VDSS sodba in sklep Pdp 72/2015

Jedro

Delavec, ki uveljavlja priznanje obstoja delovnega razmerja za čas, ko je pri delodajalcu opravljal delo novinarja na podlagi (avtorskih) pogodb o novinarskem delu, mora ob prenehanju razmerja, ki ima vse elemente delovnega razmerja, uveljavljati (tudi) tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja (v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja). V nasprotnem primeru se šteje, da delovno razmerje ni nezakonito prenehalo. Ker tožnica zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi ni postavila v tožbi (v kateri je uveljavljala ugotovitev obstoja delovnega razmerja), ki je sicer bila vložena v roku 30 dni v smislu tretjega odstavka 204. člena ZDR, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo po 31. 12. 2012 (ko ji je prenehalo delovno razmerje), utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sklepa (točka I sklepa) in izpodbijani del sodbe (točka IV izreka sodbe) sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, za poln delovni čas za delovno mesto „Novinar urednik“, ki je uvrščen v 36. plačni razred (točka I izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico za čas od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012 prijaviti v obvezno zavarovanje iz delovnega razmerja ter ji za čas od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012 obračunati osnovno plačo v višini 1.737,66 EUR bruto, zanjo odvesti davke in prispevke ter ji nato izplačati ustrezne neto zneske plač, zmanjšane za plačila, ki jih je v času od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012 prejela od tožene stranke ter tudi za prejemke v času tožničinega bolniškega staleža, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni (točka II. izreka sodbe). Nadalje je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova regresa za letni dopust obračunati bruto zneske in sicer za leto 2010, 2011 in 2012 v višini 692,00 EUR bruto, od takega zneska odvesti akontacijo dohodnine, ter ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za vsako leto tečejo od 2. 7. v tekočem letu dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka III izreka sodbe). Kar je zahtevala tožnica več ali drugače (ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas tudi po 31. 12. 2012 dalje, poziv nazaj na delo, priznanje pravic iz delovnega razmerja in prijavo v obvezno zavarovanje za čas od 1. 1. 2013 dalje, obračun in izplačilo nadomestila plač za čas od 1. 1. 2013 dalje za 36. plačni razred z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih bruto zneskov regresov za letni dopust - za leto 2010 za dan 1. 7. 2010, za leto 2011 za dan 1. 7. 2011 in za leto 2012 za dan 1. 7. 2012), je zavrnilo (točka IV izreka). Sklenilo je, da se tožba zavrže v delu tožbenega zahtevka, ki se glasi, da se ugotovi, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 12. 2012 nezakonito prenehalo (točka I sklepa) ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške v višini 1.190,05 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sklep o zavrženju tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z 31. 12. 2012 ter zoper zavrnilni del sodbe, se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa in sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji, prav tako pa tudi stroške tožnice v zvezi s pritožbo oziroma zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je na podlagi sklenjenih pogodb o novinarskem delu pri toženi stranki opravljala novinarska dela kot „novinarka urednica“ in sicer v A., B. programi, Uredništvo C.. V okviru uredništva oddaj o kulturi je vodila oddajo „D.“, bila je redaktorica oddaje „D.“ in „E.“, prav tako je za navedene oddaje pripravljala novinarske prispevke. V obdobju zadnjih treh let je imela sklenjene pogodbe o opravljanju novinarskega dela in sicer najprej za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010, nato od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010, zadnjo veljavno pogodbo o novinarskem delu pa je imela sklenjeno za obdobje od 3. 1. 2011 do 31. 12. 2012. Delo je opravljala v organiziranem delovnem procesu, po navodilih in pod nadzorom nadrejenih urednic F.F. in G.G.. Obseg dela je bil popolnoma enak primerljivemu delu redno zaposlenih novinarjev, kar sta potrdili tudi prej navedeni urednici, ki ju je sodišče prve stopnje zaslišalo kot priči. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je svoje delo opravljala v organiziranem delovnem procesu tožene stranke po navodilih in po nadzoru nadrejenih urednic in da so podani vsi elementi delovnega razmerja v smislu določbe 4. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica v delovnem razmerju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012 z vsemi pravicami, ki izhajajo iz delovnega razmerja za polni delovni čas za delovno mesto „novinar urednik“, ki je uvrščeno v 35. plačni razred. Ne strinja pa se z zaključkom sodišča prve stopnje v 16. točki obrazložitve, da bi morala tožnica, če bi želela doseči pravice iz delovnega razmerja po 31. 12. 2012, pravočasno, v roku 30 dni, zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, glede na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče RS že zavzelo v sodbah opr. št. VIII Ips 45/2014 z dne 17. 6. 2014 in opr. št. VIII Ips 54/2014 z dne 13. 5. 2014. Tožnica posebej poudarja, da je tudi Vrhovno sodišče RS v povsem identičnih zadevah tožnikom oz. tožnicam, ki so opravljali za toženo stranko dela na podlagi pogodbe civilnega prava in po vložitvi tožbe niso bili več v pogodbenem razmerju, priznalo delovno razmerje tudi po prenehanju pogodbenega razmerja, ne da bi tožniki oz. tožnice zoper toženo stranko uveljavljali tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče je zavzelo v sodbah opr. št. VIII Ips 266/2009 z dne 5. 9. 2011, opr. št. VIII Ips 321/2009 z dne 6. 9. 2011 in opr. št. VIII Ips 152/2012 z dne 7. 1. 2013. Neenotna je tudi sodna praksa sodišča druge stopnje, saj je povsem v identični zadevi s sodbo opr. št. Pdp 300/2010 z dne 12. 10. 2010 tožniku priznalo delovno razmerje za nedoločen čas od 7. 2. 2009 dalje, čeprav je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo in posebnega ugotovitvenega tožbenega zahtevka, da mu je pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito, sploh ni oblikoval. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o njenem tožbenem zahtevku upoštevalo sodno prakso, ki se je oblikovala šele v zadevah Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 54/2014 z dne 13. 5. 2014 in opr. št. VIII Ips 45/2014 z dne 17. 6. 2014, to je šele v letu 2014, po vložitvi tožbenega zahtevka in ne v času, ko je tožnica v skladu z določbami takrat veljavnega 204. člena ZDR dne 29. 1. 2013 vložila zahtevo za sodno varstvo. S tema sodbama se dejansko spreminja sodna praksa za nazaj, saj je brez kakršnekoli podlage zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica v delovnem razmerju tudi po 31. 12. 2012 pri toženi stranki. Ko je vložila zahtevo za sodno varstvo, ni bilo eksplicitno zavzeto stališče, ki ga je sicer Vrhovno sodišče RS zavzelo kasneje, v svojih sodbah iz leta 2014, torej da bi bilo treba tožbeni zahtevek razširiti in da bi morala tožnica, ko s toženo stranko po 31. 12. 2012 ni bila v pogodbenem razmerju, zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja in ki je že pred tem prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbo, s katero je predlagala ugotovitev, da ji je delovno razmerje prenehalo nezakonito, saj je njen pooblaščenec v skladu s četrtim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih spremenil tožbo glede tega dela zahtevka na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 4. 2014. Ob tem, da je bila tožba vložena v roku 30 dni po prenehanju pogodbe o novinarskem delu opozarja tudi na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 420/2014 z dne 13. 11. 2014, kjer je popolnoma identičen dejanskemu stanju pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, torej ko je šlo za prenehanje pogodbenega razmerja dne 31. 12. 2012, tožba je bila vložena v 30 dnevnem roku, tožbeni zahtevek pa modificira v skladu z 41. členom ZDSS-1. Takrat je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo priznano delovno razmerje za nedoločen čas in ne le do 31. 12. 2012, to je z iztekom zadnje pogodbe o novinarskem delu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa in sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012. Delo, ki ga je opravljala na podlagi pogodbe o novinarskem delu, torej pogodbe civilnega prava, je imelo vse elemente delovnega razmerja v smislu 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, 42/2002 s spremembami). Tožnica je torej opravljala osebno delo po navodilih delodajalca, bila je vključena v delovni proces ter za to prejemala plačo. Ker se tožena stranka zoper ugodilni del sodbe ni pritožila, je sodba v tem delu postala pravnomočna. Zato je predmet odločanja le še vprašanje ali je sodišče pravilno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica uveljavljala zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe, ker naj bi bila prepozna. Tožnica je tožbo vložila 28. 3. 2013, šele 23. 4. 2014 pa je spremenila tožbo tako, da je predlagala tudi ugotovitev, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 12. 2012 prenehalo nezakonito.

6. Ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, je v obravnavani zadevi relevantna določba tretjega odstavka 204. člena ZDR, ki določa, da lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca.

7. V zvezi z vprašanjem neuveljavljanja tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica takšnega tožbenega zahtevka ni postavila v tožbi, ki je sicer bila vložena v roku 30 dni v smislu tretjega odstavka 204. člena ZDR. Zato je v tem delu, torej za čas po 31. 12. 2012, tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo, utemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pri tej svoji odločitvi pravilno izhajalo iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, po kateri mora delavec ob prenehanju razmerja, ki ima vse elemente delovnega razmerja, uveljavljati (tudi) tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja. V nasprotnem primeru se šteje, da delovno razmerje ni nezakonito prenehalo. V sodbi opr. št. VIII Ips 468/2009 z dne 5. 4. 2011 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi obstoj pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki nista sklenili v pisni obliki. Vsak poseg delodajalca v veljavnost takšne pogodbe o zaposlitvi pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo v zato predpisanih rokih. Tudi prenehanje veljavnosti domnevne pogodbe o zaposlitvi torej pomeni poseg delodajalca oziroma kršitev pravice, ki jo delavec lahko uveljavlja v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR. Posledica neuveljavljanja zahtevka za ugotovitev nezakonitega prenehanja (delovnega) razmerja je, da je bilo lahko tožnici priznano delovno razmerje le do 31. 12. 2011 (identično stališče je zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 54/2014 z dne 13. 5. 2014, sodbi opr. št. VIII Ips 45/2014 z dne 17. 6. 2014 in sodbi opr. št. VIII Ips 228/2014 z dne 27. 1. 2015). V zadevi opr. št. VIII Ips 45/2014 je sicer tožnica vložila tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja še v času, ko ji še ni potekla zadnja pogodba (civilnega prava o delu). Po stališču Vrhovnega sodišča RS bi morala za ugotovitev delovnega razmerja po datumu, ko je potekla zadnja (civilnopravna) pogodba, uveljavljati tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja. Če bi želela doseči pravice iz delovnega razmerja tudi po tem datumu, bi morala uveljavljati in doseči ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Stališče torej ne velja le, ko je pogodba o zaposlitvi dejansko sklenjena ter že obstaja delovno razmerje, temveč tudi, ko delavec še v času razmerja, za katero uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, najprej zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, to razmerje pa kasneje preneha. Enako stališče je bilo zastopano tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 156/2014 z dne 18. 11. 2014, saj tudi v tem primeru tožnik ni zahteval ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zato po tem datumu ni bilo niti dejanske niti pravne podlage za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

8. Ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na drugačno odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 420/2014 z dne 13. 11. 2014, saj se v navedeni sodbi pritožbeno sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem uveljavljanja zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Tožnica tudi neutemeljeno navaja, da je Vrhovno sodišče RS v zvezi s tem vprašanjem šele v letu 2014 spremenilo svojo dotedanjo sodno prakso, pri čemer se sklicuje na stališča, zavzeta v sodbi opr. št. VIII Ips 266/2009 z dne 5. 9. 2011, opr. št. VIII Ips 321/2009 z dne 6. 9. 2011 in opr. št. VIII Ips 152/2012 z dne 7. 1. 2013. V zadevi opr. št. VIII Ips 266/2009 se Vrhovno sodišče RS ni ukvarjalo z vprašanjem reintegracije po prenehanju delovnega razmerja, temveč je bilo v navedeni zadevi novinarju priznano delovno razmerje za določeno obdobje, ker se je štelo, da je bil kljub svojemu statusu samostojnega novinarja v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zavzeto je bilo stališče, da se formalni status samostojnega novinarja in delavca v delovnem razmerju pojmovno ne izključujeta, saj tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih novinarjev. Zato ni ovir, da samostojni novinar, ki je vpisan v razvid samostojnih novinarjev, ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi (oziroma ni ovire tudi za priznanje delovnega razmerja) kot pogodbe o trajnem razmerju. Enako je bilo odločeno tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 321/2009. V zadevi opr. št. VIII Ips 152/2012 Vrhovno sodišče RS ni zavzelo stališča glede neuveljavljanja zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zato tudi ni mogoče šteti, da je s kasnejšimi odločitvami odstopilo do dotedanje sodne prakse.

9. Glede na obrazloženo so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je tožnica šele v letu 2014, ko je izvedela za „spremenjeno“ sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ustrezno modificirala tožbeni zahtevek in postavila tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Zato je bila tožba v tem delu pravilno zavržena kot prepozna (prvi odstavek 274. člena ZPP), ter zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 31. 12. 2012, reintegracijo in reparacijo, saj brez ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni podlage za priznanje delovnega razmerja za čas po prenehanju le-tega.

10. Čeprav pritožba nima razlogov glede zavrnitve zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov regresa za letni dopust za leta 2010, 2011 in 2012, pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je prišla tožena stranka glede na drugi odstavek 131. člena ZDR, ki določa, da se mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, v zamudo šele z 2. 7. v vsakem tekočem koledarskem letu.

11. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijani del sklepa in sodbe sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP in 353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.12.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 540/2012
• VDSS Sklep Pdp 442/2023
• VDSS sodba in sklep Pdp 978/2015