UPRS sodba U 2259/2002

Jedro

Tožnik v svoji ponovni prošnji ne navaja takšnih okoliščin, ki bi se zanj bistveno spremenile po izdaji prejšnje odločbe tožene stranke. Tožnik je prvič zaprosil za priznanje azila dne 11. 11. 1999, od tega časa živi neprekinjeno v Republiki Sloveniji. Zato je tožena stranka pravilno ocenila, da okoliščine, ki jih tožnik sedaj navaja v svoji prošnji, ne morejo predstavljati okoliščin ali dejstev, ki bi nastale šele po izdaji prejšnje odločbe.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla ponovno prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik dne 11. 11. 1999 prvič zaprosil za priznanje azila in o tej prošnji je tožena stranka odločila z odločbo z dne 19. 11. 2001, s to odločbo je tožnikovo vlogo tožena stranka zavrnila. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da tožnik v ponovni prošnji za priznanje azila navaja, da je iz ZRJ pobegnil zaradi utemeljenega strahu, da ga bodo pripadniki Miloševićeve stranke SPS kot pripadnika stranka Vuka Draškovića SPO fizično likvidirali, ker se je večkrat zaradi političnega udejstvovanja v stranki SPO izpostavil in tako zameril politični skupini na oblasti, izognil pa se je tudi služenju vojaškega roka. Tožnik še navaja, da je iz ZRJ pobegnil kot član stranke Vuka Draškovića, v kateri je deloval in je bil politično aktiven proti režimu Miloševića in proti zlorabi oblasti. Nadalje še navaja, da so pripadniki Miloševića še vedno medsebojno povezani in se nahajajo v vojski, policiji ter v službi državne varnosti. Navaja še, da so ga te osebe že večkrat iskale na domu, prav tako so grozile, da mu bodo že pokazali svoje. Ko je kasneje prejel poziv za služenje vojaškega roka, so mu prijatelji rekli, da naj ne gre v vojsko. Tožena stranka navaja, da je tožnik podal vlogo za priznanje azila na predpisanem obrazcu dne 6. 9. 2002, tega dne pa je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj še ni vrnil. Tožena stranka nadalje ocenjuje, da razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje vložitev nove prošnje za azil, ne pomenijo spremenjenih okoliščin ali dejstev, ki bi nastali šele po izdaji prejšnje odločbe in so v primeru, da so resnični, nedvomno obstajali že pred vložitvijo prve prošnje za azil in jih je imel tožnik možnost navajati že v postopku za priznanje azila, ki je bil uveden na podlagi njegove prošnje z dne 11. 11. 1999. Ker ne gre za okoliščine, ki bi nastale šele po izdaji prejšnje odločbe, postopka za priznanje azila ni mogoče uvesti, zato je tožena stranka tožnikovo ponovno prošnjo zavrgla na podlagi 41. člena Zakona o azilu.

Tožnik v tožbi navaja, da sklep izpodbija iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu. Navaja, da je tožena stranka prekoračila mejo danega pooblastila za odločanje po 41. členu Zakona o azilu, prav tako pa so bile storjene bistvene kršitve določb postopka, podana je tožnikova neprištevnost zaradi vpliva mamil in s tem njegova sposobnost razumeti stvar, zaradi česar tožnik tudi ni bil zmožen uporabljati procesne pravice, ki mu jo zakon omogoča. To pa zlasti do uporabe materinega jezika ter pravico do odvetnika od samega začetka, s tem mu ni bila dana možnost zaslišanja v materinem jeziku, tako tudi ni imel možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Nadalje tožnik še navaja, da na podlagi 41. člena Zakona o azilu tožena stranka nima pravice, da bi brez zaslišanja tožnika zavrgla ponovno prošnjo tožnika za azil ne da bi ugotavljala obstoja bistveno spremenjenih okoliščinah po izdaji prejšnje odločbe in to tudi obrazložila. Nadalje še navaja, da je tožnik že v prvotnem postopku navajal svoje politično angažiranje, vendar vse to ni zapisano, ker je tožena stranka intervju usmerjala v dezerterstvo. Ker tožnik ne razume dobro slovenskega jezika, ni sposoben, da bi v tako zahtevnem postopku kot je priznanje azila lahko v slovenskem jeziku in zaradi težav z mamili, uporabil vse zakonite pravice. Tožnik nadalje navaja, da je po izdaji prve odločbe od svojcev slišal, da ga iščejo pripadniki bivšega predsednika Miloševića, ki se nahajajo v policiji, državni varnosti in vojski in so ti izjavljali, da bodo s tožnikom že uredili. Tožnik je mnenja, da je to bistveno spremenjena okoliščina zaradi katerih bi morala tožena stranka preveriti navedbe tožnika. Določba 41. člena Zakona o azilu pa ne dovoljuje toženi stranki, da brez obrazložitve zavrže prošnjo tožnika, če tožnik ne predloži formalnega dokaza, zato je tožena strank dolžna z zaslišanjem ugotavljati dejstva, ker je tudi zaslišanje v upravnem postopku dokaz. Tožena stranka ni mogla ugotoviti stanja stvari na podlagi uradnih podatkov niti tega ne navaja, tožnika pa tudi ni zaslišala. Tožnik bi lahko na ustnem zaslišanju še dodatno utemeljil svojo pisno izjavo, tožena stranka pa bi morala pred izdajo izpodbijanega sklepa vse to preveriti. Tožena stranka je prekoračila svoja pooblastila, kršila je procesne pravice tožnika, ker ga ni zaslišala in ni preverila njegovih navedb. Tožnik navaja, da se zadržuje v Republiki Sloveniji že več kot dve leti in je zato upravičen do azila iz humanitarnih razlogov po 63. členu Zakona o azilu. Tožena stranka je kršila določila postopka, ker ni zaslišala tožnika in glede uporabe jezika in vročanja pisanj. Tožnik predlaga, da se opravi glavna obravnava in izvedejo predlagani dokazi in izpodbijani sklep odpravi in vrne zadeva ponovno v odločanje toženi stranki ali pa da se sklep odpravi in da sodišče samo odloči o stvari in njegovi prošnji za azil ugodi in mu prizna status begunca ali prizna azil iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

V tem upravnem sporu je sodišče že odločilo s sodbo opr. št. U 1888/2002 z dne 23. 10. 2002, ki pa je bila razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1343/2002 z dne 4. 12. 2002. V svoji obrazložitvi Vrhovno sodišče RS navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlogov tožene stranke v izpodbijani odločbi in da je svojo odločitev oprlo na stališče, da tožnik k novi prošnji za azil ni predložil nobenih dokazov, da so se zanj okoliščine bistveno spremenile po izdaji prvotne odločbe. Tega stališča pa sodišče ni obrazložilo, saj ni navedlo katere okoliščine so podlaga takšnemu sklepanju. Nadalje še navaja, da dejstvo, da k novi prošnji niso priložena nobena dokazila, ni odločilno pri presoji uporabe določbe 41. člena Zakona o azilu, ker se po citiranem določilu za vložitev ponovne prošnje ne zahteva prilog v obliki dokazil. Sodišče je naložilo, da je potrebno pridobiti še upravne spise o odločanju o prvi tožnikovi prošnji in se nato na podlagi medsebojne primerjave razlogov obeh tožnikovih prošenj opredeliti do odločitve tožene stranke.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) določa v 41. členu, da lahko prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže.

Iz navedb v tožbi in podatkov v upravnem spisu izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za azil dne 11. 11. 1999, nato pa je vložil ponovno prošnjo dne 3. 9. 2002 oziroma še preko odvetnika in nato še na predpisanem obrazcu. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka o prvi tožnikovi vlogi odločila z odločbo z dne 19. 1. 2001.

Iz tožnikove ponovne prošnje za azil izhaja, da tožnik kot razlog za azil navaja, da je bil politično preganjanj s strani pripadnikov Miloševićeve stranke, ker je bil član stranke Vuka Draškovića in se je bal pripadnikov Miloševićeve stranke, ki so še vedno v vojski, policiji in službi državne varnosti. Tožena stranka je ocenila, da ta razlog ne pomeni spremenjenih okoliščin ali dejstev, ki bi nastale šele po izdaji prve odločbe tožene stranke in se v primeru, da so resnične, nedvomno obstajale že pred vložitvijo prve prošnje za azil, zato je imel tožnik možnost to navajati že v prvem postopku za priznanje azila. Tožena stranka ocenjuje, da v konkretnem primeru ne gre za okoliščine, ki bi nastale šele po izdaji njene prve odločbe. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke z dne 19. 1. 2001 pa izhaja, da je tožnik na zaslišanju v tem postopku povedal, da se je za odhod iz ZRJ odločil, ker je 14. 8. 1999 prejel poziv za služenje vojaškega roka. Čeprav je seznanjen z Zakonom o amnestiji, po katerem vojni dezerterji in vojaški obvezniki niso več sodno preganjani, se ne namerava vrniti domov, ker lahko ponovno pride do vojne. Prav tako iz te odločbe tudi izhaja, da je tožnik povedal, da je srbske narodnosti in da se je udeleževal mitingov SPO, vendar uradno ni bil njihov član. Iz pribavljenega spisa tožene stranke izhaja, da je bil tožnik zaslišan dne 18. 12. 2000 s prevajalcem za srbski jezik. Iz odločbe z dne 19. 1. 2001 pa izhaja, da je tožnik kot razlog za azil navedel, da se je hotel izogniti služenju vojaškega roka, ker bi ga poslali na Kosovo kot mnoge njegove prijatelje.

Tudi po presoji sodišča tožnik v svoji ponovni prošnji ne navaja takšnih okoliščin, ki bi se zanj bistveno spremenile po izdaji prejšnje odločbe tožene stranke. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik prvič zaprosil za priznanje azila dne 11. 11. 1999, od tega časa živi neprekinjeno v Republiki Sloveniji, kar izhaja iz njegove ponovne prošnje in tudi iz navedb v tožbi. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno ocenila, da okoliščine, ki jih tožnik sedaj navaja v svoji prošnji, ne morejo predstavljati okoliščin ali dejstev, ki bi nastale šele po izdaji prejšnje odločbe. Po presoji sodišča je tožena stranka tudi pravilno ocenila, da so te okoliščine, v kolikor so resnične, nedvomno obstajale že pred vložitvijo prve prošnje za azil, saj od novembra 1999 tožnik po lastnih navedbah živi neprekinjeno v Republiki Sloveniji. Tudi ob primerjavi razlogov, ki jih je tožnik navedel v svoji prvi prošnji za azil z razlogi v ponovni prošnji za azil sodišče lahko sledi zaključkom tožene stranke, da okoliščine, ki jih tožnik navaja v ponovni prošnji, ne morejo predstavljati zanj takšnih okoliščin, ki bi se zanj po izdaji prve odločbe tožene stranke bistveno spremenile. V prvi prošnji je poleg služenja vojaškega roka na Kosovu kot razlog navedel še, da je v ZRJ vse porušeno in ni tovarn, ki bi obratovale in zase v ZRJ ne vidi nobene prihodnosti niti možnosti za normalno življenje. V ponovni prošnji pa kot razlog za azil navaja, da bi ga zaradi političnega delovanja v stranki SPO Vuka Draškovića pripadniki stranke SPS Slobodana Miloševića fizično likvidirali. Ob primerjavi razlogov, ki jih je tožnik navedel v obeh prošnjah in postopkih pa je mogoče pritrditi tudi stališču tožene stranke, da razlog, ki ga tožnik navaja v ponovni prošnji, ne more predstavljati okoliščin, ki bi nastopile šele po izdaji prve odločbe tožene stranke. Po lastni izjavi se od leta 1999 nahaja v Republiki Sloveniji, po svoji vsebini in naravi pa je razlog oziroma so okoliščine, ki jih navaja tožnik v svoji ponovni prošnji, lahko nastale oziroma obstajale samo med njegovim bivanjem v ZRJ. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da so okoliščine, ki jih tožnik navaja v ponovni prošnji, obstajale že pred izdajo prve odločbe tožene stranke.

Določilo 41. člena ZAzil je procesne narave, zato tožena stranka ni vezana na ostala določila ZAzil v primeru, ko ponovno prošnjo za azil zavrne in v tem primeru ni potrebno prosilčevo zaslišanje. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila citirano določilo ZAzil in je njena odločitev pravilna in zakonita.

Sodišče ni moglo upoštevati ugovorov tožnika v zvezi s prvo odločbo tožene stranke, ker je predmet presoje v tem upravnem sporu le sklep tožene stranke z dne 10. 2. 2002 in se zato tožbeni ugovori v zvezi s prvo odločbo tožene stranke ne nanašajo na akt, ki se izpodbija v tem upravnem sporu. Sodišče tudi ni moglo upoštevati tožbenega ugovora v zvezi s "priznanjem azila po 63. členu ZAzil", ker to ni bilo predmet odločanja tožene stranke v izpodbijanem sklepu.

Sodišče na podlagi 2. odstavka 50. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) ni sledilo tožnikovemu predlogu, da se opravi glavna obravnava. Sodišče ugotavlja, da glavna obravnava ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi stvari, saj tožnik v tožbi ne navaja takšnih okoliščin, ki bi se zanj po izdaji prve odločbe tožene stranke bistveno spremenile in v zvezi s tem tudi ne predlaga nobenih dokazov.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil v zvezi s 1. odstavkom 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba in sklep U 1888/2002
• Sodba I Up 1041/2001
• Sodba I Up 895/2002