sodba in sklep U 963/2003

Jedro

Ne gre za bistveno kršitev pravil postopka v primeru, če tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla konkretnih okoliščin in svojih preudarkov, ki so jo vodili k trditvi, da gre v primeru za očitno neutemeljeno vlogo za azil (po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 36. členom ZAzil) ob upoštevanju okoliščine, da je bil v konkretnem primeru upravni postopek brez dvoma izveden skladno s temeljnimi načeli ZUP in procesnimi (standardi) določbami ZAzil, pa tudi v uvodu izpodbijane odločbe je pravilno navedena določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil kot pravna podlaga odločitve tožene stranke, zato ugotovljena pomanjkljivost glede uporabe pravil postopka oziroma protislovje, ki izhaja iz trditve v obrazložitvi izpodbijane odločbe (na str. 6., 1. odstavek) ne more vplivati na zakonitost oz. pravilnost odločitve.

 

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00-odl.US, 113/00-0dl.US, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (dalje RS) in odločila, da mora tožnik zapustiti RS v sedmih dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik v prošnji za priznanje azila z dne 19. 2. 2003 navedel, da se boji maščevanja zamaskiranih oseb, ki so od tožnikovega očeta v času, ko je bil še zaposlen v kmetijskem kombinatu v vasi A kot čuvaj ter pri svojem delu v stikih tudi s policijo, zahtevale naj preneha delati, nato pa nekega dne nanj od daleč streljale z avtomatskim orožjem. Na zaslišanju ob navzočnosti svoje pravne zastopnice je tožnik dodatno še navedel, da je po narodnosti Albanec muslimanske vere in je svojo rojstno vas v občini B zapustil skupaj s svojo družino leta 1998 zaradi težav, ki jih je imel njegov oče, ki je bil sedemnajst let zaposlen v kmetijskem kombinatu in ni zapustil svojega delovnega mesta kljub zahtevam in grožnjam zamaskiranih oseb, ki so trajale približno teden dni, potem pa so nanj streljale. Takoj po streljanju se je tožnikova družina preselila k stricu v kraj C, kjer so ostali nekaj dni, potem pa zapustili državo in preko Bosne in Hercegovine ter Hrvaške prišli v RS. Leta 2000 so tožnikov oče, mama in brat odšli v Nemčijo, kjer so v D zaprosili za azil, tožnik pa ni odšel z njimi, ker niti niso imeli denarja še zanj in ker se je že navadil živeti v Sloveniji. Leta 2001 je bil vrnjen na Kosovo, vendar je tam ostal le nekaj dni. Nato se je spet vrnil v Slovenijo, kjer je nekaj časa živel pri dekletu, nekaj časa pa pri prijatelju, vendar ga je prijela policija in privedla v Center za tujce. Tožnik je še navedel, da na Kosovu še vedno vlada krvno maščevanje in svoj subjektivni strah pred preganjanjem utemeljuje na podlagi krvnega maščevanja tako, da bi bil tarča tožnik, ki se boji vrnitve v domači kraj, ker meni, da bi bilo tam ogroženo njegovo življenje, ubije pa ga lahko ista skupina, ki je napadla njegovega očeta. Po svoji pravni zastopnici je tožnik predlagal, da se pri odločitvi upošteva priporočila v Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (v nadaljevanju UNHCR) zvezi z ogroženimi skupinami glede Albancev s Kosova, ki se jim pripisuje simpatizerstvo oziroma sodelovanje s Srbi. Tožena stranka je v postopku po podatkih uradnih evidenc ugotovila, da je tožnikova družina dne 26. 7. 1999 podala vlogo za priznanje statusa begunca. To je tožena stranka zavrgla s sklepom, ker je bil prekoračen prekluzivni rok po določbi tedaj veljavnega 37. člena Zakona o tujcih, Vlada RS pa je zavrnila pritožbo tožnikove družine in potrdila navedeni sklep. Zoper odločitev Vlade RS je bila vložena tožba v upravnem sporu, ki pa je bila zavrnjena s sodbo Upravnega sodišča RS št. U 257/2000-15 z dne 8. 11. 2000. Ker prva prošnja ni bila obravnavana meritorno, tožena stranka v postopku ne more ugotoviti, ali so v tem primeru nastopila nova dejstva in nove okoliščine. Zato je tožena stranka v zvezi s tožnikovimi navedbami o strahu zaradi možnosti krvnega maščevanja med postopkom pribavila poročila in članke, in sicer: Krvno maščevanje, raziskava A. Jonesa 1999-2002 (Gendercide Watch:"Honour" Killings and Blood Feuds: Blood Feuds (2) Researched and written by Adam Jones 1999-2002), Krvno maščevanje še živi (Delo, 22. 4. 2003), Krvno maščevanje na Kosovu - primeri krvnega maščevanja (http://www.irb.gc.ca, www.kosovo.com, www.emperors-clothes.com, www.state.gov, www.gendercide.org), iz katerih izhaja, da na področju Balkana, Kavkaza, Sicilije in Korzike še vedno vlada krvno maščevanje in da je število smrti moških prebivalcev kot posledica krvnega maščevanja na Balkanu skozi zgodovino zelo veliko, in sicer se ocenjuje v času med leti 1920-21 približno 19%. V pokrajini na zahodu Kosova s 50.000 prebivalci pa jih umre 600 na leto zaradi krvnega maščevanja. Moški družinski člani, čeprav niso nikogar ubili, temveč je to storil kakšen njihov bližnji sorodnik, so vse življenje zaznamovani, da "dolgujejo kri" in so vsak trenutek izpostavljeni smrtni nevarnosti, ko so zunaj hiše na polju ali ko potujejo kam drugam; prav tako so potencialne žrtve tudi fantje po 16. letu starosti, ženske in otroci pa se lahko svobodneje gibljejo. Med Srbi na Kosovu velja prepričanje, da je krvno maščevanje (krvna osveta) stvar posameznikove in narodove časti in tudi med Albanci ne velja za zločin. Zato tam med Albanci ni skoraj nobenega odpora proti povojnim zločinom nad srbskim civilnim prebivalstvom, kar velja za naravno posledico zločina, storjenega med vojno. Na podlagi poročil, ki jih je vpogledala, tožena stranka zaključuje, da na Kosovu krvno maščevanje še živi, ampak samo v primeru uboja, naključnega ali naklepnega, tako da so sorodniki storilca zaznamovani, da dolgujejo kri ter tako izpostavljeni smrtni nevarnosti, kadar se nahajajo izven domače hiše. Tožena stranka na podlagi navedenih poročil v zvezi z navedbami tožnika, da se boji vrnitve v matično državo zaradi krvnega maščevanja, ker da ga lahko ubije ista skupina oseb, ki je grozila njegovemu očetu, zaključuje, da krvno maščevanje sledi zgolj v primeru uboja, to pa v konkretnem primeru ne more biti predmet maščevanja glede na to, da so tožnikovemu očetu navedene osebe le grozile. Glede na to, da je tožnik po narodnosti Albanec in po veroizpovedi Musliman, ki je pred prihodom v Slovenijo živel na območju občine B, je tožena stranka preučila trenutno situacijo na tem območju na podlagi Poročila Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi - Misije na Kosovu iz avgusta 2002 (Municipal Profile - Organisation for Security and Cooperation in Europe, Nission in Kosovo - Avgust 2002), iz katerega izhaja, da je dominantna religija na tem območju Islam, večinsko prebivalstvo pa albanske narodnosti, ki jima pripada tudi tožnik, ki je bil že v letu 2001vrnjen na Kosovo. Tožena stranka na podlagi navedenega zaključuje, da za tožnika vrnitev v domači kraj oziroma na Kosovo ne bi predstavljala nikakršne nevarnosti. Na podlagi vpogledanega Mnenja UNHCR o tem, kateri posamezniki, ki prihajajo s Kosova, še potrebujejo zaščito (UNHCR Position on the Contued Protection Needs of Individuals form Kosovo, April 2002) tožena stranka ugotavlja, da sicer obstajajo določene kategorije oseb, ki bi bile zaradi njihovega posebnega položaja lahko ogrožene in bi potrebovale zaščito. To so kosovski Albanci, ki izvirajo iz področij, kjer predstavljajo etnično manjšino, kosovski Albanci, ki živijo v etnično mešanih zakonih in kosovski Albanci, ki se jim pripisuje sodelovanje s srbskim režimom po letu 1990 ter občutljive skupine v kontekstu možnosti vračanja na njihove domove, vendar tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne spada v nobeno izmed navedenih skupin in zato niso podani razlogi, ki bi preprečevali, da se tožnika ne vrne v njegovo matično državo, saj se tožnik ne uvršča v kategorijo tistih, ki se jim pripisuje sodelovanje s srbskim režimom po letu 1990, le na podlagi okoliščine, da so tožnikovemu očetu v albanskem jeziku grozile zamaskirane osebe, ker naj bi mu pripisovale simpatizerstvo oziroma sodelovanje s Srbi. Vendar navedene osebe niso grozile tožniku, temveč njegovemu očetu. Čeprav tožnik ob tem uveljavlja dejstvo, da na Kosovu še vedno vlada krvno maščevanje, tožena stranka zaključuje, da se navedene osebe nad tožnikom ne bi imele razloga maščevati glede na okoliščino, da tožnikov oče ni nikogar ubil. Pri tem tožena stranka še navaja, da je Srbija in Črna Gora postala dne 3. 4. 2003 članica Sveta Evrope, in da iz Poročila Generalnega sekretarja Združenih narodov, Začasne upravne misije na Kosovu, januar 2003 (Report of the Secretary - General on the United Nations Interim Administration Mission in Kosovo, January 2003) izhaja, da se je leta 2002 na Kosovo vrnilo 2.668 pripadnikov manjšin, od tega 35% kosovskih Srbov, 46% Romov/Aškalijev/Ciganov in 11% kosovskih Albancev, ki so se vrnili v kraje, kjer so v manjšini, največ v občino Gnjilane, programi vrnitve pa se izvajajo povsod na Kosovu. Na podlagi navedenega tožena stranka meni, da tožnik v matični državi ne bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja in zato ne izpolnjuje pogojev, določenih za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil niti za priznanje azila iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil, ker niso podane okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika na vrne v njegovo matično državo. Tožena stranka na podlagi v postopku pridobljenih informacij v zvezi s krvnim maščevanjem v konkretnem primeru meni, da le-to ni dokazano, tožnik pa v svojih navedbah niti ni navajal nobenih drugih razlogov strahu pred preganjanjem, zato tožnik ni upravičen do azila v RS na podlagi določbe 1. člena ZAzil, kar je še dodatno razvidno iz dejstva, da je tožnik dve leti bival v RS brez zakonite podlage. Zato je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zazil kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik zaprosil za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Da tožnik nima zakonite podlage za bivanje v Sloveniji izhaja tudi iz njegove izjave na zaslišanju dne 16. 4. 2003, da je le nekaj dni po prisilni odstranitvi ponovno vrnil v Slovenijo s finančno pomočjo svoje tete, pri kateri je v Prištini bival le nekaj dni.

Tožnik zoper navedeno odločbo tožene stranke vlaga tožbo v upravnem sporu, ker meni, da uvodoma navedena odločba ni pravilna zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, in sicer ZAzil ter mednarodnih pogodb in mednarodnih standardov varstva človekovih pravic. Navaja, da je zapustil matično državo iz strahu pred preganjanjem in da se zato tja ne more vrniti, ker bi bila ogrožena njegova osebna varnost. Po prvi prošnji za azil, ki je bila zavržena zaradi zamude prekluzivnega roka, je bil tožnik leta 2001 odstranjen iz Slovenije in vrnjen na Kosovo, kjer pa je ostal samo nekaj dni. Prav ta okoliščina kaže, da se tožnik ni počutil varno niti v Prištini. Že ugotovitve tožene stranke kažejo, da je maščevanje na Kosovem del družbenega sistema, ki velja praviloma in se mu le redki upirajo, niti policijske enote UNMIK in sodni sistem pod administracijo Združenih narodov pa ne zagotavljajo delovanja pravne države in sodstva, zato so dejanske in potencialne žrtve zločinov nezavarovane pred samovoljnim ravnanjem storilcev. V tožbi še navaja, da je maščevanje lahko krvno, in sicer v primeru uboja, ali pa maščevanje v drugih primerih, med katere spada maščevanje med etničnimi Albanci, ki naj bi sodelovali s srbskim režimom po letu 1990, za katere po mnenju UNJCR vrnitev ni varna. V tožbi ponovno navaja, da je bil tožnikov oče 17 let zaposlen v varnostni službi kmetijskega kombinata, kamor so na obhode hodile tudi policijske patrulje in pri tem sodelovale z varnostno službo kombinata, zaradi česar so albanski prebivalci šteli, da tožnikov oče sodeluje s srbskim režimom. Tožena stranka napačno sklepa, da prihaja do maščevanja le v primeru "krvne osvete", saj je tožnikov oče maščevanje občutil na lastni koži, ker so mu sprva grozili, nato pa ga poskušali fizično odstraniti s strelnim orožjem, zaradi česar je bila potem prisiljena domači kraj zapustiti celotna družina, da ne bi bila žrtev povračilnih akcij. Koncept individualne odgovornosti je slabo razvit, prevladuje pa stališče, da je treba tiste, ki kršijo družbena pravila kaznovati kolektivno, zato je tožnik v smrtni nevarnosti v primeru vrnitve na Kosovo. Okoliščina, da je bil kmetijski kombinat državna last in med spopadi uničen, še danes pa večina obdelovane zemlje ni obdelana, dokazuje, da je bila zadruga identificirana s srbsko oblastjo, posledično pa tudi njeni zaposleni. Dalje še navaja, da ne drži trditev tožene stranke, da je tožnik v Sloveniji tudi iz ekonomskih razlogov, temveč zaradi ogroženosti v matičnem kraju zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini in sicer zaradi pripisane politične pripadnosti oziroma priprisanega sodelovanja s srbskim režimom po letu 1990 in bojazni pred maščevanjem, tožnik pa je s tem, da je ostal v prvi državi, ki je zanj varna, pokazal, da si želi varnosti, ki je v svojem domačem kraju ne more dobiti, hkrati pa opozarja na prepoved prisilne odstranitve ali vračanja po določbi 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (dalje EKČP). Sodišču predlaga, da po analizi dokumentov odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, hkrati pa predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi določbe 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, popravek in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

K točki 1:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba o zavrnitvi tožnikove prošnje za azil, ki jo je tožena stranka izdala na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil po izvedenem upravnem postopku, v katerem je bil v navzočnosti svoje pravne zastopnice dne 16. 4. 2003 zaslišan tožnik in v katerem si je tožena stranka pridobila in vpogledala številne aktualne informacije o objektivnem stanju v tožnikovi izvorni državi (Krvno maščevanje, raziskava A. Jonesa 1999-2002,"Gendercide Watch:"Honour" Killings and Blood Feuds: Blood Feuds, Researched and written by Adam Jones 1999-2002", Krvno maščevanje še živi, Delo, 22. 4. 2003, Krvno maščevanje na Kosovu - primeri krvnega maščevanja; http:www.irb.gc.ca, www.kosovo.com, www.emperors-clothes.com, www.state.gov, www.gendercide.org, Poročilo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi - Misije na Kosovu iz avgusta 2002 "Municipal Profile - Organisation for Security and Cooperation in Europe, Nission in Kosovo - Avgust 2002", Mnenje UNHCR o tem, kateri posamezniki, ki prihajajo s Kosova, še potrebujejo zaščito "UNHCR Position on the Contued Protection Needs of Individuals form Kosovo, April 2002"), na podlagi česar je zaključila, da tožnik v matični državi ni bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni druženi skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja in tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil, niti ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ki so določeni v 3. odstavku 1. člena ZAzil., svoje preudarke pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe vsebinsko pravilno povezala z relevantnimi informacijami o objektivnem stanju v izvorni državi, kot jih je pravilno povzela po predhodno navedenih poročilih. Sodišče se v tem delu z razlogi tožene stranke popolnoma strinja in jih zato na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS).

Pač pa po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno graja izpodbijano odločbo v delu, v katerem je tožena stranka navedla, da je tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila v skladu z določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, in sicer v besedilu izpodbijane odločbe na strani 6 v prvem odstavku Po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja.

Kdaj se šteje ravnanje prosilca za azil (v konkretnem primeru tožnika) za zavajanje oziroma zlorabo postopka je na abstraktni ravni določil že zakonodajalec z določbo 36.člena ZAzil, s katero so taksativno določeni primeri, v katerih se po samem zakonu šteje, da gre za zavajanje oziroma zlorabo postopka, in sicer: utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov (1. alinea), lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea), namerno uničenje potnega lista, kakšnega drugega dokumenta, listine ali vozovnice, ki bi bil pomemben za odločanje o njegovi prošnji (3. alinea), prikrivanje, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej če pri tem uporabi napačno istovetnost (4. alinea) in vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Navedeno torej pomeni, da mora tožena stranka v vsakem posameznem primeru najprej ugotoviti, ali je v individualnem primeru izpolnjen zakonski dejanski stan oziroma ali se dejanske okoliščine posameznega primera ujemajo z vsaj enim izmed alternativno določenih abstraktnih zakonskih dejanskih stanov po določbah od 1. do 5. alinee 36. člena ZAzil za zaključek, da gre v posameznem primeru za zavajanje ali zlorabo postopka. V primeru, če tožena stranka ugotovi, da gre v posamezni zadevi za tak primer, lahko takoj odloči o stvari na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil in prošnjo za azil v takem primeru zavrne kot očitno neutemeljeno v tako imenovanem "pospešenem postopku". V nasprotnem primeru, če ne gre za očitno neutemeljeno vlogo, pa je tožena stranka kot pristojni organ dolžna vsako vlogo za azil obravnavati skladno s procesnimi standardi po določbah ZAzil in (subsidiarno) Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno dejstvo, da je tožnik po prisilni odstranitvi iz RS v letu 2001 in vrnitvi na Kosovo tam ostal le nekaj dni v Prištini, nato pa se je poleti 2001 vrnil v RS, po lastnih navedbah ilegalno, prošnjo za azil pa je podal dne 19. 2. 2003, pri čemer je iz podatkov v spisu (iz dopisa tožene stranke z dne 27. 2. 2003) razvidno, da mu je bilo vabilo tožene stranke na zaslišanje vročeno po Centru za odstranjevanje tujcev E, ki je bil s strani tožene stranke naprošen, da za razpisano zaslišanje zagotovi navzočnost tožnika. Čeprav navedenih okoliščin tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla in prav tako ni navedla svojih preudarkov, ki so jo vodili k zaključku, da gre v tem primeru za očitno neutemeljeno vlogo po 36. členu ZAzil, navedeno kljub temu ni mogoče šteti za bistveno kršitev določb postopka ob upoštevanju okoliščine, da je bil v konkretnem primeru upravni postopek brez dvoma izveden skladno s temeljnimi načeli ZUP, ki se v azilnih postopkih uporablja subsidiarno (23.člen ZAzil) in skladno s procesnimi določbami ZAzil, pa tudi tožena stranka je v uvodu izpodbijane odločbe pravilno navedla določbo 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil kot pravno podlago svoje odločitve. Zato sodišče kot nebistveno ocenjuje ugotovljeno pomanjkljivost glede uporabe pravil postopka oziroma protislovje v obrazložitvi izpodbijane odločbe na strani 6, prvi odstavek, ki pa po oceni sodišča ni mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve tožene stranke v tem primeru.

Ker je sodišče v obravnavanem primeru, kljub navedeni pomanjkljivosti izpodbijanega akta presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

K točki 2:

Tožnik je s tožbo zaprosil tudi za oprostitev plačila vseh stroškov tega postopka, vendar pa so v obravnavanem primeru nastali zgolj stroški plačila sodnih taks. Sodišče je tožnikovemu predlogu ugodilo in ga oprostilo plačila sodnih taks na podlagi določbe 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji), ker je na podlagi podatkov v spisih ugotovilo, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009