sodba in sklep U 1519/2003

Jedro

Tožena stranka je prošnjo zavrnila potem, ko je na podlagi številnih poročil različnih organizacij o stanju in razmerah v Makedoniji ugotovila, da iz nobenega izmed njih ne izhaja, da se amnestija ne bi izvajala in da bi bivši borci ONA (NLA) imeli kakšne težave z makedonsko policijo zaradi tega, ker so se v času oboroženega konflikta borili proti takratnim makedonskim oblastem iz razloga, ki ga določa 1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil v t. i. "pospešenem postopku", ki se razlikuje od postopka, v katerem mora pristojni organ ugotavljati pogoje za priznanje azila, ki so določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega oziroma kateregakoli izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tako zavrnitev ni vezana zgolj na primere, ko že iz same prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena, temveč lahko pristojni organ sprejme odločitev na tej pravni podlagi tudi še po tem, ko je že zaslišal prosilca za azil oziroma ugotovil posamezna dejstva, pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da prosilec za azil postopek zlorablja oziroma njegova prošnja temelji na očitnem zavajanju. V takem primeru pristojnemu organu ni potrebno ugotavljati vseh drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak lahko zavrnitev opre na ugotovitev obstoja že enega samega razloga izmed tistih, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval v svoji prošnji za azil in da jo je vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, kar je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi logično in prepričljivo obrazložila, podatki in listine v upravnem spisu pa to tudi potrjujejo. Protislovne izjave tudi po presoji sodišča kažejo na to, da tožnik zlorablja azilni postopek. Zato tožena stranka niti ne bi bila dolžna preverjati verodostojnosti drugih tožnikovih navedb. Za svojo odločitev je navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče na tem mestu sklicuje in jih zato ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS. Neutemeljen je ugovor bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila podana s tem, da je bilo tožniku vabilo na zaslišanje prepozno vročeno, ker ga je prejel 1. 8. 2003, zaslišanje pa je bilo dne 9. 8. 2003. Zakon o splošnem upravnem postopku v 2. odstavku 237. člena določa bistvene kršitve pravil upravnega postopka, vendar navedene okoliščine, da je med vročitvijo vabila na zaslišanje stranki in ustnim zaslišanjem preteklo sedem dni, ni v citirani določbi, niti ni mogoč zaključek, da bi navedena okoliščina predstavljala bistveno kršitev pravil postopka na podlagi določbe 2. odstavka 157. člena. Iz te določbe izhaja, da je osemdnevni rok od vročitve vabila do dneva obravnave povabljenim na ustno obravnavo zgolj instrukcijske narave in ne obligatoren. Tožnik ne pojasni, katerih svojih pravic naj ne bi mogel uveljavljati v upravnem postopku zaradi neangažiranja svetovalca za begunce. Navzočnost svetovalca za begunce ob zaslišanju prosilca za azil namreč ni obligatorna. Tudi v primerih kot je obravnavani, ko si sam tožnik svojega svetovalca za begunce ni izbral, čeprav je skupaj z vabilom na zaslišanje prejel imenski seznam svetovalcev za begunce z njihovimi telefonskimi številkami. Sodišče smiselnemu predlogu tožeče stranke za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ki ga tožnik uveljavlja z navedbo, da naj sodišče opravi javno obravnavo, ni sledilo, saj v tožbenem predlogu tožnik izrecno predlaga sodišču zgolj odločitev kasatorne narave, da naj namreč sodišče izpodbijano odločbo zgolj odpravi, zadevo pa vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tak tožbeni predlog pa predpostavlja sojenje na seji brez glavne obravnave, pri čemer se sodba opira na dejstva in dokaze, o katerih se je tožnik lahko izjavil pred organom, ki je odločal v postopku za izdajo upravnega akta in jim ni tožnik niti nasprotoval.

 

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00 - odločba Ustavnega sodišča, 113/00 - odločba Ustavnega sodišča, 124/00 in 67/01, dalje ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila in odločila, da mora tožnik v treh dneh po pravnomočno končanem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 29. 7. 2003 podal prošnjo za priznanje azila in v vlogi navedel, da je makedonski državljan albanske narodnosti in muslimanske vere iz A, da je njegov materin jezik albanski, drugi jezik pa makedonski. Navedel je še, da je matično državo zapustil 14. 7. 2003 in ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo ter da nima nobenih dokumentov za izkazovanje identitete. V A je končal osnovno šolo, dalje pa se ni več šolal niti delovno usposabljal, zaposlen ni bil nikoli, vojaškega roka ni služil niti ni prestajal zaporne kazni in ni bil nikoli kaznovan, prav tako ni bil pripadnik nobene politične stranke ali organizacije. Za azil pred tem ni še nikoli zaprosil v matični državi pa ima od ožjih sorodnikov le svoje starše. Glede razlogov za zapustitev matične države je v vlogi navedel, da je bil preganjan s strani vojaških in policijskih organov, ker je bil v času vojaških spopadov v Makedoniji od maja 2001 do decembra 2001 v OVK, amnestija pa se v praksi ne uresničuje in kljub temu iščejo in zapirajo Albance. Za pot je neznanim osebam plačal 600 EUR, ciljna država pa mu je bila katerakoli demokratična država Evrope. Slovenska policija ga je tožnika prijela po tem, ko ga je prevoznik pustil v gozdu s skupino oseb, ki jim je rekel, da se nahajajo v Italiji, šele po prejetju pa je tožnik ugotovil, da se nahajajo v Sloveniji in da bi tu želel tudi ostati ter se naučiti slovenskega jezika. V obrazložitvi tožena stranka še navaja, da je iz tožnikove vloge razvidno, da je bil seznanjen s pravicami in dolžnostmi prosilca za azil in da je bila vloga podana s tolmačenjem tolmača za albanski jezik, ki je materin jezik tožnika, o vlogi pa je bil obveščen Visoki komisariat ZN za begunce (dalje: UNHCR). Tožena stranka kot pravno podlago svoje odločitve navaja 2. odstavek 35. člena ZAzil, citira pa tudi določbe 3. odstavka 24. člena ZAzil in 3. odstavka 29. člena ZAzil. Ugotavlja, da je tožnik v vlogi za priznanje azila uveljavljal strah pred preganjanem v Makedoniji zaradi političnih razlogov, kar je utemeljeval z okoliščino, da je bil od maja 2001 do decembra 2001 pripadnik albanskih uporniških sil, Osvobodilne narodne armije (v nadaljevanju NLA, kot je navedeno v poročilih mednarodnih organizacij - National Liberation Army), v vlogi pa zatrjuje, da se v praksi amnestija ne izvaja ter da kljub temu iščejo in zapirajo Albance. Tožena stranka na podlagi zbranih podatkov iz različnih verodostojnih virov ugotavlja, da v konkretnem primeru tožnik v vlogi lažno predstavlja razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za azil ter da je že iz njegove prošnje očitno, da mu v izvorni državi Republiki Makedoniji ne grozi preganjanje, pri čemer se opira na podatke Mednarodne organizacije za zaščito človekovih pravic Human Rights Watch za Makedonijo v Svetovnem poročilu za leto 2003, članke BBC NEWS in WASHINGTON POST z dne 5. 12. 2001 in Poročilo BBC NEWS z dne 17. 3. 2002, članek Radia Svobodna Evropa z dne 8. 3. 2002, Poročilo ICC (International crisis group) za področje Balkana št. 135 z dne 15. 11. 2002, spletno stran AID MACEDONIA - Varnostna in politična situacija z dne 8. 7. 2002, Poročilo US Department of State - Poročilo s spoštovanju človekovih pravic v nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 4. 3. 2002, spletno stran UNHCR, na kateri je bila 11. 8. 2003 objavljena vest, da je Švica objavila spisek štiridesetih držav, iz katerih ne bo več sprejemala prošenj za azil, med njimi tudi Makedonije, ter pregled mednarodnih humanitarnih aktov Združenih narodov za zaščito človekovih pravic, ki se nahajajo v upravnih spisih skupaj s prevodi v slovenski jezik. Po mnenju tožene stranke je nemogoče, da bi tožnika vse od zaključka "vojne" v Makedoniji do njegovega odhoda iz države v juliju 2003 v A na domu nadlegovala policija, ker je bil pripadnik NLA ter se poleg tega sploh nikoli ni boril, temveč je po lastnih izjavah le oskrboval borce s hrano, vodo in strelivom in bi v primeru, če bi bil resnično ogrožen, z odhodom iz države ne čakal več kot leto in pol in se v času do odhoda tudi ne bi nahajal v A, kraju svojega rojstva in stalnega prebivališča, kjer bi ga najlažje prepoznali in izsledili. Nasprotno po ugotovitvi tožene stranke iz nobenega izmed preučenih poročil ne izhaja, da bi se amnestija o Makedoniji ne izvajala in da bi bivši borci NLA imeli težave z makedonsko policijo zaradi tega, ker so se v času konflikta borili proti makedonskih oblastem in ocenjuje, da bi v primeru, če bi se to resnično dogajalo, vsaj nevladne humanitarne organizacije o tem zagotovo poročale, še zlasti ob upoštevanju ugotovitve, da so sedaj nekateri bivši borci NLA celo na najvišjih položajih v državi. Tožena stranka zaključuje, da bivši borci NLA v Makedoniji niso preganjani niti kakorkoli drugače ogroženi in da je bilo to tudi že večkrat kot pravilno potrjeno tako s sodbami Upravnega kot Vrhovnega sodišča RS, ki jih primeroma navaja, in sicer opr. št. U 637/2003-7 z dne 23. 4. 2003, U 827/2003-7 z dne 21. 5. 2003 in U 638/2003-7 z dne 16. 4. 2003. Dalje navaja, da amnestija velja le za tiste nekdanje borce NLA, ki so v skladu z mirovnim načrtom prostovoljno predali orožje posebni vojaški skupini "žetev", ne pa za tiste, ki se z mirovnim načrtom niso strinjale in so nadaljevale z napadi na makedonske varnostne sile ali z drugimi kaznivimi dejanji. Amnestija pa tudi ne vključuje oseb, osumljenih storitve vojnih zločinov, ki spadajo pod pristojnost mednarodnega sodišča za zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu, kot so na primer umor, etnično čiščenje ter uničevanje verskih stavb, kar je razvidno iz navedenega poročila US Department of State o spoštovanju človekovih pravic v nekdanji jugoslovanski Republiki Makedoniji z dne 4. 3. 2002. Da je situacija glede spoštovanja človekovih pravic in mednarodnih konvencij, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, v tožnikovi matični državi dobra pa po oceni tožene stranke odraža tudi na spletna strani UNHCR, kjer je objavljena vest z dne 11. 8. 2003, da je na spisku štiridesetih, iz katerih Švica ne bo več sprejemala prošenj za azil, tudi Makedonija, in tudi, da je Makedonija že od 9. 11. 1995 članica Sveta Evrope, ki je ratificirala tudi Evropsko konvencijo o človekovih pravicah ter njene Protokole. Tožena stranka na podlagi navedenega zaključuje, da je tožnik lažno predstavljal razloge, na katere se je skliceval v svoji prošnji za priznanje azila in ocenjuje, da je že iz njegove vloge razvidno, da mu v matični državi sploh ne grozi preganjanje in da tudi v primeru vrnitve v matično državo tožnik ne bo kakorkoli drugače ogrožen. Na podlagi listin v upravnih spisih tožena stranka v obrazložitvi še ugotavlja, da je bil s tožnikom na Postaji mejne policije B po njegovem prejetju dne 13. 7. 2003 ob tolmačenju prevajalca za albanski jezik opravljen razgovor v zvezi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Slovenijo in tudi o razlogih oziroma namenu zapustitve matične države. Iz Poročila postaje Mejne policije B izhaja, da je tožnik 10. 7. 2003 zapustil A s tovornim vozilom skupaj še z dvema Makedoncema, s katerima so skupaj ilegalno prestopili slovensko mejo, v razgovoru pa so povedali, da so iz Makedonije odšli iz ekonomskih razlogov ter da so namenjeni v Italijo. V obrazložitvi dalje navaja, da je bil tožnik zaradi ilegalnega vstopa v Republiko Slovenijo pri Sodniku za prekrške C z odločbo št. P-1075/2003 kaznovan z denarno kaznijo 20.000,00 SIT, iz obrazložitve navedene odločbe pa je razvidno, da je tožnik v zagovoru navedel, da je bil namenjen v Italijo, da bi si tam poiskal delo. V obrazložitvi tožena stranka še navaja, da je tožnik svojo željo, da bi zaprosil za azil, izrazil šele po tem, ko je bil že v Izpostavi Centra za tujce D (dalje: CT) v postopku prisilne odstranitve iz države, in sicer s pisno izjavo, v kateri je navedel, da vlaga prošnjo za azil zaradi problemov z makedonsko policijo ter da je zaradi tega tudi moral zapustiti rojstni kraj, da pa ima še druge razloge, ki jih bo povedal v E in da naj se njegova prošnja obravnava v smeri političnega azila. CT je navedeno tožnikovo pisno vlogo dne 28. 7. 2003 odstopil pristojnemu organu, pri katerem je nato, kot je predpisano, tožnik podal na predpisanem obrazcu prošnjo za azil dne 29. 7. 2003. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik za azil ni zaprosil takoj, ko mu je bilo to mogoče, niti ni izrazil želje, da bi zaprosil za azil, ko je bil zaradi ilegalnega vstopa v državo v postopku pri sodniku za prekrške, pač pa je navedel, da je namenjen v Italijo, da si tam poišče delo. Željo po vložitvi vloge za azil je tožnik izrazil šele takrat, ko mu je bilo v Centru za tujce zaradi odstranitve iz države omejeno gibanje, pri čemer je v vlogi tudi navedel, da ima še dodatne razloge za vložitev vloge za azil, ki jih bo pojasnil šele v E, čeprav je z vloge razvidno, da je bil seznanjen tudi z dolžnostmi prosilca za azil, torej tudi s tem, da mora v skladu s 3. odstavkom 24. člena ZAzil predstaviti vsa dejstva in okoliščine. To pa po oceni tožene stranke zadošča za sklep, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno zaradi ekonomskih razlogov, ter da je vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Kljub temu, da bi tožena stranka lahko glede na tako ugotovljeno dejansko stanje o tožnikovi vlogi odločila takoj brez zaslišanja tožnika, ga je z vabilom z dne 1. 8. 2003 povabila na zaslišanje z namenom ugotovitve, kakšni so dodatni razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil matično držav ter zakaj jih ni navedel že v vlogi za azil. Na zapisnik je tožnik dne 9. 8. 2003 izjavil, da nima odvetnika ter da ga ni niti poizkušal poiskati zaradi neznanja slovenskega jezika in dodal, da govori izključno albansko, izrecno pa je še povedal, da ne zna niti srbohrvaškega niti makedonskega niti angleškega jezika. Na vprašanje, če kdo od albansko govorečih prosilcev, nastanjenih v azilnem domu, govori še kakšen drug jezik in bi tožniku lahko pomagal pri pridobitvi odvetnika ali pri komunikaciji s socialno službo je tožnik pojasnil, da tega ne ve, saj z njimi komunicira le albansko. Izjavil je še, da ni vedel, da mu socialna služba lahko pri tem pomaga ter da ni bil seznanjen s telefonskimi številkami odvetnikov. Poleg tega je izjavil še, da mu je bilo vabilo na zaslišanje vročeno skupaj s prevodom v albanski jezik, vendar pa zaradi neznanja slovenskega jezika ni mogel vedeti, kaj pomenijo številke na prilogi. Tožena stranka dalje ugotavlja, da je tožnik v svoji vlogi navedel, da govori tudi makedonski jezik in je zato njegova izjava, da zna izključno albansko, neresnična. V obrazložitvi dalje še navaja, da je v albanskem prevodu vabila navedeno tudi "PRILOGA: seznam svetovalcev za begunce" in glede na dejstvo, da je tožnik končal osnovno šolo, zaključuje, da je sklepanje, da so na prilogi navedena osebna imena, naslovi ter telefonske številke teh svetovalcev za begunce v okviru zmožnosti njegovega dojemanja. Dalje ugotavlja, da je tožnik na zapisnik tudi zanikal, da bi bil v Sloveniji v postopku pri sodniku za prekrške, čeprav to dokazuje odločba Sodnika za prekrške v C z dne 14. 7. 2003, iz katere je razvidno, da se je tožnik zagovarjal s tem, da je namenjen v Italijo, da si tam poišče delo. Tožnik je na zapisnik tudi potrdil, da je bil ob vložitvi vloge seznanjen z določili, ki urejajo azilni postopek ter tudi s tem, da mora vse razloge navesti po resnici in natančno, na kar je tožnik dodal, da je že ob vložitvi vloge jasno povedal, da je bil matično državo prisiljen zapustiti, ker ni imel miru pred policijo v lastni hiši. Čeprav bi moral tožnik že ob vložitvi vloge za azil predstaviti vsa za postopek relevantna dejstva in okoliščine, je bil na zaslišanju izrecno pozvan, da pojasni svojo navedbo v vlogi, da je Makedonijo zapustil tudi zaradi drugih stvari, česar ob vložitvi vloge za azil ni razložil. Tožnik je povedal, da je med vojno pomagal pripadnikom Osvobodilne narodne armade tako, da jim je nosil vodo in hrano, zato pa ga je po koncu vojne začela nadlegovati makedonska policija, ki je še po tožnikovem odhodu iz države obiskovala njegovega očeta ter spraševala, kje se nahaja tožnik. To pa po oceni tožene stranke ne pomeni nikakršnih drugih razlogov za zapustitev matične države, zato zaključuje, da so bili s strani tožnika drugi razlogi, ki naj bi še obstajali za njegov odhod iz Makedonije in ki naj bi jih povedal šele v E, v njegovi pisni vlogi za azil omenjeni izključno z namenom zavlačevanja azilnega postopka in odložitve odstranitve tožnika iz države. Tožnik je tudi po opozorilu, da bo o njegovi vlogi odločeno v pospešenem postopku in da ima možnost na zapisnik še kaj dodati, navedel le to, da je vlogo za azil podal zato, ker je bil v matični državi resnično preganjan, sicer bi ostal doma pri starših, in da bodo tožnika v primeru vrnitve v matično državo zaprli iz razloga, ker je bil pripadnik NLA. Tožena stranka ugotavlja, da tožnikove navedbe, podane na zapisnik, dodatno dokazujejo pravilnost tega, kar je tožena stranka ugotovila na podlagi primerjave tožnikovih navedb v vlogi in verodostojnih informacij o razmerah v Republiki Makedoniji, ter iz okoliščin, v katerih je tožnik izrazil željo, da vloži vlogo za azil. Tožena stranka glede na to zaključuje, da je tožnik lažno predstavljal razloge, na katere se je skliceval v prošnji za azil. Meni, da mu v Makedoniji ne grozi preganjanje in da iz okoliščin vložitve vloge izhaja, da je prošnjo vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države ter da je prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Na podlagi podatkov o razmerah v Republiki Makedoniji v verodostojnih poročilih mednarodnih organizacij tožena stranka zaključuje, da tožnik v primeru vrnitve v Republiko Makedonijo ne bo življenjsko ogrožen niti ne bo ogrožena njegova svoboda in tožnik ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju, zato je tožnikovo prošnjo za priznanje azila zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil in tudi na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil ter na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil določila rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in uveljavlja tožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je bistvena kršitev pravil postopka podana, ker je bilo tožniku vabilo na zaslišanje prepozno vročeno, tako da se ni mogel pripraviti nanj. Vabilo je bilo tožniku vročeno 1. 8. 12003 (pravilno 2003) zaslišanje pa je bilo dne 9. 8. 2003 in tako tožena stranka tožniku ni omogočila, da bi na zaslišanju bil navzoč svetovalec za begunce, ki si ga tožnik ni mogel najti niti poklicati, ker ne razume nobenega tujega jezika, kar je tožnik povedal na zaslišanju. Tudi za socialno službo tožnik ni vedel. Tožena stranka bi morala zaslišanje prekiniti in omogočiti tožniku pridobitev svetovalca za begunce. Dalje navaja, da zaradi prekratkega roka za pripravo na narok in zaradi odsotnosti svetovalca za begunce tožnik ni mogel uveljavljati svojih pravic v postopku. Tožnik se v tožbi sprašuje, kako lahko uradna oseba, ki vodi postopek, v naprej ve, da je neka prošnja upravičena oziroma neupravičena, kar izhaja iz navedbe tožene stranke v obrazložitvi, da bi lahko odločila o tožnikovi prošnji tudi brez zaslišanja, vendar je kljub temu opravila narok. Tožnik dalje navaja, da je tožena stranka nepravilno oprla izpodbijano odločbo na tožnikovo izjavo, ki jo je dal policiji, saj izjave prosilcev dane policiji ne morejo biti merodajne za postopek azila, policija pa ne more opraviti zaslišanja prosilcev, temveč lahko z njimi opravi le formalni razgovor, ki nima enakega pomena kot zaslišanje v postopku azila. Tožnik je na naroku izjavil, da ga je policija pretepala in mu ni omogočila, da zaprosi za azil. Glede vprašanj uradne osebe, ki je vodila azilni postopek, pa v tožbi navaja, da so bila sugestivna in zavajajoča tako, da je bil tožnik zmeden. Navaja še, da je uradna oseba na zapisnik diktirala svoja opažanja in razmišljanja o zadevi, ko je predstavila svoje videnje o zavajanju prosilca, da je podal prošnjo iz ekonomskih razlogov ter politično situacijo v matični državi. Meni, da je tožena stranka napačno presodila tožnikovo prošnjo in bi morala presoditi o njegovi utemeljenosti ali neutemeljenosti ter preizkusiti prošnjo z zbiranjem dokazov o dejanskem stanju v Makedoniji ter o tem, kako se v dejanskem življenju izvaja Zakon o amnestiji in o tožnikovih razlogih za azil, česar pa tožena stranka ni storila, temveč je arbitrarno odločila, da prošnja temelji na zavajanju. Tožnik predlaga, da sodišče opravi javno obravnavo in zasliši tožnika v skladu s pravili ZUP ter vpogleda spis tožene stranke in odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati prosi za taksno oprostitev, ker zaradi svojega finančnega stanja ne zmore plačila sodne takse.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe v celoti in ocenjuje, da je njena odločitev pravilna in zakonita ter v skladu s stališči, ki izhajajo iz sodne prakse. Navaja, da je bila z izpodbijano odločbo tožnikova vloga zavrnjena kot očitno neutemeljena v tako imenovanem pospešenem postopku, ker je tožena stranka ugotovila, da v tem primeru obstojijo dejstva in okoliščine, zaradi katerih so za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, podani razlogi iz 1. in tudi iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Zato je zavrnitev prošnje oprla na ugotovitev obstoja razlogov po obeh pravnih podlagah ter svojo odločitev podrobno obrazložila. Dalje opozarja na stališče sodne prakse v sodbi Upravnega sodišča RS št. U 1927/2002-7 z dne 30. 10. 2002, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I-Up 1445/2002-2 z dne 15. 1. 2003, po kateri so za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V teh primerih lahko pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, zavrnitev prošnje na tej zakonski podlagi pa ni vezana le na primere, kot iz same prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena, pač pa lahko pristojni organ sprejme odločitev tudi potem, ko je že zaslišal prosilca oziroma ugotovil posamezna dejstva, pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je podan kateri izmed razlogov po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožena stranka meni, da iz navedenega sledi, da pristojni organ v primeru obstoja enega izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil, o stvari odloči takoj, torej brez zaslišanja prosilca, ter prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, lahko pa na tej zakonski podlagi pristojni organ odloči tudi kasneje, ko je prosilca že zaslišal oziroma ugotovil posamezna dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo ugotovitev obstoja kakšnega izmed razlogov, zaradi katerega se prošnja za azil lahko kot očitno neutemeljena zavrne. Dalje tožena stranka navaja, da je v konkretnem primeru potrebno pri presoji, ali je podan eden izmed razlogov po 2. odstavku 35. člena ZAzil, upoštevati vsa dejstva in okoliščine vse od prihoda tožnika v Republiko Slovenijo, še posebej čas vložitve njegove vloge, ki jo mora po zakonu prosilec podati takoj, ko je to mogoče, ter tudi okoliščine, v katerih je tožnik vlogo dejansko podal, nadalje pa tudi prepričljivost in utemeljenost njegovih navedb, zakaj vloge ni podal takoj po prihodu v Slovenijo, ter tudi skladnost in prepričljivost razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za azil. Tožena stranka še navaja, da je glede na navedeno skrbno in celovito preučila tudi vsa dejstva in okoliščine od prihoda tožnika v Slovenijo, še posebej pa razloge, s katerimi je v vlogi utemeljeval svojo prošnjo za priznanje azila. V postopku je tožena stranka ugotovila, da je tožnik, ki je v Republiko Slovenijo vstopil ilegalno in bi v skladu z 8. členom ZAzil moral za azil zaprositi v najkrajšem času, za azil zaprosil šele po tem, ko je bil v Centru za tujce v postopku prisilne odstranitve iz države. Tožnikovim trditvam na zaslišanju dne 9. 8. 2003, da naj bi ga policisti tepli ter da je vseskozi ponavljal, da želi azil v Sloveniji, pa ni mogoče verjeti iz razloga, ker tudi pri sodniku za prekrške naslednji dan po prijetju s strani policistov v zvezi z zagovorom zaradi nezakonitega vstopa v državo tožnik ni navajal razlogov, ki bi kazali na to, da je bil v matični državi ogrožen ter da potrebuje zaščito, temveč je navedel, da je A zapustil z namenom, da si v Italiji poišče delo. Tožena stranka nima razloga za dvom v pravilnost in zakonitost postopka pred Sodnikom za prekrške, kjer je tožnik nedvomno imel možnost izjaviti, da želi zaprositi za azil oziroma navesti razloge, ki bi kazali na to, da takšno zaščito potrebuje. Po mnenju tožene stranke bi tožnik to možnost brez dvoma izkoristil, če bi bila njegova potreba po zaščiti resničen razlog za njegov prihod v Republiko Slovenijo. V tem primeru pa zaradi vstopa v državo izven mejnega prehoda tudi ne bi bil kaznovan z denarno kaznijo, postopek pri sodniku za prekrške pa bi bil s sklepom ustavljen in tožnik napoten, da pri pristojnem organu vloži prošnjo za azil. V skladu s 1. odstavkom 24. člena ZAzil se postopek prične z vložitvijo prošnje za azil, prosilec pa mora predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane in pristojnemu organu omogočiti dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek (3. odstavek). V svoji vlogi je tožnik navedel, da je matično državo zapustil zaradi preganjanja s strani makedonskih oblasti, ker je bil v času spopadov v Makedoniji v OVK (Albanski osvobodilni narodni armadi), da se amnestija v praksi ne uresničuje in da kljub temu iščejo in zapirajo Albance. V lastnoročni izjavi pa je tožnik navedel, da prošnjo za azil vlaga zato, ker ima težave z makedonsko policijo, zaradi česar je moral tudi zapustiti rojstni kraj in da ima tudi druge razloge, katere bo povedal v E. Na podlagi informacij o objektivni situaciji v Republiki Makedoniji, kot izhajajo iz različnih verodostojnih virov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je tožena stranka že na podlagi tožnikovih navedb v vlogi za azil ugotovila, da tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje, ter da iz dejstev o tem, kdaj in v kakšnih okoliščinah je bila tožnikova prošnja za azil vložena tudi izhaja, da je bila vložena zgolj z namenom, da bi tožnik odložil prisilno odstranitev iz države, to pa se po 2. in 5. alinei 36. člena ZAzil šteje za zavajanje in zlorabo postopka, kar je eden od razlogov, zaradi katerih se lahko o zadevi odloči takoj in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno. Pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, da bivši pripadniki albanske Osvobodilne narodne armade v Republiki Makedoniji niso preganjani niti da iz tega razloga ni ogroženo njihovo življenje ali svoboda ter da se amnestija o Republiki Makedoniji dejansko izvaja pa je bila že večkrat potrjena tako s sodbami Upravnega kot tudi Vrhovnega sodišča RS. Osvobodilna narodna armada je bila po podpisu Ohridskega mirovnega sporazuma z dne 8. 8. 2001 uradno razpuščena, njen voditelj Ali Ahmeti pa je ustanovil politično stranko Demokratsko zvezo za integracijo, ki vodi državo kot članica vodilne koalicije, med njenimi člani pa je tudi veliko bivših borcev Osvobodilne narodne armade. Tožena stranka je tako ugotovila, da že iz same tožnikove prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena in da je podanih celo več razlogov, da se prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno. Ker pa je tožnik v lastnoročni izjavi navedel, da ima za azil še druge razloge, ki jih bo pojasnil le v E, in ker je tožena stranka želela odstraniti vsak dvom o tem, da je tožnik pred vložitvijo vloge natančno seznanjen s pravicami in dolžnostmi prosilcev za azil v Republiki Sloveniji, je bila tožniku dana možnost, da te dodatne razloge navede na zaslišanju na zapisnik, čeprav bi jih tožnik moral navesti že v vlogi za azil, o čemer je bil tožnik pred vložitvijo vloge seznanjen, med drugim tudi s tem, da mora vse razloge navesti po resnici in natančno. Na vprašanje glede drugih razlogov, ki naj bi jih še imel, je tožnik navedel, da je že ob vložitvi vloge jasno povedal, da je bil matično državo prisiljen zapustiti, ker ni imel miru pred policijo v lastni hiši. Na ponovno vprašanje pa je tožnik še povedal, da je med vojno v Makedoniji pomagal pripadnikom Osvobodilne narodne armade (v nadaljevanju ONA), in sicer jim je nosil vodo in hrano, po koncu vojne pa ga je zato začela nadlegovati makedonska policija, ki je še tudi po njegovem odhodu iz države julija 2003 obiskovala tožnikovega očeta in poizvedovala po tožniku. Tožena stranka je tako ugotovila, da so bile v lastnoročni izjavi navedene trditve tožnika, da ima še druge razloge za azil neresnične ter podane z namenom odložitve prisilne odstranitve iz države. Enako pa je ocenila tudi navedbe, da tožnik kljub navedbi na koncu vabila "PRILOGA: seznam svetovalcev za begunce", ki se nahaja tudi v albanskem prevodu vabila, ni mogel vedeti, kaj priloga vsebuje, ker na začetku priloge piše v slovenskem jeziku "lista svetovalcev za begunce v Republiki Sloveniji". Tožnik je bil na podlagi vložitve prošnje za azil iz CT, kjer je imel omejeno gibanje zaradi postopka odstranitve iz države, premeščen v Azilni dom v E, kjer prosilcem za azil ni omejeno gibanje. Dalje tožena stranka navaja, da je tožnik na zapisnik tudi povedal, da se nikoli ni boril, ter da je borcem ONA le pomagal s tem, da jim je priskrbel hrano, vodo in strelivo. Tožena stranka na podlagi verodostojnih informacij ugotavlja, da v Republiki Makedoniji ni političnih zapornikov, da se zakon o amnestiji izvaja, da so prebivalci A v času oboroženih spopadov nudili borcem ONA široko podporo, da se je tam delež že prej večinskega albanskega prebivalstva po zaključku spopadov še povečal in da ni nobenih poročil, da bi bivši borci ONA in osebe, ki so v času spopadov pomagale borcem ONA,imele v Makedoniji zaradi tega kakršnekoli težave. Navedene ugotovitve o objektivni situaciji v Republiki Makedoniji tožnikovih razlogov, podanih v vlogi za priznanje azila, ne potrjujejo, temveč jim nasprotujejo, zato tožena stranka meni, da je utemeljen zaključek, da je tožnik razloge za priznanje azila v Republiki Sloveniji lažno predstavljal in da tudi ne obstojijo razlogi, ki nasprotujejo o njegovi vrnitvi v matično državo. Dalje tožena stranka navaja, da kadar že iz same prošnje za azil izhaja, da je podan eden izmed razlogov po 2. odstavku 35. člena ZAzil, prosilca tožena stranka ni dolžna zaslišati, pač pa lahko za vrnitev očitno neutemeljene prošnje za azil opre na ugotovitev obstoja enega izmed razlogov zaradi katerih se prošnjo lahko takoj zavrne v tako imenovanem pospešenem postopku. Na tej podlagi je tožena stranka z izpodbijano odločbo tudi odločila, pri čemer je dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je ugotovila obstoj razlogov za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, v izpodbijani odločbi tudi natančno obrazložila. Ker tožena stranka tožnika glede na ugotovljena dejstva ni bila dolžna dodatno zaslišati in je svojo odločitev oprla na dejstva, ugotovljena pred zaslišanjem, po njenem mnenju ne more biti pravno relevantno, ali je tožnik imel dovolj časa za pripravo na zaslišanje ter ali je vedel, da so na priloženem seznamu navedeni svetovalci za begunce. Tožnikove izjave, podane na zapisnik, le dodatno potrjujejo, da je bil tožnik pred vložitvijo vloge za azil seznanjen s pravicami in dolžnostmi v postopku, kar je navedeno že na vlogi za azil, imel pa je tudi možnost, da pojasni dodatne razloge za azil, ki bi jih bil dolžan navesti že v prošnji za azil, na kar je bil pred vložitvijo prošnje tudi opozorjen. Izkazalo se je, da tožnik nima nobenih drugih razlogov, s katerimi bi lahko utemeljeval svojo vlogo in da tudi ni bil borec ONA, temveč je njenim pripadnikom le pomagal pri preskrbi. Med večinskim albanskim prebivalstvom A pa so imeli borci ONA široko podporo in če bi bil v Republiki Makedoniji to razlog za kakršnekoli težave, bi v A moralo imeti takšne težave vsaj nekaj oseb, o tem pa bi nedvomno obstajala tudi poročila. Tožena stranka dalje navaja, da je namen uvedbe pospešenega postopka omejevanje zlorab azilnega postopka. Meni, da je bilo dejansko stanje glede obstoja razlogov za zavrnitev tožnikove prošnje po 2. odstavku 35. člena ZAzil v zadostni meri ugotovljeno za pravno pravilno in zakonito odločitev, zato tožena stranka kljub temu, da si tožnik po lastnih navedbah za prvo zaslišanje ni mogel urediti navzočnosti svetovalca za begunce, novega zaslišanja ni razpisala. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik, ki mu je bil v odgovor posredovan odgovor tožene stranke na tožbo, v svojem odgovoru navaja, da tožena stranka posredno priznava, da iz same tožnikove prošnje ni bilo razvidno, da je ta očitno neutemeljena, zaradi česar je opravila tožena stranka tudi zaslišanje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa tožena stranka navaja, da je opravila zaslišanje izključno, da se ugotovijo še dodatni razlogi, zaradi katerih je zapustil tožnik matično državo. Iz same vloge za azil pa ne izhaja, da je očitno neutemeljena, saj tožnik v njej pravi, da je zaprosil za azil, ker je bil v matični državi preganjan zaradi političnih razlogov, pač kot nekdanji pripadnik albanskih uporniških sil, v Makedoniji pa se amnestija ne izvaja za pripadnike osvobodilne armade. Ker iz same vloge ne izhaja, da je očitno neutemeljena, je tožena stranka morala opraviti zaslišanje, tožniku pa ni vročila vabila pravočasno, kot to določa ZUP, saj ni imel na voljo osemdnevnega roka. Tožena stranka v postopku nadalje ni ugotavljala vseh merodajnih okoliščin za sprejetje odločitve, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po 2. odstavku 35. člena ZAzil in tako ni ugotavljala, ali mu v matični državi grozi preganjanje, niti ni ugotavljala, ali se v praksi v Makedoniji izvaja amnestija. V obrazložitvi odločbe le pojasni, da iz verodostojnih informacij izhaja, da v Makedoniji ni političnih zapornikov in da ni nobenih poročil, da bi imeli bivši borci ONA ali njeni pomagači kakšne težave, ne pove pa, katere so te verodostojne informacije, da v Makedoniji ni političnih zapornikov. V drugi zadevi prosilca AA pa v obrazložitvi tožena stranka navaja, da ni nobenih poročil o tem, da bi bili v Makedoniji politični zaporniki. V dveh odločbah tožene stranke sta povsem drugačni obrazložitvi o isti stvari. Glede argumenta, da ni poročil, da bi imeli bivši borci ONA kakšne probleme, tožnik odgovarja, da to ne pomeni, da jih v resnici nimajo, zato bi tožena stranka morala to dejstvo raziskati, ne pa zavrniti tožnikove prošnje. Tožnik meni, da je odločba tožene stranke arbitrarna in da nima razlogov o odločilnih dejstvih, za potrditev svojih navedb pa tožnik predlaga, da se vpogleda tudi spis prosilca AA, ki se tudi nahaja na Upravnem sodišču RS.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

K točki 1:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena izpodbijana odločba tožene stranke o (ne)priznanju azila tožeči stranki na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ta določa, da lahko pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Po določbi 36. člena ZAzil se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje lažno predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea) in vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za priznanje azila zavrnila potem, ko je na podlagi številnih poročil različnih organizacij o stanju in razmerah v Makedoniji ugotovila, da iz nobenega izmed njih ne izhaja, da se amnestija ne bi izvajala in da bi bivši borci ONA (NLA) imeli kakšne težave z makedonsko policijo zaradi tega, ker so se v času oboroženega konflikta borili proti takratnim makedonskim oblastem, in da so nekateri bivši borci ONA celo na najvišjih položajih makedonske državne oblasti, in sicer iz razloga, ki ga določa 1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil. Na tej pravni podlagi pa pristojni organ odloča v t. i. "pospešenem postopku", na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo.

Iz obrazložitve predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o azilu (Poročevalec DZ, št. 46) izhaja, da se z vključitvijo (nove določbe) 2. odstavka 35. člena med določbe ZAzil uvaja t. i. pospešeni postopek, ki se razlikuje od postopka, v katerem mora pristojni organ ugotavljati pogoje za priznanje azila, ki so določeni v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega oziroma kateregakoli izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tako zavrnitev prošnje za azil na tej zakonski podlagi ni vezana zgolj na primere, ko že iz same prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena, temveč lahko pristojni organ sprejme odločitev na tej pravni podlagi tudi še po tem, ko je že zaslišal prosilca za azil oziroma ugotovil posamezna dejstva, pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da prosilec za azil postopek zlorablja oziroma njegova prošnja temelji na očitnem zavajanju. V takem primeru pristojnemu organu ni potrebno ugotavljati vseh drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak lahko zavrnitev prošnje za azil opre na ugotovitev obstoja že enega samega razloga izmed tistih, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tako stališče se je že izoblikovalo v sodni praksi in ga je Upravno sodišče RS navedlo v (pravnomočni) sodbi opr. št. U 1927/2002-7 z dne 30. 10. 2002, na katero se v odgovoru na tožbo sklicuje tudi tožena stranka.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval v svoji prošnji za azil in da jo je vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, kar je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi logično in prepričljivo obrazložila, podatki in listine v upravnem spisu pa to tudi potrjujejo, kot je razvidno iz tožnikove vloge za priznanje azila z dne 25. 7. 2003 in 29. 7. 2003 ter na zaslišanju dne 9. 8. 2003 in odločbe o prekršku z dne 14. 7. 2003, ki jo je izdal Sodnik za prekrške v C. Tožena stranka je že na podlagi ugotovitve, da se tožnikove navedbe, s katerimi je utemeljeval razloge za pridobitev azila v prošnjah z dne 25. 7. 2001 in 29. 7. 2002 ter na zaslišanju dne 9. 8. 2003 med seboj bistveno razlikujejo, povsem utemeljeno zaključila, da so podani zadostni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnikove navedbe se tudi po mnenju sodišča razlikujejo in si celo nasprotujejo tako glede znanja makedonskega jezika, ki ga je tožnik navedel kot drugi jezik, ki ga poleg materinega albanskega jezika obvlada, in sicer ob podaji vloge za priznanje azila dne 29. 7. 2003, med tem ko je nasprotno trdil na zaslišanju dne 9. 8. 2003 da poleg materinega albanskega jezika ne zna nobenega drugega jezika in da govori izključno albanski jezik. Tudi po mnenju sodišča so protislovne tožnikove navedbe o tožnikovem članstvu v OVK od maja 2001 do decembra 2001, kar izhaja iz tožnikove prošnje za azil z dne 29. 7. 2003, med tem ko je ob zaslišanju dne 9. 8. 2003 tožnik izpovedal, da je med vojno v Makedoniji "pomagal pripadnikom Osvobodilne narodne armije, in sicer jim je nosil vodo in hrano zaradi česar ga je po koncu vojne začela nadlegovati makedonska policija". Navedene protislovne izjave tudi po presoji sodišča kažejo na to, da tožnik zlorablja azilni postopek. Tožena stranka na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil že na podlagi te ugotovitve pravilno zaključuje, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Zato tožena stranka po mnenju sodišča niti ne bi bila dolžna preverjati verodostojnosti drugih tožnikovih navedb.

Izpodbijana odločba je torej po presoji sodišča pravilna in zakonita ter izdana po pravilnem postopku, poleg tega je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče na tem mestu sklicuje in jih zato ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS), v zvezi s tožbenimi ugovori pa le še dodaja:

Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila podana s tem, da je bilo tožniku vabilo na zaslišanje prepozno vročeno, ker ga je prejel 1. 8. 2003, zaslišanje pa je bilo dne 9. 8. 2003. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZUP) v 2. odstavku 237. člena določa bistvene kršitve pravil upravnega postopka, vendar navedene okoliščine, da je med vročitvijo vabila na zaslišanje stranki in ustnim zaslišanjem preteklo sedem dni, ni v citirani določbi, niti ni mogoč zaključek, da bi navedena okoliščina predstavljala bistveno kršitev pravil postopka na podlagi določbe 2. odstavka 157. člena ZUP, po kateri se tistim, ki so povabljeni na ustno obravnavo pusti zadosti časa, da se lahko pripravijo za obravnavo in da lahko pravočasno in brez izrednih stroškov pridejo k obravnavi in se povabljenim pusti praviloma osem dni od vročitve vabila do dneva obravnave. Iz te določbe izhaja, da je osemdnevni rok od vročitve vabila do dneva obravnave povabljenim na ustno obravnavo zgolj instrukcijske narave in ne obligatoren.

Po mnenju sodišča pa je neutemeljen tudi tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, saj je, kot je predhodno že obrazloženo, tožena stranka po presoji sodišča pravilno odločila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v t.i. pospešenem postopku na podlagi ugotovitve, da se tožnikove navedbe, s katerimi je utemeljeval razloge za pridobitev azila, med seboj bistveno razlikujejo in si nasprotujejo. Po določbi 48. člena Ustave Republike Slovenije je sicer v mejah zakona priznana pravica pribežališča tujim državljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjane zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine, po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil pa daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija), poleg tega pa daje Republika Slovenija azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihova varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2, ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS-MP, št. 7/94), v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa, vendar v obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj je tožnik lažno predstavljal razloge, na katere se je skliceval v prošnji za priznanje azila, v njegovi matični državi pa mu ne grozi preganjanje in tudi v primeru vrnitev v matično državo tožnik ne bo kakorkoli drugače ogrožen, kar je po presoji sodišča pravilno ugotovila tožena stranka skladno s podatki poročil mednarodnih vladnih in nevladnih organizacij, ki jih je pridobila tožena stranka in se nahajajo v upravnih spisih.

Tožbena navedba, da bi morala tožena stranka z zbiranjem dokazov o dejanskem stanju v Makedoniji preizkusiti, kako se v dejanskem življenju izvaja Zakon o amnestiji, je po mnenju sodišča neutemeljena, ker je v nasprotju s podatki in listinami v upravnih spisih, ki jih je med postopkom pridobila in vpogledala tožena stranka in jih izčrpno povzema ter na podlagi katerih je v izpodbijani odločbi povsem utemeljeno ugotovila prav nasprotno od navedene tožbene (neizkazane) trditve. Nasprotno izhaja tudi iz podatkov Svetovnega poročila organizacije Human Rights Watch za leto 2003 za Makedonijo za obdobje od novembra 2001 do novembra 2002, ki med drugim navaja navaja, da je Mirovni (Ohridski) sporazum iz avgusta 2001 prinesel Makedoniji znatne spremembe, vključno z amnestijo upornikov.

Po oceni sodišča je neutemeljena tudi tožbena trditev, da so bila vprašanja uradne osebe, ki je vodila azilni postopek, subjektivna in zavajajoča, česar tožnik niti ne obrazloži in ne konkretizira niti glede domnevne subjektivnosti niti sugestivnosti, saj sama po sebi vprašanja uradne osebe, ki so razvidna iz zapisnika o zaslišanju tožnika dne 9. 8. 2003, niso niti sugestivna niti zavajajoča. Tožnik v tožbi pri tem tudi ne pojasni, katerih svojih pravic naj ne bi tožnik mogel uveljavljati v upravnem postopku zaradi neangažiranja svetovalca za begunce, pač pa šele ob vložitvi tožbe v upravnem sporu. Navzočnost svetovalca za begunce ob zaslišanju prosilca za azil namreč ni obligatorna. To velja tudi v primerih, kot je obravnavani, ko si sam tožnik svojega svetovalca za begunce ni izbral, čeprav je skupaj z vabilom na zaslišanje prejel imenski seznam svetovalcev za begunce z njihovimi telefonskimi številkami. Ob tem sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi niti ne izpodbija ugotovitev tožene stranke, da je tožnik sam protislovno predstavil razloge za priznanje azila.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče smiselnemu predlogu tožeče stranke za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ki ga tožnik smiselno uveljavlja v obrazložitvi tožbe z navedbo, da naj sodišče opravi javno obravnavo, ni sledilo, saj v tožbenem predlogu tožnik izrecno predlaga sodišču zgolj odločitev kasatorne narave, da naj namreč sodišče izpodbijano odločbo zgolj odpravi, zadevo pa vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tak tožbeni predlog pa predpostavlja sojenje na seji brez glavne obravnave, pri čemer se obravnavanem primeru sodba opira na dejstva in dokaze, o katerih se je tožnik lahko izjavil pred organom, ki je odločal v postopku za izdajo upravnega akta in jim ni tožnik niti nasprotoval.

K točki 2:

Tožnik je predlagal oprostitev plačila sodnih taks zaradi njegovega finančnega stanja, zaradi katerega ne zmore plačila sodne takse. Iz podatkov spisa izhaja utemeljenost predloga, zato je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 286/2002
• sodba in sklep U 1782/2003
• sodba in sklep U 212/2004