bilo naloženo tudi, da se opredeli do tožnikovih navedb, da nedoseganje rezultatov ni bilo posledica njegove subjektivne nesposobnosti, temveč objektivnih okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

Z drugo sodbo opr. št. Pd 77/2014 z dne 21. 4. 2015 je prvostopno sodišče ponovno ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpoved PZ. Takšno odločitev je sprejelo potem, ko je ugotovilo, da je bil tožnik s planom prodaje seznanjen šele 5. 6. 2012, zaradi česar mu ni mogoče očitati nedoseganje plana za prvo polletje 2012 (januar - junij). Ugotovilo je sicer, da tožnik ni dosegal plana, vendar toženka ni uspela dokazati, da je do tega prišlo iz razloga, ker dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Pritožbeno sodišče se je v sodbi opr. št. Pdp 661/2015 z dne 28. 10. 2015 strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi izhodišči sodišča prve stopnje in je pritožbo toženke zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 61/2016 z dne 11. 10. 2016 ugodilo, razveljavilo obe sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava niso bila ugotovljena vsa relevantna dejstva. Revizijsko sodišče je pritrdilo toženki, da je bilo že v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 60/2010 zavzeto stališče, da je nedoseganje pričakovanih rezultatov praviloma posledica nepravočasnega, nestrokovnega ali nekvalitetnega dela. Tak očitek je implicitno že zajet v očitku nedoseganja postavljene norme in ga zato delodajalcu ni treba posebej in izrecno zatrjevati (in dokazovati). Delavec pa lahko zatrjuje, da nedoseganje norme ni posledica navedenih dejavnikov, ampak drugih upravičenih razlogov (tako subjektivnih kot objektivnih). Zato je materialnopravni zaključek, da bi toženka morala dokazati tožnikovo nepravočasno, nestrokovno in nekvalitetno delo, napačen. To pa še ne pomeni, da zahtevek tožnika ni utemeljen, saj je v postopku (in tudi že v zagovoru) zatrjeval, da planov za leto 2012 ni dosegel iz objektivnih razlogov, na katere ni mogel vplivati. Nižji sodišči pa teh trditev nista ugotovili oziroma so te ugotovitve nejasne.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, kar naj bi prestavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, s tem pa kršitev pravice do kontradiktornega postopka oziroma pravice do izjave. Do navedenih kršitev naj bi prišlo z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da bi bilo v obravnavanem sporu tožniku mogoče podati odpoved PZ kvečjemu zaradi nedoseganja polletnih ali letnih ciljev (ne pa kvartalnih). Poleg tega je bilo v dosedanjih postopkih, zlasti v sodbi opr. št. Pd 77/2014, kot nesporno ugotovljeno, da tožnik res ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov. Kljub temu se je prvostopno sodišče ponovno ukvarjalo s presojo vprašanja, ali je tožnik dosegal take rezultate ali ne.

Za sodbo presenečenja gre, če stranki ni bilo omogočeno, da se izjavi o dejstvih in dokazih ali o pravni podlagi, na kateri temelji odločitev sodišča. V konkretnem primeru je že od tožbe dalje sporno vprašanje, ali je bil plan sploh določen ali ne in ali je bil tožnik z njim seznanjen. Šele z odgovorom na to vprašanje je mogoče nadalje ugotavljati, ali se nedoseganje plana presoja na letni, polletni, kvartalni ali mesečni ravni. V sodbi opr. št. Pd 77/2014 je prvostopno sodišče v obrazložitvi res zapisalo, da tožnik ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov. Toda prav zoper takšen zapis se je toženka izrecno pritožila v pritožbi zoper navedeno sodbo, češ da je v tem delu nerazumljiva in protispisna. Nikjer doslej v dosedanjih postopkih in odločitvah pa še ni bilo ugotovljeno (še manj kot nesporno), da je toženka imela kvartalne plane, da je bil tožnik z njimi seznanjen in da jih ni dosegal.

8. Odpovedni razlog nesposobnosti v spornem obdobju je bil določen v 2. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Da se delavcu lahko "očita", da ne dosega delovnih rezultatov, mora delodajalec najprej določiti obseg oziroma merilo za določitev, kaj se od njega sploh pričakuje, o tem pa mora biti delavec tudi vnaprej obveščen. V zvezi s tem je prvostopno sodišče doslej že večkrat zapisalo, da delo, ki ga je delavec dolžan opravljati, mora biti dopustno, mogoče, določeno ali določljivo in to vnaprej.

9. Toženka je v konkretnem primeru tožniku za leto 2012 določila celoletni plan novih kreditov v višini 4.080.000 EUR. Z dogovorom o ciljih in prodajni premiji (B4-B6) je bilo določeno, da polletni plan znaša 2.040.000 EUR

10. V ZDR ni podrobneje določeno, kdaj se šteje, da delavec ne dosega pričakovanih rezultatov. Načeloma bi že veljalo, da jih ne dosega, če ne doseže 100 % plana. Toda skladno z drugim odstavkom 7. člena ZDR se lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše. Tako je toženka v Pravilniku o plačah določila, da mora delavec dosegati vsaj 60 % plana oziroma prodajnih ciljev. Doseganje prodajnih ciljev vpliva namreč na delavčevo plačo (izplačilo bonusa). Postavlja se sicer vprašanje zakonitosti določila v tem Pravilniku, da nedoseganje 60 % plana lahko predstavlja odpovedni razlog nesposobnosti, vendar pa to v tem primeru niti ni relevantno. Relevantno pa je določilo v Pravilniku, da se cilji in ugotavljanje doseganja ciljev določijo in ugotavljajo polletno in letno.

Neutemeljeno je sklicevanje toženke v pritožbi na določilo drugega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (KPDB, Ur. l. RS, št. 5/2011 in nasl.), kjer je določeno, da se delavčeve rezultate pri delu lahko ugotavlja za obdobje najmanj trideset dni delavčeve prisotnosti na delu. Navedeno določilo torej res dopušča možnost ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov tudi za obdobje, ki je krajše od treh mesecev (kvartalno), vendar ob pogoju, da je bil delavec v tem obdobju vsaj 30 dni na delu. Seveda pa mora skladno s tem določilom delodajalec podrobneje oziroma natančno določiti obdobje, v katerem bo "meril" delavčevo delo. Toženka je to storila v omenjenem Pravilniku, kjer pa je določila, da se bo doseganje ciljev ugotavljalo (merilo) polletno in letno.

Pritožbeno sodišče je že v dveh odločitvah tega postopka (opr. št. Pdp 77/2014 in Pdp 462/2014) zapisalo, da je merilo za ugotavljanje pričakovanih delovnih rezultatov v okviru ugotavljanja odpovednega razloga nesposobnosti opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi (PZ-A1). Tožnik je v 11. členu PZ prevzel obveznost, da bo delo opravljal tako, da bo stalno dosegal planirano prodajo v višini, kot jo določi delodajalec v letnih oziroma drugih planih. V tretjem odstavku 11. člena PZ sta se stranki dogovorili, da planirano prodajo določa delodajalec v letnih oziroma drugih planih, v skladu s svojo poslovno politiko in glede na predhodne rezultate delavca, če le-ti obstajajo. Delodajalec preverja doseganje določenih planov na letni ravni, po trimesečnih ali krajših obdobjih, kadar delodajalec ugotovi, da za to obstajajo utemeljeni razlogi na strani delavca (četrti odstavek 11. člena PZ). Za utemeljene razloge na strani delavca, ki narekujejo delodajalcu preverjanje doseženih planov v krajših obdobjih se šteje predvsem nedoseganje določenih planov s strani delavca v trimesečnem obdobju (peti odstavek 11. člena PZ). Nedoseganje plana, na letni, kvartalni ali mesečni ravni v višini 60 % določenih planov predstavlja posebno hudo kršitev PZ, na podlagi česar lahko delodajalec delavcu skladno z veljavnimi predpisi odpove PZ iz razloga nesposobnosti (šesti odstavek 11. člena PZ).

11. Glede na besedilo 11. člena PZ je za odpovedni razlog nesposobnosti relevantno naslednje:

- za kakšno obdobje (eno leto, pol leta, 3 mesece, 1 mesec) so plani sploh obstajali in ali je bil tožnik z njimi vnaprej seznanjen?

- ali je razlog nesposobnosti podan zaradi nedoseganja 60 % kvartalnega oziroma celo mesečnega plana?

Iz listin v spisu izhaja, da je toženka za leto 2012 imela le letni in polletni (polovico letnega) plan. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (iz izpovedbe A.A.), da je bil tožnik z obema planoma seznanjen 5. 6. 2012. Zato je pravilen zaključek, da mu ni mogoče očitati nedoseganje plana za prvo polletje 2012.

Kvartalnega plana, še zlasti za obdobje julij - september 2012, toženka ni imela, zato tožnik z njim ni mogel biti seznanjen in mu tudi ni mogoče očitati, da ga ni dosegel.

Tudi, če bi se štelo, da je kvartalni plan znašal eno četrtino letnega plana in bi skladno s četrtim in petim odstavkom 11. člena PZ nedoseganje 60 % takega plana predstavljalo razlog nesposobnosti, tožniku kljub temu ni mogoče odpovedati PZ zaradi tega razloga, ker je to v nasprotju z določilom v Pravilniku, v katerem je kot razlog nesposobnosti določeno le nedoseganje polletnega ali letnega plana (cilja). Glede tega se je prvostopno sodišče pravilno sklicevalo na 7. in 30. člen ZDR. S pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo se lahko določijo pravice, ki so ugodnejše, kot jih določa zakon, drugače in torej tudi manj ugodno pa le v primerih, ki so točno določeni v tretjem odstavku 7. člena ZDR, med katerimi pa ni odpovednega razloga nesposobnosti. Zakonodajalec je še posebej zaščitil delavca s 30. členom ZDR, da se v primeru, če je določba v PZ v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, se uporabljajo te določbe kot sestavni del pogodbe.

Na podlagi obrazloženega je v celoti pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je izpodbijana odpoved PZ nezakonita.

12. Toženka se na preostale odločitve prvostopnega sodišča le pavšalno pritožuje, brez kakršnihkoli navedb. Zato jih je pritožbeno sodišče preizkusilo le z vidika pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

V posledici nezakonitosti odpovedi PZ je prvostopno sodišče tožniku utemeljeno priznalo obstoj delovnega razmerja s pravico do prijave v zavarovanje za ves čas brezposelnosti, razen za obdobje 2. 12. 2013 do 30. 5. 2014, ko je bil tožnik zaposlen kot samostojni podjetnik, ter za obdobje od 15. 12. 2014, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu. Pravilna je tudi ugoditev reparacijskemu zahtevku. Pri tem je sodišče prve stopnje tožniku priznalo le neto nadomestilo plače za obdobje 2. 12. 2013 do 30. 5. 2014, ko je kot samostojni podjetnik sicer plačeval prispevke, ni pa nič zaslužil. Za preostalo obdobje brezposelnosti pa mu je pravilno priznalo nadomestilo plače v bruto znesku (v višini skladno s sklenjeno PZ), zmanjšano za prejeta nadomestila za brezposelnost, po odvodu davkov in prispevkov pa plačilo neto zneskov s pp.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, v katerem je tožnik v pretežni meri uspel (tretji odstavek 154. člena ZPP). Pravilno so bili tožniku priznani le stroški, ki so bili potrebni za pravdo, vse pa v višini s predpisano tarifo. Toženka pa sama nosi svoje stroške postopka, saj na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.

13. Pritožbeno sodišče se v preostale pritožbene navedbe ni spuščalo, ker za odločitev niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na členu 165/1 ZPP. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela. Tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njegove navedbe v odgovoru niso bistveno pripomogli k reševanju pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 462/2014
• VDSS sodba in sklep Pdp 201/2009
• VDSS sodba Pdp 841/2010