<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba in sklep U 555/2003

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Varstvo ustavnih pravic
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2003:U.555.2003
Evidenčna številka:UL0000317
Datum odločbe:07.05.2003
Področje:pravo vizumov, azila in priseljevanja
Institut:azil - posebna oblika zaščite

Jedro

Tožnik v prošnji za posebno obliko zaščite navaja dejstva, na katera se je skliceval že v azilnem postopku. Tožena stranka je preučila novejše podatke o splošnih razmerah v izvorni državi in zaključila, da ne obstajajo objektivne okoliščine ogroženosti. Tožnik pa v zvezi s svojimi očitki ne navaja nobenih novejših podatkov.

 

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika in potrdila odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 25. 11. 2002. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik v svoji prošnji za priznanje posebne oblike zaščite po 61. členu Zakona o azilu navedel, da mu je bila prošnja za azil zavrnjena, poudarja, da bo ob vrnitvi v matični kraj podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Nadalje še navaja, da je tožnik v postopku za priznanje posebne oblike zaščite navajal dejstva, na katera se je skliceval že v azilnem postopku. Tako je navajal vse razen novega dokaza Poročila Amnesty International december 2001, ki pa je starejšega datuma od Poročila organizacije Human Rights Watch za ZRJ za leto 2002 in ne dokazuje obsodbe za dezerterstvo, še več izključuje jo in kljub vsemu dokazuje spoštovanje Zakona o amnestiji na ravni sodstva. Na vsa ta poročila se sklicuje že organ prve stopnje v svoji zavrnilni odločbi in glede na splošne razmere v ZRJ, ki so podkrepljene z viri, ki se nahajajo v upravnem spisu, so izpolnjeni pogoji za odločanje po 144. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka tudi meni, da organ prve stopnje ni kršil določb materialnega zakona. Upoštevaje podatke v upravnem spisu, to je Poročilo ameriškega zveznega urada z naslovom: Jugoslavija: poročilo o človekovih pravicah v Jugoslaviji za leto 2001, Poročilo BBC z naslovom: Po Miloševiću in številne članke pod geslom AA preko internetnega iskalnika Google, tožena stranka zaključuje, da ne obstajajo objektivne okoliščine ogroženosti tožnika v primeru vrnitve v njegovo matično državo.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Tožnik navaja, da je vložil prošnjo za priznanje posebne oblike zaščite na podlagi 61. člena Zakona o azilu, upravni organ pa je prošnjo preverjal tudi na podlagi 1. člena Zakona o azilu. Tožena stranka na kratko ugotavlja, če oseba ne izpolnjuje pogojev za pridobitev azila, tudi ni upravičena do posebne oblike zaščite. Tožnik namreč izkazuje resen strah, da bo ob vrnitvi v matični kraj podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Zakon zahteva obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem oziroma nečloveškim ponižujočim ravnanjem, to pa tožnik vsekakor izkazuje, vendar tega upravni organ ni ugotavljal in ni preverjal. Tožnik navaja, da je iz strahu pred preganjanjem oziroma da bi ohranil lastno življenje pribežal v Slovenijo iz ZRJ. Iz razlogov osebne varnosti se v matično države ne more vrniti. V zvezi z trditvijo tožene stranke, da se spoštuje Zakon o amnestiji pa tožnik opozarja na poročilo AI december 2001, ki navaja primer osebe, ki jo je vojna policija od marca do septembra 2001 štirikrat aretirala zaradi dezerterstva in izpostavila slabemu ravnanju. Do vsega tega se tožena stranka ni opredelila. Tožnik tudi opozarja na najnovejše dogodke v ZRJ, ko je bil ubit premier in je posledično uvedeno izredno stanje. Tako je upravičena tožnikova bojazen glede možnosti njegove likvidacije s strani mafije v povezavi z AA, ki je na vidnejšem položaju in ki je kot je že pojasnjeno, izrecno zagrozil s smrtjo. Tožena stranka je prezrla, da so to zelo resne grožnje in da gre na področju, od koder prihaja tožnika, za obračunavanje s politični nasprotniki in osebami, ki imajo pomembne funkcije. Tožnik se nedvomno upravičeno boji za svoje življenje, zato bi morala tožena stranka z gotovostjo ugotoviti, da je v danem trenutku vrnitev tožnika v matično državo varna. Nadalje navaja, da individualne okoliščine za tožnika vsekakor niso takšne, da bi se mogel brez škode za svojo osebno varnost vrniti v matično državo, dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik opozarja na načelo materialne resnice, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje in preveriti in ugotoviti vsa dejstva pomembna za pravilno in zakonito odločitev. Navaja, da upravni organ ni ugotavljal podatkov o izvorni državi v smislu obstoja humanitarnih razlogov in ni bil izveden popolen ugotovitveni postopek, ker se niso ugotavljali individualni objektivni razlogi za nezmožnost vrnitve. Tožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. U 531/93 in opozarja, da na podlagi Zakona o azilu ni dovoljena prisilna odstranitev ali vrnitev oseb v državo, kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njihove vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja ali v državo, v kateri bi bila lahko izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Tako je potrebno, da obstaja dejansko tveganje, da bo stranka izpostavljena slabemu ravnanju, v tem primeru pa je to nedvomno izkazano. Tožnik se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 78/00, opozarja na načelo nevračanja. Predlaga, da se tako odločba tožene stranke kot organa prve stopnje odpravita in ugodi zahtevku tožnika po priznanju posebne oblike zaščite ter da se ga oprosti stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Zakon o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in 124/00, v nadaljevanju: ZAzil) določa v 61. členu posebno obliko zaščite, ki pomeni dovoljenje tujcu, ki mu je bila s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za azil, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Na podlagi 3. odstavka se ta zaščita prizna, če bi bila odstranitev iz države v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena ZAzil ali če so podani pogoji za zaščito tujca v Republiki Sloveniji na podlagi drugega predpisa ali mednarodnega sporazuma.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v svoji prošnji za posebno obliko zaščite navedel, da je travmatizirana osebna, da je bil po mobilizaciji poslan v direktne spopade na Kosovo, kjer je bil z ostalimi vojaki žrtvovan kot odkrita tarča. Prav tako poudarja, da je zaradi svojega političnega prepričanja doživel direktne grožnje s strani visokega predstavnika Socialistične partije AA. Organ prve stopnje pa je v zvezi z najnovejšo politično situacijo v ZRJ preučil poročilo organizacije Human Rights Watch za ZRJ 2002. Tožena stranka poudarja, da tožnik v postopku za priznanje posebne oblike zaščite navaja dejstva, na katera se je skliceval že v azilnem postopku in tega tožnik v tožbi ne izpodbija.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je organ prve stopnje pri svoji odločitvi uporabil poročilo o stanju v ZRJ za leto 2002, tožnik pa je svoji pritožbi priložil poročilo iz decembra 2001. Ker se organ prve stopnje in posledično tudi tožena stranka sklicujeta na poročilo, ki je aktualnejše, sodišče ne more upoštevati kot relevantno navedbo v tožbi o primeru ene osebe, ki je bila od marca do septembra 2001 štirikrat aretirana zaradi dezerterstva. Že organ prve stopnje v svoji odločbi opozarja na ugotovitev v azilnem postopku za tožnika, ko je bilo ugotovljeno, da oblasti v ZRJ in Srbiji zaradi pobega iz armade ne kaznujejo oseb, ta ugotovitev pa je temeljila na zakonih in člankih, ki so bili zbrani v azilnem postopku. Zato po prepričanju sodišča tožnik ne more uspeti s svojimi trditvami, ki so oprte na starejše poročilo, kot ga je uporabil organ prve stopnje. Na to pravilno opozarja tudi tožena stranka, pri tem pa se tudi sklicuje na splošne razmere v ZRJ, ki izhajajo iz poročila, ki ga je tožena stranka v tem upravnem postopku pribavila.

Tožnik v tožbi opozarja na to, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, in na načelo materialne resnice, hkrati pa tudi, da je v azilnem postopku pošteno povedal svojo zgodbo. Vendar v tožbi ne navaja v čem naj bi bilo dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno, tudi ne navaja dogodkov, razmerja ali pa kakšne okoliščine. Poleg tega pa tožnik tudi v tožbi ne izpodbija poročila organizacije Human Rights Watch za ZRJ in za leto 2002. Tožnik v tožbi tudi opozarja na bojazen, da bi bil likvidiran s strani ljudi, ki so povezani z AA. Tožena stranka je v zvezi s tem zaključila, da na podlagi podatkov v spisu ne obstajajo objektivne okoliščine ogroženosti tožnika v primeru njegove vrnitve. Organ prve stopnje pa je zaključil, da povezava AA z mafijo oziroma z zatrjevanimi čistkami oseb drugačnega političnega prepričanja ne izhaja iz podatkov, ki jih je organ prve stopnje zbral. Pri tem pa tožnik tudi ne navaja nobenih podrobnosti oziroma ne navaja nobenih novejših podatkov v zvezi s tem. Po presoji sodišča sta tako tožena stranka kot organ prve stopnje pravilno presodila razloge, ki jih je tožnik navedel v postopku priznanja posebne oblike zaščite, pravilno sta uporabili določilo 61. člena ZAzil, zato je tudi ugotovitev, da pri tožniku ne obstajajo objektivne okoliščine ogroženosti v primeru vrnitve v matično državo, pravilna.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. K 2. točki izreka:

Tožnik predlaga tudi oprostitev plačila stroškov postopka, vendar je sodišče ugotovilo, da je tožniku nastala le obveznost plačila sodnih taks, zato je sodišče njegov predlog obravnavalo kot predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji), pri tem pa je upoštevalo podatke upravnega spisa, da je tožnik brez sredstev za preživljanje in upoštevalo je tudi njegov status.

 


Zveza:

ZAzil člen 61, 61.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2009

Opombe:

P2RvYy02MDkzNA==