<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba, Psp 386/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.386.2010
Evidenčna številka:VDS0005993
Datum odločbe:07.10.2010
Področje:ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
Institut:začasna nezmožnost za delo

Jedro

Tožnica je bila na podlagi odločb imenovanega zdravnika v spornem obdobju začasno nezmožna za delo za polni delovni čas. To je podlaga za priznanje nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela. Delodajalcu gre pravica do refundacije nadomestila, izplačanega delavki za sporno obdobje in sicer za poln delovni čas, ne pa le za šest ur dnevno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku ter odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 1. 2009. Odločbo št. ... z dne 30. 10. 2009 je delno odpravilo in sicer v delu, kjer je delodajalcu M. d.o.o., v stečaju, za delavko E.K. priznana refundacija nadomestila plače za obdobje od 16. 9. 2008 do 30. 9. 2008 po 6 ur dnevno v višin 211,29 EUR ter v delu, v katerem se v preostalem zahtevek delodajalca za omenjeno delavko zavrne. Toženi stranki je v 3. točki izreka naložilo, da je dolžna delavki tožeče stranke E.K. priznati pravico do nadomestila plače za polni delovni čas za obdobje od 16. 9. 2008 do 30. 9. 2008 in za ta čas tožeči stranki refundirati nadomestilo že izplačane plače v višini 281,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zavrnitve refundacije do plačila, v 8 dneh. Sodišče je tudi odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje kot nesporno dejstvo ugotovilo, da je postala odločba ZPIZ, s katero je delavka tožeče stranke pridobila pravico do dela v krajšem delovnem času po 6 ur dnevno, izvršljiva s 15. 9. 2008 in da sta jo od dneva izvršljivosti dalje morali spoštovati obe stranki. Sodišče je tudi ugotovilo, da tožeča stranka pri zagotovitvi dela v skladu z izvršljivo odločbo ZPIZ ni upoštevala datuma dokončnosti in izvršljivosti odločbe ZPIZ in je v pogodbi o zaposlitvi kot dan nastopa dela navedla 13. 10. 2008 in ne dan izvršljivosti odločbe ZPIZ. V nasprotju z navedeno ugotovitvijo sodišče navaja, da je tožeča stranka spoštovala določbe 101. in 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.). Dejstvo, da delavki v času dokončnosti odločbe ZPIZ bolniški stalež ni bil zaključen, ni ovira za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas. Zakon o delovnih razmerjih ne določa, da delodajalec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas na drugem delovnem mestu šele, ko naj bi delavko pozval nazaj na delo. Niti ZDR niti ZPIZ-1 nimata določb, ki bi delodajalcu prepovedovale sklenitev pogodbe o zaposlitvi v času delavčeve začasne nezmožnosti za delo. Sodišče je prezrlo dejstvo, da odsotnost zaradi zdravstvenih razlogov (169. člen ZDR) v skladu z določbo 9. člena, ZDR šteje kot opravičljiv razlog za odsotnost z dela. Enako izhaja tudi iz navodila pristojnega ministrstva z dne 22. 5. 2009, po katerem je datum pričetka dela potrebno razlagati v skladu z določbo 4. odstavka 9. člena ZDR ter da je delavec upravičen do delne invalidske pokojnine tudi, če delavec zaradi bolezni ni nastopil dela. Neaktivnost tožeče stranke ne more bremeniti tožene stranke. Breme nadomestila za čas od izvršljivosti odločbe ZPIZ do datuma, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, lahko bremeni le tožečo stranko (1. odstavek 137. člena ZDR) ali Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pravica do nadomestila plače se presoja po 29. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl.). Zavarovanec je upravičen do nadomestila plače za delovne dneve oziroma delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za praznične in druge dela proste dni, določene z zakonom. Zavarovancu pripada nadomestilo plače za delovne dneve oziroma ure, ko bi moral delati, če bi bil zdrav v okviru njegove delovne obveznosti. Če bi bila zavarovanka zdrava in bi delala, bi lahko delala le v krajšem delovnem času, torej v skladu z izvršljivo določbo ZPIZ, saj je delodajalec ne bi smel siliti, da dela v polnem delovnem času na delu, glede katerega je bilo z izvršljivo odločbo ZPIZ ugotovljeno, da zanj ni zmožna. Delodajalec torej ne bi smel kršiti delavkinih pridobljenih pravic. Če pa ji ne bi mogel v določenem obdobju zagotoviti ustreznega dela, bi bila delavka za ta čas v skladu s 1. odstavkom 137. člena ZDR upravičena do nadomestila v breme delodajalca in ne v breme tožene stranke. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožencu pa naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 12. 1. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 30. 10. 2008, s katero je bilo odločeno, da se zahtevku delodajalca M. d.o.o., ... za delavko K.E. delno ugodi in se mu prizna refundacija nadomestila plače za obdobje od 1. 9. 2008 do 15. 9. 2008 za 8 ur dnevno v višini 281,73 EUR in za obdobje od 16. 9. do 30. 9. 2008 za 6 ur dnevno v višini 211,29 EUR. V preostalem delu se zahtevek delodajalca zavrne.

V zadevi je sporno, ali je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 16. 9. 2008 do 30. 9. 2008 povrniti znesek nadomestila v višini 211,29 EUR (za 6 ur dela dnevno), ali pa kot to vtožuje tožeča stranka, znesek 281,72 EUR (za 8 ur dela dnevno). Bistvena za odločitev so sledeča dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer, da je bila z odločbo ZPIZ št. ... z dne 10. 9. 2008 delavka tožeče stranke razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvijo, da se ji norma zniža za 30 %. Priznana ji je bila tudi pravica do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu po 6 ur dnevno. Odločba je postala izvršljiva s 15. 9. 2008 (priloga A/7 sodnega spisa). Delodajalec (tožeča stranka) in pa delavka E.K. sta 13. 10. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu likanje I za nedoločen čas s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno (priloga A/8). Iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela z dne 23. 9. 2008, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da je delavka začasno zadržana od dela v času od 1. 9. 2008 do 30. 9. 2008. Tudi iz odločbe imenovanega zdravnika št. ... z dne 20. 8. 2008 izhaja, da je bila delavka v času od 26. 8. 2008 do 20. 9. 2008 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni (priloga A/5). Z odločbo ... z dne 19. 9. 2008 pa je imenovani zdravnik odločil, da je delavka začasno nezmožna za delo od 21. 9. 2008 do 11. 10. 2008, od 12. 10. 2008 dalje pa je zmožna za delo (priloga A/6). Odločbi imenovanega zdravnika sta očitno postali pravnomočni, saj tožena stranka ne navaja, da bi bilo zoper omenjeni odločbi vloženo pravno sredstvo.

Pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela imajo na podlagi 1. alineje 28. člena ZZVZZ tudi zavarovanci, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji. Tem zavarovancem pripada nadomestilo po določbi 29. člena ZZVZZ na podlagi mnenja osebnega zdravnika. Pravico do nadomestila plače ter postopek uveljavljanja na podlagi 100. člena ZZVZZ podrobno urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 30/2003, prečiščeno besedilo in nasl.). Skladno z 229. členom POZZ se nadomestila plač v času začasne zadržanosti od dela izplačujejo brez posebnih pisnih zahtevkov. Upravičenci jih uresničujejo z listinami, na podlagi katerih je možno obračunati in izplačati denarne prejemke. Obliko in vsebino listin določi zavod s splošnim aktom. Po 230. členu pravil listino, s katero zavarovanec uveljavlja nadomestilo plače, izstavi zdravnik, ki je pristojen za ugotavljanje začasne zadržanosti od dela, na podlagi svoje ocene o upravičenosti in zadržanosti oziroma na podlagi odločbe imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) v 3. odstavku 137. člena določa, da delodajalec izplačuje nadomestilo plače v primeru daljše odsotnosti z dela nad 30 dni v breme zdravstvenega zavarovanja. Na povsem enak način je izplačevanje nadomestila med začasno zadržanostjo od dela nad 30 dni urejeno v 229. členu POZZ. Na podlagi citiranih določb ugotovljena začasna nezmožnost (zadržanost) zavarovanca za delo predstavlja podlago za priznanje pravice do nadomestila plače. Na podlagi že citiranih odločb imenovanega zdravnika je bila torej delavka tožeče stranke v spornem obdobju začasno nezmožna za delo za poln delovni čas. To pa je bistveno za konkreten spor in podlaga za priznanje nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela oziroma delodajalcu gre pravica do refundacije nadomestila, izplačanega delavki za sporno obdobje in sicer za poln delovni čas, ne pa le za 6 ur dnevno, kot je to odločila tožena stranka. Odklonitev pravice do nadomestila za polni delovni čas od 31. dne zadržanosti dalje, je glede na pravnomočni odločbi imenovanega zdravnika o priznanju začasne nezmožnosti za delo v nasprotju z določbo 29. člena ZZVZZ in 229. ter 230. člena POZZ.

Za rešitev zadeve ni odločilna realizacija odločbe ZPIZ z dne 10. 9. 2008, kajti delna invalidska pokojnina se skladno s 159. členom ZPIZ-1 izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Delavka tožeče stranke ni nastopila dela s krajšim delovnim časom, saj je bila po že citiranih odločbah imenovanega zdravnika začasno nezmožna za delo za poln delovni čas. V spornem obdobju je bila tudi njena delovna obveznost po pogodbi o zaposlitvi poln delovni čas, torej 8 ur dnevno, kajti nova pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena šele 13. 10. 2008, torej tedaj, ko ji je bil bolniški stalež zaključen. Ker je bila delovna obveznost po pogodbi o zaposlitvi 8 ur dnevno, bi tožeča stranka, če ne bi bila ugotovljena začasna nezmožnost za delo, morala zagotavljati in izplačevati plačo za polni delovni čas. Dejstvo, da so bile zavarovanki pravice iz invalidskega zavarovanja dokončno priznane in da dela s krajšim delovnim časom ni nastopila že z izvršljivostjo odločbe ZPIZ dalje ter da je pravice iz invalidskega zavarovanje po ZPIZ-1 uresničila šele z dejanskim pričetkom dela s krajšim delovnim časom, ne more vplivati na zavarovankino pravico do polnega denarnega nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni, kot je to razsodilo že Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 251/2006 z dne 4. 12. 2007, pa tudi Višje delovno in socialno sodišče v sodbah, kot npr. opr. št. Psp 199/2008 z dne 23. 9. 2008, Psp 847/2007 z dne 12. 6. 2008, Psp 433/2008 z dne 21. 8. 2008, Psp 483/2009 z dne 14. 10. 2009 in Psp 88/2010 z dne 8. 4. 2010.

Sodba sodišča prve stopnje je, kar zadeva obveznost refundacije nadomestila tudi za razliko med priznanim nadomestilom za 6 ur dnevno in nadomestilom za polni delovni čas 8 ur dnevno, pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZZVZZ člen 29, 100. POZZ člen 229, 230. ZDR člen 137.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.01.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMTk0