sodba U 1033/99

Jedro

V prehodni določbi 182. člena novega CZ je določeno, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 1. 1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. 1. 1996. Ker se carinski postopek začne na podlagi vložene carinske deklaracije, ta pa je bila vložena 26. 3. 1993, kar izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih in niti ni sporno, določb novega CZ o naknadnem obračunu carine, ki se nanaša na blago oziroma carinjenje po navedeni UCD, ni bilo mogoče uporabiti. Drugače kot tožena stranka namreč sodišče meni, da se z naknadnim obračunom carine ni začel nov upravni postopek v smislu 182. člena CZ, ampak da gre za nadaljevanje tistega, ki se je začel s sprejemom UCD - v smislu uporabe posebnih pravnih sredstev iz CZ, ki so analogna izrednim pravnim sredstvom po ZUP.

 

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Carinske uprave Republike Slovenije z dne 13. 5. 1999 se v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo carine, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

 

Obrazložitev

Carinarnica A je tožniku kot carinskemu zavezancu po uradni dolžnosti v zadevi naknadnega plačila carine in drugih uvoznih davščin za blago (tovornjak), ki ga je uvozil na podlagi 30. b člena Carinskega zakona, naložila v plačilo znesek 3 146 257,00 SIT, in sicer 3 146 275,00 SIT iz naslova 25 % carine in znesek 1 573 129,00 SIT iz naslova prometnega davka. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi tožnika delno ugodila in prvostopno odločitev spremenila tako, da znaša celotni dolgovani znesek 1 520 102,00 SIT kot carinski dolg iz naslova carine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je po podatkih upravnih spisov tožnik dne 26. 3. 1993 po uvozni carinski deklaraciji (v nadaljevanju:UCD) Carinske izpostave B uvozno ocarinil tovorno vozilo Scania in da je bilo blago ob uvozu oproščeno plačila carine in drugih uvoznih davščin na podlagi 30. b člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 s spremembami - v nadaljevanju: CZ). Davčni urad B pa je ob inšpekcijskem pregledu pri tožniku ugotovil, da je bilo vozilo dne 7. 9. 1994 prodano. Svoje ugotovitve je posredoval carinskemu organu, nakar je Carinarnica A z dopisom z dne 13. 7. 1998 obvestila tožnika, da je po zapisniških ugotovitvah nastala obveznost plačila carinskih dajatev in ga pozvala, da sporoči pripombe v tej zvezi, še po tem pa opravila obračun carine in prometnega davka na podlagi četrtega odstavka 30. b člena CZ, upoštevajoč predpise, ki so veljali na dan izdaje izpodbijane odločbe (2. 4. 1999). Pri tem je Carinarnica po presoji tožene stranke pravilno upoštevala, da je bilo vozilo prodano v času petletnega obdobja po uvozu in da zato niso bili več izpolnjeni pogoji, zaradi katerih je bilo oproščeno carinskih dajatev in je torej ravnala pravilno, ko je uvedla postopek, v katerem je tožniku po uradni dolžnosti obračunala uvozne dajatve. V skladu s tretjim odstavkom 178. člena veljavnega carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 - v nadaljevanju: CZ-novi) se namreč carinsko nadzorstvo nad blagom, za katerega je bila uveljavljena pravica do oprostitve plačila carine po 30. b členu CZ izvaja še naprej, do poteka tega roka. Kot ukrepe carinskega nadzora pa lahko carinski organ uporabi ukrepe, določene s sedaj veljavnim CZ. Nepravilno pa je po presoji tožene stranke Carinarnica oprla svojo odločitev na določbe 30. b člena CZ v zvezi z določbami 182. člena CZ-novi. Upravni postopek obračuna carinskega dolga je bil namreč začet po 1. 1. 1996 in bi carinarnica morala obračun carinskih dajatev opreti pravilno na določbe (a) točke prvega odstavka 154. člena CZ-novi v povezavi z (a) točko prvega odstavka 146. člena istega zakona. Višino carinskega dolga pa bi morala po določbah 151. člena istega zakona določiti na temelju pravil, ki so v veljavi na dan nastanka carinskega dolga, kot ta dan pa je v konkretnem primeru treba šteti dan (22. 10. 1997), ko je bilo z zapisnikom Davčnega urada B ugotovljeno, da vozilo ni več tuja vloga, ker je bilo prodano v petletnem obdobju po uvozu. Zato je tožena stranka pritožbi, kolikor z njo tožnik uveljavlja nepravilno uporabo CZ, ugodila in spremenila obračun Carinarnice tako, da je obračunala carino po predpisih, veljavnih na dan ugotovitve nastanka carinskega dolga (22. 10. 1997), kar znese 1 520 102,00 SIT in je v tem znesku tudi naložila plačilo carine. Ugodila je tudi pritožbenemu ugovoru zoper naloženo plačilo prometnega davka in odločbo prve stopnje v tem delu odpravila zato, ker bi moral prometni davek obračunati davčni organ in ki naj bi po zbranih podatkih to tudi že storil. Ostale pritožbene ugovore pa je tožena stranka obrazloženo zavrnila. V zvezi z ugovorom zastaranja navaja, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na zastaranje obračuna carine, saj carinski dolg ni nastal z dnem vložitve UCD (26. 3. 1993), ampak z dnem ugotovitve nastanka carinskega dolga in torej 22. 10. 1997. Odločba Carinarnice je bila torej izdana (2. 4. 1999) in vročena (16. 4. 1999) tožniku nesporno znotraj petletnega zastaralnega roka in je zato tudi sklicevanje Carinarnice na dopis z dne 13. 7. 1998, ki naj bi pretrgal zastaranje, nepotrebno. Po presoji tožene stranke tudi ni podana očitana kršitev 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in ni potrebe po izvedbi posebnega ugotovitvenega postopka. V zapisniku namreč Davčna uprava nesporno ugotavlja, da je bilo vozilo prodano, zapisnik pa je javna listina, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali odloča in je torej veljavna podlaga za odločanje tudi v carinskem postopku. Sicer pa tožnik zapisniškim ugotovitvam ne ugovarja, ampak celo sam priznava, da je vozilo prodano ter navaja razloge za takšno ravnanje. Prav tako ni sporno, da je tožnik carinski zavezanec. V zvezi s prošnjo tožnika po obročnem plačevanju pa tožena stranka še pojasnjuje, da carinski predpisi takšnega načina plačila ne omogočajo.

Tožnik formalno izpodbija in predlaga odpravo odločbe tožene stranke v celoti, vsebinsko pa le v tistem delu, ki se nanaša na obračun in plačilo carine. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov za odpravo in za ugotovitev ničnosti. Pravila postopka je po tožbenih navedbah tožena stranka kršila s tem, ker iz odločbe ni razvidno ime strokovne uradne osebe, ki je bila pooblaščena za dejanja v postopku pred izdajo odločbe, je pa zaradi formalne in materialne nezakonitosti odločbe mogoče domnevati, da uradna oseba predpisane strokovne izobrazbe ni imela. Napačno je tudi tožena stranka ugotovila, da je tožnik v pritožbi priznal, da je vozilo prodal predčasno. Pritožbo je namreč vložila tožnikova žena, in ker jo je pisala po vzorcu, nima nobene zveze z obstoječim dejanskim stanjem in je ni mogoče upoštevati kot dokaz. Ugotovitvenega postopka pa tožena stranka sploh ni uvedla, ampak se je zadovoljila z zapisnikom Davčnega urada. Ker sta carinski in davčni dva različna postopka, takšno ravnanje po prepričanju tožnika ni primerno. Razen tega zapisnik ni javna listina, ker ni sestavljen na ustni obravnavi v skladu s 77. in 149. členom ZUP. Carinarnica bi morala tožniku zagotoviti sodelovanje v carinskem postopku in se ne zadovoljiti z zapisniškimi ugotovitvami drugega organa. Ker ni tako ravnala, je storila bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki tretjega odstavka 25. člena ZUS. Nepravilno pa je po navedbah v tožbi tožena stranka tudi uporabila določbe CZ. Trdi, da se je upravni postopek začel 26. 3. 1993 z vložitvijo UCD, in da se zato ne morejo uporabiti določbe CZ, pa tudi čas nastanka carinske obveznosti je treba razlagati po bivšem CZ. Ta pa določa čas nastanka carinske obveznosti kot dan uvoza (drugi odstavek 30. b člena). Obveznost plačila carine je torej nastala ob sprejetju UCD 26. 3. 1993, obračuna pa se po predpisih, ki so veljali na dan, ko je bila izdana odločba o plačilu carine in drugih uvoznih davščin. Zato je po mnenju tožeče stranke tožena zmotno uporabila 154. člen novega CZ, saj ima 182. člen novega prednost pred bivšim četrtim odstavkom 30. b člena. Sicer pa tožena stranka ni odgovorila na pritožbeni ugovor, da se carini že ocarinjeno blago. In če to drži, potem upravni postopek ni začet po 1. 1. 1996, ampak 26. 3. 1993, ko je vložena carinska deklaracija, ki je ugotovitvena upravna odločba. Vložitev deklaracije pa vpliva tudi na tek zastaralnih rokov. Tako je po tožnikovem mnenju obveznost plačila carine nastala ob njeni vložitvi in je torej zastarala 26. 3. 1998. Sklicevanje na ravnanje carinskega organa, ki naj bi pretrgalo zastaranje, po tožnikovem mnenju ni relevantno, ker tožena stranka ni ugotovila (in odgovorila na pritožbene navedbe) niti, za katero uradno dejanje gre in ali gre za postopanje pristojnega organa in ne morda posameznika oziroma fizične osebe. Tožnik očita toženi stranki še, da je sama ugotavljala dejansko stanje. Ker tožeče stranke ni seznanila z rezultati ugotovitvenega postopka, je s tem zagrešila še eno bistveno kršitev postopka. Nasploh pa je ravnala nezakonito zato, ker ni preizkusila, ali zvezni predpisi, ki jih je uporabila ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Kot ugotavlja že tožena stranka, v zadevi ni sporno, da je tožnik po UCD z dne 26. 3. 1993 uvozil tovorno vozilo in da ga je uvozil s carinsko oprostitvijo iz 30. b člena CZ in torej brez plačila carine. Kolikor se v obrazložitvi izpodbijane odločbe na dveh mestih navaja druga številka carinske deklaracije, gre za očitno pisno pomoto, ki na pravilnost izpodbijane odločitve (v smislu njene jasnosti in nedvoumnosti) ne vpliva.

Utemeljeno pa po presoji sodišča tožena stranka tudi upošteva kot ugotovljeno dejstvo, da je tožnik uvoženo vozilo prodal dne 7. 9. 1994 in torej pred potekom petletnega roka iz 30. b člena. Pri tem tožbene navedbe ne vzbudijo nikakršnega dvoma ne glede ugotovitve, da je bilo vozilo dejansko prodano in tudi ne glede spoštovanja pravil postopka v tej zvezi, zlasti očitka, da ni bil izpeljan ugotovitveni postopek in da tožniku ni bila dana možnost udeležbe. Povsem neizkazano namreč tožnik sedaj v tožbi naenkrat zatrjuje, da je pritožbo pisala žena in da so pritožbene navedbe neresnične. Glede izpeljave ugotovitvenega postopka pa je iz upravnih spisov razvidno, da je bil tudi v carinskem postopku tožnik še pred odločitvijo na prvi stopnji posebej (z dopisom in priloženo kopijo zapisnika) seznanjen z ugotovitvijo o prodaji vozila, ki je relevantna za ta postopek, in da mu je bila dana možnost, da ugotovljenemu ugovarja. S tem pa je bilo, ne glede na pravno naravo zapisniških ugotovitev in pravni položaj organa ali posameznika, ki je dopis poslal, po presoji sodišča tudi po postopkovni plati že v celoti zadoščeno tistim zakonskim zahtevam, ki se nanašajo na tožnikovo udeležbo v postopku in na katere se tožnik obširno sklicuje v tožbi.

Napadeno odločbo je nedvomno izdal pristojni organ in je pravilno podpisana s strani pooblaščene osebe. Res ni na njej zapisano ime osebe, ki je bila pooblaščena za dejanja v postopku pred njeno izdajo. Vendar pa tudi ta pomanjkljivost, pri tem ko zgolj pavšalne tožbene navedbe dvoma v strokovnost te osebe ne vzbudijo, ni bistvena in torej tožeča stranka tudi z ugovorom v tej smeri ne more uspeti.

Pač pa je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da za naknadni obračun carinskega dolga po določbi 154. člena novega CZ ni podlage. V prehodni določbi 182. člena novega CZ je namreč določeno, kot pravilno navaja tožeča stranka v tožbi, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 1. 1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. 1. 1996. Ker se carinski postopek začne na podlagi vložene carinske deklaracije, ta pa je bila vložena 26. 3. 1993, kar izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih in niti ni sporno, določb novega CZ o naknadnem obračunu carine, ki se nanaša na blago oziroma carinjenje po navedeni UCD, ni bilo mogoče uporabiti. Drugače kot tožena stranka namreč sodišče meni, da se z naknadnim obračunom carine ni začel nov upravni postopek v smislu 182. člena CZ, ampak da gre za nadaljevanje tistega, ki se je začel s sprejemom UCD - v smislu uporabe posebnih pravnih sredstev iz CZ, ki so analogna izrednim pravnim sredstvom po ZUP. Naknadno obračunavanje carine je sicer urejal tudi prejšnji CZ, vendar je bila ta ureditev drugačna od ureditve v novem CZ. Po določbi CZ je morala oseba, ki je uvozila opremo iz naslova vloge tuje osebe, plačati carino in druge uvozne davščine, če je takšno blago, za katero niso bile plačana carina in druge uvozne davščine, odtujila pred potekom petih let od dneva uvoza (četrti odstavek 30. b člena). Carinsko nadzorstvo se na podlagi 178. člena CZ-novi nesporno nadaljuje po starem CZ, v konkretnem primeru do 26. 3. 1998. Drugačen pa je po novi ureditvi rok za naknaden obračun, zlasti pa so drugačne določbe o tem, kdaj nastane carinska obveznost in s tem tudi, kdaj se začne zastaranje. Tako je po novem CZ naknadni obračun carine, ob enakih zastaralnih rokih, res mogoč še v enem letu oziroma petih letih od ugotovitve, da pogoji za oprostitev carine niso izpolnjeni (določba četrtega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 146. člena CZ-novi), vendar v obravnavanem primeru teh določb glede na 182. člen tega zakona ni mogoče uporabiti.

Ker je glede na navedeno podan uveljavljani tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbi ugodilo in odločbo v izpodbijanem delu odpravilo. Tožena stranka mora v tridesetih dneh od prejema sodbe v tem delu ponovno odločiti o pritožbi. Pri tem je glede uporabe materialnega zakona vezano na pravno mnenje sodišča.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 126/2004
• sodba U 819/2004
• sklep U 2099/2002