VDSS sodba, Psp 262/2010

Jedro

Ravnanje toženca, ki je tožniku z odločbo zaključil bolniški stalež, ni bilo protipravno. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 751,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 11. 2005 dalje do plačila in na povrnitev stroškov postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik po pooblaščencu zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je imenovani zdravnik tožniku bolniški stalež odobril le na podlagi povprečnega časa začasne delanezmožnosti pri poškodbi, kot je tožnikova, saj je pri izdaji odločbe z dne 4. 5. 2005 razpolagal vsaj še s podatkom o vrsti dela, ki ga tožnik opravlja. Zato bi moral toženec upoštevati, da tožnik opravlja vrtnarska dela, ki so pretežno ročna, fizično zahtevna dela z zemljo in z rastlinami, pri katerem so obremenjeni ravno prsti. Sodišče ni upoštevalo, da se je tožnik v sodnem postopku pri odločitvi o bolniškem staležu skliceval na medicinsko dokumentacijo in ne na izvid travmatologa z dne 28. 4. 2005. Ravnanje toženca je bilo malomarno, saj bi lahko od tožnikovega osebnega zdravnika zahteval dodatne informacije, v kolikor je menil, da že prejete ne omogočajo izdaje odločbe o podaljšanju staleža. Poudarja, da je osebni zdravnik tožnika menil, da je stalež utemeljen, zaradi česar je tudi predlagal podaljšanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je ugotovilo, da ni podano protipravno ravnanje toženca, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je toženec pri izdaji izpodbijanih odločb ravnal z zadostno skrbnostjo. V postopku odločanja imenovanega zdravnika ni bila predložena dokumentacija, iz katere bi izhajalo, da je pri tožniku podano takšno stanje, da začasno ni zmožen za delo ter da obstaja povečana nevarnost za poslabšanje zdravstvenega stanja. Sodišče je pravilno uporabilo sodno prakso. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča v zvezi z osebnim pregledom ter dolžino priporočenega bolniškega staleža.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tem socialnem sporu tožnik vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih telesnih bolečin z nevšečnostmi med zdravljenjem in zaradi strahu. Zatrjuje, da je bil zaradi neutemeljene odločitve imenovanega zdravnika, da je od 7. 5. 2005 dalje zmožen za delo, prisiljen delati od 7. 5. 2005 do 10. 5. 2005, zaradi česar se mu je zdravstveno stanje poslabšalo in je utrpel telesne bolečine, opravil več kliničnih pregledov in užival različne tablete, poleg tega pa ga je bilo strah še hujšega poslabšanja zdravstvenega stanja.

Po določbi 2. odstavka 94. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami) zavod odgovarja zavarovani osebi za povzročeno škodo v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Na podlagi 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001) je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Skladno s 132. členom OZ je škoda tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu (nepremoženjska škoda). Oškodovancu pripada med drugim tudi za pretrpljene telesne bolečine in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (179. člen OZ). Oškodovanec lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji pogoji odškodninskega delikta: da je podano protipravno ravnanje povzročitelja škode, da je nastala pravno priznana škoda, da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo pravno priznano škodo ter da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V 1. odstavku 131. člena OZ je uzakonjeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek (pravno priznane) škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde) pa oškodovancu ni potrebno dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde, mora namreč dokazati povzročitelj škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da ravnanje toženca, ki je tožniku z odločbo z dne 4. 5. 2005 zaključil bolniški stalež z dnem 6. 5. 2005, ni protipravno dejanje, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Vrhovno sodišče RS je v sodbo opr. št. VII Ips 509/2000 zavzelo stališče, da je odškodninska odgovornost države (kar velja tudi za zavod z javnimi pooblastili) podana, če je ugotovljeno krivdno ravnanje in protipravno ravnanje organa, ki odloča o tožnikovih zahtevkih. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz podatkov v spisu, se je tožnik, ki je delal kot vrtnar, dne 29. 3. 2005 poškodoval na delu (zlom III. in IV. prsta desne roke). Dne 26. 4. 2005 je tožnikov osebni zdravnik podal predlog imenovanemu zdravniku za podaljšanje bolniškega staleža, ki ga je utemeljil s tem, da ima tožnik dne 28. 4. 2005 predviden kontrolni pregled pri travmatologu. Toženec je na podlagi takšnega predloga z odločbo z dne 4. 5. 2005 odločil, da je tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu od 29. 3. 2005 do 6. 5. 2005, od dne 7. 5. 2005 dalje pa je za delo zmožen. Na podlagi novega predloga osebnega zdravnika za podaljšanje bolniškega staleža dne 5. 5. 2005, ki ga je utemeljil z izvidom travmatologa z dne 28. 4. 2005, iz katerega izhaja, da nekroza še ni demarkirana, in v katerem je osebni zdravnik predlagal tudi tožnikov osebni pregled, in upoštevaje, da je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo z dne 4. 5. 2005, je imenovani zdravnik toženca z odločbo z dne 9. 5. 2005 odločil, da je tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu od 7. 5. 2005 do 13. 5. 2005. Tožnik je bil v bolniškem staležu do dne 13. 8. 2005.

Bistvenega pomena za presojo protipravnosti ravnanja toženca pri izdaji odločbe z dne 4. 5. 2005 oziroma pri zaključku bolniškega staleža z dnem 6. 5. 2005, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, dejstvo, da imenovani zdravnik pri izdaji odločbe z dne 4. 5. 2005 ni razpolagal z izvidom travmatologa z dne 28. 4. 2005. Osebni zdravnik je predlog za podaljšanje bolniškega staleža z dne 26. 4. 2005 utemeljil s tem, da ima tožnik dne 28. 4. 2005 predviden pregled pri travmatologu, pri čemer osebnega pregleda tožnika ni predlagal in tudi ni predložil dodatne medicinske dokumentacije. Izvid travmatologa z dne 28. 4. 2005, kljub temu da je bil izdan še pred izdajo odločbe z dne 4. 5. 2005, predlogu z dne 26. 4. 2005 tudi ni bil naknadno priložen. Imenovani zdravnik na podlagi 1. alineje 2. odstavka 81. člena ZZVZZ odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni. Pri tem skladno z 263. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; uradni prečiščeno besedilo – Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami) pregleda predlog in medicinsko in drugo dokumentacijo ter odloči o začasni nezmožnosti za delo na podlagi te dokumentacije. Le po potrebi imenovani zdravnik zahteva od osebnega zdravnika dopolnitev ali obrazložitev predloga oziroma dokumentacije. Če imenovani zdravnik oceni, da je potrebno zavarovanca klicati na pregled, ga povabi na pregled in oceno začasne delazmožnosti poda tudi na podlagi ugotovitev osebnega pregleda. V obravnavanem primeru je osebni zdravnik predlagano podaljšanje utemeljeval s predvidenim kontrolnim pregledom, kar je imenovani zdravnik upošteval in tožniku bolniški stalež podaljšal do dne 6. 5. 2005. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi imenovani zdravnik lahko od tožnikovega osebnega zdravnika zahteval dodatne informacije, v kolikor je menil, da že prejete ne omogočajo izdaje odločbe o podaljšanju. Izvid travmatologa z dne 28. 4. 2005 je bil imenovanemu zdravniku priložen šele po izdaji odločbe z dne 4. 5. 2005 v novem predlogu za podaljšanje bolniškega staleža z dne 5. 5. 2005 (244. člen POZZ), kar je imenovani zdravnik pri izdaji odločbe z dne 9. 5. 2005 tudi upošteval, in odločil, da je tožnik od 7. 5. 2005 do 13. 5. 2005 začasno nezmožen za delo. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da imenovanemu zdravniku ni bila predložena dokumentacija, iz katere bi izhajalo takšno zdravstveno stanje, da bi bil bolniški stalež utemeljen tudi od 7. 5. 2005 dalje, zato tožniku protipravnosti ravnanja ni mogoče očitati.

Pritrditi je sicer pritožbenim navedbam, da se bolniški stalež ugotavlja glede na zdravstveno stanje zavarovanca in glede na delo, ki ga zavarovanec opravlja. Vendar pa so pritožbene navedbe v smeri, da toženec pri odločanju ni upošteval tožnikovega dela vrtnarja, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da teh navedb tožnik ni dokazal in je bil toženec glede na ugotovljen vzrok začasne nezmožnosti (poškodba pri delu) seznanjen tudi z delom, ki ga je tožnik opravljal. Sicer pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v tožbi niti pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2009 in niti na naroku za glavno obravnavo z dne 8. 3. 2010 ni zatrjeval, da toženec pri oceni delazmožnosti ni upošteval tožnikovega dela. Nasprotno, v pripravljalni vlogi je sam navajal, da je bil toženec seznanjen z delom, ki ga tožnik opravlja, saj se bolniški stalež podaljšuje upoštevaje zavarovančevo delo (337. člen ZPP).

Ker torej tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ni izpolnjen že prvi element civilnega delikta, zato ostalih elementov odškodninske odgovornosti ni potrebno ugotavljati. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno opozorilo tudi na to, da tožnik ni dokazal, da je dne 7. 5. 2005 sploh pričel z delom (212. člen ZPP).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP stroške pritožbe krije sam.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 531/2009
• VDSS sodba Psp 574/2009
• Sodba VIII Ips 165/2004