sklep U 352/2008

Jedro

V tej fazi postopka, ko sodišče odloča le o predlogu za začasno odredbo, se ne spušča v to, ali je ravnanje Komisije preseglo dopusten poseg, ki ga je tožnik kot v.d. direktorja dolžan trpeti, ugotavlja pa, da ni izkazal težko popravljive škode, ki naj bi mu nastala z zatrjevano kršitvijo ustavnih pravic. Zatrjevanje škode ter njena konkretizacija po obsegu in po višini pa je bistven pogoj za izdajo za začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1.

 

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

 

Obrazložitev

:

Tožeča stranka je pri Upravnem sodišču RS vložila tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic iz 22. in 35. člena Ustave RS, ki naj bi ji bile kršene s sprejemom in objavo načelnega mnenja Komisije za preprečevanje korupcije št. ... z dne 7. 7. 2008. Skupaj s tožbo je sodišču predlagala, da v primeru, ko sodišče ne bi moglo o njenih kršitvah odločiti brez odlašanja s sklepom iz 2. odstavka 66. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/07, v nadaljevanju ZUS-1) izda po uradni dolžnosti začasno odredbo po 3. odstavku 66. člena ZUS-1.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v.d. direktorja ... sklada, načelno mnenje pa je tožena stranka izdala na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (v nadaljevanju: ZPKor), ki določa svetovalno izobraževalne naloge Komisije. V konkretnem primeru je Komisija izdala načelno mnenje št. ... z dne 7. 7. 2008, v katerem se je tožnik nedvomno prepoznal in pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Meni, da ima v konkretnem primeru glede na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 730/08, U-I-54/08 z dne 12. 6. 2008 v skladu z določili 4. člena ZUS-1 zagotovljeno pravno varstvo pred Upravnim sodiščem. Že iz jezikovne razlage pojma načelno mnenje naj bi izhajalo, da se pri tem Komisija na načelni ravni opredeljuje do določenega abstraktno opredeljenega ravnanja, kar pomeni, da se ne sme nanašati na konkreten primer in pomeniti analize in preiskave konkretnega primera. V kolikor pa bi bila podlaga za pripravo mnenja analiza konkretnega primera, to iz načelnega mnenja ne sme izhajati. V kolikor pa se načelno mnenje nanaša na konkreten primer in je iz njega nedvomno razbrati, koga je Komisija obravnavala, pa po mnenju tožeče stranke nujno pride do kršitve človekove pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki v prvi vrsti predvsem ustavna pravica procesnega značaja. Komisija namreč konkretno osebo obtoži koruptivnega ravnanja brez kakršnega koli dokaznega postopka. V konkretnem primeru ni dvoma, da je Komisija obravnavala konkretne posamezne dogodke in dejanja ... sklada RS, ter da se mnenje nanaša na ravnanje tožnika kot v.d. direktorja ... sklada. Iz mnenja je namreč razvidno, da je obravnavala konkretne primere posameznih strank v postopku, konkretne odločitve v javnopravnih postopkih, navajala številke in datume odločb, grajala postopkovna dejanja in celo ugotovila subjektivno odgovornost tožnika, da je kot eden izmed v.d. direktorjev ... sklada povzročil oškodovanje določenih projektov njihovih prijaviteljev. Vsakdo lahko na podlagi spornega mnenja nedvomno sklepa, o katerem v.d. direktorju teče beseda, ter da je to tožnik, v konkretnem primeru pa je razvidno tudi iz medijskih odzivov, ki so objavi načelnega mnenja nemudoma sledili. Primer ugotovitve in obtožbe tožnika je bil zaradi objave sredstev javnega obveščanja v hipu znan celotni slovenski in širši javnosti, nenazadnje tudi zaradi komentarjev predsednika Komisije, načelno mnenje je obravnavala kot prispevek tudi RTV Slovenija, postavljeno je bilo poslansko vprašanje in obravnavan v določenih časopisnih člankih. Z načelnim mnenjem Komisija ne sme navajati podatkov o kraju, času, instituciji, udeležencih in njihovi morebitni osebni odgovornosti. Komisija je tožnika obdolžila koruptivnega ravnanja in nezakonito posegla v človekove pravice. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je s sprejemom in objavo načelnega mnenja Komisija nezakonito posegla v človekove pravice tožnika iz 22. in 35. člena Ustave RS, ter da se načelno mnenje razveljavi (1. točka tožbenega predloga); da Komisija iz spletne strani odstrani načelno mnenje v roku 3 dni po pravnomočnosti te sodbe (2. točka tožbenega predloga); ter povrnitev stroškov postopka (3. točka tožbenega predloga). Predlaga pa tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče toženi stranki do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zaradi nezakonitega posega v človekove pravice tožnika iz 22. in 35. člena Ustave RS naloži, da iz svoje spletne strani v roku 6 ur od prejema sklepa odstrani načelno mnenje št. ... z dne 7. 7. 2008 in da se ji do pravnomočne odločitve v upravnem sporu prepove na kakršen koli način drugim osebam predstavljati ali posredovati načelno mnenje. Škode, ki naj bi ji nastala pa ni konkretizirala.

Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

Po določbah 66. člena ZUS-1 lahko sodišče v primeru, ko ne more v primeru iz 2. odstavka 66. člena ZUS-1 odločiti brez odlašanja, po uradni dolžnosti izda začasno odredbo. Začasno odredbo po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 se lahko izda le po uradni dolžnosti, ob izpolnjevanju pogojev iz 32. člena ZUS-1. Sodišče predlogu tožeče stranke, da izda začasno odredbo po uradni dolžnosti ni sledilo, ter je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe presojalo kot predlog za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 (po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, kar pa tožnik ne predlaga, pa tudi sama narava izpodbijanega akta ne kaže na možnost izvršitve). Določba 3. odstavka 32. člena ZUS-1 obravnava ureditveno začasno odredbo. Po tej določbi lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka (če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, sodišče pa v skladu z načelom sorazmernosti ugotovi potrebnost tudi glede na prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank) zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno. Začasni odredbi po 2. in 3. odstavku 32. člena ZUS-1 predstavljata nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, zato zahteva restriktiven pristop tudi v okviru odločanja o kršitvah ustavnih pravic. Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe iz razloga, ker zatrjevano nezakonito dejanje še vedno traja in je na spletni strani Komisije še vedno mogoč dostop do načelnega mnenja, iz katerega je mogoče razbrati, na katerega konkretnega posameznika se nanaša. Tožnik zatrjuje kršitev ustavnih pravic, ker se je v načelnem mnenju prepoznal. Z navedenim zatrjevanjem v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik zatrjuje poseg v človekove pravice, ki presega dovoljenega, kar pomeni kršitev na podlagi določb 22. in 35. člena Ustave RS. Kršitev 22. člena Ustave RS je podana, kadar organ odloča o pravicah in pravnih koristih posameznika. V obravnavanem primeru je Komisija izdala načelno mnenje, organ pa ni odločal o pravicah in pravnih koristih posameznika. Zakaj naj bi bile v tem okviru kršene tožnikove ustavne pravice, tožnik ne zatrjuje. Določba 35. člena Ustave RS varuje posameznika pred nezakonitimi in neupravičenimi posegi v njegovo zasebnost. Njihova nezakonitost in neupravičenost, ne pa sam poseg, ki je zakonsko utemeljen, pomenita kršitev. Tožnik opredeljuje poseg v njegovo zasebnost iz razloga, ker se je v mnenju prepoznal. Sprejem in objava načelnega mnenja je pravno urejeno in dopustno (18. člen ZPKor). Sama objava načelnega mnenja torej ni nezakonita in tudi ne neupravičena, v kolikor sledi smernicam iz 18. člena ZPKor (svetovalno-izobraževalni namen). Objava načelnega mnenja je predpisana v zakonu (18. člen ZPKor) in Poslovniku Komisije. Kršitev pri pravno dopustnem posegu je možna le v primeru, če je tak poseg nesorazmeren. V obravnavanem primeru gre po lastnem zatrjevanju tožnika za javnega uslužbenca, na položaju, ki zahteva dopustitev določenih posegov v zasebnost (tožnik je kot v.d. direktorja Sklada na položaju, ki ga Komisija zaradi nalog, ki jih ima, preverja), ter je dolžan v okviru svoje funkcije dopustiti pravno dopustne in predpisane posege. Ugotavljanje, ali določeno ravnanje subjektov na določenih položajih predstavlja koruptivno ravnanje, je naloga Komisije, kot izhaja iz določbe 1.alinee 13. člena Poslovnika (Komisija sprejema načelna mnenja o tem, ali določeno ravnanje ustreza definiciji korupcije iz ZPKor). Določeno je tudi, da mnenja Komisije nimajo pravnih ali materialnih posledic ter da se (2. odstavek 16. člena Poslovnika) načelno mnenje objavi na spletni strani Komisije. V tej fazi postopka, ko sodišče odloča le o predlogu za začasno odredbo, se ne spušča v to, ali je ravnanje Komisije preseglo dopusten poseg, ki ga je tožnik kot v.d. direktorja dolžan trpeti, ugotavlja pa, da ni izkazal težko popravljive škode, ki naj bi mu nastala z zatrjevano kršitvijo ustavnih pravic. Zatrjevanje škode in njena konkretizacija po obsegu in višini pa je bistven pogoj za izdajo za začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1.

Ker tožnik po mnenju sodišča ni izkazal težko popravljive škode, tudi ni podana nesorazmernost med prizadetostjo tožnika in javno koristjo, ki obstoji ravno v obveščenosti, ki jo zagotavljajo načelna mnenja. V javni koristi je, da je poučena, katera dejanja pomenijo korupcijo, torej imajo načelna mnenja preventivno vlogo. Glede na navedeno je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi neizkazanosti pogojev, glede na 3. odstavek 32. člena ZUS-1 zavrnilo.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sklep U 1705/2004
• VDSS sklep Pdp 1040/2015
• Sklep III R 8/99