<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba in sklep U 537/2003

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Varstvo ustavnih pravic
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2003:U.537.2003
Evidenčna številka:UL0000320
Datum odločbe:02.04.2003
Področje:pravo vizumov, azila in priseljevanja
Institut:azil iz humanitarnih razlogov - pomanjkljivi razlogi za odločitev

Jedro

Strah zaradi preganjanja kot bivšega pripadnika OVK - tožena stranka ni navedla razlogov za zavrnitev predloga za azil iz humanitarnih razlogov, ni navedla zakaj šteje, da niso podani razlogi, ki bi ogrozili varnost ali fizično integriteto tožnika v smislu EKVČP.

 

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 27. 1. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za priznanje azila in hkrati odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od dneva pravnomočno končanega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik navedel, da je albanske narodnosti in muslimanske veroizpovedi. V Makedoniji je prebival v kraju A in iz države je odšel v začetku septembra 2002 in 18. 9. 2002 vstopil v Republiko Slovenijo. Kot razlog za zapustitev matične države je navedel, da je bil v času vojne pripadnik OVK štiri mesece in v primeru vrnitve v matično državo bi ga makedonska policija ubila. Ko je bil zaslišan je navedel, da je bil vojak OVK od marca do novembra 2001, septembra 2001 pa je v skladu z Ohridskim sporazumom predal orožje kot tudi vsi ostali pripadnik iz njegove enote, ki se je imenovala Komandant Kinxhi. Od dneva predaje orožja do zapustitve države so ga doma vsak dan iskali makedonski policisti in pri enem obisku tudi uničili hišo. Po predaji orožja se je nahajal tudi pri stricu, zato ga policija, ko ga je iskala doma, tudi nikoli ni dobila. Bal se je, da bi ga policija dobila in maltretirala, saj so njegovega prijatelja iz A, AA, ki se je avgusta 2002 vrnil v Makedonijo, zaprli in je dobil 5 let zapora. Ni vedel pa povedati katero sodišče ga je obsodilo ter kje naj bi bil zaprt. V primeru vrnitve v Makedonijo bi bil zaprt najmanj štiri do pet let in bi ga v zaporu maltretirali. V zvezi z Zakonom o amnestiji pa je povedal, da ni res, da bi se ta izvajal, ker obstaja skupina ljudi katerih naloga je, da izsledijo bivše pripadnike OVK, jih maltretirajo in nekatere tudi likvidirajo. Dva njegova bratranca pa sta bila v začetku meseca decembra 2002 zastrupljena v šoli v B. Tožena stranka je preučila splošne razmere v Makedoniji v letu 2001 in 2002. Za kraj A, občina C je ugotovila, da živijo tam samo Albanci (4459 oseb) in Turki (28 oseb). Tožena stranka je preverila splošne razmere preko internetnega članka ISPC-A Guide To Special Operations Of Former Yugoslavian States z dne 14. 6. 2001, internetni članek z dne 24. 8. 2001, Poročilo UNHCR, Human Rights Watch, Poročilo US Department of State z dne 4. 3. 2002, preko člankov v časopisu, poročila Human Rights Watch z dne 22. 8. 2001, članek Reality Macedonia z dne 1. 9. 2001, poročila BBC News objavljen na internetu z dne 6. 11. 2001 in 5. 12. 2001, poročila UNHCR januar 2002, poročila Mednarodne helsinške federacije za človekove pravice z dne 4. 12. 2001, poročila BBC News z dne 17. 3. 2002 in 12. 5. 2002, poročila Skupne misije ekip Mednarodne helsinške federacije za človekove pravice in Helsinškega komiteja za človekove pravice Republike Makedonije na podlagi misije, ki je potekala dne 27. in 28. 5. 2002, poročilo Mednarodne humanitarne organizacije AID Macedonia z dne 8. 7. 2002 in poročilo IWPR z dne 14. 11. 2002. Tožena stranka ugotavlja, da razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje svoje prošnjo, niso prepričljivi, niso verodostojni in se tudi ne skladajo s pridobljenimi informacijami o dogajanju v Republiki Makedoniji. Navaja, da se trditve tožnika, da je bil prisiljen pridružiti se albanskim upornikom zaradi splošne albanske mobilizacije ne skladajo z dejstvom, da je OVK imela na začetku približno 200 pripadnikov, na vrhuncu upora pa je bilo to ocenjeno na 3000 pripadnikov in je potrebno upoštevati, da so bili to tudi Kosovski Albanci ter borci iz drugih držav. Prav tako se tožnikova trditev ne sklada s poročili, da se Albanci, ki so odklonili vstop v OVK ter dezerterji iz OVK, ne smejo vrniti v Makedonijo. Tožena stranka pri tem navaja, da iz sporočil ne izhaja, da bi imeli Albanci, ki so zbežali na Kosovo ter v druge dele Makedonije in ki so se začeli vračati po podpisu mirovnega sporazuma, po vrnitvi kakršnekoli težave, ker niso vstopili v OVK. Iz poročil ne izhaja, da bi se vršila splošna in prisilna rekrutacija v OVK, upoštevaje posamezne informacije pa tožena stranka ugotavlja, da je do takšnih posameznih primerov prišlo, vendar na območjih, ki jih je okupirala OVK, takšna praksa pa se na splošno ni izvajala. V zvezi z domnevno zastrupitvijo šolarjev v B pa tožena stranka navaja, da je tudi skupina strokovnjakov Svetovne zdravstvene organizacije, ki se je strinjala z predhodnimi ugotovitvami makedonskih zdravnikov, navedla, da simptomov ne gre pripisati zastrupitvi, temveč "socialno-družbenim dejavnikom". Na 11. tiskovni konferenci NATA v C pa je bil ta primer označen kot primer domnevne zastrupitve poln špekulacij. Tožena stranka še navaja, da je tožnik teden dni po predaji orožja stanoval v kraju A, vendar se je večkrat nahajal pri 30 m oddaljenem stricu, zato ga policija, ko ga je iskala doma, ni dobila. Tožena stranka navaja, da samo dejstvo, da nekoga išče policija, še ne pomeni nujno preganjanje v smislu Ženevske konvencije. Če bi se počutil resnično ogroženega, bi že po prvem obisku policije pobegnil in se ne bi še teden dni zadrževal pri 30 m oddaljenemu stricu. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je tožnik ves čas, ko naj bi bili bivši pripadniki OVK najbolj ogroženi, ostajal v Makedoniji, državo je namreč zapustil šele maja 2002 oziroma septembra 2002, kot je navedeno v njegovi vlogi. Iz poročila izvajanju Zakona o amnestiji bivši pripadniki OVK v Makedoniji niso bili ogroženi, tožena stranka tudi navaja, da po pridobljenih informacijah se Zakon o amnestiji v celoti izvaja in ne le za najvišje bivše pripadnike OVK, kot trdi tožnik. V zvezi s stanjem v makedonskih zaporih pa tožena stranka navaja, da albanski zaporniki niso obravnavani slabše kot pripadniki drugih etničnih skupin, pri tem se je oprla na poročilo o obisku mednarodne organizacije v zaporu I v C. Tožena stranka povzema tudi ugotovitve makedonskega Ministrstva za notranje zadeve, da posebne policijske enote niso bile ustanovljene z namenom, da bi po amnestiji bivše borce OVK izsledile in jih mučile ali ubile, kot trdi tožnik, tega tudi niso v praksi izvajale. Makedonska vlada je tudi sklenila, da se bodo te enote preoblikovale. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni zapustil matične države zaradi preganjanja, ker so bivši borci OVK prostovoljno odložili orožje in od takrat dalje spoštovali mirovni sporazum in s strani makedonskih oblasti niso bili preganjani. Kasneje je tožnik živel na Kosovu, kjer prav tako ni bil ogrožen, za azil pa je zaprosil šele 17. 10. 2002 v Republiki Sloveniji. Od njegovega odhoda so se razmere v Makedonijo še dodatno izboljšale, po informacijah pa se Albanci množično vključujejo v makedonsko vojsko. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik v primeru vrnitve v matično državo ne bo preganjan in kakor koli drugačne ogrožen. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 2. odstavka 1. člena Zakona o azilu ter da ne obstajajo okoliščine, katere bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnik ne vrne v njegovo izvorno državo in bi utemeljevale priznanje azila iz humanitarnih razlogov kot ga to določa 3. odstavek 1. člena citiranega zakona. Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ter na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu je tožena stranka določila rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in tudi ni pravilno uporabila Zakona o azilu, kršena je bila Ustava RS in mednarodnopravni predpisi, kršena pa so tudi pravila o nevračanju. Tožnik je dokazal, da je bil v svoji državi ogrožen in da jo je zaradi tega moral zapustiti. Tudi sedaj bi bil tožnik ogrožen, če bi se moral vrniti v svojo izvorno državo. Tožniku je potrebno verjeti, ker je bil pripadnik OVK. Prav tako gre verjeti trditvam tožnika, da bi ga v primeru vrnitve makedonska policija ubila, v najboljšem primeru pa zaprla za dalj čas in v zaporu maltretirala. Tožnik je pojasnil kaj se je zgodilo z njegovimi soborci in iz tega je mogoče z gotovostjo sklepati kaj bi se tudi njemu zgodilo v primeru, da ne bi pobegnil. Tožena stranka se sicer sklicuje na določena poročila o situaciji v Makedoniji in zaključuje, da so sedaj tam takšne razmere, da se tožniku ne bi ničesar zgodilo v primeru vrnitve. Potrebno pa bilo ugotavljati ali je za tožnika Makedonija varna država. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke tako spremeni, da se tožniku prizna azil, podrejeno pa da se odločba odpravi in zadeva vrne v nov postopek. Tožnik hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez dohodkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja v celoti pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil), ki v 2. odstavku 1. člena določa, da Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka tega člena pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli 3,5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom 2 ter njenih Protokolov 1,4,6,7,9,10 in 11, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik kot razlog zakaj je zapustil izvorno državo navedel, da je bil pripadnik OVK (oziroma NLA kot je navedeno v tuji literaturi) in je bil preganjan s strani makedonske oblasti. Tožnik je navedel, da je bil član OVK od marca do novembra 2001, orožje je predal v drugi polovici septembra 2001. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik iz izvorne države ni odšel zaradi preganjanja saj so bivši borci OVK, ki so prostovoljno odložili orožje enotam NATA, od takrat dalje spoštovali mirovni sporazum in s strani makedonskih oblasti niso bili preganjani. Tožena stranka je navedla, da se Zakon o amnestiji, ki je bil sprejet že 8. 3. 2002, v celoti izvaja, kar izhaja iz pregledanih poročil. Tožena stranka je zbrala obširno dokumentacijo tako vladnih kot nevladnih organizacij o stanju v Republiki Makedoniji od leta 2001 do danes. Tožena stranka je ocenila stanje v Republiki Makedoniji v času tožnikove vključitve v OVK in kasneje ob razpustitvi, ocenila je razmere v državi in ravnanje policije in drugih državnih organov, prav tako tudi posamezne dogodke. Tožena stranka je tudi ocenila tožnikovo ravnanje pred zapustitvijo države in njegov strah, ni pa ocenila in navedla zakaj šteje, da je njegov strah pred vrnitvijo v izvorno državo neutemeljen. Prav tako pa tožena stranka ni navedla razlogov za zavrnitev predloga za azil iz humanitarnih razlogov in pri tem ni navedla zakaj šteje, da niso podani razlogi, ki bi lahko ogrozili varnost ali fizično integriteto tožnika v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, če bi se tožnik vrnil v Republiko Makedonijo in se zato v tem delu odločba tožene stranke ne more preizkusiti. Tožena stranka je ugotovila kakšno je sedaj stanje v Republiki Makedoniji, ni pa preučila morebitne subjektivne oziroma objektivne ogroženosti tožnika v primeru njegove vrnitve v izvorno državo.

Tožena stranka mora zato v ponovljenem postopku navesti svoje razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo njeno sprejeto odločitev glede tožnikovega zatrjevanja, da bi bil v matični državi preganjan, preveriti mora zato ali bi bil v matični državi preganjan zaradi rase, vere, narodne pripadnosti in pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. V zvezi s tem se tožnik ni izjavil, tožena stranka tudi v zvezi z tem ni postavila vprašanj tožniku kot izhaja iz zapisnika o njegovem zaslišanju, zato mora tožena stranka o tem tožnika zaslišati. Tožena stranka pa mora tudi ugotoviti ali izpolnjuje pogoje za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, če so podane okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnik ne vrne v matično državo. Tožena stranka mora na podlagi zbranih podatkov o sedanjem stanju v Republiki Makedoniji oceniti in navesti razloge ali bi bila podana tožnikova subjektivna ali objektivna ogroženost. Tožena stranka mora navesti razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo njeno odločitev (5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Ker je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pa se ni ravnalo po pravilih postopka in je to vplivalo na zakonitost odločitve, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

K 2. točki izreka:

Tožnik predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo, da tožnik nima sredstev za preživljanje, upoštevalo pa je tudi njegov status, zato je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 20/98, 70/00 in 93/01).

 


Zveza:

ZAzil člen 1, 1/2, 1/3, 1, 1/2, 1/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2009

Opombe:

P2RvYy02MDkzNw==