sodba U 1672/2000

Jedro

Plačilni nalog v upravnih spisih ni opremljen s potrdilom o izvršljivosti, niti ni izkazana vročitev plačilnega naloga tožnici. Če pa tožnici plačilni nalog ni bil vročen, kot zatrjuje, plačilni nalog ni postal izvršljiv ter glede na določbo 3. odstavka 44. člena ZDavP izvršilni naslov ne obstaja in sklepa o prisilni izterjavi denarne obveznosti ne bi bilo mogoče izdati.

 

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 28. 8. 2000 se odpravi in zadeva vrne temu uradu v ponovni postopek.

Zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zdajšnje tožnice zoper sklep Davčnega urada A, Izpostave A z dne 11. 10. 1999, s katerim je odločeno, da se zoper tožnico opravi prisilna izterjava dolžnega zneska denarne kazni s stroški izterjave v višini 6.000 SIT po plačilnem nalogu z dne 26. 10. 1998, ki je postal izvršljiv 3. 11. 1998, in sicer z rubežem 1/3 pripadajočih osebnih prejemkov. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je izpodbijani sklep izdan na podlagi 44. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) na temelju izvršljivega plačilnega naloga kot izvršilnega naslova, plačilni nalog je tožnica prejela dne 26. 10. 1998, iz podatkov izdajatelja plačilnega naloga postaje Prometne policije Novo mesto pa izhaja, da tožnica ni plačala denarne kazni v določenem roku in da tudi ni vložila ugovora ter je tako plačilni nalog postal 3. 11. 1998 izvršljiv. Trditve tožnice, s katerimi je izpodbijala storitev prekrška, pa je tožena stranka na podlagi 46. člena ZDavP, po katerem s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni mogoče izpodbijati odločb, ki se izvršujejo, zavrnila kot neutemeljene.

Tožnica v tožbi navaja, da v izpodbijani odločbi ugotovljena dejstva ne ustrezajo dejanskemu stanju. Navaja, da spornega plačilnega naloga dne 26. 10. 1998, kot to netočno navaja odločba, ni prejela. Ko se je po prejemu spornega sklepa o prisilni izterjavi zglasila pri izdajatelju plačilnega naloga, so ji pokazali kopijo plačilnega naloga, na kateri je videla uradni zaznamek policista, da ni hotela podpisati prejema plačilnega naloga. Navaja, da pa prejema plačilnega naloga ni hotela podpisati, ker se ni strinjala s policistom, da je storila prekršek, tudi ugovarjala mu je na kraju samem, vendar ugovora ni hotel zapisati. Tožnica meni, da bi policija morala predlagati postopek za prekršek, v katerem bi se ugotovilo, ali je bil prekršek storjen. Tožnica še navaja, da je iz navedenih razlogov izdajatelju plačilnega naloga poslala zahtevo, naj sporni plačilni nalog umakne iz postopka prisilne izterjave. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, ter naj toženi stranki naloži povrnitev že izterjanega zneska in povračilo vseh stroškov postopka, vse z zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

Po 3. odstavku 44. členu ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 odl. US, 87/97, 35/98 odl. US, 82/98, 91/98, 108/99) šteje med izvršilne naslove, kadar gre za izterjavo obveznosti, ki jih niso odmerili davčni organi, med drugim plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tudi v obravnavanem primeru sklep o prisilni izterjavi izdan na podlagi plačilnega naloga kot izvršilnega naslova. Vendar pa sodišče ugotavlja, da plačilni nalog v upravnih spisih ni opremljen s potrdilom o izvršljivosti, niti ni izkazana vročitev plačilnega naloga tožnici. Če pa tožnici plačilni nalog ni bil vročen, kot zatrjuje, plačilni nalog ni postal izvršljiv ter glede na določbo 3. odstavka 44. člena ZDavP izvršilni naslov ne obstaja in sklepa o prisilni izterjavi denarne obveznosti ne bi bilo mogoče izdati. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožena stranka na pritožbene trditve tožnice, da ji plačilni nalog ni bil vročen ter da posledično ni postal izvršljiv, izvršljivost plačilnega naloga preizkusila tako, da je napravila poizvedbe pri izdajatelju plačilnega naloga, ni pa njegovega odgovora presodila glede na pritožbene ugovore, ampak je, ne da bi pojasnila razlog za to, navedla, da je tožnica plačilni nalog prejela dne 26. 10. 1998 (torej na kraju samem), kar pa je v nasprotju s podatki spisa oziroma zaznamkom na plačilnem nalogu. Ker tožena stranka pred odločitvijo ni ugotovila, ali je bil plačilni nalog tožnici vročen, s tem ni bila ugotovljena okoliščina, ki je bistvena za odločitev o prisilni izterjavi, zato je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) odpraviti. Sodišče je nato zadevo na podlagi 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker je v obravnavani zadevi sodišče v upravnem sporu le presojalo zakonitost izpodbijane odločbe, ni pa meritorno odločalo, o zahtevku tožnice za vračilo izterjanega zneska denarne kazni ni moglo odločiti.

Zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, po katerem, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, tako pa je odločalo tudi v obravnavanem primeru, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka sama.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 2191/2000
• sodba U 461/2002
• UPRS sodba U 227/2003