sodba U 1448/2003

Jedro

Tožena stranka je v tem primeru pravilno odločila potem, ko je v predhodnem postopku na podlagi tožnikovih navedb pri vložitvi prošnje za priznanje azila na zapisnik ob sodelovanju tolmača ugotovila, da je tožnik legalno prestopil državno mejo in prišel v Slovenijo iz Republike Avstrije. Tudi po oceni sodišča je Republika Avstrija varna tretja država v smislu 6.alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil, kar je tožena stranka ugotovila na podlagi Odloka o določitvi varnih tretjih držav. Tak zaključek je pravilen, saj sodišče ne dvomi, da se Republika Avstrija po predhodno navedenih kriterijih 6. alinee 2. člena ZAzil uvršča v kategorijo varna tretja država in temu ne oporeka v tožbi niti tožnik.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odstavka 37. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00 - odločba Ustavnega sodišča, 113/00 - odločba Ustavnega sodišča, 124/00 in 67/01, dalje ZAzil). V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 7. 8. 2003 podal prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji potem, ko je dne 26. 7. 2003 legalno prestopil državno mejo med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo na Železniškem mejnem prehodu A, in ker je Vlada Republike Slovenije dne 11. 7. 2002 sprejela Odlok o določitvi varnih tretjih držav (Uradni list RS, št. 63/02), ki je začel veljati 20. 7. 2002, v smislu katerega je Republika Avstrija varna tretja država skladno z določbo 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. Zato je tožena stranka glede na določbo 37. člena ZAzil in na podlagi ugotovitve, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel iz omenjene države, njegovo vlogo za priznanje azila zavrgla.

V tožbi, ki jo je tožnik dne 22. 8. 2003 pravočasno vložil najprej v tujem jeziku in jo nato po pozivu sodišča dopolnil s slovenskim prevodom skladno s sklepom opr. št. U 1448/2003-4 navaja, da ni korektno dokončno odločiti o zavrnitvi prošnje za azil preden je tožniku dana možnost, da navede vse dokaze in dejstva ter jih argumentira, saj tako imenovani "veliki intervju" s tožnikom še ni bil opravljen, zato situacija v celoti ni razjasnjena. Tožnik meni, da izpodbijana odločba ne pojasni, zakaj je njegova prošnja zavrnjena in če bi bil z njim opravljen "veliki intervju" bi se ugotovilo, da tožnik prihaja iz azila iz te "tretje države", to je Avstrija in da je bil pred tem v češkem azilu, še pred tem pa tudi v nemškem azilu. Vendar pa tožniku ostale države srednje Evrope ne dajo možnosti niti, da bi tam živel kot turist, še manj pa kot "azilant", kljub temu da ni kriminalec niti politik ali terorist, pač pa časten človek, električar in glasbenik. Navaja, da se v Republiko Hrvaško ne sme vrniti, ker bi bil tam tožnik tarča atentata, ki so ga nanj že večkrat poizkušali izvesti plačani morilci. Ti ga preganjajo po celotni srednji Evropi že deset let in tožnikovo življenje je bilo ogroženo tudi že v vsakem izmed predhodno navedenih "azilov". Razlog vidi tožnik v tem, da preveč ve o "umazanih poslih" družine Tuđman in "njihove bande", imenovane "zdrava jezgra". Sodišču tožnik smiselno predlaga, da ponovno preuči njegovo prošnjo in mu prizna azil, ker bo v primeru vrnitve na Hrvaško tožnik v smrtni nevarnosti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je sklep tožene stranke, ki je zavrgla tožnikovo vlogo za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil. Ta določa, da prosilcu za azil, ki prihaja iz varne tretje države v smislu 2. člena ZAzil, pristojni organ prošnjo za azil s sklepom zavrže. Definicija varne tretje države je opredeljena v določbi 6. alinee 2. člena Zazil, po kateri je varna tretja država tista država, v kateri se je tujec (v konkretnem primeru tožnik) nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in katera izpolnjuje kumulativno še tri pogoje, ki so določni v 1. do 3. točki te določbe, in sicer, da je bil v njej varen pred preganjanjem ali pred kršitvami človekovih pravic v smislu 2 in 3. odstavka 1. člena ZAzil (1. točka), da ima v njej zagotovljene osnovne življenjske potrebe (2. točka) in da se vanjo lahko zakonito vrne in tam zaprosi za azil, ne da bi tvegal prisilno odstranitev ali izgon v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogroženo.

Po presoji sodišča je na navedeni podlagi tožena stranka v tem primeru pravilno odločila potem, ko je v predhodnem postopku na podlagi tožnikovih navedb pri vložitvi prošnje za priznanje azila na zapisnik ob sodelovanju tolmača ugotovila, da je tožnik legalno prestopil državno mejo in prišel v Republiko Slovenijo iz Republike Avstrije na Železniškem mejnem prehodu A dne 26. 7. 2003. Tudi po oceni sodišča je Republika Avstrija varna tretja država v smislu 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil, kar je tožena stranka ugotovila na podlagi Odloka o določitvi varnih tretjih držav (Uradni list RS, št. 63/2002). Tak zaključek tožene stranke je po mnenju sodišča pravilen, saj tudi sodišče ne dvomi, da se Republika Avstrija po predhodno navedenih kriterijih 6. alinee 2. člena ZAzil uvršča v kategorijo varna tretja država in temu ne oporeka v tožbi niti tožnik, ki dodatno še navaja, da je bil pred prihodom v Avstrijo tudi že v "azilu" v Nemčiji in na Češkem. Med strankama tako ni niti sporno, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Avstriji, ki jo je zakonito zapustil in v Republiko Slovenijo zakonito vstopil na Železniškem mejnem prehodu A.

Po mnenju sodišča je torej postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in je tudi uvodoma navedeni izpodbijani sklep tožene stranke pravilen in na zakonu utemeljen, tožba pa neutemeljena. Zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba in sklep U 747/2004
• Sodba in sklep U 147/2004
• Sklep I Up 186/2010