VDSS sodba, Psp 273/2010

Jedro

Odmera pokojnine ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Bistvo odločanja je o sami pravici do pokojnine, medtem ko je vprašanje, ali je bila ta pokojnina pravilno izračunana, torej ali je odmera pravilna in zakonita, predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odločbe in sicer v okviru rednih oziroma če so za to izpolnjeni zakonski pogoji izrednih pravnih sredstev. V sporni zadevi so odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine postale pravnomočne, zato je toženec zahtevo za odmero pokojnine po določbi 6. odstavka ZPIZVZ utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 23. 4. 2009 v zvezi s sklepom št. ... z dne 5. 3. 2009 ter da se tožniku prizna pravica do odmere pokojnine po 6. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZVZ). Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-49/05 z dne 23. 3. 2006, s katero je bila razveljavljena sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr, št. VIII Ips 102/2004, ki je bila po vsebini oziroma razlogih identična odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 80/2005, na katero se sklicuje izpodbijana sodba. Tožnik v pritožbi povzema jedro ustavne odločbe. Tožnik je imel odločbo nosilca vojaškega zavarovanja, kot jo omenja navedena ustavna odločba in sicer odločbo SSNO – Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. ... z dne 24. 12. 1991, po kateri je imel ob upokojitvi dne 31. 10. 1991 skupaj 40 let, 8 dni pokojninske dobe oziroma po opravljeni reviziji celo 40 let in 13 dni pokojninske dobe. Navedena odločba je bila tudi razlog za vložitev zahteve, ki pa jo je toženec s sklepom z dne 5. 3. 2009 zavrgel. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče toženca, da je tožnik pravico do pokojnine po 6. členu ZPIZVZ uveljavljal že v prejšnjih postopkih in se je pri tem sklicevalo na odločbe z dne 21. 9. 1999, 8. 9. 2000, 22. 2. 2005, 9. 5. 2005, 20. 2. 2007 in 24. 9. 2007 (vse s številko ...). Tožnik vztraja pri stališču, da nobena od teh odločb ne vsebuje izreka o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, kar pomeni, da o takšnem zahtevku, tudi če je bil podan, do sedaj še ni bilo odločeno. Tožnik v nadaljevanju povzema vsebino navedenih odločb, pri čemer navaja, da vsaka odločba postane pravnomočna samo glede zahtevka, o katerem je organ odločal, ne pa tudi glede zahtevkov, o katerih ni odločil. O zahtevku, ki se uveljavlja v konkretni zadevi, še ni bilo pravnomočno odločeno, zato toženec ne bi smel zavreči tožnikove zahteve. Glede samega temelja pa tožnik navaja, da pravno podlago za priznanje pravice do starostne pokojnine predstavlja ZPIZVZ in ne ZPIZ, ki je le podlaga za odmero same pokojnine. Tožnik je upravičenec do starostne pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, torej mu je bila pokojnina priznana pod pogoji in na način, določen v ZPIZ, to je po splošnih predpisih, pokojninska osnova pa mu je bila izračunana po 7. in 8. členu ZPIZVZ. Ni dvoma, da ima položaj upravičenca iz 2. člena ZPIZVZ, resda ne po 1., 2. ali 4. alineji 1. odstavka, pač pa po 4. odstavku tega člena. Tožnik je prepričan, da poleg izpolnjevanja pogojev za pravico do odmere starostne pokojnine po splošnih predpisih izpolnjuje tudi pogoje za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ ob ustreznem tolmačenju tega zakona. Tožnik opozarja na razliko med 6. in 7. členom ZPIZVZ, ki je v tem, da 6. člen tega zakona omenja „upravičence iz 1., 2. ali 4. alineje 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ“, 7. člen pa omenja „upravičence iz 2. člena“, torej tudi upravičence iz 4. odstavka tega člena, kamor spada tožnik. 7. člen je namenjen odmeri pokojnin upravičencem, ki nimajo odločb, izdanih po vojaških predpisih, tožnik pa takšno odločbo ima, zato zanj pride v poštev 8. ali 6. člen ZPIZVZ. S pomočjo analogije za tožnika pride v poštev odmera po 6. členu, saj določba 8. člena ZPIZVZ ne določa, da se ta člen uporablja za zavarovance, ki imajo pokojninsko odločbo izdano po vojaških predpisih, medtem ko določba 6. člena ZPIZVZ ureja vprašanje zagotavljanja pravic, ki so jih upravičenci pridobili na podlagi odločb, izdanih po vojaških predpisih. Po analogiji bi torej morali tožniku priznati pravico do pokojnine, kot bi mu šla po vojaških predpisih za mesec september 1991. Tožnik s tem v zvezi omenja tudi odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-1028/05-15 z dne 14. 9. 2006 in Up-54/06-11 z dne 14. 4. 2006, kjer je pojasnjena razlika med 6. in 7. členom ZPIZVZ. Tožnika predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku , Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 23. 4. 2009 v zvezi s prvostopenjskim sklepom št. ... z dne 5. 3. 2009, s katerim je toženec zavrgel zahtevo za odmero pokojnine po določbi 6. člena ZPIZVZ. Toženec se je postavil na stališče, da je tožnik odmero pokojnine po določbi 6. člena ZPIZVZ uveljavljal že v prejšnjih postopkih in je bilo o načinu odmere že pravnomočno odločeno, dejansko in pravno stanje pa se ni spremenilo. Pri odločitvi se je toženec skliceval na določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS. št. 80/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZUP). V navedenem členu je določeno, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Tožniku je bila z odločbo št. ... z dne 21. 9. 1999 priznana pravica do starostne pokojnine od 18. 7. 1998 dalje. Z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 9. 2000 je bila prvostopenjska odločba odpravljena ter tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v višjem znesku, prav tako od 18. 7. 1998 dalje. Navedena odločitev je postala dokončna in pravnomočna. Dne 20. 2. 1997 pa je bila pod opr. št. ... izdana odločba in sicer, da ima tožnik pravico do predčasne pokojnine v znesku 122,60 EUR od 1. 1. 1992 dalje z uskladitvami do 1. 3. 1994. Od 15. 3. 1994 dalje pa ima pravico do starostne pokojnine v znesku 383,65 EUR na mesec z uskladitvami do 17. 7. 1998. Navedena pravica je bila tožniku priznana ob upoštevanju novele ZPIZVZ (Ur. l. RS, št. 118/06 – ZPIZVZ-a). Dokončna odločba je bila predmet presoje tudi pred Delovnim in socialnim sodiščem, ki je s sodbo, opr. št. Ps 2575/2007 z dne 27. 10. 2009 zahtevek tožnika na odpravo odločb toženca z dne 24. 9. 2007 in z dne 20. 2. 2007 ter na priznanje pravice do vojaške starostne pokojnine v višjem znesku od 1. 1. 1992 dalje zavrnilo. Odločitev je bila potrjena tudi pred pritožbenim sodiščem in sicer s sodbo opr. št. Psp 6/2010 z dne 10. 2. 2010.

Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo o pravici do starostne pokojnine pravnomočno odločeno in da se niti dejansko niti pravno stanje od tedaj ni spremenilo. V navedenih upravnih in sodnih odločbah je bilo tudi pojasnjeno, zakaj tožniku ni mogoče odmeriti pokojnine ob uporabi 6. člena ZPIZVZ v višini, kot mu je šla po vojaških predpisih za september 1991 po odločbi bivšega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev SFRJ. Ker je odločitev pravnomočna, ni nobene pravne podlage, da bi se ponovno vsebinsko odločalo o vprašanju, ali je bila odmera tožnikove pokojnine pravilna in zakonita. Tudi sama odmera pokojnine nikakor ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Bistvo odločanja je o sami pravici do pokojnine, medtem ko je vprašanje, ali je bila ta pokojnina pravilno izračunana, torej ali je odmera pravilna in zakonita, predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odločb in sicer v okviru rednih oziroma če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, tudi izrednih pravnih sredstev. Ker so v sporni zadevi odločbe pravnomočne, je toženec tudi po stališču pritožbenega sodišča zahtevo za odmero pokojnine po določbi 6. odstavka ZPIZVZ utemeljeno zavrgel. Ker je odločitev o priznanju pravice do starostne pokojnine postala pravnomočna, je s tem v zvezi tudi sklicevanje tožnika na konkretne ustavne odločbe za rešitev predmetne zadeve pravno irelevantno. Ustavno sodišče RS je namreč presojalo ustavne pritožbe, vložene zoper sodbe Vrhovnega sodišča, kar pomeni, da odločitev Ustavnega sodišča RS velja le za konkreten primer, ki je bil predmet presoje pred tem sodiščem. Nenazadnje pritožbeno sodišče zgolj še poudarja, da ugodilna odločba o ustavni pritožbi spremeni pravno stanje le glede vlagatelja ustavne pritožbe in le v določeni upravni zadevi. Vlagatelj vloge se ne more sklicevati na novo pravno stanje, če se odločba o ustavni pritožbi ne nanaša prav nanj in na isto upravno zadevo. Če se tudi dejansko stanje ni spremenilo in je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, se takšna vloga zavrže (tako izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 1089/2005 z dne 12. 9. 2007). V tem primeru tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 80/2005 z dne 11. 10. 2005 za rešitev predmetne zadeve ni odločilno, kajti toženec zadeve ni obravnaval po vsebini, temveč jo je iz formalnih razlogov zavrgel.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba, Psp 339/2010
• VSRS Sodba VIII Ips 49/2017
• VDSS Sodba Psp 3/2018