sodba in sklep U 772/2003

Jedro

Dezerter vojske OVK - strah pred preganjanjem verjeten v letu 1998, leta 2003 objektivno neutemeljen. Tožena stranka se je opredelila do tožnikovih subjektivnih razlogov in ugotovila objektivno stanje. V tožbi trdi, da travmatizirane osebe potrebujejo zaščito, vendar v tožbi ne trdi, da bi bil takšna oseba.

 

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 19. 1. 2001 podal prošnjo za priznanje azila in navedel, da ga je iskala srbska policija, da bi ga vključila v vojsko. Ko se je vojna začela, se je skrival, nato pa odločil, da gre k očetu, ki že 20 let živi v Republiki Sloveniji. Do sedaj je imel tožnik izkaznico o priznanem začasnem zatočišču. Na zaslišanju je tožnik izpovedal, da je živel v matični državi skupaj z mamo, sestro in bratom v vasi A, občina B, v vasi je živelo albansko prebivalstvo. Tožnik je po narodnosti Albanec in po veroizpovedi musliman. Matično državo je zapustil septembra leta 1998. Navedel je, da je srbska policija hodila po domovih in iskala mlade fante, niso pa povedali razlogov. Po tem dogodku so se odselili v vasi C in tam stanovali 14 dni pri teti. Ko je albanska vojska zavzela okoliške vasi in tudi njihovo, so se vrnili domov in v mesecu juliju ali avgustu se je pridružil albanski vojski. V vojski je kopal rove. Zbežal pa je, ker bi moral iti po orožje v Albanijo, to je bilo izredno nevarno in ni vedel ali bo iz akcije prišel živ. Tožnik je tudi navedel, da rednega vojaškega roka ni odslužil, saj je bil v tem času toliko star, da jugoslovanska vojska ni več vpoklicala Albance za redno služenje vojske. Ni bil član nobene politične stranke, bil pa je pripadnik organizacije za mlade, ki pa ni bila politična stranka, ampak mladinska organizacija. V primeru vrnitve v matično državo se boji, da bi ga ubili pripadniki albanske vojske, saj je dezerter. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je Urad Vlade Republike Slovenije za priseljevanje in begunce posredoval podatek, da je imel tožnik izkaznico o priznanem začasnem zatočišču v Republiki Sloveniji z veljavnostjo od 26. 5. 1999 do 1. 5. 2000, ko je prenehalo začasno zatočišče vsem državljanom ZRJ z območja Kosova. Tožena stranka navaja, da na podlagi zbrane dokumentacije ugotavlja, da so tožnikove izjave glede odhoda iz matične države verjetne. Pri tem se opira na poročilo Centra za humanitarno pravo "Človekove pravice v bivši Jugoslaviji za leto 1998", poudarja pa, da je potrebno pri odločanju upoštevati časovno oddaljenost dogodkov ter situacijo, ki je na Kosovu sedaj. Tožena stranka poudarja, da se pri preverjanju razlogov za priznanje azila preverja situacija v matični državi v času odločanja ter preganjanja tožnika zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, ki je povzročilo tožnikov odhod iz matične države. Tožena stranka pa ugotavlja, da dogodki, katerim je bil tožnik priča leta 1998, ne morejo biti razlog za priznanje azila v letu 2003. Zato tožena stranka ugotavlja, da so tožnikove izjave glede odhoda iz matične države v septembru 1998 verjetne in da je bil takrat tožnikov strah pred preganjanjem objektivno utemeljen. V zvezi z današnjo situacijo v matični državi tožnika pa je tožena stranka preučila poročilo Oddelka za državne informacije in politiko angleškega notranjega ministrstva. Tožnik je Albanec in po veroizpovedi musliman in je pred odhodom iz matične države živel v občini B, zato je tožena stranka preučila trenutno situacijo na tem območju in preučila Poročilo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi - Misija na Kosovu avgust 2002, pregledala je poročila britanskega Home Office z naslovom "Človekove pravice", ki ga je pridobila preko interneta, preučila poročili UNHCR in Amnesty International, poročilo ACCORD in poročilo Osce ter poročilo z naslovom "Mnenje Visokega komisariata Združenih narodov za begunce" o tem kateri posamezniki, ki prihajajo s Kosova, še potrebujejo zaščito, september 2001 in april 2002. Tožena stranka je tako ugotovila, da številne države, ki so nudile zaščito etničnim Albancem, ki jih je Miloševićev režim prisilil zapustiti matično državo, so začele po ustanovitvi civilne uprave ukinjati programe zaščite ter začele begunce vračati na Kosovo. Po prekinitvi z vračanjem v oktobru 2000, se je to marca leta 2001 ponovno začelo. V kraju, iz katerega prihaja tožnik, je prebivalstvo v večini albanske narodnosti in muslimanske vere. Nadalje navaja na podlagi vpogledanih poročil, da so ta poročila v preteklosti poročala o tem, da so osebe, ki so zavrnile, da bi se pridružile OVK ali so dezertirale iz albanske vojske med konfliktom, bile lahko na Kosovu ogrožene. Poročila navajajo dva primera, vendar kategorija etničnih Albancev, ki se niso želeli priključiti OVK, ni več vključena na listo tistih etničnih Albancev za katere obstaja strah, da bi se v primeru vrnitve na Kosovo lahko soočali s preganjanjem, to pa potrjuje tudi poročilo ACCORD v zvezi z dvema incidentoma, v katerih je šlo za nadlegovanje etničnih Albancev na osnovi dejstva, da se niso želeli boriti v OVK. Tožena stranka poudarja, da sta se oba dogodka zgodila leta 1999 in da niti UNHCR niti Osce nista poročala o nadaljnjih incidentih, v katerih bi bili dezerterji OVK predmet preganjanja. Tožena stranka na podlagi tega zaključuje, da je tožnikov strah, da bi ga v primeru vrnitve ubili, saj je dezertiral iz vojske 1998, objektivno neutemeljen. Iz poročil izhaja, da sta bila edina tovrstna incidenta zabeležena leta 1999, od takrat ni bilo primerov, v katerih bi bili dezerterji iz OVK predmet preganjanja. Tožena stranka pri tem poudarja, da je le-te UNHCR izločil iz liste oseb, ki naj bi se po vrnitvi na Kosovo še vedno soočale s preganjanjem. Tožena stranka poudarja, da tudi iz poročila, ki ga je priporočila odvetnica tožnika izhaja, da se lahko Kosovski Albanci, ki predstavljajo večinsko prebivalstvo v kraju iz katerega prihajajo, vrnejo na svoje domove brez strahu pred preganjanjem oziroma brez strahu pred tem, da bi bili ogroženi. Tožena stranka tudi navaja, da UNHCR v svojem poročilu navaja občutljive skupine v kontekstu možnosti vračanja na njihove domove in da po mnenju tožene stranke tožnik ne spada v nobeno izmed zgoraj naštetih skupin in zato ne obstajajo razlogi, ki bi mu preprečevali, da se vrne v matično državo. Tožena stranka tudi navaja, da se tožnika ne more uvrščati v kategorijo tistih, ki naj bi se jim pripisovalo sodelovanje s srbskim režimom po letu 1990, saj ga ni mogoče uvrstiti v to skupino le na podlagi dejstva, da je zbežal iz albanske vojske. Dalje tožena stranka še ugotavlja, da je tožnik od maja 2000 prebival v Republiki Sloveniji ilegalno in če bi bil dejansko ogrožen v matični državi, bi takoj po poteku začasnega zatočišča zaprosil za priznanje azila, tako pa je zaprosil šele, ko ga je prijela policija. Tožena stranka meni, da tožnik v matični državi ni bil preganjanj zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi njegovega političnega prepričanja. Tožnik tako ne izpolnjuje pogojev določenih v 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu. Prav tako ne izpolnjuje pogoje v za priznanje azila iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu, ker niso podane okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnik ne vrne v matično državo. Tožena stranka je na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu določila rok za zapustitev Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in da je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, prav tako pa tudi mednarodnega prava in mednarodnih dogovorov. Tožnik je podrobno navedel razloge ogroženosti v primeru vrnitve na Kosovo, tožena stranka pa jih ni v celoti upoštevala in ocenila. Tožnik je pridobil najprej začasno zaščito, nato pa zaprosil za priznanje azila, saj vrnitev na Kosovo zanj ni varna. Tožena stranka nekorektno očita tožniku čas vložitve vloge, tožnik je namreč na zaslišanju pojasnil, da je vložil vlogo za azil takoj, ko je izvedel, da mu je začasna zaščita ukinjena. Tožnik je pojasnil zakaj, ne glede na dejstvo, da je predstavnik večinske nacionalnosti, vrnitev zanj ni varna. Tožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. Up 351/93, v kateri to sodišče navaja, da je mogoče presojati, da obstaja upravičen razlog za prebivanje tujca le na podlagi vseh relevantnih okoliščin vsakega primera posebej. Tožnik prilaga poročila iz katerih je razvidno, da so določene kategorije Albancev na Kosovu še vedno ogrožene in upravičene do humanitarne zaščite. Tožnik je bil kot zelo mlada oseba član OVK in je izkusil krutost spopadov in umiranje na bojišču, doživel je smrt več soborcev in tovarišev. Zaradi močne patriarhalne tradicije v krajih od koder prihaja je bila njegova vključitev samoumevna in bi bil v nasprotnem primeru deležen šikaniranja in celo groženj s strani ostalih pripadnikov njegove narodnosti in verske skupnosti. Tožnik je doživel resničnost vojne in umiranja v spopadih in se je odločil zato zapustiti uporniške enote. Tožnik je bil poslan v nevarno akcijo in zaradi velike verjetnosti, da bi kot povsem neizkušena in mlada oseba izgubil življenje se je odločil, da dezertira. Tožnik je tako dezerter OVK in mlada travmatizirana oseba in izpolnjuje celo več kriterijev za priznanje zaščite. Tožena stranka navaja, da je v B potrebna prisotnost mednarodnih sil, tako matična država ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Zaradi velikega vpliva OVK v tožnikovi občini, se tožnik upravičeno boji za svojo osebno varnost, poleg tega pa tudi v očeh lokalnega prebivalstva velja za izdajalca. Tožena stranka ni upoštevala pravil dokaznega postopka, da je potrebno izvesti popoln ugotovitveni postopek in tožena stranka ni ugotavljala individualnih objektivnih razlogov za tožnikovo nezmožnost vrnitve. Objektivne okoliščine pa niso takšne, da bi se mogel brez škode za njegovo fizično in psihično integriteto vrniti v matično državo. Nadalje tožnik navaja, da se za ugotovitev obstoja humanitarnih razlogov mora presoditi ali so okoliščine zaradi katerih prosi za azil takšne, da se lahko čuti ogrožen in ali je njegov strah objektivno pogojen. Če odločba ne vsebuje presoje vseh okoliščin in dokazov, ki so relevantni, je v nasprotju z 22. členom Ustave RS. V luči tega je odločba tožene stranke neustrezna, ker temu ne zadosti. Tožena stranka bi morala pravilno izvesti dokazni postopek in se prepričati ali bi za tožnika bilo življenje in osebna varnost ogrožena v primeru vrnitve. Tožena stranka napačno ugotavlja, da bi bil deležen zadostne varnosti v primeru vrnitve, tožnik opozarja na priporočila in ocene Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, da razmere za vrnitev določenih kategorij ljudi na področje nekdanje skupne države SFRJ še vedno niso varne, ni varno vračati travmatiziranih oseb in oseb, ki so dezertirale iz OVK. Tožena stranka je bistveno kršila določbe upravnega postopka, določbe Zakona o azilu, ker mora po 4. odstavku 24. člena tega zakona ugotoviti resnično stanje stvari ter po uradni dolžnosti ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze. Tožena stranka pa tudi ni ugotavljala in preverjala ugotovitve na katere temelji njena odločba. Poleg tega pa se tožnik nima kam vrniti oziroma nikamor kjer ne bi bilo ogroženo njegovo življenje. Pri tem tožnik opozarja na kršitev temeljne človekove pravice - načela nevračanja, ki je varovana z Ustavo RS, Zakonom o tujcih in mednarodnimi konvencijami, ki jih je Republika Slovenija tudi ratificirala. Ta pravica je absolutna in je države ne morejo omejiti. Tožnik zato predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in ugodi njegovemu zahtevku za priznanje azila oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje, hkrati predlaga, da se oprosti stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interes prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Zakon o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) določa v 2. odstavku 1. člena, da Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu begunce (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihov izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik kot razlog za zapustitev matične države v letu 1998 navedel, da ga je iskala srbska policija, nato pa se je v letu 1998 pridružil albanski vojski, v vojski je predvsem kopal rove. Iz vojske pa je zbežal, ker bi moral iti v Albanijo po orožje.

Tožena stranka je pridobila podatke iz poročila Centra za humanitarno pravo "Človekove pravice v bivši Jugoslaviji" za leto 1998 in zato ugotavlja, da je bil tožnik priča dogodkom, ki so zanj nedvomno boleča izkušnja. Zato je tudi po prihodu v Republiko Slovenijo dobil zaščito po Zakonu o začasnem zatočišču od 26. 5. 1999 do 1. 5. 2000, vendar tožena stranka zaključuje, da dogodki, katerim je bil tožnik priča v letu 1998, ne morejo biti razlog za priznanje azila v letu 2003. Tožena stranka zato ugotavlja, da so tožnikove izjave glede odhoda iz matične države verjetne, ni pa njegov strah pred preganjanjem sedaj objektivno utemeljen. Tožnik prihaja iz občine B, kjer je bila prisotnost Srbov vedno zanemarljiva, dominantna religija pa je islam. Tožena stranka navaja, da iz poročila Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi - Misija na Kosovu avgust 2002 izhaja, da so sedaj v občini B mednarodni policisti in kosovski policisti, tožena stranka tako ugotavlja, da je tožnik pripadnik večinskega naroda in večinske muslimanske vere, zato vrnitev v domači kraj ne bi predstavljala nikakršne nevarnosti. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da se boji, da bi ga ubili pripadniki OVK, ker je bil dezerter. Tožena stranka pa na podlagi poročil UNHCR, Amnesty International in ACCORD ugotavlja, da so bili incidenti, navaja dva incidenta, zaradi katerih bi bile lahko osebe, ki so zavrnile, da bi se pridružile OVK ali so dezertirale iz nje, lahko na Kosovu ogrožene. Vendar tožena stranka pravilno poudarja, da sta se oba incidenta zgodila že leta 1999 in kasneje organizacije v svojih poročilih ne poročajo o nadaljnjih takšnih primerih. Tudi po presoji sodišča je tožnikov strah objektivno neutemeljen, da bi ga v primeru vrnitve ubili zaradi dezerterstva. Tožena stranka je tako upoštevala tiste okoliščine, ki jih je tožnik navedel oziroma izhajajo iz njegove izpovedbe. Tožnik je bil pravilno opozorjen na vsa določila ZAzil, izrecno je bil opozorjen na določilo 3. odstavka 29. člena ZAzil, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi opredelila do subjektivnih razlogov, ki jih je tožnik navedel za svojo ogroženost. Tožena stranka je te tožnikove subjektivne razloge kot njegovo ogroženost ugotavljala in to primerjala in povezala z objektivnimi okoliščinami, ki jih je ugotovila na podlagi podatkov, pridobljenih v poročilih, ki jih je pridobila v postopku. Tožena stranka se je tako opredelila do razlogov, določenih z Ženevsko konvencijo in pri tem navedla svoje ugotovitve in zaključke. Tožnik v tožbi očita, da tožena stranka ni upoštevala relevantnih okoliščin, vendar v tožbi ne navaja katere bi te bile in kako niso bile upoštevane.

Tožnik v tožbi tudi trdi, da je doživel resničnost vojne in umiranje v spopadih, vendar iz njegovega zapisnika o zaslišanju izhaja, da je kot član OVK kopal rove, v vojni pa ni bil. Tožnik sedaj v tožbi svojih tožbenih navedb konkretneje ne pojasnjuje. Tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi tudi ugotovila, da tožnik ne spada v kategorijo v oseb, ki bi zaradi njihovega posebnega položaja bile lahko ogrožene ob vrnitvi v matično državo in potrebovale zaščito. Tožnik v tožbi sicer izpostavlja, da v to kategorijo spadajo travmatizirane osebe, vendar tožnik ne postavlja trditve, da bi bil on takšna oseba. Tožnik niti v pismeni prošnji niti, ko je bil zaslišan, ni izpovedal ničesar na podlagi česar bi lahko tožena stranka zaključila, da gre za primer travmatizirane osebe. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka skrbno pregledala mnenje Visokega komisiariata Združenih narodov za begunce o tem kateri posamezniki, ki prihajajo s Kosova še potrebujejo zaščito, to poročilo je iz septembra 2001 in april 2002, zato je tožena stranka upravičeno zaključila, da se tožnika ne more uvrščati v kategorijo oseb, ki bi potrebovale zaščito ob vrnitvi na Kosovo.

Tožnik opozarja, da so na Kosovu sedaj mednarodne sile, vendar tožena stranka na podlagi vpogledanih poročil ugotavlja koliko Albancev se je že vrnilo na Kosovo in je tudi ugotovila sedanje stanje, zato sodišče nima pomislekov v njen zaključek, da se tožnik brez strahu pred preganjanjem lahko vrne v domači kraj oziroma brez strahu pred tem, da bi bil ogrožen. Tožnik tožbi prilaga tri poročila, vendar je tožena stranka pridobila poročila kasnejših datumov oziroma sorodnih mednarodnih organizacij oziroma agencij. V izpodbijani odločbi je tožena stranka navedla te vire glede na organizacijo oziroma ustanovo in datum izdaje, priložila pa je vse to v prevodu. Tožnik prilaga poročila starejšega datuma, zato je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da ko je ocenjevala objektivne okoliščine, je svoje zaključke oprla na poročila iz leta 2001 in 2002, torej na poročila z ažurnimi podatki.

Tožnik v tožbi očita, da so bila kršena določila ZAzil in Zakona o splošnem upravnem postopku, vendar ne pove okoliščin in razlogov za to svojo trditev. Tožnik tudi očita, da tožena stranka ni ugotavljala vseh okoliščin, ki bi utegnile biti pomembne za pravilno in zakonito odločbo, vendar pri tem ne navaja katera so ta dejstva in okoliščine.

Po presoji sodišča iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka ocenila vse razloge, ki jih navedel sam tožnik kot tudi objektivno stanje v njegovi izvorni državi in zaključila, da pri tožniku ne gre za takšno preganjanje kot ga določa Ženevska konvencija niti za razloge po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožena stranka je tudi ocenila objektivne okoliščine, te pa je pridobila na podlagi aktualnih poročil mednarodnih organizacij oziroma agencij. Po presoji sodišča je tožena stranka tako ocenila vse razloge, ki jih navedel tožnik kot razloge zakaj išče zaščito v Republiki Sloveniji, ocenila pa je tudi objektivne okoliščine glede obstoja ogroženosti v primeru njegove vrnitve in zaključila, da te ne obstajajo. Tožnik pa v tožbi ne ponuja nobenih konkretnih okoliščin oziroma dokazov o nasprotnem. Tožena stranka je določila tudi rok v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, ta določitev pa je v skladu z določilom 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, na katerega se tožena stranka tako pravilno sklicuje.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil v zvezi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

K 2. točki izreka:

Tožnik predlaga oprostitev stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Iz spisa pa izhaja, da so tožniku nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Temu predlogu je sodišče ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status, zato ga je oprostilo plačila sodnih taks.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba in sklep U 747/2003
• sodba U 2373/2006
• sodba U 1851/2006