sodba U 1930/2000

Jedro

Prometna vrednost rabljenih osebnih avtomobilov se oblikuje na tržišču rabljenih osebnih avtomobilov, ne pa s predpisom. Tožena stranka je navedla, kako je ugotovila prometno vrednost rabljenih osebnih avtomobilov. Prometna vrednost je dejstvo. Eden od načinov ugotovitve tega dejstva je tudi uporaba kataloga - cenika rabljenih osebnih avtomobilov, izdelanega na podlagi podatkov o cenah, ki veljajo na tržišču, ki ga je uporabil organ prve stopnje. Katalog cen rabljenih motornih vozil ni neizpodbojen dokaz prometnih vrednosti rabljenih motornih vozil. Tožeča stranka pa, kot je ugotovila že tožena stranka, nasprotnega dokazovanja ni začela.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad A z dne 15. 12. 1997, s katero je bilo tožniku po inšpekcijskem pregledu zakonitosti in pravilnosti obračunavanja plačevanja prometnega davka za obdobje od 1. 1. 1996 do 30. 9. 1997 naložena, da mora plačati davek od prometa proizvodov, in sicer: po tarifni številki 1 tarife davka od prometa proizvodov od osnove 10.567.171,00 SIT, po stopnji 20 %, v znesku 2.113.434,20 SIT, po tarifni številki 3 tarife davka od prometa proizvodov od osnove 168.285.084,00 SIT, po stopnji 5 %, v znesku 8.414.254,20 SIT, po tarifni številki 4 tarife davka od prometa proizvodov od osnove 3.329.434,00 SIT, po stopnji 32 %, v znesku 1.065.418,88 SIT ter plačati predpisane zamudne obresti od prvega dne zamude do 31. 10. 1997 v znesku 2.359.084,70 SIT, od 1. 11. 1997 do dokončnega plačila obveznosti pa sam obračunati in plačati zamudne obresti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ ob primerjavi prodajnih cen rabljenih vozil, izkazanih v komisijski pogodbi, ki so imele prodajno ceno 400.000,00 SIT in niso bila poškodovana ter vrednostmi, navedenimi v katalogu vrednosti rabljenih motornih vozil, ki ga uporablja Ministrstvo za finance, ugotovil razlike, na podlagi katerih je ocenil, da prodajne cene ne ustrezajo prometni vrednosti teh vozil. Zato je prodajno vrednost avtomobilom ponovno ugotovil pa navedenem katalogu in od ugotovljenih razlik obračunal prometni davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %. Enako je v primeru uvoženih rabljenih vozil ob primerjavi med prodajnimi cenami, izkazanimi v računih ter njihovimi prometnimi vrednostmi iz kataloga ugotovil razlike, od katerih je obračunal prometni davek do 23. 3. 1996 po stopnji 5 % in od 24. 3. 1996 dalje po tarifni številki 1 po stopnji 20 % in tarifni številki 4 po stopnji 32 % tarife davka od prometa proizvodov, ki so sestavni del Zakona o prometnem davku. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s 1. odstavkom 14. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, 9/92 - popravek, 12/93 - odločba US, 71/93, 35/94,016/96, 18/96 in 75/96, v nadaljevanju ZPD), ki določa davčne zavezance in med njih vključuje tudi pravne osebe oz. zasebnike, ki prodajajo proizvode v svojem imenu in za račun komitentov (komisijska prodaja) in z 8. odstavkom 16. člena ZPD, ki določa davčno osnovo v prometu rabljenih motornih vozil. Davčna osnova se načeloma določa po prodajni ceni. Če pa ta ne ustreza prometni vrednosti pooblašča ta določba davčni organ, da ugotovi prometno vrednost sam. Pri tem ga omeji samo z določbo, da mora ugotavljati prometno vrednost, kakršna je v kraju sedeža oz. stalnega bivališča davčnega zavezanca. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik upošteval kot davčno osnovo zneske, navedene v komisijski pogodbi oz. pri rabljenih uvoženih avtomobilih zneske v izkazanih računih, za katere pa je, ob primerjavi s podatki iz kataloga cen rabljenih motornih vozil podvomil, da bi prodajna cena ustrezala prometni vrednosti proizvodov. Zato je davčni organ po 8. odstavku 16. člena ZPD sam ugotovil prometno vrednost avtomobilov in določil davčno osnovo. Za ugotovitev vrednosti vozil je davčni organ uporabil katalog - cenik rabljenih avtomobilov. Katalog je izdelan na podlagi podatkov o cenah, ki veljajo na tržišču, vrednosti pa so oblikovane glede na znamko in tip vozila, leto izdelave, moč motorja, povprečno število prevoženih kilometrov, povprečno izrabljenost vozila ter glede na ponudbo in povpraševanje na trgu. Uporabljena metoda je po prepričanju tožene stranke dovoljenja z navedeno odločbo ZPD. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe še poudarila, da tožeča stranka v postopku, čeprav je možnost imela, ni dokazovala nasprotnega. Katalog vrednost rabljenih motornih vozil, ki ga uporablja Ministrstvo za finance sicer ni predpisana prometna vrednost rabljenih motornih vozil, ampak zapis prometne vrednosti rabljenih vozil, kot se je oblikovala na tržišču. Zato tožena stranka zavrača pritožbene navedbe, da katalog ni bil objavljen oz. ni bil dosegljiv, ker meni, da neobjava kataloga na odločitev ne vpliva.

Tožnik nezadovoljen z odločitvijo vlaga tožbo v upravnem sporu. Po mnenju tožeče stranke upravni organ ni ravnal po pravilih postopka in je v postopku kršil načelo iskanja materialne resnice (78. člen ZUP). Način ugotavljanja prometne vrednosti rabljenih avtomobilov, ki ga je davčni organ uporabil, to je katalog vrednosti rabljenih vozil, nima pravne podlage niti v ustavi, niti na njeni podlagi izdanem zakonu ali kakšnem podzakonskem predpisu. Tožnik predvsem poudarja, da katalog ni bil objavljen v Uradnem listu, ni začel veljati in ga zato tožena stranka ne bi smela uporabiti. Tožnik sicer meni, da je splošno znano, da je prometna cena konkretnega rabljenega avtomobila dokaj različna glede na dejansko stanje vozila, da so razlike pri posameznem vozilu lahko tudi do 10.000,00 DEM, zato je nedopustno, da se ne bi upoštevala dejanska prometna vrednost avtomobila in se uvedla namesto te "abstraktna - pavšalna cena" na ravni države, ki ne upošteva dejanskega stanja rabljenega vozila. Tožnik v tožbi še dodaja, da je bil tudi sam prikrajšan pri obračunu provizije, ki mu pripada, ker je bil v dobri veri, da uporabljena prometna vrednost, ki jo je upošteval kot davčno osnovo ustreza dejanski vrednosti. Sklepno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih izhaja pravilnost ugotovitve tožene stranke, da je tožeča stranka prodajal kot komisionar rabljene avtomobile, zato je davčni zavezanec za plačilo davka od prometa proizvodov od prodanih rabljenih avtomobilov (1. odstavek 14. člena ZPD). Po 8. odstavku 16. člena ZPD je davčna osnova od katere je treba obračunati in plačati davek od prometa rabljenih avtomobilov, njihova prometna vrednost. Ta se načeloma določa po prodajni ceni. Če pa ta ne ustreza prometni vrednosti, pa davčni organ ugotovi prometno vrednost sam, ob upoštevanju prometne vrednosti, kakršna je v kraju sedeža oz. stalnega prebivališča davčnega zavezanca. Prvostopni davčni organ je ugotovil, da je tožeča stranka upoštevala kot davčno osnovo za obračun in plačilo prometnega davka zneske, navedene v izstavljenih računih, ki so bili nižji od prometne vrednosti. S tem je nastala situacija iz 8. odstavka 16. člena ZPD, v kateri je davčni organ lahko sam ugotovil prometno vrednost prodanih avtomobilov. Prometna vrednost rabljenih osebni avtomobilov se oblikuje na tržišču rabljenih osebnih avtomobilov, ne pa s predpisom. Zato tožbene navedbe, da ni predpisov, ki bi določali prometno vrednost rabljenih osebnih avtomobilov, da katalogi o njihovi prometni vrednosti niso bili pravilno objavljeni in podobno, na odločitev ne more vplivati. Tožena stranka je navedla, kako je ugotovila prometno vrednost rabljenih osebnih avtomobilov. Prometna vrednost je dejstvo. Eden od načinov ugotovitve tega dejstva je tudi uporaba kataloga - cenika rabljenih osebnih avtomobilov, izdelanega na podlagi podatkov o cenah, ki veljajo na tržišču, ki ga je uporabil organ prve stopnje. Katalog cen rabljenih motornih vozil ni neizpodbojen dokaz prometnih vrednosti rabljenih motornih vozil. Tožeča stranka pa, kot je ugotovila že tožena stranka, nasprotnega dokazovanja ni začela. Edino kar je storila je bilo izražanje dvoma v pravilnost načina ugotavljanja prometne vrednosti vozil na podlagi kataloga cen. Organ prve stopnje je že v zapisniku o pravilnosti in zakonitosti obračunavanja in plačevanja prometnega davka za obdobje od 1. 1. 1996 do 30. 9. 1997 navedel, kako je ugotovil prometno vrednost prodanih rabljenih avtomobilov. Tožeča stranka bi torej že v svojih pripombah na zapisnik lahko predložila nasprotne dokaze, s katerimi bi utemeljila skladnost z njihovo prometno vrednostjo prodajnih cen rabljenih vozil. Samo pavšalno izraženemu dvomu, pa pri odločanju o utemeljenosti tožbe ni mogoče slediti.

Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 89/2004
• VSC Sklep I Ip 33/2020
• sodba U 596/2007